Transsubstanciacija mineralnih snovi

Štiri 'stanja' človeškega organizma

Moderna znanstvena slika človeka, ki temelji na zelo podrobnih anatomsko-fizioloških opisih njegovih sistemov, organov, tkiv, celic in 'kemije življenja' – to je atomov, molekul in spojin, ki sestavljajo vse, kar zaznavamo v človeškem telesu – je dejansko zelo materialistična. Z njeno pomočjo ne moremo priti do nobene druge ugotovitve, kot da je človeško telo zelo zapletena fizična organizacija. V nasprotju s tem pa duhovna znanost odkriva, da je ŠTIRIDELNA NARAVA ČLOVEKA sestavljena iz fizičnega telesa, eteričnega telesa, astralnega telesa in človeškega ega. Ti štirje člani se lahko opazujejo iz različnih perspektiv v odnosu do njihovih povezav z različnimi področji obstoja. Sedaj si bomo ogledali povezave teh štirih članov človeškega ustroja do štirih stanj materije – trdnega, tekočega, plinastega in toplotnega stanja – ki so prišli v obstoj v času KOZMIČNEGA RAZVOJA SNOVI.

Kakšno je običajno razumevanje zgradbe človeka glede teh stanj materije? "Človeka se običajno opazuje, kot da bi bil preprosto le fizični organizem, telo izgrajeno iz trdne snovi. To seveda ni res. Najmanjši del človeka je trden, manj kot deset odstotkov. Ostalo je vodni organizem, organizem tekočin. Zaradi tega si moramo ta organizem dejansko predstavljati, da je zgrajen na takšen način, da je ena desetina trdna snov, medtem ko je ostalo napolnjeno z vodo. Človeški organizem si lahko pravilno predstavljamo le, če ga vidimo kot vodni steber, v katerem so odložene trdne snovi." [1]

Čeprav je to dejstvo bolj ali manj poznano, njegov pomen še ni ustrezno razumljen. "Seveda govori tudi fiziologija o tistem, kar se pretaka, vendar pa se gibajoče tekočine v človeškem organizmu preučuje samo z vidika zakonov dinamike in mehanike. Resnica pa je, da se moramo v trenutku, ko vzamemo v poštev človeka tekočih snovi, zavedati, da v njem deluje tako imenovano eterično telo. To pretakanje tekočin v organizmu načeloma ni odvisno od zemeljskih sil. Odvisno je od sil planetov. Zato se moramo zavedati, da tako dolgo, dokler se ukvarjamo samo z organi in sistemi organov, ki imajo trdne oblike, pridejo v poštev zemeljske sile brez ostalih vplivov. V trenutku pa, ko se ukvarjamo s tistim, kar je v obtoku – ali je to kroženje prebavnega soka ali prebavni sok, ki se je že preoblikoval v kri – potem sile, ki to upravljajo, niso več zemeljske, ampak planetne." [2]

Vendar si moramo poleg tekočin in trdnih snovi v notranjosti človeškega telesa, "to telo predstavljati tudi kot organizem zraka. Zrak je zunaj in mi ga vdihnemo; del zunanjega zraka je sedaj znotraj nas in mi ga zopet izdihnemo. Kot posledica tega smo tudi zračni organizem. To je tisti zračni organizem, ki ga sprejme astralno telo, ko se prebudimo. [3] Mi vdihnemo zrak in ta zrak gre skozi preobrazbe, katerih učinek se izlije preko celotnega organizma. Kisik prevzame ogljik in ga preoblikuje v ogljikovo kislino. Na ta način se znotraj nas nenehno odvija zračni proces.

Ko se prebudimo, se zračni proces prežame z astralnim telesom. Gibanje astralnega telesa sledi isti poti skozi organizem kot zrak. Ko spimo, vsebuje zračni proces samo zrak; ko smo budni, potem se gibi astralnega telesa, tako rečeno, pridružijo temu, kar živi v nas kot zračni procesi. Sedaj pa si predstavljajte naslednje: astralno telo se pogrezne v zračni organizem in izvaja njegovo gibanje; dejansko izvaja svoje splošno delovanje znotraj zračnega organizma. Vse to se odvija znotraj vodnega organizma. Ko smo budni, so ti zračni procesi dejansko procesi astralnega telesa in nenehno pritiskajo proti vodnemu organizmu. Človekovo eterično telo je znotraj vodnega organizma tako podnevi kot ponoči. Tako imamo istočasno medsebojen učinek med eteričnim telesom in astralnim telesom, kot tudi med njihovima fizičnima dvojnikoma – med zračnimi procesi in vodnimi procesi. Tako si lahko predstavljate, da se ti procesi odvijajo znotraj človeka med njegovim dihanjem in gibanji vseh telesnih tekočin. Vendarle je to prav tako zgolj kopija tega, kar se dogaja med astralnim in eteričnim telesom." [4]

