V poplavi prehranske literature, ki izhaja iz materialističnega razumevanja
sveta, se med mnogimi drugimi stvarmi poudarja velik pomen uživanja beljakovin,
ki jih človek potrebuje za obnovo lastnega telesa, ki je v veliki meri narejeno
iz beljakovin. Pri tem se pozablja na dejstvo, ki ga priznava tudi znanost, da
je človeški organizem sposoben ustvarjati lastne beljakovine. Sporno vprašanje
je le, od kje naše telo prejema aminokisline, osnovne 'gradbene kocke' za
sintetiziranje novih beljakovin. Zaradi tega razloga si bomo najprej ogledali
znanstveno razlago, kako človeški organizem izdeluje nove beljakovine, potem pa
še duhovno znanstveno razlago procesov, ki sodelujejo pri ustvarjanju človeških
beljakovin.
Znanstvena slika: Sinteza beljakovin iz aminokislin
Potem, ko zaužijemo hrano, se ta s pomočjo procesov v prebavnem traktu
postopoma razgradi v osnovne prehranske sestavine. V tem procesu se
beljakovine v hrani razgradijo v aminokisline. Te se nato vsrkajo v krvni
obtok in se v celicah uporabijo za ustvarjanje novih beljakovin. Med mnogimi
aminokislinami, ki obstajajo v naravi, človeško telo potrebuje le dobrih
dvajset za izgradnjo lastnih beljakovin. Zaradi tega se te izbrane
aminokisline imenujejo standardne aminokisline. Te se smatrajo kot osnovne
'gradbene kocke' za sintezo novih beljakovin, ki so nujno potrebne za rast
in za stalno obnavljanje celic in tkiv organizma. Na ta način pridemo do
poenostavljene slike sinteze beljakovin v človeškem organizmu.
Te standardne aminokisline se nadalje delijo v dve skupini, v esencialne in neesencialne aminokisline.
[1] "Esencialne aminokisline niso 'esencialne' zato, ker so bolj
pomembne za življenje od drugih, ampak zato, ker jih telo ne sintetizira. Te
aminokisline morajo biti prisotne v prehrani, v nasprotnem ne bodo prisotne v telesu."
[2] Kar se običajno spregleda, kadar je pogled usmerjen
na esencialne aminokisline, je, da lahko človeški organizem sintentizira vse
neesencialne aminokisline iz esencialnih aminokislin ali iz drugih vmesnih
produktov človeškega metabolizma.
Vendar pa je "razlikovanje med esencialnimi in neesencialnimi aminokislin
nekoliko nejasno, saj se nekatere aminokisline lahko proizvedejo iz drugih"
[3] ter zaradi obstoja 'pogojno esencialnih aminokislin', katere
določene skupine ljudi lahko sintetizirajo, druge pa tega niso sposobne.
Obstaja še nekaj več razlogov za pomanjkanje jasnosti glede tega, kaj je
bistveno potrebno in kaj ni
[4], vendar pa je pri vsem tem zanimivo, da znanost potrjuje dejstvo,
da
je človeški organizem sposoben sintetizirati tudi aminokisline in ne zgolj beljakovin.
Sedaj bomo pogledali v notranjost našega telesa s posredovanjem
fascinantnih odkritij moderne znanosti. Z njihovo pomočjo lahko prepoznamo,
da so v sintezo proteinov na celičnem nivoju vključeni naslednji procesi:
[5]
| 1. Prepis genetske informacije |
| Vsaka celica v človeškem telesu (razen rdeče krvne
celice) vsebuje znotraj svojega jedra popoln niz genetskih informacij,
ki se imenujejo genom,
v obliki dvojne vijačnice
DNK (vijolična). V prvi stopnji oblikovanja beljakovine se
specifičen del te genetske informacije prepiše in oblikuje nit, ki se
imenuje informacijska RNK
(zelena). |
| 2. Oblikovanje aminokislinske verige |
| Ta nit nato zapusti celično jedro in nanjo se
pritrdijo ribosomi (temno modri). Ribosomi preberejo genetsko
informacijo v nizu in pripnejo ustrezne aminokisline v verigo glede na
navodila, ki jih vsebuje genetski zapis. Rezultat tega je veriga
aminokislin v specifičnem zaporedju, ki določa naravo proteina. Njihova
velikost se lahko razlikuje od nekaj sto do skoraj 27.000 aminokislin. |
| 3. Zlaganje v tridimenzionalno strukturo |
| Zadnji del oblikovanja beljakovine je zlaganje
dolge verige aminokislin v kompleksno tridimenzionalno strukturo.
