Štiridelna narava človeka

Štiri človeška telesa v odnosu do štirih kraljestev narave

"Človeka ne smemo upoštevati le kot bitja, ki je sestavljeno iz fizičnega telesa, ki je vidno očem, ampak tudi kot bitja, ki ima višje člane – nevidna telesa. Prvi nevidni član, eterično telo, je mnogo finejše in prefinjeno telo in ga ni mogoče zaznati z običajnimi čutili. Je vir življenja, ne le v človeku, temveč tudi v rastlinah in živalih. Drug višji član je astralno telo, ki omogoča človeku, da ima čustva in zaznave. Človek ima to telo skupaj z živalmi, saj imajo tudi one astralno telo. Vendar ima človek nekaj, česar živali nimajo, in to je samozavedanje, zavedanje 'Jaza'. Človek se sestoji iz vidnega fizičnega telesa in treh višjih članov: eteričnega telesa, astralnega telesa in 'Jaza'." [1]

"Človeško telo lahko spoznavamo s pomočjo naših telesnih čutov in naš način opazovanja ne more biti drugačen, kot če bi učili o drugih čutno-zaznavnih stvareh. Človeka lahko opazujemo na enak način, kot opazujemo minerale, rastline in živali, in kot ljudje smo povezani s temi tremi oblikami drugega obstoja. Tako kot minerali gradimo naše telo iz naravnih snovi; tako kot rastline rastemo in se razmnožujemo; tako kot živali zaznavamo predmete okrog nas in razvijamo notranje izkušnje, ki temeljijo na vtisih, ki jih sprožajo v nas. [2] Zato lahko človeku pripisujemo lastnosti mineralnega, rastlinskega in živalskega obstoja.

Strukturne razlike med minerali, rastlinami in živalmi ustrezajo njihovim trem načinom obstoja. Tako kot človeškemu bitju pripisujemo lastnosti mineralnega, rastlinskega in živalskega načina obstoja, mu moramo pripisati tudi četrti, človeški način, ki je najbolj značilen zanj. Skozi mineralni način obstoja smo povezani z vsem vidnim, skozi rastlinski način z vsem, kar raste in se razmnožuje, in skozi živalski način z vsemi bitji, ki zaznavajo svoje okolje in imajo notranje izkušnje na podlagi zunanjih vtisov. Vendar skozi človeški način, celo v povezavi s fizičnim telesom, sestavljamo kraljestvo, ki pripada samo nam." [3]

"Duhovna znanost opisuje štiri osnovne fenomene, ki jih lahko vsi opazimo: obliko, življenje, občutenje (zavest, ki temelji na čutnih izkušnjah) in individualnost (zavedanje samega sebe). Lahko bi rekli, da:

obliko delimo z mineralom, rastlino in živaljo;
življenje delimo z rastlino in živaljo;
senzorične izkušnje delimo z živaljo (nagoni, želje, veselje in bolečine, itd.);
mišljenje, to je zrcalno zavest, prirojen občutek za sebe ali ‘Jaz sem', pa je tisto v svetu narave, kar imamo samo ljudje." [4]

"Znotraj pojavnega sveta je fizično telo tisto, s katerim je človek podobne narave kot je mineralni svet. Vse tisto, kar človeka loči od mineralnega, ni mogoče šteti kot 'fizično telo'. Jasnemu in nepristranskemu premisleku bo pomembno dejstvo, da smrt razgali tisti del človeškega bitja, ki je – po smrti – podobno naravi mineralnega sveta. Na truplo lahko pokažemo, kot na tisti del človeka, ki je po njegovi smrti podvržemo postopkom, kot jih najdemo v mineralnem kraljestvu. Medtem ko so v fizičnem telesu človeka in v mineralu na delu iste snovi in sile, pa v času človekovega življenja njihove aktivnosti služijo višji funkciji. Šele ko se dogodi smrt, je njihovo delovanje enako delovanju mineralnega sveta. Tedaj se pokažejo – kar so v resnici primorane v skladu z njihovo naravo – kot uničevalec oblike in strukture človekovega fizičnega telesa.