Potemtakem "veljajo fizikalni zakoni fizičnega telesa za človeka trdnih snovi, medtem ko zakoni eteričnega telesa vodijo človeka tekočih snovi. Vendar pa zračno oz. plinasto prav tako igra vlogo v človeškem organizmu, v resnici večji vlogo, kot se domneva. V takšni meri, kot deluje plinasto v notranjosti človeka in oživlja njegov organizem, je to v celoti odvisno od astralnega telesa. Človekovo dihanje je, na primer, v svoji fizični pojavnosti funkcija astralnega telesa." [5]

Vendar pa je tu še nekaj več. "Celoten organizem, ki vsebuje trdne snovi, tekočine in zrak, je poleg tega prežet s toploto. Celoten organizem ima svojo lastno toploto – to je svoj lastni toplotni eter. Kar se tiče četrtega človeka, človeka toplote, ni niti najmanjšega dvoma, da je toplota različnih jakosti prisotna v prostoru, ki ga človeško bitje fizično zaseda, in še celo onkraj tega. Če si damo termometer za uho ali pod pazduho, bomo našli dokaze o razlikovanju toplotnega organizma; stopnje toplote so povsod drugačne. Na valovih zraka se giblje astralnost in v toploti, ki se pretaka skozi telo, se giblje dejanski Jaz oz. ego človeka. Ta toplotna organizacija je podvržena ego-organizaciji." [6]

Tako imamo "fizično telo kot čisto fizično, potem tekoče telo, ki je tudi fizično, vendar se razlikuje od trdnega fizičnega telesa. Tekoče fizično telo ima intimno povezavo z eteričnim telesom. Potem imamo zračni organizem, ki ima intimno povezavo z astralnim telesom, in na koncu vse toplotne procese – to je toplotni eter v človeku, ki ima intimno povezavo s človeškim Jazom. Tako lahko rečemo, da imamo v različnih fizičnih sestavinah človeka sliko celotnega človeka." [7]

To lahko povzamemo tudi na naslednji način:

Zakoni fizičnega telesa veljajo za človeka trdnih snovi (okostje, zobje, lasje, nohti, kite, mišice, koža itd.).
Zakoni eteričnega telesa veljajo za človeka tekočih snovi (kri, limfa, medcelična tekočina, cerebrospinalna tekočina itd.).
Zakoni astralnega telesa veljajo za človeka zračnih snovi (zrak v pljučih, kisik in ogljikov dioksid v krvi in ostalih delih telesa, črevesni plini itd.).
Zakoni ego organizacije veljajo za človeka toplote (notranja toplotna organizacija).

Zgornja delitev človeka na osnovi štirih stanj materije zagotavlja podlago za opis sprememb, katerim so podvržene mineralne snovi znotraj človeka. Pomembno je razumeti, da v notranjosti človeka fizikalni zakoni veljajo le za trdna telesa, medtem ko za tekoča, plinasta in toplotna telesa veljajo nadčutni zakoni. Le na ta način lahko razumemo pretvorbe mineralov, ki se odvijajo znotraj človeškega organizma. Ali z drugimi besedami, v metamorfozah oz. preobrazbah mineralov, ki so opisane spodaj, se ukvarjamo s fizikalnimi procesi, ki so prežeti z dušo in duhom – to je z resnično alkimijsko preobrazbo snovi.

Preobrazbe mineralov v notranjosti človeka

Če želimo dojeti naravo sprememb, skozi katere gredo vse mineralne snovi v notranjosti človeškega organizma, moramo najprej razjasniti, katere snovi v naši hrani pripadajo tej skupini. Tu je kratek povzetek dejstev, ki se nanašajo na to vprašanje:

V opisu Dejavnosti rafiniranja hrane v prebavnem traktu lahko vidimo, da so snovi, ki jih vsrkamo iz hrane, aminokisline, preprosti sladkorji, maščobne kisline, glicerol, čiste mineralne snovi (železo, magnezij, kalcij itd.) in voda. Samo ti anorganski elementi in molekule vstopijo v naš krvni in limfni obtok.
Iz opisa ZEMELJSKEGA PREHRANSKEGA TOKA lahko vidimo, da naša hrana zagotavlja zemeljske snovi v obliki mineralnih soli za delovanje našega sistema živcev in čutil. Izraz mineralne soli se nanaša na vse trdne snovi v naši hrani, ki se lahko raztopijo v prebavnih sokovih. To je očitno tudi iz ugotovitve duhovne znanosti, da "so vse snovi, v kolikor so živila, sol" [8] – to je snov s specifično obliko, ki se raztopi v vodi ali drugih tekočinah.
Iz opisa INDIVIDUALIZACIJE ČLOVEŠKIH SNOVI lahko vidimo, da je vse, kar vsrkamo v naš krvni in limfni obtok, mrtva mineralna snov brez ostankov tujega eteričnega telesa, astralnega telesa in ego-organizacije.

V skladu z vsem tem lahko zaključimo, da je vse, kar dobimo iz naše hrane, v svojem bistvu mineralna snov – to je anorganska spojina ali element, ki ima specifično obliko. Na koncu koncev ima vsa hrana določeno obliko, kar je posledica dejstva, da vsebuje specifične snovi, ki pripadajo mineralnemu kraljestvu. Ta zaključek je pomemben za ustrezno razumevanje nadaljnjega opisa preobrazb mineralov.

Če zaužijemo neki mineral v trdni obliki – samega, kot je to v primeru sladkorja ali soli, ali kot sestaven del naše hrane – se ta mineral najprej raztopi v naših telesnih tekočinah. To je prva preobrazba, ki se dogodi v tekočem organizmu. Druga preobrazba se dogodi v našem zračnem organizmu, ko se tekoči mineral spremeni v plinasto stanje. In na koncu "se mora vse, kar je mineralne narave in kar vstopa v človeški organizem, preoblikovati oz. spremeniti do te stopnje, da vsaj za določeno časovno obdobje postane čista toplota – da postane eno s toploto, ki jo človek razvija kot svojo individualno temperaturo, ki je neodvisna od temperature v njegovem okolju. Ne glede na to, ali gre za sol ali kakšen drug mineral, ki ga zaužijemo, mora ta na tak ali drugačen način prevzeti obliko toplotnega etra [9], in to mora storiti, še preden se uporabi za izgradnjo živega organizma. Popoln nesmisel je, če si predstavljamo, da bi se nek mineral iz zunanjega sveta, preprosto prenesel v človeško telo in bi nadoknadil nek del skeletnega sistema, zoba, itd. Preden lahko karkoli postane del človeške oblike, mora iti skozi popolnoma nematerialno fazo toplotnega etra in šele nato se spet preoblikuje v del žive oblike človeškega organizma." [10]

To je v skladu s KOZMIČNIM PREHRANSKIM TOKOM, ki je pri zdravem človeku vir vseh snovi, ki jih potrebuje naše telo. To se dogaja s pomočjo postopnega zgoščevanja kozmičnih etrov. Vendar se dotok kozmičnih etrov v človeško telo lahko odvija na primeren način le, če se pred tem dogodi nekaj drugega. "Trdna snov izgubi svojo trdno obliko, ko se v ustih spremeni v tekočino in se nato kasneje preoblikuje v stanje toplotnega etra. Snov prav tako postopoma izgublja težo, ko preide v obliko tekočine, ter postaja vedno bolj odtujena od zemeljskega; vendar je snov zgolj takrat, ko je dosegla obliko eterične toplote, popolnoma pripravljena, da vsrka vase duhovno, ki prihaja od zgoraj, iz kozmičnih prostranstev.

Če hočemo pridobiti idejo o tem, kako je mineralna snov uporabljena v človeku, moramo potemtakem videti naslednje: Tu je mineralna snov; ta mineralna snov vstopi v človeka. Znotraj človeka preide skozi tekoče in plinasto stanje ter se pretvori v toplotni eter. Sedaj je toplotni eter. Ta toplotni eter ima močno nagnjenje, da vsrka vase vse tisto, kar žari oz. priteka v notranjost kot sile iz svetovnih prostranstev, iz vesoljskih širjav. Na ta način pritegne vase sile iz vesolja. In te sile vesolja sedaj postanejo duhovne sile, ki prežamejo zemeljsko snov v stanju toplotnega etra z duhom. In šele nato s pomočjo te zemeljske snovi v stanju toplotnega etra vstopi v telo tisto, kar telo potrebuje, da prevzame obliko in postavo.