Specifično zaporedje aminokislin in končna oblika tridimenzionalne
strukture določata vrsto beljakovine in njeno specifično funkcijo v
človeškem organizmu. Ta struktura se razlikuje tudi med zdravo in
nezdravo beljakovino (to je nenormalno zloženo beljakovino), ki ne zmore
opravljati njene funkcije, kot je potrebno. |
Doslej so znanstveniki dosegli velik uspeh pri razvozlavanju jezika
genskega koda in kako se le-ta prevaja v navodila za ustvarjanje
aminokislinske verige. To je bil ključ za razumevanje prvih dveh faz v
procesu sinteze beljakovin. Vendar pa so precej zbegani z uganko zlaganja
beljakovin. Kajti obstaja na stotine milijonov načinov, na katere se lahko
zloži veriga aminokislin v končno strukturo, in daljša, kot je veriga, več
možnosti obstaja. Za simulacijo vseh teh možnosti so potrebne izjemne
procesorske moči računalnikov.
[6] Tudi če bo z razvojem novih superračunalnikov znanstvenikom uspelo
izvajati simulacije zlaganja beljakovin, je njihovo število v naravi
tolikšno, da ne bo zlahka priti do podobne knjige, kot so jo proizvedli v
primeru človeškega genoma. In tudi v primeru, da bi prišli do bolj
obsežnejšega poznavanja njihovih tridimenzionalnih struktur, to še ne bi
pomenilo odkritja o tem, kaj vodi ta proces zlaganja. Tako lahko rečemo, da
se brez našega vedenja vsak dan v vsakem človeškem telesu odvijajo procesi,
ki zahtevajo najbolj zmogljive superračunalnike na svetu samo zato, da bi
naredili njihovo virtualno kopijo. Tako vidimo, da v primeru ustvarjanja
beljakovin naletimo na tako presenetljivo kompleksnost, da ta presega
zmogljivosti našega razumevanja. Na ta način smo prisiljeni priznati, da je
znotraj našega organizma dejavna nadčloveška inteligenca, ki skrbi za obstoj
našega fizičnega telesa.
Ustvarjanje beljakovin iz kozmičnih etrov
Sedaj si bomo ogledali duhovno-znanstveno razlago ustvarjanja človeških
beljakovin. Začeli bomo z dejstvom, da takrat, "ko človek sam proizvaja
svoje beljakovine, počne nekaj zelo, zelo zapletenega. Človek najprej
razstavi beljakovine, ki jih poje – in s tem v svoje telo vsepovsod prejme
ogljik. Poleg tega vemo, da človek pritegne vase tudi kisik iz zraka. Ta
kisik se združi z ogljikom, ki ga imamo v sebi. Ta ogljik vsebujejo
beljakovine in druga živila. Zatem začnemo izdihovati ogljik v obliki
ogljikovega dioksida, vendar del ogljika ohranimo v sebi. Sedaj imamo v sebi
združena skupaj ogljik in kisik – vendar na tak način, da v sebi ne obdržimo
kisika, ki smo ga prejeli iz beljakovin, ampak vzamemo kisik iz zraka.
Skupaj s kisikom, ki ga vdihavamo, prav tako vdihavamo dušik, ker je dušik
vedno prisoten v zraku. In prav tako ne izkoristimo dušika, ki smo ga
zaužili (z beljakovinami ), ampak uporabimo dušik, ki smo ga vdihnili z
zrakom. Vodika, ki ga zaužijemo (s hrano), sploh ne uporabimo, ampak
uporabimo vodik, ki smo ga dobili skozi nos in skozi ušesa, skozi vsa naša
čutila; tega vgradimo v naše beljakovine. In tudi žveplo nenehno prejemamo
iz zraka. Torej dobimo tudi vodik in žveplo iz vdihanega zraka.
Od
beljakovin, ki smo jih zaužili, je vse, kar ohranimo, samo ogljik. Druge
sestavine, ki jih uporabimo pri izgradnji beljakovin, pa vzamemo od tega,
kar pride iz zraka."
[7]
Na tem mestu moramo pojasniti dejstvo, da v naši okoliški atmosferi
obstajajo zelo majhne količine vodika in žvepla. Od kje jih torej dobimo?
Kako lahko dobimo, na primer, vodik skozi naša čutila, če pa je zelo redek v
okoliškem zraku?
[8] Če pogledate opis
Sedmih stanj materije, lahko razumete, da elementi iz periodične tabele
ne obstajajo samo v fizičnem stanju, ampak prav tako tudi v eteričnem
stanju. Ko so v eteričnem stanju, niso zaznavni s pomočjo fizikalnih
inštrumentov. Ker se zgornji opis ustvarjanja beljakovin nanaša na
sodelovanje zemeljskega in kozmičnega prehranskega toka, to pomeni, da imamo
tukaj opravka z dotokom eteričnih snovi.
