Možgani kot instrument mišljenja
Med zelo popularnimi prepričanji, ki izvirajo iz materialističnih razlag
možganskih dejavnosti, je, da so naše misli, občutja in impulzi volje
rezultat fizioloških in kemičnih procesov, ki se neprestano odvijajo v
možganih zaradi priliva množice spodbud preko milijonov živčnih celic. Tako mnenje je podobno naslednjemu pristopu:
recimo, da nekdo "hodi po blatni poti in pušča stopinje v blatu, katere
nekdo drug poskuša kasneje pojasniti. Kako jih ta oseba razloži? Tako, da
reče, da obstajajo v globini zemlje sile, ki vibrirajo gor in dol ter s tem
oblikujejo stopinje. Vendar pa stopinje nikakor nimajo vzroka v omenjenih
silah, ampak jih je naredil človek, ki se je tam sprehajal. Danes fiziologi
razlagajo, da tisto, kar se dogaja v možganih, ustvarjajo možgani. V živčnem
sistemu dejansko obstaja nekaj, kar ustreza vsaki misli in ideji, vsakemu
občutku, vendar je duša tista, ki jih vtiskuje v možgane. Tako kot moje
stopinje ustrezajo poti, kjer sem hodil, tako je v možganih nekaj, kar se
ujema z vsakim vtisom, s katerim se sreča duša. Zemlja nikakor ni organ moje
hoje, mojih stopinj – oziroma ni to, kar jih proizvaja – tako kot niso
možgani organ za vse vrste miselnih procesov in predstavljanja. Jaz
ne morem hoditi brez tal, kajti ne morem hoditi po zraku; jaz moram imeti
tla, da lahko hodim. In zaradi istega razloga so potrebni možgani; ne zato,
da bi proizvajali duševne vtise, ampak zato, ker duševni procesi potrebujejo
trdno osnovo, na kateri se duševni vtisi odražajo v obdobju, ko človek živi
v telesu med rojstvom in smrtjo." [1]
Možgane si lahko predstavljamo kot glasbeni inštrument, npr. kot
koncertni klavir, ki mora biti izdelan iz pravih materialov in v skladu z
zakoni akustike; prav tako mora biti v dobrem stanju in pravilno uglašen, da
omogoča glasbeniku izvajati glasbo. Vendar pa ni klavir tisti, ki proizvaja
glasbo, ampak je to glasbenik. Tako sta tudi človeška duša in duh tista, ki
uporabljata možgane kot svoj instrument in ne obratno.
Potemtakem, "ko se zjutraj zbudimo in smo čez dan budni, tedaj
psihično-duhovna aktivnost, ki pripada razmišljanju, deluje ves dan na
možgane in zato možgani postanejo aparat, ki odseva.
Vendar pa morajo možgani najprej biti tam; šele potem lahko duševno-duhovna
dejavnost ustvarja v možganih male brazde ali, lahko bi tudi rekli, svoje
zapiske in gravure." [2] To pomeni, da fizični obstoj
živcev in čutil zagotavlja osnovo za duševno-duhovne dejavnosti zaznavanja
in mišljenja.
Kozmične sile kot sile mišljenja
Glavne dejavnosti, ki potekajo v živčno-čutilnem sistemu, so dejavnosti
zaznavanja in mišljenja. V primeru zaznavanja je očitno, da nekaj iz
zunanjega sveta makrokozmosa vstopi in deluje na človeško bitje,
mikrokozmos. Nekaj zunanjega se vtisne v naš organizem, in zato v tem
primeru govorimo o čutnih vtisih. Vzporedno s tem pa oblikujemo pojme o
tem kar zaznavamo in jih povezujemo s primernimi zaznavami. To je dejavnost
mišljenja. Kot vsi vemo, imajo ljudje različne sposobnosti glede na njihove
miselne sposobnosti. To je posledica dejstva, da je naša sposobnost
razmišljanja odvisna od narave duhovnih sil, ki vstopajo v našo glavo iz
duhovnega sveta.
"Ko opazujemo človeka s fizičnega vidika vidimo njegovo glavo zgoraj
zaprto, če pa ga opazujemo duhovno, vidimo glavo odprto. Ravno tam, kjer je
v organizmu kost, lahko vstopi duh na najenostavnejši način in to počne v
obliki žarkov. Kjer je lobanjski svod, se vidijo žarki podobni sončnim
žarkom, ki se stekajo v človeka iz duhovnih svetov."
[3] "Nešteto vrst in variacij možganskih dejavnosti izhaja iz dejstva,
da možgani plavajo v duhovnem kozmosu in da njegove sile delujejo na
možgane."
