Zdravje človeka je odsev dinamičnega stanja ravnovesja med velikim številom nasprotnosti na fizičnem, duševnem in duhovnem nivoju. Vsaka bolezen je manifestacija resnega neravnovesja v kateri koli od teh nasprotnosti, ki obstajajo v človeku, ko se giblje skozi različna obdobja njegovega življenja. Naloga in odgovornost vsakega posameznika je, da razvija sposobnosti in moči, ki mu omogočajo ohranjanje njegovega lastnega zdravega ravnovesja.
Človek je v svojem notranjem ustroju križišče velikega števila nasprotujočih sil, aktivnosti, nagnjenj in prizadevanj. Zdravo stanje je stanje dinamičnega ravnovesja, ki se lahko spreminja znotraj določenih dopustnih meja. Vedeti moramo, da lahko dokaj pogosto prečkamo te zdrave meje, brez da bi zboleli, zato ker je v nas sposobnost nenehnega vzpostavljanja zdravega ravnovesja. V nas obstaja sila, ki brez predaha stremi k harmoniji. Ta sposobnost včasih pokaže presenetljivo moč – recimo, v primerih tako imenovanega 'spontanega ozdravljenja'. Ponavadi zbolimo takrat, ko razvijemo posebno navado, ki povzroča, da vedno znova prekoračimo določeno zdravo mejo v našem organizmu, hkrati pa naša sposobnost ponovnega vzpostavljanja zdravega ravnovesja oslabi.
Če iščemo razloge za nezdrave navade ali oslabitev vzdrževanja zdravega ravnovesja, pridemo na raven duše in duha. Potem lahko razumemo, da zdravje ni le zdravo stanje fizičnega organizma, ampak tudi zdravo stanje duše in duha. Vsaka bolezen je posledica kombinacije neravnovesij na teh treh nivojih. Nikoli ni samo enega razloga za pojav bolezni!
Medicinska znanost opisuje ohranjanje ravnotežja na fizičnem nivoju kot stanje homeostaze. To je dinamično in stalno spreminjajoče se stanje notranjega okolja človeškega telesa (npr. telesna temperatura, krvni sladkor, krvni pritisk, kislost ali bazičnost telesnih tekočin, itd.), ki ga je treba ohranjati znotraj ozkih meja. To stanje homeostaze se delno vzdržuje s posredovanjem avtonomnega živčnega sistema, deloma pa s posredovanjem žlez z notranjim izločanjem – in to preko uravnavanja metaboličnih procesov. [1]
Če opazujemo človeka na fizičnem nivoju, "vidimo kako je v celoti umeščen znotraj polarnosti. V katerem koli posamičnem organu obstaja proces rasti, tam mora biti tudi proces razgradnje. Če pogledamo na kateri koli organ, pa naj gre za jetra, pljuča ali srce, vidimo, da je organ znotraj stalnega toka, ki ga sestavljata izgradnja in razgradnja.
To ravnovesje je lahko moteno in sicer do te mere, da ima določen organ ali nek drug sistem svojo pravilno stopnjo anabolizma (izgradnje) v odnosu do premajhne stopnje katabolizma (razgradnje); to povzroči njegovo prekomerno rast. Ali obratno, določen organ ima lahko normalen potek katabolizma, njegova stopnja anabolizma pa je premajhna; tudi v tem primeru organ postane moten ali zaostane v rasti in tako pridemo iz fiziološkega področja na patološko. Šele potem, ko smo sposobni videti, kako se izraža stanje ravnotežja, lahko tudi opazimo, kakšne so lahko motnje tega ravnotežja zaradi presežka bodisi anabolnih ali katabolnih sil. V vsakem normalnem človeškem bitju obstaja stanje ravnovesja med anabolizmom (integracija, izgradnja) in katabolizmom (razpad, razgradnja) in skozi to ravnovesje razvija človek pravo sposobnost za dejavnosti duše in duha." [2]
Naše življenje na zemlji je odvisno od pravilnega ravnotežja med tema dvema nasprotnima vrstama metaboličnih procesov. Kadar je homeostatsko ravnotežje zaradi katerega koli zunanjega ali notranjega razloga izven zdravih meja, bo to povzročilo telesno slabost ali pa pojav fizične bolezni – odvisno od intenzivnosti motnje in njenega časa trajanja.
