Prehranjevanje in post

Asketska praksa posta izloči zemeljski prehranski tok in s tem slabi naše fizično telo. Za aktivno življenje na Zemlji potrebujemo zemeljsko hrano, ki zagotavlja mineralne snovi, ki so izjemnega pomena za vsakovrstne fiziološke aktivnosti, kot tudi za naše duševno-duhovne dejavnosti mišljenja, občutenja in volje. Poleg teg vitalne sile v naši hrani, spodbujajo vitalne sile našega eteričnega telesa, kar posledično spodbuja asimiliranje kozmičnih snovi preko čutil in dihanja. Sodobna pot duhovnega razvoja ne temelji na asketskih praksah odpovedovanja, ampak na zavestnem razvoju duše in duha. Resnična askeza zahteva prečiščevanje in preobrazbo mišljenja, občutenja in volje, s ciljem, da se te sposobnosti okrepijo do te mere, da smo sposobni premagati vse ovire na poti do duhovnega sveta, vključno s tistimi, ki jih povzroča obstoj fizičnega telesa.

Uvodno branje:

♦ KOZMIČNI RAZVOJ SNOVI

♦ TRIDELNA NARAVA ČLOVEKA

♦ ŠTIRIDELNA NARAVA ČLOVEKA

 

Cilj tega prehranskega principa je primerjava običajne prakse uživanja hrane s postom. [1] Da se izognemo nepotrebnim nesporazumom, moramo pojasniti, na kaj mislimo z besedo 'post', ker obstajajo različne metode posta, ki jih ljudje prakticirajo. V tem besedilu pomeni kratkoročno ali dolgoročno popolno vzdržnost do uživanja jedi in pijač, z izjemo vode, na prostovoljni osnovi.

Kako asketska praksa posta vpliva na celotnega človeka

Če želimo razumeti naravo asketske prakse posta, moramo pričeti z obstojem treh mostov med človekom in svetom, ki vsakega posameznika v budnem stanju povezujejo z zunanjimi kraljestvi narave:

Prva stvar, ki postane takoj vidna, je dejstvo, da post odstrani prehranjevanje, enega od treh mostov med nami in zunanjim svetom. Toda to še ni vse; s postom odstranimo tudi čutne vtise okusa, toplote in strukture hrane. Človek , ki se posti, lahko še vedno – če želi – zaznava vonjave in videz hrane. Kljub temu pa je jasno, da so tudi čutne zaznave, ki tvorijo enega od mostov med človekom in svetom, v primeru posta delno prizadete – lahko bi celo rekli, da se človek odreče enemu od njegovih osnovnih čutov, čutu okusa.

Da bi razumeli posledice teh dejstev jih moramo preučiti v kontekstu TREH OSNOVNIH ZAKONOV PREHRANE. Z njihovo pomočjo lahko vidimo, da post popolnoma prekine ZEMELJSKI PREHRANSKI TOK, medtem ko se človek še vedno lahko prehranjuje preko KOZMIČNEGA PREHRANSKEGA TOKA, ki vstopa skozi čutila in dihanje ter zagotavlja snovi za obnovo našega fizičnega telesa, čeprav je tudi ta delno prikrajšan zaradi odsotnosti čutnih vtisov okusa. [2]

Sedaj bomo pustili ob strani negativne posledice posta zaradi delne izgube kozmičnega prehranskega toka, ter se bomo osredotočili na vprašanje: Kakšne so posledice popolne izgube zemeljskega prehranjevanja na celotnega človeka? Prva posledica je, da oseba, ki se posti, ne dobiva poživljajočega učinka vitalnih sil, ki jih vsebuje hrana. V prehranskem principu HRANA KOT VIR ENERGIJE je opisano, kako spodbujamo naše življenjske procese – ki so manifestacija našega eteričnega telesa v fizičnem organizmu – s tem, da premagujemo tuje eterične sile, ki so prisotne v hrani, in na ta način pridobivamo življenjsko silo, ki nam omogoča, da lahko opravljamo vsa potrebna dela, vključno z napornim fizičnim delom, ki ga življenjske okoliščine zahtevajo od nas. Iz tega razloga naj bi zaužita hrana vsebovala močne eterične sile in nam s tem omogočila, da izvajamo redno dnevno vadbo krepitve naših 'življenjskih mišic'. Toda, celo enotedenski post proizvede občutek telesne lahkosti, ki ima dvojni učinek: medtem ko se duševno razpoloženje izboljša, se človek počuti šibkejšega v svojem telesu, zato potrebuje več počitka in časa zase. Zanimivo je, da dolgotrajni post izvajajo predvsem ljudje, ki živijo izključno ali pretežno meditativno, kontemplativno ali intelektualno življenje; prav gotovo to ni popularna praksa med ljudmi, ki opravljajo težko fizično delo! To dokazuje, da moramo za aktivno življenje na Zemlji vzdrževati 'prehranski most' med nami in svetom, saj le-ta skrbi za ustrezno spodbujanje naših lastnih sil, ki jih potrebujemo za aktivno življenje na Zemlji.