[4]
Zaradi tega razloga "je pri človeku vse odvisno od dejstva, da ne
prejema le hrano od Zemlje in se s tem prehranjuje; in da oskrbuje svoje
dihanje z vsem tistim, kar obdaja Zemljo, to je iz zraka – dejansko samo
zaradi zraka lahko živi in je sposoben postati bitje, ki zaznava in občuti –
temveč tudi od tega, da v sebe sprejema sile iz vsega sveta in je zato
razmišljujoče bitje in šele tako postane v resnici popolno človeško bitje.
Človek mora biti nahranjen, mora biti sposoben dihati, ker ga to naredi za
čuteče bitje, in mora iz vesolja sprejemati sile in moči, zaradi katerih
postane bitje, ki razmišlja."
[5]
Potemtakem lahko naravo kozmičnih sil, ki delujejo v naši glavi,
opredelimo kot kozmične sile mišljenja.
Zemeljske snovi v naši hrani
V opisu KOZMIČNEGA RAZVOJA SNOVI
vidimo, da je trdno stanje mineralnega kraljestva prišlo v obstoj zadnje od
vseh drugih stanj fizičnih snovi, ki obstajajo v našem okolju. Mineralno
kraljestvo se je izkristaliziralo iz prejšnjega tekočega stanja Zemlje na
podoben način kot se sol izkristalizira iz vode. Vsi minerali imajo
kristalno strukturo, tako kot jo ima namizna sol. Zaradi tega razloga se
minerali imenujejo soli v starih alkimijskih tekstih in pogosto tudi v
moderni duhovno-znanstveni literaturi. Zatorej se lahko v teh tekstih
nadomesti beseda 'sol' z besedo 'mineral'.
Glavna lastnost trdne snovi je, da ima prirojeno obliko v
primerjavi z vodo, ki prevzame obliko posode, ali s plinom, ki zapolni ves
prostor, v katerem se nahaja. Seveda se lahko ta svojstvena oblika trdne
snovi spremeni s pomočjo zunanjega vpliva, kot je vročina, ali eksplozija
plina, ali morski valovi, ipd. Vseeno pa drži, da lahko kamen – v primerjavi
s stalno spremenljivostjo in gibanjem vode in zraka – obdrži svojo obliko
več tisoč let. Ta vztrajnost oblike snovi je značilna za
element zemlje.
Zatorej lahko zaključimo, da so minerali prave zemeljske snovi.
Zemeljska skorja je sestavljena iz mineralov, ki tvorijo podlago za
obstoj rastlin. Le-te sprejemajo vase minerale in jih vgrajujejo v lastno
zgradbo. "Korenina (rastline) je v zemlji in vsebuje veliko soli, zato ker
so v zemlji soli. In korenina se s svojimi drobnimi koreninicami pritrjuje k
zemlji in iz nje neprenehoma črpa soli. Torej je korenina tisti del
rastline, ki je še posebej povezan z mineralnim kraljestvom zemlje, s
solmi." [6]
Zato lahko zaključimo, da so zemeljske snovi v naši hrani minerali v
obliki mineralnih soli – to je minerali in njihove spojine, ki so
raztopljene v rastlinskem soku. "Za soli običajno velja, da so to zgolj
dodatki, vendar pa imajo zelo pomembno vlogo v človeškem življenju. Najbolj
običajna oblika soli je seveda kuhinjska sol, vendar pa vsa živila vsebujejo
soli."
[7] Dandanes je to vedenje postalo del splošne prehranske kulture;
spremenili so se le izrazi. Zaključek sodobne prehranske znanosti je, da so
"mineralne soli preproste anorganske kemične snovi, ki so potrebne v
prehrani kot hranilo za vse žive organizme. Rastline po navadi dobijo svoje
mineralne soli iz prsti, medtem ko jih živali in ljudje dobijo iz hrane.
Mineralne soli, ki so potrebne v majhnih količinah, se imenujejo elementi v
sledeh."