Tako lahko jasno razlikujemo tisto, kar se manifestira, od tistega, kar se skriva v človeškem bitju. V celotnem življenju človeka se mora nekaj, kar je skrito, nenehno boriti z mineralnimi snovmi in silami v fizičnem telesu. V trenutku, ko ta boj preneha, mineralna oblika dejavnosti pokaže svoj pravi obraz. Čeprav to skrito, kar se bori proti razpadu fizičnega telesa, lahko opazuje samo jasnovidec, pa je učinek tega jasno viden celo takšnemu razsojanju, ki je omejeno zgolj na to, kar se objavlja na zunanji način. Njegovo učinkovanje se izraža v obliki in podobi, v katero se povezane snovi in sile fizičnega telesa v času življenja. Ko se pojavi smrt, te oblike postopoma izginejo in fizično telo enostavno postane del mineralnega kraljestva. Nadčutno videnje lahko zaznava tega neodvisnega člana človeškega bitja, ki preprečuje fizičnim snovem in silam v času življenja, da gredo svojo pot, kar bi, kot smo videli, pripeljalo do razpada fizičnega telesa. Temu neodvisnemu članu človeškega bitja pravimo eterično telo ali življenjsko telo.

Eterično telo predstavlja drugega člana človeškega bitja. Za nadčutno zaznavo ima višjo stopnjo realnosti kot fizično. Eterično telo popolnoma prežema fizično in ga je mogoče obravnavati kot neke vrste arhitekta. Vsi organi v fizičnem telesu ohranijo svojo obliko in strukturo zaradi tokov in gibanja eteričnega telesa. Osnova fizičnega srca je eterično srce, temelj fizičnim možganom so eterični možgani, in tako naprej. Eterično telo je v svojem učinku razčlenjeno telo, podobno kot je fizično, le mnogo bolj zapleteno. V fizičnem telesu imamo relativno ločene dele, medtem ko je v eteričnem vse v živem pretakanju in gibanju. Človek ima eterično telo skupno z rastlinskim svetom, tako kot ima fizično telo skupno z mineralnim. Vse, kar je živo, ima eterično telo.

Od eteričnega telesa znanost nadčutnega napreduje do naslednjega člana človeške narave – do astralnega telesa. In tako, kot nas je do eteričnega telesa vodila pozornost, ki jo je bilo treba usmeriti na smrt, tako nas, pri oblikovanju pojmovanja o naslednjem članu človekove narave, nadčutna znanost usmerja na pojav spanca. Vse ustvarjalno delo človeka – kar zadeva pojavni svet – je odvisno od njegovih dejavnosti v budnem življenju. Toda ta dejavnost je mogoča le, če znova in znova skozi spanje okrepi svoje izčrpane moči. Med spanjem aktivnost in razmišljanje izgineta, prav tako iz zavestnega življenja izgineta bolečina in radost. Ob prebujenju se dvignejo človekove zavestne moči iz nezavednega stanja spanja, kot da bi iz skrivnostnih in skritih virov. To je ista zavest, ki potone v temnih globinah, ko človek zaspi, in se spet pojavi, ko se prebudi. Znanost nadčutnega imenuje tisto, kar vedno znova prebuja življenje iz nezavednega stanja, astralno telo.

Tako kot ne more fizično telo vzdrževati svoje oblike preko mineralnih snovi in moči, ki jih vsebuje, ampak mora biti prežeto z eteričnim telesom, prav tako tudi sile eteričnega telesa ne morejo same po sebi postati razsvetljene s svetlobo zavesti. Če bi bilo eterično telo repuščeno samemu sebi, bi bilo po nuji v večnem stanju spanja; lahko tudi rečemo, da bi v fizičnem telesu lahko ohranjalo samo rastlinsko obliko življenja. Eterično telo, ki je prebujeno, je razsvetljeno z astralnim telesom. Za zunanje opazovanje učinek astralnega telesa izgine, ko človek zaspi. Za nadčutno opazovanje pa astralno telo še vedno obstaja, vendar pa je tedaj vidno kot ločeno od eteričnega telesa, oz. dvignjeno ven iz njega. Človek ima svoje fizično telo skupno z mineralnim in svoje eterično telo z rastlinskim. V istem smislu je enake narave z živalmi glede na astralno telo. Rastlina je v nenehnem stanju spanja. Zavest je prisotna le tam, ko na primer bitje skozi učinek toplote občuti bolečino v svoji notranjosti.

