Polnovredna in rafinirana hrana

Človeški organizem je sam sposoben predelati hrano dokler ni dovolj rafinirana, da se lahko vsrka v krvni in limfni obtok. V ta namen se uporabljajo tako fizikalne kot tudi kemijske metode za razgradnjo zaužite hrane v osnovna hranila, ki jih lahko asimilira naše telo. Redno uživanje polnovredne hrane krepi naše prebavne ‘mišice’ – to je sile in procese, ki aktivno sodelujejo pri razgradnji hrane, medtem ko redno uživanje rafinirane hrane postopoma slabi naše prebavne moči.

Dejavnosti rafiniranja hrane v prebavnem traktu

Potem ko smo hrano zaužili, je le-ta izpostavljena različnim aktivnostim in procesom razgradnje. [1] Ti procesi se začnejo v ustih s fizično razgradnjo med dejavnostjo žvečenja, s pomočjo katere preobrazimo hrano, ki je pred tem imela specifično obliko in sestavo, v mehko maso enake gostote preden jo pogoltnemo.

Hrana je poleg tega izpostavljena številnim procesom kemične razgradnje. Ti se dogajajo s pomočjo izločanja prebavnih sokov. V povprečju izločimo 7 litrov prebavnih sokov na dan:

V teh prebavnih sokovih so prisotne tri različne vrste encimov:

Ogljikovi hidrati so podvrženi trem fazam kemične razgradnje:

Rezultat teh procesov so glukoza in ostali enostavni sladkorji.

Beljakovine so podvržene dvema fazama kemijske razgradnje:

Rezultat teh procesov so aminokisline.

Maščobe so podvržene samo eni stopnji kemične razgradnje:

Rezultat tega postopka so maščobne kisline in glicerol.

Končni rezultat vseh teh dejavnosti je želodčna kaša. Poleg enostavnih sladkorjev, aminokislin, maščobnih kislin in glicerola, vsebuje želodčna kaša tudi vodo, raztopljene minerale in vse neprebavljene snovi, od katerih je večina rastlinskih vlaknin.

Ko želodčna kaša potuje skozi tanko črevo, se posamezna hranila (enostavni sladkorji, aminokisline, maščobne kisline, itd.) absorbirajo v telo. Preostanek (t.i. odpadni material) se premakne v debelo črevo in se na koncu izloči kot blato.

Primerjava industrijskega in telesnega rafiniranja hrane

Industrijsko rafiniranje hrane se v glavnem uporablja pri predelavi žit, sladkorja, olj in soli. Z nekaterimi izjemami se ta postopek začne z fizično razgradnjo hrane, preden se lahko začne postopek rafiniranja. Rafiniranje je proces 'čiščenja', kjer se želene sestavine ločijo od tako imenovanih preostankov in stranskih proizvodov. Medtem ko se v primeru nafte te nečistoče izločijo, ker bi drugače ovirale pretok goriva do motorja, je situacija s hrano precej drugačna.

Pri živilih, ki vsebujejo v glavnem ogljikove hidrate, postopek prečiščevanja odstrani naslednje 'nečistoče':

Zavedanje o pomenu prehranskih vlaknin, mineralov in vitaminov je v sodobnih družbah splošno znano. V primeru vlaknin je dobro dokumentirano, da ravno pomanjkanje teh 'preostankov' povzroča zaprtje – to je stanje, ko telo s težavo izloča blato – kar je enako problemom s pretokom goriva do motorja.

Obstaja pa še ena pomembna razlika. Za primer vzemimo proizvodnjo čiste fruktoze, ki jo danes lahko kupimo kot 'naravni' nadomestek za običajni sladkor. Fruktoza je, kemijsko gledano, monosaharid, ki se sestoji iz ene same molekule sladkorja. V tovarniški proizvodnji se uporablja industrijske procese rafiniranja vse dokler se ne izloči čistih kristalov fruktoze iz preostalega dela sadeža.