V uvodnem tekstu
KOZMIČNO POREKLO ŽIVIH SNOVI so podani osnovni opisi lastnosti štirih
glavnih elementov organskega kraljestva: vodika, kisika, dušika in ogljika.
Vendar, če želimo "razumeti resnični pomen beljakovine, ne moremo našteti le
vodika, kisika, dušika in ogljika kot glavnih sestavin beljakovin; vključiti
moramo še eno snov, katere aktivnost je izjemno pomembna za beljakovino,
namreč žveplo. Žveplo je v beljakovinah tisti element, ki igra vlogo
posrednika med fizičnim v svetu ter med vseprisotnim duhom in njegovo močjo
oblikovanja. Lahko bi celo rekli, da mora vsakdo, ki želi slediti poti, ki
jo pušča duh v materialnem svetu, slediti dejavnosti žvepla. Njegova
dejavnost ni tako očitna, kot pri drugih elementih, vendar pa je točno to
tisto, zaradi česar je tako zelo pomemben. Duh, ki deluje v svetu narave,
sledi poti žvepla. Žveplo je pravzaprav nosilec duha; njegovo staro ime je
povezano z imenom 'fosfor' in izhaja iz dejstva, da so v starih časih bili
ljudje sposobni videti sevanje duha v utripajoči svetlobi Sonca. To je tudi
razlog, zakaj so snovi, kot so žveplo in fosfor, ki imata opravka s tem,
kako svetloba deluje v materiji, poimenovali 'nosilci svetlobe'."
[9]
Potemtakem lahko povzamemo, da človeški organizem ustvarja beljakovine s
pomočjo KOZMIČNEGA PREHRANSKEGA TOKA, ki vstopa v naše telo preko čutil in
dihanja. Pri tem sodelujejo:
- žveplo, ki vodi nadčutne procese oblikovanja beljakovin;
- vodik, ki je nosilec kozmične toplote (toplotnega etra);
- dušik, ki je nosilec kozmične astralnosti;
- kisik, ki je nosilec kozmičnega življenja (življenjskega etra).
Sedaj si bomo ogledali, kakšno vlogo ima pri vsem tem ogljik, ki je – kot
je omenjeno zgoraj – edini element, ki ga ohranimo od zaužitih beljakovin.
Ogljik kot eterični načrt oblike beljakovine
Kot je pojasnjeno v prehranskem principu
INDIVIDUALIZACIJA ČLOVEŠKIH SNOVI, v našo kri vsrkamo aminokisline,
vendar le-te predstavljalo zgolj mineralna okostja tega, kar je bila nekoč
živa beljakovina. Kakšna je pri tem vloga ogljika? V uvodnem tekstu
KOZMIČNO POREKLO ŽIVIH SNOVI je podan osnovni opis ogljika kot nosilca
kozmične oblike. Oblikotvorni značaj ogljika lahko vidimo tudi v primeru
standardnih aminokislin, če pogledamo na njihova strukturna okostja, ki jih
oblikuje ogljik (glej sliko). Na ta okostja se vežejo vodik, dušik, kisik in
občasno tudi žveplo. [10]
Iz tega razloga lahko prepoznamo ogljikov okvir, ki je podlaga za kemijske
strukture aminokislin in posledično kemijske strukture celotne beljakovine, kot
načrt kozmične oblike beljakovine.
[11] Obstaja znanstvena metoda raziskovanja struktur beljakovin, ki
proizvaja t.i. 'Laue vzorce'.
[12] Ti so videti kot okrogle mandale – na račun njihovega izvora, bi jih
lahko imenovali 'mandale življenja' – ki odsevajo mineralno zgradbo beljakovin,
v katerih ima ključno vlogo ogljik.
Vendar se v ozadju tega skriva nekaj več. "Če tvegate demontirati uro in
jo v celoti razstavite na posamezne dele, in če hkrati opazujete, kako je
bila le-ta sestavljena, potem se boste skozi razstavljanje ure naučili, kako
jo morate spet sestaviti skupaj. To je način, s katerim človeško telo
izdeluje svoje beljakovine. Telo mora vase prejeti beljakovine in jih v
celoti razgraditi. Človek razstavi beljakovine na enak način, kot razstavi
uro. Zdaj boste rekli: V redu, ampak človek lahko takrat, ko razstavi uro,
to opazuje na tak način, da je sposoben sestaviti in narediti tudi druge
ure, in zatorej zadostuje, če človek samo enkrat zaužije beljakovine in
potem bo znal vedno znova narediti beljakovine. To ne drži povsem, zato ker
ima človek, kot celovito bitje spomin, toda telo kot tako nima takšnega
spomina (ki bi ga lahko uporabljalo pri izgradnji novih beljakovin).