V vsakdanjem življenju nenehno srečujemo stvari, bitja in dogodke, ki v nas razvnemajo občutja simpatije ali antipatije – nekaj bodisi maramo ali pa ne maramo. Ta čustva so lahko zmerna ali močnejša, včasih pa gredo v skrajnost in nas v takem primeru vržejo iz zdravega ravnovesja. Vendar moramo zaradi lastne koristi "v življenju doseči določeno ravnovesje (ali mirnost). Prizadevati si moramo za ohranitev razpoloženja notranje harmonije ne glede na to, ali se srečamo z veseljem ali z žalostjo. Preseči moramo navado, da smo en trenutek vzhičeni in naslednji trenutek potrti. Namesto tega moramo biti v enaki meri sposobni obravnavati nesrečo in žalost, tako kot to počnemo z veseljem in dobro srečo." [3]
Večina ljudi se verjetno strinja, da je preveč trpljenja in nesreč nekaj, kar nas vodi v nezdrave skrajnosti občutja žalosti, ki se lahko končajo z bolezenskim stanjem depresije. Vendar pa to ni takoj razvidno v primeru sreče in veselja. Kako je mogoče, da je lahko preveč veselja nevarno za naše zdravje? To se lahko jasno vidi v primerih duševnih bolezni. Na primer, poleg ljudi, ki trpijo zaradi patoloških stanj depresije, obstajajo tudi ljudje, ki trpijo zaradi različnih vrst manije (tj. stanja nenormalno intenzivnega razpoloženja sreče). V takih primerih "govorimo v psihiatriji o motnjah razdraženosti in produktivnosti – o pretiravanju s fantazijo in nagoni … o manijah. Rast (dobrega počutja) ne omogoči le pojav zdravega občutja polnosti in obilja, temveč tudi zloveščo objestnost in blodnje – neke vrste 'pretiranega stanja', ko se nekdo počuti 'nevarno dobro' – ki vodijo to tega, da se pretirano razdraženi pacienti nagibajo proti razkroju in izgubi nadzora" [4] nad lastno osebnostjo. Obstajajo tudi ljudje, ki trpijo za t.i. bipolarno motnjo razpoloženja; to pomeni, da njihovo razpoloženje niha med stanji depresije in manije. Tukaj vidimo dve nasprotni razpoloženji, žalost in srečo, v svojih skrajnih, bolezenskih stanjih, ter posledično velik pomen ustreznega obvladovanja čustvenih razpoloženj.
Sposobnost primernega obvladovanja duševnega življenja je še posebej pomembna, če smo na poti osebnega razvoja. V takem primeru moramo vztrajati v naših prizadevanjih, "da se distanciramo od razpoloženj, ki nenehno nihajo med občutenjem devetih nebes ali peklenskih muk. Človek je v takem primeru voden sem ter tja med vsakovrstnimi razpoloženji. Zadovoljstvo ga naredi veselega; bolečina ga potre. Toda kdor išče pot do višjega spoznanja, mora biti sposoben ublažiti vtise veselja in tudi žalosti. Postati mora stanoviten. Z zmernostjo se mora predati tako prijetnim vtisom in tudi bolečim izkušnjam; z obojim se mora spoprijeti z dostojanstvom. Nikdar ne sme biti nepriljuden, niti ga stvari ne bi smele vreči iz tira. To nima za posledico pomanjkanja občutenja, ampak postavlja človeka v čvrsto središče znotraj plimovanja življenja. Tak človek vedno obvladuje samega sebe." [5]
Tako lahko vidimo, kako ima naše duševno življenje velik vpliv na naš fizični organizem. Med mnogimi vplivi igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da "se zdravje človeka sestoji iz notranjega ravnovesja med silami simpatije, ki vodijo do procesov vnetja, in silami antipatije, ki vodijo do procesov skleroze. Tako je zdravje v bistvu problem duševnega ravnovesja." [6] Seveda se to ne nanaša na kratkoživa čustva, ki se lahko spreminjajo kot vreme, ampak na globoke čustvene odnose do življenja in na njihove bolj subtilne fiziološke učinke. [7] Predstavo o tem vplivu lahko dobimo s pomočjo uvida, da je "živčni sistem izraz astralnega telesa. V njem je astralno telo pobudnik in izdelovalec. Lahko si predstavljamo, da tako kot urar ali mehanik izdela uro ali stroj, tako tudi astralno telo izgradi živce." [8] Astralno ali duševno telo "je nosilec občutkov, sreče in trpljenja, veselja in bolečine, čustev in strasti; tudi hotenja in želje so zasidrane v astralnem telesu." [9] Če to dejstvo povežemo z nalogo živčnega sistema pri delnem vzdrževanju homeostatskega ravnotežja, potem lahko začenjamo razumeti vpliv duševnega življenja na stanje celotnega organizma. Seveda to ne pomeni, da je zdravje odvisno zgolj od našega duševnega razpoloženja, saj bi bilo to v nasprotju s holističnim pristopom. Pravilen pristop zahteva, da moramo v primeru katere koli notranje bolezni upoštevati tudi duševno življenje osebe, še posebej tista globlja enostranska razpoloženja duše, ki so prispevala k razvoju specifične bolezni.