Kadar pa jemo sadje, ga naš organizem sam razgrajuje. Na koncu se iz njega izloči čista fruktoza, ki se nato vsrka v telo. Kar se ne vsrka, vse kar je ostalo hrapavo in grobo, je izločeno. Zato lahko ta proces opišemo kot proces notranjega rafiniranja, ki ga izvaja naš lastni organizem.

Glavna razlika med industrijskim rafiniranjem in našim lastnim rafiniranjem hrane je, da je v prvem primeru delo opravljeno s pomočjo tehnologije vnaprej za nas, medtem ko v drugem primeru delo opravimo sami. Medtem ko je včasih koristno, če kdo opravi delo namesto nas, je v tem primeru rezultat ravno nasproten. Kajti zavedati se moramo, da lahko postanemo močnejši le v primeru, če bomo naše prebavne 'mišice' trenirali tako, da bomo izvajali vse aktivnosti razgrajevanja, ki so tipične za naše prebavne organe. To je zato, ker "je organizem razmerje aktivnosti. Bistvo organizma leži v akciji in ne v snovi. Organizacija ni razmerje snovi, ampak je dejavnost." [2] In če prebavnih 'mišic' ne uporabljamo v takšni meri, kot zmoremo, bomo postopoma vedno bolj oslabeli.

Izguba nujno potrebnih hranilnih snovi in njene posledice

Sedaj si bomo ogledali določen vidik rafiniranja žit [3] – to je izgubo vitalnih sestavin, ki so bistvene za pravilno presnovo – in kakšne težave se pojavijo kot posledica rednega uživanja takšnih prehransko manjvrednih žitnih izdelkov. Pričeli bomo s sliko postopnega napredovanja procesov izločanja (ekstrakcije) določenih snovi iz žitnega zrna, ki so obenem tudi procesi rafiniranja. [4]

Najpogostejši primer rafiniranih žitnih proizvodov sta bela pšenična moka in beli riž. Oba pripadata drugi stopnji rafiniranja, kjer izgubimo tako otrobe, kot kalčke. Zaradi tega je treba zastaviti vprašanje: Kakšne snovi so se v tem primeru izgubile? Kakšna je njihova bistvena narava?

Najprej si oglejmo otrobe. V otrobih najdemo najvišjo koncentracijo prehranskih vlaknin – to so ogljikovi hidrati, ki so se preobrazili v celulozo in druge neprebavljive snovi. V razlagi KOZMIČNEGA POREKLA ŽIVIH SNOVI in RESNIČNE NARAVE PREHRANSKIH SNOVI so opisane oblikotvorne lastnosti ogljika in ogljikovih hidratov. Ta lastnost je še bolj razvidna v primeru neprebavljivih ogljikovih hidratov, kot je celuloza, ipd., kajti rastline z njihovo pomočjo zgradijo svoja lastna telesa. Te vlaknaste snovi tvorijo tudi zunanjo plast žitnega zrna, s čimer določajo obliko zrna. Njihova funkcija je podobna procesu risanja oblike žitnega zrna s svinčnikom – z drugo obliko ogljika, z grafitom. Zaradi tega lahko sile, ki so aktivne v ovojnici žitnega zrna, označimo kot zgoščene sile oblikovanja, kot sile, ki dajejo obliko in izgled. Te sile so posredovane s pomočjo vlaknastih ogljikovih hidratov. Vsaka izguba teh snovi pomeni tudi izgubo teh sil, ki "pomagajo dati naši človeški obliki svojo pravilno podobo." [5]

Na drugi strani imamo kalček, ki je kot majhno seme v notranjosti žitnega zrna, s pomočjo katerega se začenja proces kaljenja – to je začetek rasti nove rastline. Duhovne sile v ozadju tega procesa so sile regeneracije – t.j. sile obnove in ohranjanja življenja. Te sile so seveda prisotne v vseh živih snoveh, najbolj pa so koncentrirane prav v kalčkih. Z odstranitvijo kalčkov odstranimo veliko količino teh sil. Čeprav glede na fizično težo pšenični kalček predstavlja le 3% žitnega zrna, brstenje ni mogoče, če je kalček odstranjen oziroma, če je le poškodovan. To kaže na velik pomen sil, ki delujejo skozi kalčke, in razloži zakaj redno uživanje rafiniranih živil, v katerih so kalčki odstranjeni, spodbuja slabitev našega lastnega eteričnega telesa, ki je vir naših notranjih sil regeneracije in prenove fizičnega telesa.