Druga zelo pomembna naloga zemeljskega prehranskega toka je, da zagotavlja mineralne snovi za sistem živcev in čutil. Vse, kar se vsrka v naš krvni in limfni obtok, so anorganske kemične spojine in elementi v sledeh – to je mineralne snovi. [3] Tu je pregled najbolj pomembnih nalog in učinkov, ki jih imajo te snovi v našem organizmu:

Že iz tega kratkega pregleda je razvidno, da se ne moremo lotiti ocenjevanja posledic, ki jih povzroči post, na lahek način. Kajti mineralne snovi, ki jih prejemamo preko naše hrane, imajo izjemno pomembne funkcije v naši celotni človeški organizaciji tako na fiziološki kot na duševno-duhovni ravni. Iz tega razloga je treba vsako mnenje o dolgotrajnem postu, ki sloni na enostranski obravnavi, smatrati za zavajajočega. Šele potem, ko človek vzame v poštev vse zgoraj predstavljene vloge mineralnih snovi in vitalnih sil, ki so v hrani, šele potem lahko nekdo resnično trdi, da si je pridobil pravo razumevanje posta.

Tovrsten pristop ne izključuje možnosti, da nekateri posamezniki lahko živijo dolgo obdobje brez hrane, marveč zahteva, da so sposobni pojasniti, kako nadomestijo – če to zares storijo – vse učinke mineralov in eteričnih sil, ki jih vsebuje hrana. Kajti duhovna znanost priznava, da "bistvena stvar ni dejanska prisotnost snovi na tem ali onem mestu. Kar je pomembno, je to, kar neka snov počne, kakšen pomen ima na nekem določenem mestu v organizmu. Človek ni niti po svoji obliki, niti preko sil, ki ohranjajo njegove procese rasti in hranjenja, podložen le vplivom, ki izvirajo iz zemeljskih snov. Kar se tiče eteričnega telesa, je znano, da je le-to v celoti pod vplivom sil, ki pritekajo vanj iz zunanje okolice Zemlje, iz vesolja. Ob upoštevanju teh dveh vrst sil – tistih, ki izhajajo iz zemeljskih snovi in tistih, ki pritekajo iz zunanje okolice Zemlje – lahko ugotovimo, da je za vsak organ v telesu potrebno usklajevanje teh dveh vrst sil. Različni organski sistemi se v človeku zelo močno razlikujejo v načinu, kako se to ravnotežje doseže." [5]

Vendar pa se ravno iz tega razloga ne moremo osredotočiti le na pozitivne vplive posta v specifičnem sistemu, ampak moramo vključiti vse učinke na vse sisteme človeškega organizma in na vsa nadčutna telesa, preden lahko naredimo končno oceno katerikoli metode posta. Brez takšnega holističnega pristopa ne bomo nikoli dojeli pravega pomena hrane, ki nam zagotavlja hranilne snovi in sile, ki nam omogočajo opravljanje zemeljskih nalog [6] – to je izvedbo tistega, kar moramo ali kar hočemo narediti v naših življenjih. Obstaja mnogo več razlogov, kot si ljudje običajno predstavljajo, zakaj je človek – z namenom, da aktivno sodeluje v kozmičnem razvoju – "dolžan jesti proizvode ZEMLJE in VODE, kajti sam se namreč ne more hraniti le z ZRAKOM, niti živeti samo od TOPLOTE" [7] – to je od same  kozmične prehrane!