Če označimo vročino ali toploto kot ogenj, kot je bila navada v starih časih, lahko rečemo: Kar človek vsrka v obliki mineralne snovi, se dvigne do nivoja, ko v njem postane ognjene narave. In tisto, kar ima naravo ognja, ima nagnjenje, do vzame vase sile kozmičnega razvoja; in potem se ta ogenj spet steka nazaj v vsa človekova notranja področja in se ponovno strdi, da zagotovi materialno podlago za posamezne organe. Nič, kar ljudje vzamejo vase, ne ostane tako, kot je; nič ne ostane zemeljsko. Vse – in še posebej vse, kar prihaja iz mineralnega kraljestva – se preoblikuje do te mere, da lahko vase prejme duhovno in kozmično; potem se s pomočjo tega ponovno strdi v zemeljsko stanje.

Vzemimo na primer drobec kalcijevega fosfata iz kosti. To ni na noben način kalcijev fosfat, ki ga najdete zunaj v naravi, ali ki je, recimo, proizveden v laboratoriju. Ta kalcijev fosfat izvira iz tega, kar je bilo vsrkano iz hrane, vendar je lahko sodeloval pri ustvarjanju človeške fizične oblike le s pomočjo sil, ki so ga prežele v času, ko se je spremenil v stanje toplotnega etra.

Nekdo pridobi uvid v naravo človeka le, ko ve, da je potrebno vse, kar je bilo sprejeto od zunaj, obdelati in temeljito preoblikovati. Potemtakem, če vzamemo neko zunanjo snov in želimo preizkusiti njeno vrednost za človeško življenje, tega preprosto ne moremo storiti s pomočjo navadne kemije. Vedeti je treba, koliko sil mora uporabiti človeški organizem, da dvigne zunanjo mineralno snov v bežno stanje toplotnega etra. Če tega ne more narediti, se zunanja mineralna snov odloži in postane težka zemeljska snov preden je prešla v stanje toplote; tako ostane tuja anorganska snov in se odlaga v tkivih. V primeru vsake snovi moramo zato pretehtati v kolikšni meri lahko človeški organizem preobrazi brezživljensko snov v toplotno snov, bodisi če je narava te snovi že brez življenja kot takrat, ko jemo navadno sol, ali pa taka šele postane, kot je to pri sladkorju.

V toplotni snovi najde organizem, ki je zakoreninjen v zemlji, svojo povezavo z duhovnim vesoljem. Vsaka odložena snov v človeku, ki je še vedno nepreobražena, pomeni, da človek ni našel povezave z duhovnim v vesolju za snovi, ki so prisotne v njem. To je zgolj posebna uporaba splošnega načela, da mora biti vse, karkoli se približa človeku od zunaj, v celoti obdelano in preoblikovano v njegovi notranjosti. IIn če želimo skrbeti za zdravje posameznika, je bistvenega pomena, da poskrbimo za to, da ne vstopi vanj ničesar, kar ostane tako, kot je bilo; nič, s čimer se človeški organizem ne more ukvarjati, vse dokler ni preoblikovan njegov najmanjši delec. To ne velja samo v odnosu do snovi, to velja na primer tudi v odnosu do sil. Vse v zunanjem svetu je strup za človeka, dejanski strup; in to lahko postane zanj koristno šele, ko to prevzame in si s pomočjo svojih individualnih sil prisvoji." [11]

Tako lahko vidimo, kako človeški organizem opravlja prave alkimistične preobrazbe mineralov. Najbolj izstopajoča med njimi je transsubstanciacija – to je prežemanje mineralov v stanju toplotnega etra z duhovnimi silami, ki spremenijo osnovno naravo mineralov, ki gredo skozi ta proces. V tej fazi preobrazbe je neposredno vpletena naša ego organizacija, kajti "toploto upravlja ego organizacija. To, kar ego organizacija počne v človeškem organizmu, se izvaja preko toplotne organizacije." [12] Končni rezultat ni le to, da 'nič ne ostane zemeljsko', ampak tudi to, da se vse mineralne snovi preoblikujejo na takšen način, da lahko služijo človeku – so, tako rekoč, počlovečene z duhovnimi silami, ki jih prežamejo. Te sile se imenujejo 'sile kozmičnega razvoja', ker so to sile, ki usmerjajo razvoj vesolja, zemlje in človeštva v skladu z modrim načrtom kozmičnega razvoja. [13]