Iz zgornjega opisa je razvidno, zakaj redno uživanje rafiniranih živil, kot so bel kruh, bel riž, bele testenine, pecivo iz bele moke in podobnih rafiniranih izdelkov, prej ali slej pripelje do različnih zdravstvenih težav. Obstaja več kot dovolj literature o negativnih vplivih rednega prehranjevanja s takšnimi rafiniranimi proizvodi. Dandanes lahko tudi razumemo vzroke za takšne učinke, samo če pogledamo na seznam mineralov in vitaminov, ki so prisotni v otrobih in kalčkih, in nato preučimo njihove mnogovrstne naloge, ki jih imajo v našem telesu. To bomo ilustrirali s primerom železa.

"Železo je nujno potrebno mineralno hranilo; je sestavina molekul hemoglobina in mioglobina. Hemoglobin v rdečih krvnih celicah prenaša kisik iz pljuč do telesnih celic in vrača odpadli ogljikov dioksid iz celic v pljuča. Mioglobin v rdečih mišičnih tkivih prenaša kisik, ki omogoča shranjevanje energije, v tkiva. Železo je tudi sestavni del nekaterih presnovnih encimov." [6] Pomanjkanje železa vodi do naslednjih glavnih simptomov: anemija, zaprtje, utrujenost, apatičnost in zmanjšano delovanje možganov. [7]

Izguba železa zaradi rafiniranja žit je seveda odvisna od več dejavnikov: od vrste žita, od njegove prvotne količine v žitu, od metode in stopnje rafiniranja. Na primer, v knjigi Super Breakfast Cereals je navedeno, da je v beli moki za 42 odstotkov manj železa kot v polnovredni moki. [8] Iz naslednjega primera je razvidno, da ima takšna izguba pomemben vpliv na količino hemoglobina v krvi: "Med drugo svetovno vojno je bilo rafiniranje žit v veliki meri prepovedano, da bi zavarovali prehransko samozadostnost Švice. Ena od posledic je bilo občutno povečanje hemoglobina – rdečih krvnih telesc – med 700 testiranci, ki so bili testirani v njihovem prehodu k prehrani z veliko polnovrednega kruha in zelenjave. Povprečno povečanje je bilo 27% med otroki in 19% med odraslimi." [9] To je bil učinek nekajletnega prehranjevanja s celimi žitaricami. [10] Zdaj si lahko predstavljamo učinek desetletij dolgega vsakodnevnega prehranjevanja, ki temelji pretežno ali izključno na rafiniranih proizvodih iz žit. In potem je treba k temu dodati še genetsko prenašanje negativnih posledic iz generacije v generacijo. [11]

Morda se bo kdo čudil, zakaj ljudje ne upoštevajo vseh razpoložljivih dokazov. Eden od razlogov je, da so količine mineralov in vitaminov relativno majhne v primerjavi s celotno količino hrane, ki jo zaužijemo. Vendar pa obstaja velika razlika, če se te majhne izgube ponavljajo iz dneva v dan – kajti žitarice so še vedno vsakodnevni 'kruh' veliki večini človeštva – ali če do podobnih izgub pride s katero koli drugo hrano, ki jo redno uživamo. Mnogi ljudje očitno podcenjujejo dejstvo, da ne gre samo za vprašanje fizikalnih količin, ampak za funkcije teh snovi v človeškem organizmu.