Napačna in prava oblika askeze v odnosu do prehranjevanja

Sedaj se bomo posvetili vprašanju: Ali obstaja možnost, da je kozmično prehranjevanje skozi čutila in dihanje prihodnja oblika prehranjevanja človeštva? V ta namen moramo razumeti pravo naravo askeze, kajti vsaka oblika dolgotrajne vzdržnosti od uživanja hrane in pijače – ne glede na to, ali se imenuje 'post' ali 'hranjenje s svetlobo' ali 'hranjenje preko dihanja' – je primer askeze. To potrjuje tudi dejstvo, da vsi ti postopki izvirajo oz. so del tradicionalnih verskih in sodobnih duhovnih gibanj. V svoji prvotni obliki so v askezo vključene vaje z namenom, "da bi prodrli v svetove, ki sprva niso odprti čutilom in jih ni mogoče doseči z razumom, ki je povezan s čutili. To delovanje na lastno dušo, ta razvoj duše do stopnje zaznavanja sveta, v katerem še ne živimo, ampak do katerega smo si pridobili dostop preko tega, kar mu mi sami prinesemo – to usposabljanje se lahko imenuje askeza v pravem pomenu besede. Kajti v grščini ta beseda pomeni delati na sebi, usposobiti sebe za uresničitev nečesa, preoblikovati speče sile v aktivne sile." [8]

Kakšno je današnje stanje glede dosege zaznavanja duhovnih svetov? "Jasnovidnost je dejansko potrebna za dostop do duhovnih dejstev, ko pa so enkrat le-ta sporočena, jih lahko razume vsakdo, ki razsoja brez predsodkov. Nepristranski razum in zdrava pamet sta najboljša inštrumenta za presojanje vsega, kar se poroča iz duhovnih svetov. Resnični duhovni znanstvenik bo vedno izjavil, da – če bi se lahko česa bal – bi se bal ljudi, ki sprejemajo tovrstna sporočila, brez da bi jih neodvisno preizkusili s pomočjo razuma. On se nikoli ne boji tistih, ki uporabljajo zdravo pamet, kajti ta je tista, ki naredi vse te komunikacije razumljive.

Vendar pa imajo lahko ljudje v sebi nekakšno lakomnost po informacijah o duhovnem svetu, medtem ko jim primanjkuje notranje nuje in vesti, da bi preizkusili vse z razumom in logiko. Na tem področju se morda vdajajo želji po senzacionalizmu. Če nekdo prejme v svojo dušo nekaj brez razumevanja in brez volje, da zaposli s tem svoj razum, ga bo le-to preplavilo. To se dogaja v vseh primerih slepe vere, ali ko so komunikacije iz duhovnih svetov sprejete zgolj na osnovi avtoritete. To ima pomembno senčno plat v človeški duši: to je slaba oblika askeze, ko se nekdo odpove vsemu naporu in se odloči živeti v veri in zaupanju v druge ljudi." [9]

Obstaja še en pomemben vidik kateregakoli duhovnega stremljenja. Vsak "posameznik mora biti sposoben disciplinirati svoje sposobnosti in vzpostaviti pravo ravnovesje med svojim delom na sebi in svojimi obveznostmi v zunanjem svetu. Če človek preneha uporabljati svoje notranje moči za ustrezno ravnanje v zunanjem svetu in se preda skoraj neobvladljivemu porivu, da vedno bolj razvija svoje duševne moči s ciljem, da mu s tem morda uspe odpreti svoje duhovne oči in duhovna ušesa – in če je preveč nemaren za počasno in pravilno prevzemanje dejstev duhovne znanosti, ki so na razpolago, ter za delo na njih z njegovim razumom – potem mu bo morda ta njegova askeza naredila veliko škodo. Takšen človek lahko razvije vse vrste sposobnosti in moči, in vendarle ne ve, kaj z njimi storiti ali kako jih uporabiti v zunanjem svetu." [10]

Kakšno vlogo pa ima v vsem tem praksa posta – to je odrekanje hrani in pijači? "Takšne metode si prizadevajo za odpravo preprek, ki so naložene na dušo s strani telesne narave, z namenom, da bi okrepili notranje življenje. To je bilo pravzaprav glavno prizadevanje srednjeveške askeze, ki je do neke mere preživelo vse do danes. Namesto prave askeze, ki hoče dati duši vedno bogatejšo vsebino, napačna askeza pušča dušo tako, kot je, ter načrtuje oslabitev telesa in zmanjšanje dejavnosti njegovih sil. Dejansko obstajajo načini za zaviranje teh sil, tako da delovanje telesa postopoma oslabi in nato je morda rezultat v tem, da duša, čeprav ostane sama šibka, dobi premoč nad oslabljenim telesom. Pravilna askeza pusti telo tako, kot je, in omogoči duši, da ga obvlada; druga oblika askeze pa pusti dušo tako, kot je, medtem ko z uporabo raznovrstnih postopkov, kot so post, trpinčenje in tako naprej, oslabi telo. Duša je nato relativno močnejša in lahko doseže nekakšno povišano zavest, čeprav njene lastne moči niso narasle. To je bila pot mnogih asketov v srednjem veku: ubili so vitalnost telesa, znižali njegovo aktivnost, pustili dušo tako, kot je, in nato živeli v pričakovanju, da se jim bo vsebina duhovnega sveta razodela, brez da bi k temu karkoli prispevali s svoje strani.