[13]
Tako moramo vedno znova jesti beljakovine zato, da smo sposobni izdelovati
lastne beljakovine." [14]
Sedaj se je potrebno vprašati: Kje in kako v človeškem organizmu poteka
prenos znanja o beljakovinskih strukturah? Če si ogledamo procese opisane v
prehranskem principu
TRANSSUBSTANCIACIJA MINERALNIH SNOVI, bomo razumeli, da ogljik iz
zaužitih beljakovin vstopi enako kot vsi drugi minerali v živčni sistem,
kjer se pretvori v stanje toplotnega etra. Nato eterični ogljik prežamejo
kozmične sile in šele potem znova preide v fizično stanje ter se uporabi v
telesu za izgradnjo novih beljakovin. Iz tega razloga lahko imenujemo
uporabo ogljika, ki izvira iz beljakovin v naši hrani, proces prevzemanja
eteričnega načrta strukture beljakovin. Na ta način lahko vidimo, kako dva
prehranska tokova sodelujeta med seboj. S pomočjo kozmičnega prehranskega
toka izdelujemo lastne beljakovine, vendar pa potrebujemo matrico, ki jo
zagotavlja zemeljski prehranski tok. Ali z drugimi besedami: "Naše lastne
beljakovine naredimo sami, in od 'tujih' beljakovin uporabimo samo ogljik."
[15] Vendar pa uporabimo le 'en del ogljika' – to je, eterični načrt
strukture beljakovin izgrajenih iz ogljika. Ta razlaga je potemtakem v
skladu s povzetkom iz prehranskega principa
KOZMIČNI PREHRANSKI TOK, da "v bistvu človeška bitja obnavljajo sebe iz
vesolja," [16] in da to, kar jedo, služi zgolj kot spodbuda za ustrezen dotok
kozmičnih etrov.
Za dopolnilno perspektivo glej:
♦ INDIVIDUALIZACIJA ČLOVEŠKIH SNOVI
PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE
Če pogledamo na spremembe v priporočenih količinah beljakovin za
povprečno dnevno porabo, vidimo padajoči trend: od 120 g leta 1900 na
največ 50 g leta 1920 in 20-30 g danes. To dokazuje, da kljub temu, da
rabimo določeno količino beljakovin v naši hrani, ne gre le za vprašanje
količine, ampak še za nekaj drugega. Če vemo, da je tisto, kar resnično
dobimo od zaužitih beljakovin samo informacija o njenih fizičnih
strukturah, potem nam mora biti jasno, da je najpomembnejši vidik
kakovost
proteinske strukture. Le-ta je seveda odvisna od kakovosti zaužite hrane,
in le-ta je odvisna od metode poljedelstva oz. živinoreje in predelave
hrane. Ne pomaga, da se 'bašemo' z velikimi količinami nizko kakovostnih
beljakovin, če je tisto, kar potrebujemo, določena količina kakovostnih
beljakovin.
[17]
Ta uvid je še dodatno potrjen z dejstvom, da je znanstvena ocena, koliko
esencialnih aminokislin moramo zaužiti na dan, zelo majhna. Na osnovi
njihovih meril so izračunali, da za 70 kg telesne teže potrebujemo le okoli
11 gramov teh osnovnih 'gradbenih kock', iz katerih je po znanstvenem
mnenju telo sposobno zgraditi vse beljakovine, ki jih potrebuje v enem
dnevu.
[18] Vendar pa smo videli, da je razlikovanje med esencialnimi in
neesencialnimi aminokislinami zgolj logična posledica materialistične
predstave, da ustvarjamo lastne beljakovine iz aminokislin, ki jih dobimo
iz hrane. Če vemo, da ustvarjamo lastne beljakovine iz kozmičnih etrov,
potem je to razlikovanje odveč.
Zaradi tega je tudi jasno, da je splošno sprejeto razlikovanje med
visoko in nizko kakovostnimi beljakovinami, ki temelji na tem, koliko
esencialnih aminokislin vsebuje določeno živilo, zelo zavajajoče. To pomeni,
da beljakovine, ki jih najdemo v živalskih živilih, niso boljše od tistih,
ki jih najdemo v rastlinskih živilih, saj je najpomembnejša vrsta
beljakovine in kakovost njene strukture, in kako se vse to ujema s potrebami
posameznika. Pravzaprav je ravno obratno: kakovost rastlinskih beljakovin je
v principu boljša, saj pri njihovem nastajanju sodeluje le čista astralnost
iz zemeljskega ozračja, medtem ko pri nastajanju živalskih beljakovin
sodeluje astralno telo živali, ki vsebuje specifične lastnosti živalske
vrste, ki ji pripada. [19]
SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno
vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV
z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem.
Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z
namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.