Drugi razlog je zgodovinski. Tehnologije, ki so omogočile rafiniranje žit in sladkorja v velikem obsegu, so rezultat industrijske revolucije. Na primer, "v Angliji se šteje leto 1800 za približni začetek splošne uporabe bele moke." [12] To pomeni, da Angleži že več kot dve stoletji jedo pretežno bel kruh. Vendar pa je razumevanje osnovnih funkcij mineralnih snovi v človeškem organizmu relativno novo. Prvič so bila anorganska hranila omenjena ob koncu devetnajstega stoletja. Vendar se je šele v zadnjih nekaj desetletjih dvajsetega stoletja zgodila velika ekspanzija znanstvenega raziskovanja mineralov v naši hrani in njihovih aktivnosti v človeškem telesu. Tako imamo v nekaterih primerih okoli sto let zaostanka med uvedbo sodobnih metod rafiniranja in osnovnim razumevanjem vseh negativnih posledic za zdravje človeka, ki ga povzroči redno uživanje rafinirane hrane.

Z rastjo znanstvenih odkritij o prehranski pomembnosti mineralov in elementov v sledeh so mnogi ljudje v bogatih državah – še posebno v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike – sprejeli postopek vsakodneven uporabe prehranskih dopolnil, zato da se preskrbijo s temi esencialnimi hranili. Čeprav imamo v tem primeru prisotno zavedanje o pomembnosti izjemno majhnih količin različnih mineralov v naši hrani – na primer, uradno priporočena dnevna količina za železo je samo 8 miligramov [13] – so vsi ti ljudje, ki jemljejo prehranska dopolnila spregledali eno odločilno dejstvo, ki je predstavljeno v tem prehranskem principu: Ni pomembno samo to, da dobimo določena hranila v naši hrani, temveč je tudi pomembno, kako jih prejmemo. Kot smo videli naše telo lahko in mora samo izločiti osnovne hranilne snovi iz hrane, ki jo jemo.

In kako podjetja, ki proizvajajo mineralna prehranska dopolnila, pridobijo železo, ali katerokoli drug mineral? Obstaja dve metodi, ki so jim dostopne: ali jih pridobijo iz anorganskih virov, ali pa jih izločijo iz organskih snovi. V prvem primeru, jemo 'kamenje' namesto mineralov, ki so bili integrirani v živa tkiva rastlin ali živali. V drugem primeru pa znova dovolimo, da je ekstrakcija teh snovi opravljena s pomočjo industrijske tehnologije, tako kot je to v primeru rafinirane hrane. [14]

Tako lahko zaključimo, da je glavni razlog, ki prispeva k podhranjenosti z železom – ali s katerimkoli drugim mineralom ali elementom v sledeh – pomanjkanje holističnega razumevanja prehrane. Če gledajo ljudje na vprašanja prehrane zgolj iz materialističnega vidika – kar je še vedno zelo pogosto celo med tistimi, ki se zanimajo za Holistični pristop k prehrani – potem ne bodo videli nobene razlike med minerali in vitamini, ki so prisotni v hrani, in med tistimi, ki so dodani živilom naknadno [15] ali tistimi zaužitimi v obliki prehranskih dopolnil. [16] Vendar pa takoj, ko se vzame v poštev tudi področje sil in aktivnosti človeškega organizma, stvari niso več tako preproste. Kot ponazoritev bomo še enkrat pogledati železo – tokrat iz holističnega vidika, upoštevajoč tudi duhovne sile, ki so aktivne skozi snov železa.