To je lažja metoda, vendar pa ta v resnici ne ojača človeka. Resnična metoda zahteva od človeka, da očisti in prečisti svoje mišljenje, čutenje in voljo, tako da se bodo te sposobnosti okrepile in bile sposobne prevladati nad telesom. Druga metoda zmanjšuje energijo telesa in potem se od duše pričakuje, da čaka, brez da bi si pridobila novih sposobnosti, dokler se božanski svet ne vlije vanjo. To vodi v odtujenost od sveta in temu se ni moč izogniti. Kajti na sedanji stopnji človeškega razvoja obstaja določena povezava med našimi zmožnostmi zaznavanja in zunanjim svetom, in če naj bi se dvignili nad to stopnjo, lahko to storimo le z razvijanjem naših sposobnosti, tako da jih uporabimo za razumevanje zunanjega sveta v njegovem globljem pomenu.

Vendar, če oslabimo naše normalne sile, naredimo same sebe nezmožne za vzdrževanje normalnega odnosa z zunanjim svetom; in še posebej, če oslabimo naše mišljenje, čutenje in voljo in se predamo z našo dušo pasivnemu pričakovanju, potem se bo v našo dušo vlilo nekaj, kar nima nobene povezave z našim sedanjim svetom, kar nas bo naredilo za tujce v njem in kar je neuporabno za delo v svetu. Medtem ko nas resnična askeza naredi vedno bolj sposobne v izvajanju naših opravil v svetu, saj vidimo vedno bolj poglobljeno vanj, pa druga oblika askeze, ki je povezana s potlačevanjem telesnih funkcij, odvrača človeka od sveta in teži k temu, da ga naredi za puščavnika, zgolj za nekoga, ki naseljuje Zemljo. V tej izolaciji lahko doživlja vse vrste psihičnih in duhovnih stvari – tega se ne sme zanikati – toda askeza te vrste ni uporabna za svet. Resnična askeza je delo in usposabljanje za svet, ne pa umik samega sebe v oddaljen kot sveta.

Iz vsega tega lahko vidite razliko med pravo in napačno askezo. Napačna askeza pogosto privlači ljudi, katerih edina želja je, da razvijejo notranje sile in sposobnosti duše; ti ljudje so ravnodušni do pridobivanja resničnega znanja o zunanjem svetu. Njihov cilj je enostavno razviti njihove notranje sposobnosti in nato čakati, da bi videli, kaj bo iz tega nastalo. Najboljši način za to je, da trpinčijo telo, kolikor je to izvedljivo, kajti to ga oslabi, in nato duša, čeprav sama ostane šibka, lahko vidi v neke vrste duhovni svet, ne glede na to, da je nesposobna, da bi razumela pravi duhovni svet.

Tako vidimo rezultate lažne askeze, ki se opira predvsem na uničevanje zunanjih stvari, namesto na okrepitev notranjega življenja: to vodi v prevaro, napake, nečimrnost in egoizem. Še posebej v našem času bi bilo veliko zlo, če bi se sledilo temu postopku kot sredstvu za vstop v duhovni svet. Ta praksa služi zgolj temu, da se človek ukvarja s seboj. Danes je edino pravo askezo treba iskati v sodobni duhovni znanosti, ki temelji na solidnih tleh resničnosti. Z njeno pomočjo lahko človek razvije svoje sposobnosti in moči in se tako dvigne do razumevanja duhovnega sveta, ki je sam po sebi resnični svet.