Del tega razvoja je v nalogi, da "se človek v sedanjem času združi z višjim Jazom. Za to pa je moral človek dobiti pomoč pri svojem razvoju. Ko je nekaj potrebno doseči, mora biti to pripravljeno. Da bi se otrok razvil v nekaj posebnega pri petnajstem letu starosti, mora biti v ta namen nekaj narejeno že pri šestih ali sedmih letih. Povsod mora evolucija pripraviti svoje impulze. To, kar naj bi se dogodilo človeštvu v naslednji dobi, mora biti pripravljeno počasi in postopoma." [14] Med najbolj pomembnimi pripravami je "osrednji impulz naraščajoče svobode, ki naj bi se dodelila ljudem." [15] To vsekakor ne bilo mogoče, če ne bi obstajala možnost preobrazbe mineralnih snovi, ki jih sprejemamo iz zunanjega sveta in s katerimi ustvarjamo naš notranji svet – to je mikrokozmos našega individualnega bitja. [16]

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Če pogledamo na našo hrano iz vidika tega prehranskega principa, potem lahko opazimo, da je glavnina živil narejena iz mešanice trdnih in tekočih sestavin, ki vsebujejo določeno količino toplote in včasih tudi manjšo količino zraka.

Obstajajo mnoga živila, kjer prevladujejo trdne sestavine, kot so krekerji, kruh, pecivo, testenine itd.
Obstajajo mnoga živila, kjer prevladujejo tekoče sestavine, kot so juhe, enolončnice, omake, solatni prelivi, kompoti itd.
Zrak ni zelo prisotna sestavina v naših živilih, čeprav so nekatera med njimi, ki vsebujejo določeno količino snovi v plinastem stanju, kot so kruh, kolači, pecivo, stepena smetana itd.
Kadar uživamo kuhano hrano, smo preskrbljeni z obilico toplote, medtem ko v primeru uživanja surove hrane še vedno prejemamo toploto, čeprav očitno manj v primerjavi s kuhano hrano.

Če se sedaj osredotočimo na tisto mineralno vsebino hrane, ki jo običajno smatramo za 'minerale in elemente v sledeh' si lahko predstavljamo, da mora biti prisotnost umetnih mineralnih snovi v konvencionalno pridelanih živilih – kot so ostanki agrarnih kemikalij in umetnih prehranskih dodatkov – vzrok precejšnjih motenj v procesih preoblikovanja mineralov opisanega v tem prehranskem principu, ker se te snovi ne pojavijo v hrani na naraven način in so posledično tuje našemu organizmu.

S pomočjo tega prehranskega principa lahko dobimo dodatno perspektivo na sporno vprašanje rafiniranih živil. Odsotnost ali velika izguba naravno prisotnih mineralov (v sledeh) je vzrok resnih motenj, kajti zavedati se moramo, da so procesi preoblikovanja mineralnih snovi opisanih zgoraj del zelo kompleksnih metaboličnih procesov, ki vzdržujejo življenjske funkcije našega organizma.

Poseben primer je rafiniranje naravne morske soli, kar ima za posledico odstranitev kalija, kalcija, magnezija, joda in drugih mineralov. Rezultat je čisti natrijev klorid, ki je nato obogaten z jodom in fluorom. Povrhu tega je soli dodano še sredstvo proti strjevanju (kalcijev ali magnezijev karbonat ali aluminijev hidroksid). Na ta način se preoblikuje naravno, z minerali bogato morsko sol, v obubožano mineralno spojino, ki je človeški proizvod. Naša kri se šteje kot 'notranje morje' zaradi podobnosti njene sestave z morsko vodo. Torej nas ne bi smelo presenetiti, da ima dnevna uporaba manjvredne rafinirane kuhinjske soli ponavljajoče negativne učinke na celotno stanje človeškega organizma, kar utira pot do bolj resnih težav v obliki bolezni.

Ta prehranski princip razkriva tudi veliko nevarnost materialističnega pristopa k zagotavljanju koristnih hranil v obliki mineralnih izvlečkov pridobljenih iz raznovrstnih prehranski virov – kot del modernega trenda uporabe farmacevtskih prehranskih dodatkov – brez upoštevanja individualne sposobnosti za izvajanje vseh procesov preobrazbe, ki so opisani zgoraj. Odkar se ti dodatki uporabljajo kot splošna preventivna terapija, je njihovo redno uživanje zelo verjetno obremenilo veliko ljudi z nepreobraženimi minerali – kajti navkljub najboljšim namenom ti pripravki ne morejo pomagati, če ljudje niso sposobni izvajati transsubstanciacije, ki omogoča ustrezno počlovečenje teh snovi.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.