"Železo prežema naš celotni organizem in deluje kot posrednik med silami življenja in zavesti. V svoji najbolj koncentrirani in mineralizirani obliki se nahaja v krvi. Vedno je v kombinaciji z beljakovino. Povezava železa in beljakovine se pojavlja v različnih oblikah, kot posrednik med nezavednimi življenjskimi procesi in procesi, ki omogočajo zavest. Železo posreduje med spanjem in budnostjo. Njegov pravi dom je zato v ritmičnem organizmu. Železo združuje svoje sile z obtočili in svoj zdravilni učinek izvaja najprej v naši krvi. Rdeča krvna telesca plavajo v krvi. S pomočjo železa prejmejo potrebno težo in zemeljsko težnost. To je fiziološka osnova za proces prežemanja našega telesa z duševnimi silami. Železo je pomemben regulator delovanja krvnega obtoka – skrbi za prepletanje eteričnega in astralnega telesa. V naši krvi se odigravajo fizikalno-kemijski procesi, ki so potrebni zato, da lahko naš Ego sodeluje v fizičnem svetu. Zato potrebujemo železo – anorganski mineral, celo kristaliziran element – v eritrocitih." [17]

V uvodnem tekstu 'VROČE' IN 'HLADNE' BOLEZNI lahko vidimo, kako pomembno vlogo ima ritmični sistem kot posrednik, ki vzpostavlja ravnotežje med živčno-čutilnim in metaboličnim sistemom ter udi. Ta naloga se izvaja s pomočjo dihanja in krvnega obtoka. V obeh primerih ima železo ključno vlogo. Vendar pa obstaja še nekaj več. "Če pogledamo kri, vidimo nekaj, kar se – v človeku zaradi njegovega človeškega ustroja –vedno nagiba proti bolezni. Kri je preprosto bolna že po svoji naravi. Krvni proces je tak, da mu mora narava sama nenehno prinašati zdravljenje – narava mora s pomočjo minerala železa nenehno zdraviti kri." [18] Poleg tega moramo železo dobivati redno, saj "od skupno približno 25 trilijonov eritrocitov, približno 200 milijard propade vsak dan in jih je treba proizvesti na novo. Železo je kristalizirano v vsaki od teh krvnih celic." [19]

Torej, s pomočjo holističnega pristopa do enega samega minerala, železa, lahko prepoznamo izreden pomen mineralnih snovi in elementov v sledeh, ki so prisotni v naši hrani v večji ali manjši meri – kar je odvisno od postopkov proizvodnje hrane. Vendar pa ne smemo pozabiti, da mora biti vsak posameznik sposoben opravljati vse tiste dejavnosti v telesu, ki so povezane s presnovo železa. V ta namen moramo imeti sposobnosti, ki omogočajo našemu organizmu, da se ukvarja z železom na takšen način, ki služi potrebam naše osebnosti. Tako lahko zaključimo z ugotovitvijo, da "bi brez železa človek morda dosegel življenje, vendar pa bi ostal na ravni rastline. Železo omogoča človeku, da vključi svoje duševno-duhovne vidike v svoje življenjsko telo. S pomočjo železa se človekov Ego utelesi v svetu in tako postane udeleženec v zemeljskih dogodkih." [20]

V prehranskem principu PREHRANA IN SAMOZAVEDANJE je pojasnjena velika vloga mineralov za pravilno delovanje naše Ego organizacije. V tem kontekstu lahko razumemo, zakaj naš Jaz potrebuje železo za pravilno utelešenje v fizičnem organizmu in zakaj pomanjkanje železa pripelje do tega, da postanejo ljudje slabokrvni. [21] Kadar so ljudje anemični, potem ne morejo sodelovati v zemeljskih dogodkih v enaki meri, kot bi to bilo v primeru, če ne bi obstajala ta ovira. In to je samo ena od možnih negativnih posledic rednega uživanja rafiniranih živil. Obstaja jih še veliko več – toliko, kolikor je mineralov v hrani, ki jo jemo.