Prava askeza nikoli ne more biti cilj sam, temveč le sredstvo za doseganje višjega cilja, za zavestno doživljanje višjih svetov. Vsakdo, ki želi vaditi takšno askezo, mora zatorej stati z nogami čvrsto na trdnih tleh. Človek ne sme biti tujec v svetu, v katerem živi, ampak mora vedno širiti svoje znanje o svetu. Če vidimo stvari v tej luči, potem bomo razumeli pravo askezo kot pripravljalno usposabljanje za višje življenje in kot način za razvoj naših notranjih sil; in potem bomo starogrško besedo razumeli v njenem pravem pomenu. Kajti, vaditi askezo pomeni usposabljati sebe, razvijati svojo moč, celo 'polepšati' sebe, tako da lahko svet vidi, kaj pomeni biti človek. Toda, če askeza vodi v to, da človek pusti dušo tako, kot je, in oslabi le telesni organizem, bo učinek ta, da se bo duša ločila od telesa; telo je nato izpostavljeno vsakovrstnim škodljivim vplivom in askeza je dejansko vir vsakovrstnih bolezni." [11]

S pomočjo gornje razlage lahko sedaj odgovorimo na začetno vprašanje z naslednjim zaključkom: Asketska praksa odrekanja hrane in pijače pripada preteklemu obdobju človeškega razvoja in potemtakem ne pripada niti sedanji niti prihodnji obliki človeškega prehranjevanja. Prava oblika askeze v odnosu do prehrane je razvoj duhovno-znanstvenega razumevanja narave človeka, porekla zemeljskega prehranjevanja in njegove vloge v sedanjem času inf bodočih dobah zemeljskega razvoja.

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ HRANA IN GIBANJE

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Praktične zaključke in navodila, ki se tičejo tematike posta, je potrebno postaviti v kontekst BISTVA ČLOVEŠKEGA ZDRAVJA, ki vsebuje tudi zahtevo, da mora vsak posameznik najti ravnovesje med pretiranim vdajanjem in pretiranim zavračanjem užitkov, ki jih nudi svet; med te spadajo tudi hrana in pijača. [12] Sedaj živimo v obdobju razvoja človeštva, ko je naša naloga, da razvijemo vrlino zmernosti v odnosu do hrane in pijače na zavesten način. To zahteva pridobitev razumevanja evolucijskega razvoja človeštva, prave narave našega lastnega bitja in naših individualnih prehranskih potreb. To je tudi v skladu z zgoraj omenjeno 'pravo askezo' – z razvojem duhovno znanstvenega razumevanja sveta, človeka in prehrane. V nasprotnem primeru so možne vsakovrstne samoprevare in zablode.

V tem iskanju prave zmernosti bodo seveda obstajale epizode nihanja v eno ali drugo smer, kar samo po sebi še ni nevarno, če si obenem prizadevamo za pravilno razumevanje naših izkušenj. Kar je zares nevarno, je nekritično navdušenje nad to ali ono metodo posta, brez ustreznega razumevanja vseh možnih posledic. Kajti v sodobnem času obstaja absolutna potreba po razumevanju vzrokov in posledic katerekoli duhovne vaje, vključno s praksami dolgotrajnega posta. Katerikoli pristop, ki ne izpolnjuje te zahteve, je potemtakem zavajajoč in nevaren. [13] Dandanes, ko smo preplavljeni z nasprotujočimi prehranskimi teorijami in dejstvi, je seveda velik izziv, kako prepoznati dolgoročne negativne posledice dolgotrajnega posta. To je možno s pomočjo holističnega razumevanja človeškega bitja in pomena prehrane, ki si ga lahko pridobimo, če se seznanimo s temeljnimi prehranskimi principi, ki so na voljo na tej spletni strani.

V primeru kratkoročnega posta – od enodnevnega do enotedenskega posta [14] – nismo izpostavljeni posebnemu tveganju, če upoštevamo osnovne pogoje za uspešen post. To so: prostovoljna odločitev, pozitiven odnos in klistiranje. V primeru večdnevnega oz. enotedenskega posta, je tudi pomembno, da izvedemo postopen prehod od posta na prehranjevanje. Tovrsten post ima celo zdravilne učinke, posebno v primeru ljudi, ki trpijo zaradi pretiranega hranjenja, ki je posledica IZGUBE ZDRAVIH PREHRANSKIH INSTINKTOV. Ta izguba se je dandanes tako razpasla, da se ljudje na splošno ne hranijo ustrezno in posledično trpijo zaradi številnih težav in bolezni. Potem ni čudno, da post – če obstajajo tudi druge ugodne okoliščine – lahko deluje kot močna terapija. Kadar je post del terapije za odpravo določene bolezni, potem seveda potrebujemo strokovno pomoč.