[8] To pomeni, da smo sposobni uživanja mineralov neposredno iz
mineralnega kraljestva v zelo majhnih količinah in to samo v primerih, ko so
minerali takšne oblike, da se lahko raztopijo v vodi (kot je to v primeru
kuhinjske soli). In tiste minerale, ki se ne raztopijo v vodi (npr. železo,
baker, cink, itd.), dobimo s pomočjo rastlin oziroma živali. [9]
Vendar pa minerali in mineralne soli niso edine zemeljske snovi v naši
hrani. Kot vemo, vsebuje hrana tudi beljakovine, maščobe in ogljikove
hidrate. Te snovi se razgradijo v prebavnem traktu v aminokisline, maščobne
kisline, glicerol in preproste sladkorje. Vse to so anorganske molekule, ki
pripadajo zemeljskemu področju obstoja. Z drugimi besedami, to so mineralni
deli tega, kar so bile pred tem žive snovi, ki so prišle v obstoj znotraj
živih organizmov. [10] Te zemeljske snovi se vsrkajo v naš krvni in limfni
obtok. Čeprav vse te anorganske molekule vsebujejo ogljik, kisik in vodik,
je ogljik tisti element, ki jim podeli obliko. [11] To je razvidno, če
pogledamo rezultat gorenja lesenih delov rastlin, ali celo tekočine, ki
izvira iz rastlin (glej sliko).
Potemtakem lahko poleg soli in elementov v sledeh izpostavimo
ogljik kot
ključno zemeljsko snov v naši hrani. Preko njegove izjemne sposobnosti
oblikovanja omogoča ogljik tvorbo velike množice kemičnih spojin, ki so
prisotne v rastlinski hrani – ne le beljakovin, maščob in ogljikovih
hidratov, temveč tudi tako imenovanih
fitokemikalij.
Pravzaprav, če pogledamo na dvojen
Razvoj zemeljskih in kozmičnih snovi,
potem bi moralo biti očitno, da vse snovi, ki jih vsebuje
periodična tablica
elementov, pripadajo fizičnemu, zemeljsko-mineralnemu svetu. Toda znotraj te
skupine snovi lahko razločimo nekatere, ki so bolj zemeljske kot druge, kot
je to v primeru ogljika v rastlinskem kraljestvu in kristalov, ki omogočajo
obstoj trdnega mineralnega kraljestva.
Zemeljske snovi v našem živčnem sistemu
Čeprav ni namen, da bi sedaj naredili popoln pregled vseh snovi, ki so
potrebne za ustrezno delovanje našega živčnega sistema, lahko izdvojimo tri
vrste snovi, ki izvirajo iz hrane in njihove pomembne vloge, ki jih imajo v
možganih in ostalih delih živčnega sistema. [12]
1. Glukoza kot glavni vir energije za možganske celice
Ogljikovi hidrati v naši hrani se razgradijo v preproste sladkorje. Med
njimi je tudi glukoza, glavni vir energije za delovanje vseh celic v našem
telesu. Vendar pa imajo glede uporabe glukoze možgani vodilno mesto: "Čeprav
človeški možgani predstavljajo le 2% telesne teže, potrošijo do 20%
energije, ki jo porabi človeško telo; to je več kot katerikoli drug organ."
[13] Če pogledamo na fizične lastnosti sladkorja, vidimo kristale, ki se
raztopijo v vodi, tako kot se to zgodi v primeru namizne soli. Potemtakem
lahko uvrstimo sladkor, vključno z glukozo, med mineralne soli, ki so
bistvene za pravilno delovanje celotnega človeškega organizma, vključno z
živčnim sistemom.
2. Anorganske spojine kot gradbeni elementi za sintezo nevrotransmitorjev
Prenos informacij v živčnem sistemu se odvija na naslednji način: Živčni
impulz je sprožen bodisi s strani čutnega organa ali drugega nevrona (živčne
celice). Le-ta potuje vzdolž živčnih vlaken kot majhen električni naboj. V
prenos kateregakoli živčnega impulza je vedno vpletenih več kot en nevron.
Vendar med temi nevroni ni fizičnega stika. Mesto, kjer živčni impulz preide
iz enega v drugega, se imenuje sinapsa (glej sliko). Prvi nevron ima majhne
vejice (živčni končiči), ki se končajo z majhnimi žepki oz. mešički, ki
vsebujejo kemično snov, nevrotransmitor. Ko električni impulz doseže
mešičke, se nevrotransmitor sprosti v sinaptično špranjo med mešičkom in
drugim nevronom, ki je napolnjena s cerebrospinalno tekočino. Na ta način se
živčni impulzi prenašajo od ene do druge živčne celice.