Kako pa stvari stojijo z uravnoteženjem na duhovnem nivoju? Tu vstopimo na področje moralnih vrednot. Ljudje imamo sposobnost, ki nas loči od živali – to je sposobnost ocenjevanja našega lastnega obnašanja in posledic, ki jih le-to povzroča. To nam omogoča, da se učimo iz preteklih izkušenj in s tem spreminjamo naše vedênje. Na ta način razvijamo nove sposobnosti in vrline, ki jih prej nismo posedovali, in se tako izogibamo nezdravim skrajnostim. V tem procesu moramo najti ravnovesje med dvema nasprotnima težnjama. V preteklosti "je bilo učencem misterijskih šol prikazano, kako lahko človeška narava prinese uničenje in škodo v dveh smereh in da so ljudje v položaju, da razvijajo svobodno voljo, samo zaradi možnosti, da zaidejo na stranpot v dve nasprotni smeri. Življenje se lahko razvija v ugodno smer le, če se ti dve liniji odstopanja smatrata za dve strani tehtnice: ko ena stran zaniha navzgor, gre druga navzdol; in pravilno ravnotežje je doseženo le, če je tehtnica v vodoravni legi. Iz tega razloga je na čelu moralnega kodeksa v vseh misterijskih centrih stal pomemben izrek: 'Ti moraš najti sredino, zato da s svojimi dejanji ne izgubiš sebe v svetu, niti ne dovoliš, da svet izgubi tebe.' V tem tiči razlog, zakaj je Aristotel podal tako nenavadno definicijo vrline: Vrlina je človeška sposobnost ali spretnost, da vodi nekaj z razlogom in vpogledom, ki v odnosu do človeškega bitja vzdržuje sredino med preveč in premalo." [10]
Vzemimo en primer, lastnost poguma. Le-ta lahko zaniha v dve skrajnosti: premalo poguma pomeni strahopetnost, preveč pa objesten pogum, ki ne upošteva nobene nevarnosti, tako da pride zlahka do poškodbe ali celo smrti. V prvem primeru ne koristimo dobrobiti sveta, zato ker nismo sposobni izpeljati potrebne akcije; v drugem primeru pa smo onemogočeni izpeljati potrebne spremembe zaradi poškodbe, ki bi se ji lahko izognili, če bi uspeli najti zlato sredino in na ta način razvili vrlino poguma. Tako nas v prvem primeru izgubi svet, in v drugem primeru pa izgubimo sebe v svetu.
Drugi primer je lastnost, ki se izraža v našem odnosu do drugih ljudi, to je empatija. Če se ta lastnost razvije zgolj v eno smer, lahko postane pretirana skrb za druge; druga skrajnost je brezbrižnost. Pojav brezbrižnosti je primer, ko človek zakrni znotraj lastnega egoizma, in zatorej ne koristi dobrobiti preostalega sveta. Vendar je pretirana skrb za druge prav tako izraz nezdravega odnosa do ljudi, saj se v tem primeru posameznik zlahka prepusti skrbi za druge do te mere, da popolnoma pozabi na svoje lastne osnovne potrebe. Če je takšen odnos dolgotrajen, bo to privedlo do bolezni ali pa do popolnega izčrpanja lastnih moči – to je, do izgube samega sebe v svetu. Empatija tako postane vrlina le, če je ni niti premalo niti preveč.
Vzemimo še primer oblikovanja sodb o bitjih, stvareh in pojavih, ki jih srečujemo. Za pravilen pristop "je pomembno razviti kakovost 'nepristranskosti'. Vsak človek ima svoje izkušnje in na njihovi osnovi oblikuje določeno število mnenj, v skladu s katerimi usmerja svoje življenje. Ravno tako, kot je na eni strani potrebna skladnost z izkušnjami, je na drugi pomembno tudi to, da mora biti tisti, ki bi rad prišel do višjega spoznanja, vedno pozoren na vse novo in neznano, ki mu prihaja naproti. Takšen človek bo, kar se le da, previden s sodbami, kot so 'To je nemogoče' ali 'To ne more biti res'. Naše sodbe o tem, kar srečujemo sedaj, morajo nedvomno sloneti na naših preteklih izkušnjah. To je ena stran ravnovesja. Vendar pa je na drugi strani treba biti vedno pripravljen na povsem nove izkušnje – predvsem, da priznamo (samemu sebi) možnost, da lahko to, kar je novo, nasprotuje staremu," [11] že obstoječemu. Na ta način vzpostavljamo ravnotežje med preteklimi izkušnjami in spoznanji, ki imajo težnjo, da postanejo toga, ter med popolno odprtostjo do vsega novega, kar vstopa skozi naše zaznave in ideje. Tako razvijamo duhovno vrlino oblikovanja prave sodbe, ki je ena od temeljnih pogojev za resnično spoznanje sveta, ki nas obdaja.
OPOMBE