Poleg zdravstvenega ima vsaka kratkoročna samoodpoved hrani primerne dolžine še en učinek: krepi duhovno jedro našega bitja – naš Jaz. Človek, ki si ni niti sposoben predstavljati, da bi se odpovedal svoji (priljubljeni) hrani za nekaj dni, pač ni primer močne osebnosti. Poleg tega, človek brez izkušnje posta – tudi če gre samo za dan ali dva – ne more ceniti in razumeti velikega pomena zemeljske hrane. V naši naravi je, da moramo imeti lastne izkušnje stvari – vključno s tistimi, ko gremo v skrajnosti na strani vdajanja hrani in na strani vzdržnosti do nje – kot del naših prizadevanj, da najdemo zdravo ravnovesje.

Če je post za nekatere še prevelik izziv, lahko začnejo vaditi z izločitvijo določenih živil iz dnevnega menija, ali pa lahko zmanjšajo običajne količine dnevno zaužite hrane, ali pa lahko za dan ali dva uživajo le sadje ali sveže pripravljene smútije in sokove. [15]

Na koncu je potrebno omeniti še nevarnost, da se gre v nasprotno skrajnost, kadar se velik pomen zemeljske hrane uporabi kot izgovor za predajo uživanju hrane brez posebne pozornosti na vse vidike zdravega obroka – še posebno na vprašanje, ali hrana, ki jo nekdo uživa, ustreza njegovim oz. njenim individualnim potrebam. Nekritično predajanje užitkom, ki jih nudijo raznovrstne jedi in pijače, je prav tako primer, ki vodi k pojavu prehranskih motenj in drugih zdravstvenih težav sodobnega časa.

♣ Glej DEVET VIDIKOV ZDRAVEGA OBROKA, kjer je podan pregled vseh praktičnih vidikov, ki jih moramo upoštevati s ciljem, da dosežemo zdravo ravnovesje v odnosu do prehranskih potreb.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