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Če primerjamo učinke uživanja polnovredne hrane (npr. cela žita, polnozrnati izdelki, polnovredni sladkor in druga naravna sladila, itd.) z učinki uživanja rafinirane hrane (npr. rafinirana žita in izdelki iz žit, rafiniran sladkor, itd.), vidimo dve glavni razliki:

Tudi če bi bilo nekako mogoče nadomestiti izgubljena hranila, z vnosom prehranskih vlaknin in esencialnih oz. nujno potrebnih hranilnih snovi iz drugih virov hrane, je najboljši način, da jih dobimo v originalni obliki (npr. iz celih žit, in podobno), saj jih potrebujemo v prav takšnih kombinacijah in razmerjih, kot obstajajo v njihovih naravnih oblikah. Vendar pa ne obstaja nobena metoda, ki bi nam nadoknadila izgubo dejavnosti razgradnje zaradi uživanja pretežno rafinirane hrane, kot so bel kruh, bel riž, bele testenine, beli sladkor, in podobno. Vsakodnevna dieta, ki temelji na rafinirani hrani, bo neizogibno oslabila posameznikove prebavne moči – to je tiste sile, ki so aktivne v procesih razgradnje, dokler hrana ni dovolj rafinirana, da se je lahko vsrka v krvni in limfni obtok.

Iz tega razloga ima uživanje polnovredne hrane veliko prednosti. Očitno je naš prebavni sistem narejen za uživanje polnovrednih živil, vendar pa je v primeru, ko je bil močno oslabljen zaradi dolgoletne prehrane, ki je temeljila na rafinirani hrani, , priporočljivo narediti naslednje:

Časovni okvir in hitrost takšnega okrevanja je lahko precej različen, odvisno od osebe do osebe. In ne pozabite, uživanje rafiniranih izdelkov iz žit z dodatkom otrobov ni isto, kot uživanje celih žit. Seveda je še vedno bolje, kot jesti zgolj rafinirane žitne izdelke, vendar s to kombinacijo še vedno ne zaposlujete vaših moči notranjega rafiniranja v enaki meri, kot je to v primeru uživanja celih žit.

Potrebno je izpostaviti še eno vprašanje: Ali je biološka rafinirana hrana boljša izbira kot konvencionalna rafinirana hrana? Obstaja nekaj prednosti, predvsem v zvezi z ostanki pesticidov, ipd., ampak resnica je, da glede zgoraj omenjenima glavnima slabostma uživanja rafinirane hrane ni velike razlike. V obeh primerih prihaja namreč do izgub bistvenih hranilnih snovi in ​do izgube dejavnosti 'notranjega rafiniranja' – če jemo konvencionalno ali ekološko rafinirano hrano! Dejansko se lahko samo čudimo, zakaj bi si najprej prizadevali za izboljšanje kakovosti tal in posledično tudi kakovosti pridelkov, nato pa se, v primeru biološke rafinirane hrane, vse te prednosti dobesedno vržejo skozi okno s pomočjo dragega in energijsko potratnega postopka rafiniranja.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