Četrti član, ki ga nadčutna znanost pripisuje človeškemu bitju, je 'Jaz' ali ego človeka. Če bi bilo astralno telo prepuščeno samemu sebi, bi užitki in bolečine, občutki lakote ali žeje prihajali in odhajali, vendar pa se ena stvar ne bi nikoli pojavila – in sicer občutek nečesa trajnega v vseh teh stvareh. Ne trajanje samo po sebi, ampak tisto, kar ima zavestno izkušnjo trajnega, to imenujemo tukaj 'Jaz'. Z zavedanjem nečesa trajnega in trajajočega v spreminjajočem se toku notranjih izkušenj, se začne pojavljati občutek 'Jaza', občutek notranje individualnosti. Zgolj dejstvo, da bitje na primer čuti lakoto, ne daje občutka 'Jaza'. Ob vsaki novi priložnosti, ko se vzroki lakote zaznajo in občutijo, se pojavi lakota. Bitje seže po hrani preprosto zato, ker so vzroki za lakoto ponovno pojavijo. Občutek 'Jaza' pride v trenutku, ko bitje ni zgolj prisiljeno vzeti hrane zaradi ponovnega vzroka lakote, ampak, ko je prejšnja zadovoljitev (lakote) dala povod za občutek užitka in je zavest o tem užitku ostala (v spominu). Tu ne gre samo za sedanjo izkušnje lakote, ampak za pretekle izkušnje zadovoljevanja (lakote s hrano), ki preskrbijo spodbudo (za ponovitev te izkušnje).

Fizično telo razpade, ko ga ne drži skupaj eterično telo; eterično telo pade v stanje nezavesti, ko ni obsijano z astralnim telesom. Na podoben način bi moralo astralno telo vedno znova dopustiti, da preteklost potone v pozabo, če 'Jaz' ne bi ohranjal preteklosti in jo prenašal v sedanjost. Pozabljanje je za astralno telo to, kar je smrt za fizično telo in spanje za eterično. To lahko izrazimo tudi tako:

življenje pripada eteričnemu telesu
zavest pripada astralnemu telesu [5]
in spomin pripada 'Jazu'." [6]

Tu je potrebno pojasniti eno navidezno nasprotje. Čeprav fizično telo preskrbi zunanje zaznavno fizično obliko mineralov, rastlin, živali in ljudi, to ne pomeni, da je fizično telo edini 'arhitekt' teh fizičnih oblik. To je res samo v primeru izključno mineralnih teles. V primeru živih organizmov eterično telo prispeva eterične arhetipe za oblike raznovrstnih živih bitij. V primeru živali in ljudi je astralno telo tisto, ki pomembno prispeva k oblikam njihovih teles. In v primeru človeka je ego vodilni 'arhitekt' človeške oblike.

To razloži zakaj je mineralno kraljestvo – kljub dejstvu, da je vir našega vidnega fizičnega telesa – vir, ki povzroči razpadanje tega istega telesa po smrti. Kot je znano v fiziki, se mineralno kraljestvo giblje proti tako imenovani 'toplotni smrti', ki je posledica zakona entropije, ki povzroča, da se vse fizične energije počasi razpršujejo proti enotnemu stanju toplote. Obstaja tudi priznanje, da se živi organizmi borijo proti tej tendenci razkrajanja s pomočjo organizacijske sile, ki se imenuje 'negativna entropija'. Ta sila organiziranja je posledica prisotnosti eteričnega telesa. Potemtakem imamo mineralni svet s svojimi snovmi, ki nam daje vidno fizično obliko, vendar pa moč, ki ohranja to telo, prihaja iz eteričnega telesa. Zaradi tega razloga se le-to imenuje tudi življenjsko telo.