Kozmični razvoj snovi

Razvoj zemeljskih in kozmičnih snovi

V skladu z znanostjo so vse snovi, ki obstajajo, izšle iz "izjemno vročega in gostega stanja" [1], iz neizmerno zgoščene točke, ki jo je en znanstvenik poimenoval 'prvobitni atom'[2]. Po Velikem poku so sledila naslednja obdobja: izredno hitro širjenje energije in oblikovanje podatomskih delcev (prej kot v eni sekundi); veliko počasnejše oblikovanje atomov vodika in helija; zelo počasen proces sinteze težjih elementov, medtem ko se plinasti oblaki ohlajajo in se oblikujejo zvezde (v milijonih letih). Ta razvoj snovi lahko povzamemo na naslednji način: ob eksploziji kozmičnega ognja dobimo najprej plin, ki se nato postopoma zgošča in tvori težja – to je tekoča in trdna – stanja materije.

V skladu z duhovno-znanstvenim opisom kozmičnega razvoja, so obstajala tri prejšnja stanja vesolja, imenovana Stari Saturn, Staro Sonce in Stara Luna, preden je prišlo v obstoj sedanje stanje Zemlje. "Najprej imamo Stari Saturn, ki je sestavljen iz ognjenega elementa. Zatem pride Staro Sonce z dodanim elementom zraka. Ampak v Okultni znanosti [3] lahko preberete, kako je s tem dodatkom povezano še nekaj drugega. Del finega toplotnega elementa Starega Saturna se zgosti v plinasti element. Vendar pa vsako tovrstno zgoščevanje spremlja tudi nasprotni proces redčenja. Zgostitev v plinasti element je proces spuščanja navzdol, na drugi strani pa imamo vzpon do svetlobnega elementa. Ko govorimo o prehodu iz Starega Saturna na Staro Sonce, moramo reči, da je Stari Saturn še vedno aktiven zgolj v elementu toplote, medtem ko je v razvoju Starega Sonca dodano še nekaj gostejšega – to je plinasti element – poleg tega pa tudi svetloba. Svetlobni element omogoča, da se toplota in zrak manifestirata v vidnem siju oz. žarenju." [4]

V prvem obdobju vesoljskega razvoja – na Starem Saturnu – je obstajal zgolj kozmični ogenj. To je prvobitna snov, iz katere so se razvile vse druge snovi. Na Starem Soncu imamo že tri stanja snovi: ogenj, zrak in svetlobni eter. V naslednjem obdobju vesoljskega razvoja – na Stari Luni – se je del zraka nadalje zgostil v tekoče stanje; vzporedno s tem je prišel v obstoj kemijski eter (imenovan tudi zvočni eter oz. tonski eter). V tej stopnji vesoljskega razvoja imamo vsega skupaj pet vrst snovi. Na sedanji Zemlji se je del vode zgostil v trdno stanje; vzporedno s tem je nastal življenjski eter. Tako imamo na sedanji Zemlji opravka s sedmimi vrstami snovi, vsaka s svojimi specifičnimi lasnostmi.

Sedem stanj materije

Skladno s fiziko imamo štiri temeljna stanja snovi: trdno, tekoče, plinasto in plazmo. [5] Stanje katerekoli snovi je določeno s temperaturo. V duhovni znanosti označujemo ta stanja kot štiri zemeljska stanja snovi (imenovana tudi 'štirje elementi'):

Element zemlje vsebuje vse, kar je trdno, mineralno, kristalizirano, podobno soli.
Element vode vsebuje vse, kar je tekoče, gibljivo.
Element zraka vsebuje vse, kar je v plinastem oz. zračnem stanju.
Element ognja vsebuje toploto – to je fizično toploto oz. ogenj.

Nad temi elementi imamo še štiri duhovna/eterična stanja snovi:

Toplotni eter vsebuje toploto; v primerjavi s telesno toploto jo lahko označimo kot duševno-duhovno toploto.
Svetlobni eter vsebuje svetlobo; le-ta nam omogoča, da vidimo materialni svet.
Kemijski eter oz. zvočni/tonski eter vsebuje sile, ki urejajo kombinacije materialnih snovi.
Življenjski eter prežema zvočni eter z virom življenja.

Tako lahko rečemo, da "v vsakdanjem življenju razločujemo trdno, tekoče in plinasto oz. zračno stanje. Duhovno-znanstvena literatura dodaja k tem še štiri druga bolj fina stanja snovi. Prvi element, ki je bolj fin kot zrak, je tisti, ki vedno povečuje svojo prostornino, ki povzroča, da se zrak širi. To, kar na ta način širi zrak, je toplota; to je v resnici fina eterična snov, prva vrsta etra, toplotni eter. Potem sledi druga vrsta etra, svetlobni eter. Telesa, ki svetijo, oddajajo obliko snovi, ki jo v duhovni znanosti opisujemo kot svetlobni eter. Tretje vrste eter je nosilec vsega, kar daje obliko najbolj fini materiji; to je oblikotvorni eter, ki se imenuje tudi kemični eter. To je tisti eter, ki pripelje do povezave med kisikom in vodikom. In najfinejši med vsemi etri je tisti, ki utemeljuje življenje: prana oz. življenski eter." [6]