  1. Viri: A. Waugh, A. Grant, Ross and Wilson: Anatomy and Physiology in Health and Illness, Elsevier Limited, 2004; A.J. Cichoke, Enzymes – The Sparks of Life, Alive Books, 2002; www.wikipedia.com
  2. Rudolf Steiner, vir neznan
  3. Problemi, ki so povezani z rafiniranim sladkorjem, so obravnavani v prehranskem principu DOBRA IN SLABA SLADILA.
  4. Ta slika je povzetek različnih metod rafiniranja različnih vrst žit. Iz tega razloga ne more biti povsem natančna pri vseh sestavinah in njihovih deležih. Njen glavni namen je prikazati postopno napredovanje iz celega žitnega zrna k vedno manjšim delcem, in kako – če se postopek rafiniranja izpelje do konca – dobimo enake snovi, kot jih dobimo s pomočjo prebave: glukozo in druge enostavne sladkorje iz ogljikovih hidratov, maščobne kisline in glicerol iz maščob, in aminokisline iz beljakovin.
  5. Rudolf Steiner, Dornach, 22.09.1923; www.rsarchive.org
  6. Karen Sullivan, Illustrated Elements of Vitamins & Minerals, HarperCollins Publishers, London, 2002
  7. Vir: Soil Association, Organic Farming, Food Quality and Human Health: A Review of the Evidence, 2001
  8. Katharina Gustavs, Super Breakfast Cereals, Whole grains for good health and great taste, Alive Natural Health Guides, 2000. Glej tudi poglavje Question of Food Quality (neprevedeno) za krajši pregled izgub, ki jih povzroči rafiniranje pšeničnih proizvodov.
  9. Gerhard Schmidt, The Essentials of Nutrition, Bio-dynamic Literature, USA, 1987
  10. Rezultat te švicarske raziskave nasprotuje nedavnim znanstvenim dokazom, da "so fitati, ki jih najdemo predvsem v ovojnici zrna, glavni zaviralci absorpcije železa." (Vir: Essentials of Human Nutrition, Oxford University Press, 2012). Tudi če je to res v nekaterih specifičnih primerih, to ne more biti razglašeno kot splošna resnica za vse človeštvo, še posebej zato, ker v znanstvenih člankih ni nikakršne omembe najbolj pomembnega vidika katerega koli živila, to je njegove kvalitete. Poleg tega je potrebno upoštevati, da "zgolj kuhanje hrane do določene mere zmanjša fitično kislino. Učinkovitejše metode so namakanje v kislem mediju, mlečno kislinska fermentacija in kaljenje." (Vir: Wikipedia, december 2012)
  11. Prenos genetskih informacij (od staršev na potomce), ki so posledica okoljskih vlivov, vključno s prehrano, so sedaj znanstveno potrjeno dejstvo, ki jih preučuje epigenetika, nova veja genetske znanosti.
  12. T.L. Cleave, The Saccharine Disease, na voljo na www.journeytoforever.org
  13. To priporočilo je bilo podano s strani 'Food and Nutrition Board of the Institute of Medicine' iz ZDA. Priporočene količine ostalih prehranskih mineralov so med 4700 miligramov in 2.4 mikrogramov. Vir: Wikipedia/Dietary Reference Intake, september 2015
  14. V tekstu HRANA IN POŽIVILA je razloženo, zakaj so tovrstna prehranska dopolnila štejejo med zdravila, ne pa za enostaven način oskrbovanja telesa s hranili, ki primanjkujejo v hrani.
  15. Obstajata dva zelo podobna načina dodajanja mineralov in vitaminov v hrano: eden se imenuje 'obogatitev' (angl. enrichment) in pomeni dodajanje mineralov ali vitaminov, ki so bili izgubljeni zaradi predelave; drugi se imenuje 'utrjevanje' (angl. fortification) in pomeni dodajanje mineralov ali vitaminov z namenom, da se 'izboljša' hranilna vrednost določenega izdelka, ne glede na to ali so bile te snovi prvotno v njem ali ne.
  16. Tukaj moramo razlikovati med naravnimi prehranskimi dopolnili, kot so rastlinski izvlečki oz. eliksirji in drugi naravni rastlinski proizvodi, ter dopolnili v obliki kapsul in tablet. Za podrobnejše pojasnilo glej HRANA IN POŽIVILA.
  17. To je povzetek Gerharda Schmidta o učinkih železa v njegovi knjigi The Essentials of Nutrition (glej opombo 9), ki temelji na Steinerjevih opisih iz različnih virov. Avtor dveh kratkih citatov v besedilu je Steiner (Dornach, 24.10.1923 in Prague, 27.03.1911).
  18. Rudolf Steiner, navedeno v The Essentials of Nutrition (glej opombo 9)
  19. Glej opombo 9
  20. Glej opombo 9
  21. Na Wikipediji je omenjeno, "da je pomanjkanje železa najpogostejšo stanje pomanjkanja prehranske snovi na svetovni ravni", in v Sullivanovi knjigi (glej opombo 6) je navedeno, da več kot 500 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi slabokrvnosti.