  1. Post (oz. prehranjevanje zgolj s kozmično hrano) ni samo človeška izkušnja. V živalskem svetu najdemo nekatere izjemne primere posta, ki celo presegajo človeške dosežke glede vzdržljivosti. Na primer, brazilske zelene želve se selijo približno 2300 km, od brazilske obale, kjer se prehranjujejo, do otoka Ascension, ki leži sredi Atlantskega oceana, kjer se parijo in ležejo jajca. Potovanje v obeh smereh in parjenje na otoku traja približno 3 do 4 mesece. V vsem tem času ne zaužijejo ničesar; kljub temu jim uspe izvesti takšno izjemno fizično potovanje. In medtem ko se samice običajno parijo vsake dve do štiri leta, pa samci obiščejo otok vsako leto v poskusu, da bi se parili. Drug primer je z Antarktike. To je kraj, kjer se cesarski pingvini parijo sredi zime, ko lahko temperatura pade tudi pod -40 °C, v kombinaciji z močnimi vetrovi. Samice se potem, ko znesejo jajca, vrnejo v morje, medtem ko samci valijo jajce v svoji vreči za zarod, ki sloni na njihovih nogah, 64 dni brez prekinitve. Če k temu prištejemo čas, ki ga porabijo za hojo od 50 do 120 km oddaljenega morja do gnezdišča in nazaj, se samci postijo vsaj štiri mesece v enem od najbolj ostrih okoljev na našem planetu.
  2. Dejstvo je, da šele s pomočjo KOZMIČNEGA PREHRANSKEGA TOKA lahko dojamemo, zakaj so nekateri ljudje sposobni živeti brez fizične hrane. Za dosego tega posebnega stanja mora seveda posameznik razviti določene sposobnosti, vendar pa nam mora biti jasno, da se vsi ljudje hranijo preko čutil in dihanja, ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne.
  3. Z duhovno znanstvene perspektive so mineralne snovi vsi elementi, ki jih vsebuje periodični sistem, kadar so v trdnem stanju. Pri prehrani moramo dodati še tiste minerale, ki so raztopljeni v tekočinah, kot so sol, sladkor, ipd. Poleg tega moramo k njim dodati tudi aminokisline, maščobne kisline, glicerol in enostavne sladkorje, ki so v prvotnem stanju sestavni del (trdne) hrane, in se izločijo šele v procesu prebave. Vzrok, zakaj jih uvrščamo med anorganske snovi, je opisan v prehranskem principu INDIVIDUALIZACIJA ČLOVEŠKIH SNOVI.
  4. En primer, ki dokazuje izjemen pomen mineralov za funkcije našega telesa, je vloga železa, ki je opisana v tekstu Izguba nujno potrebnih hranilnih snovi in njene posledice.
  5. Dandanes ni vsa hrana takšna, da bi nam zagotavljala dovolj prehranskih snovi in sil za aktivno življenje na Zemlji, kajti to je odvisno od njene kakovosti. Zato se lahko upravičeno vprašamo, če niso pozitivni terapevtski učinki posta posledica prenehanja pretiranega uživanja hrane slabe kakovosti, ki ni ustrezala individualnim potrebam dotične osebe.
  6. Rudolf Steiner, Dornach, 4.01.1924; Course for Young Doctors, Mercury Press, 1997
  7. Rudolf Steiner, London, 16.11.1922; Planetary Spheres and Their Influence on Man's Life on Earth and in Spiritual Worlds, Rudolf Steiner Press, 1982
  8. Rudolf Steiner, Berlin, 11.11.1909; Metamorphoses of the Soul – Vol. 1, Rudolf Steiner Press, 1983
  9. V istem delu
  10. V istem delu
  11. V istem delu
  12. Za kratek opis uravnovešanja med predajanjem in odrekanjem svetu na prehranskem področju glej besedilo Duhovno neravnovesje med vdajanjem in zavračanjem hrane.
  13. Knjiga Life from Light (Michael Werner in Thomas Stöckli, Clairview, 2007), ki raziskuje fenomen prehranjevanja z dihanjem oz. svetlobo, vsebuje veliko enostranskih resnic, polresnic in popolnih nesmislov, kot so: "Domnevati moramo, da vedno obstaja več ali manj enaka vrsta presnove, ne glede na to ali se oseba hrani normalno ali pa se hrani s svetlobo." Ali pa: "Užitek prehranjevanja se konča v človeškem grlu. Takoj ko hrano pogoltnemo, nam vse, kar preostane, povzroča nadloge." Ti primeri dokazujejo pomanjkanje logičnega razmišljanja in prevlade osebnih simpatij in antipatij pri oblikovanju sodb. Ta pristop doseže vrhunec z izjavami, kot je: "Ko boste sprejeli možnost, da se ljudje lahko danes hranijo s svetlobo – kar je darilo ljudem s strani duhovnega sveta – potem to ne more biti vprašanje starosti. To je potem mogoče ali pa ni mogoče. Pri primeru otrok bi bilo to gotovo odvisno od njih in od tistih, ki jih spremljajo skozi proces prestopa (iz normalnega prehranjevanja na prehranjevanje z dihanjem), ampak načeloma mislim, da bi bilo mogoče, " da se otroci ustrezno prehranjujejo brez uživanja hrane!? To ni samo narobe, to je resnično nevarna izjava nekoga, ki hkrati razglaša: "Vse, kar potrebujemo, je zaupanje v tisto, kar je dobro in koristno." (avtor vseh citatov: M. Werner)
  14. Obstaja tudi možnost enodnevnega posta vsak teden, ki ga izvajamo za določeno obdobje. V začetnem obdobju promoviranja naravne prehrane sem se več kot eno leto postil vsak petek. Imel nisem nobenih težav, kljub temu, da sta bila petek in sobota moja najbolj fizično zahtevna dneva v tednu, ker sem v teh dnevih prodajal naravna živila na osrednji tržnici v Ljubljani. Seveda ne moremo tovrstnih izkušenj avtomatsko prenašati na druge ljudi, zato ker obstajajo razlike glede individualne konstitucije, sposobnosti in potreb, ki se morajo upoštevati, kadar se odloča o takšnih spremembah prehrane.
  15. V to skupino spadajo mnoge oblike 'posta' v običajnem pomenu besede. Na primer, uživamo lahko zgolj sveže pripravljene sadne sokove in čiste zelenjavne juhe (pripravljene brez dodanih začimb in z odstranjeno zelenjavo). Na ta način se hranimo le s sokovi, ki so v zelo naravni obliki. Druga možnost, ki sem jo prav tako preizkusil, je enotedensko hranjenje zgolj z mlekom, medom in limoninim sokom.