Naravo etrov lahko postopoma dojamemo, če natančno in potrpežljivo opazujemo bitja, pojave in snovi v svetu, ki nas obdaja. Na primer, "ko naštevamo tako imenovana elementarna stanja na Zemlji, začnemo s trdnim elementom in temu sledijo voda, plin ali zrak, in nato toplota. Le-ta predstavljajo tako rečeno najgostejša stanja snovi. Ampak to še ni vse. Če se dvignemo višje, se srečamo s finejšimi stanji snovi, vendar nam takšno poimenovanje še ne pove veliko o njih. Glavna stvar je, da jih prepoznamo kot relativno finejša od gostejših, kot so plin, toplota in tako naprej. Običajno jih imenujejo eterična stanja in vedno smo kot prvega nad toploto opisali svetlobo. Torej, če se spustimo iz toplote v naslednjo gostejšo fazo pod njo, pridemo do plina, in če se iz toplote povzpnemo v naslednjo finejšo fazo nad njo, pridemo do svetlobe.

Če se dvignemo za eno stopnjo nad svetlobo, pridemo do še finejšega eteričnega stanja, do nečesa, kar dejansko ne obstaja neposredno v običajnem svetu zaznav. To stanje se nam predstavlja kot nekakšne vrste zunanji odsev. Z okultnega vidika lahko rečemo, da v tem finem etru delujejo tiste sile, ki urejajo kemijske afinitete in kombinacije materialnih snovi – to je organizacijo snovi – in ki jih lahko opazujemo v primeru, ko potresemo fin prah na kovinsko ploščo in nato z violinskim lokom podrgnemo po robu plošče in dobimo tako imenovane Chladnijeve slike. Prostor je diferenciran in napolnjen z gibanjem sil, ki so bolj 'razredčene' kot svetloba. Zato lahko govorimo, ko se povzpnemo iz toplote do svetlobe in od nje do tega finejšega elementa, o kemijskem ali zvočnem etru, ki vsebuje sile, ki razvrščajo materijo, ter ločujejo in združujejo snovi. V resnici ima ta element naravo zvoka, od katerega je zvok, ki ga zaznavamo z ušesi, le njegov zunanji izraz – to je izraz njegovega prehoda skozi zrak.

Če se povzpnemo iz zvočnega etra še višje, v bolj razredčeno eterično stanje, pridemo do najfinejšega eteričnega stanja od vseh obstoječih. Ta bolj fin eter tke znotraj zvočnega oz. kemijskega etra. To pomeni, da prežema zvočni eter na enak način kot je zvok, ki prihaja iz naših ust, prežet s pomenom naših misli, ki spreminjajo zvok v besedo. Poskušajte razumeti, kaj je tisto, kar naredi zvok v smiselno besedo, in tako boste dobili predstavo o tem finem eteričnem elementu, ki se giblje skozi vesolje skozi kozmični zvok, ki organizira snovi, in mu tako daje pomen, s tem ko odmeva v prostoru kot ustvarjalna Beseda. Ta Beseda, ki se pretaka skozi vesolje in se vliva v zvočni eter, je vir življenja, je utripajoče življenje polno energije." [7]

Element ognja in toplotni eter sta dve plati istega stanja, ki je most med zemeljskimi in kozmičnimi snovmi. Zaradi tega razloga "razlikujemo v naravi trdno, tekoče, in plinasto stanje, ter toplotni eter, svetlobni eter, kemijski eter in življenjski eter. To je sedem stanj materije." [8]

Etre lahko označimo kot kozmične oblikovalne sile zaradi njihove narave, da oskrbujejo nadčutno matrico, ki zagotavlja obstoj različnih kraljestev narave. Etri so v osnovi kozmične sile oz. viri življenjske energije. Lahko pa so tudi v bolj pasivnem stanju, v obliki nadčutnih oz. duhovnih snovi. To nas ne bi smelo presenetiti, saj lahko naletimo na to dvojno naravo snovi in sil tudi v fizičnem svetu, kjer imamo snovi, ki obstajajo v stanju materije ali v stanju energije. To dvojno polarnost snovi in sil se lahko vidi v Jin-Jang simbolu. [9]

Jang se nanaša na aktivno in nebeško – to je na duhovne sile. Jin se nanaša na pasivno in zemeljsko – to je na snovi. In vsak od njiju vsebuje tudi njegovo nasprotje. To pomeni, da imamo aktivno naravo (energijo) skrito v zemeljskih snoveh, ki so v svojem bistvu pasivne (Jin). Na podoben način lahko najdemo pasivno naravo (snov) tudi v duhovnem področju, kjer je sicer prevladujoč aktiven princip svetovnega obstoja.