To pomeni, da naš živčni sistem ne bi mogel delovati brez prisotnosti
nevrotransmitorjev. In kako nastanejo te snovi? V skladu z znanostjo "se
mnogi nevrotransmitorji sestavijo iz preprostih in obilnih predhodnikov, kot
so aminokisline, ki so z lahkoto dostopne iz prehrane in potrebujejo le
majhno število biosintetičnih korakov za preobrazbo." [14]
Tovrstna odkritja
so pripeljala prehranske nevroznanstvenike do radikalnega zaključka, da "je
tip nevrotransmitorjev, ki jih proizvajajo in izločajo naši nevroni in
njihova končna usoda znotraj možganov, odvisna v veliki meri od tega, kar
jemo." [15] Ta zaključek je v popolnem soglasju z ugotovitvijo duhovne
znanosti, da "običajna prebava oskrbuje s snovmi zgolj živčni sistem, zgolj
notranjo zgradbo živčnega sistema, le osnovne gradbene elemente za živčni
sistem." [16]. Ti gradbeni elementi očitno niso več
žive snovi, temveč mineralizirane, fizične snovi, iz katerih je odstranjeno
vse življenje – kot je opisano v prehranskem principu
INDIVIDUALIZACIJA ČLOVEŠKIH SNOVI – preden se v tankem črevesju vsrkajo v limfo in kri ter kasneje
dosežejo živčni sistem preko krvnega obtoka. [17]
3. Mineralne soli kot osnova za našo dejavnost mišljenja
V naših možganih lahko odkrijemo eno od najbolj zemeljskih snovi, t.i.
možganski pesek,
"katerega funkcija, če sploh obstaja, je nepoznana" [18] materialistični
znanosti. V nasprotju s tem duhovna znanost razkriva, da "se znotraj
možganov 'neprestano odlaga pesek, kadar se hranila vnašajo v našo kri'. Ta
možganski pesek je, kot kristalna tvorba, 'v enaki meri pod vplivom
kozmičnih sil', kot so kristali v zunanji naravi. Mi potrebujemo ta
možganski pesek – le-ta nam posreduje kozmične sile inteligence; zaradi tega
razloga 'bi bili brez prisotnosti možganskega peska neumni', vendar pa ga
moramo nenehno raztapljati in na novo izgrajevati. Ta možganski pesek se
nahaja v epifizi – v posebno pomembnem organu v zgodovini živalskega in
človeškega razvoja." [19]
Potemtakem "tudi v primeru, kadar uživamo (mineralne) soli v zelo majhnih
količinah, nam te ne dajejo samo okusa, ampak so izjemno pomembna hrana. Mi
prejemamo soli preko naše hrane ne le zaradi prijetnega poživljajočega
okusa, temveč dejansko z namenom, da lahko razmišljamo. Soli
[minerali] v hrani morajo
najti svojo pot vse do možganov, da smo lahko sposobni misliti. Soli so v
glavnem povezane z našim mišljenjem. Če je nekdo tako bolan, da se vsa sol
iz njegove hrane skladišči v želodcu ali črevesju in se s krvjo ne prenese v
možgane, postane duševno zaostal in nesposoben misliti." [20]
V skladu z vsemi razlagami v tem prehranskem principu lahko zaključimo,
da v primeru, ko "pogledamo človekovo glavo, najdemo v njej snovi, ki so
pridobljene izključno iz fizičnega sveta. Med procesom izgradnje človeškega
zarodka, prihajajo snovi za izgradnjo glave od staršev; nadaljnji razvoj
celotne glave in živčno-čutilnega sistema je glede snovi odvisen izključno
od snovi iz zemeljsko-materialnega sveta. Vendar pa na drugi strani, ko
prispemo do človeške glave, vidimo, da se v njej dogaja nekaj, kar pripada
najvišji duhovnosti, nekaj kar lahko imenujemo tudi nebeško. Tako vidimo, da
ne bi mogla človeška glava nikoli nastati samo iz zemeljskih sil in moči, kajti v
glavi sodeluje duhovni svet s svojo dejavnostjo." [21]
Naš živčni sistem izvaja dve osnovni funkciji: posreduje čutne vtise iz
čutil do možganov in omogoča dejavnost mišljenja. Te dve dejavnosti živčnega
sistema so odvisne od sodelovanja kozmičnih sil mišljenja in preoblikovanih
zemeljskih snovi, ki vstopajo v naš organizem preko hrane. Zatorej se moramo
zavedati, da "v človeški
glavi, ki je sama neke vrste pomanjšan kozmos, izgrajuje duhovni svet obliko
iz zemeljske snovi." [22] In ta oblika in sestava človeške glave so tista
osnova, na kateri se lahko odvijajo dejavnosti zaznavanja in mišljenja v
našem življenju na Zemlji.
Za dopolnilno perspektivo glej:
♦ KOZMIČNI PREHRANSKI TOK
