Izguba zdravih prehranskih instinktov

Moderni ljudje so v veliki meri izgubili svoje zdrave prehranske instinkte zaradi evolucijskih razlogov. Med njimi ima odločilno vlogo dejstvo, da smo morali razviti intelekt, ki nam omogoča, da razumemo fizični svet, ki nas obdaja. Vendar pa je ta razvoj hkrati povzročil oslabitev naših sposobnosti zaznavanja – vključno z vohanjem in okušanjem hrane. Prehranski dejavnik, ki je pomembno prispeval k izgubi zdravih prehranjevalnih nagonov, je prekomerno uživanje krompirja, ki je eden od temeljev moderne kulture prehranjevanja.

Uvodno branje:

♦ DVODELNA NARAVA ČLOVEKA

♦ TRI STANJA ČLOVEŠKE ZAVESTI

Primerjava živalskih in človeških instinktov

Znanstvena razlaga instinkta je, da je to podoben vzorec obnašanja, ki se pojavi pri vseh normalno razvitih pripadnikih določene živalske vrste, kot odziv na specifične dražljaje. Instinkti so prirojeni; za njihovo dosego ni potrebno učenja. V živalskem kraljestvu instinkti oz. nagoni urejajo vsa področja njihovega življenja: izbiro in morebitno izdelavo njihovega bivališča, način njihove reprodukcije, skrb za zarod, vrsto prehranjevanja in oskrbe z vodo, sezonske in biološke ritme, itd. Tako lahko vidimo, da so živali vodene s pomočjo instinktov do tiste hrane, ki najbolj ustreza njihovim specifičnim potrebam in jim na ta način omogoča optimalen razvoj in bivanje. [1]

V primerjavi z živalmi so pri ljudeh instinkti aktivni le na področju osnovnih življenjskih funkcij, kot so vzdrževanje ustrezne telesne toplote, ritma krvnega pretoka in dihanja, in vseh metaboličnih procesov, ki omogočajo zdravo homeostatično ravnovesje celotnega organizma. Na področju prehranjevanja so instinkti dejavni le do te mere, da nam omogočajo občutenje lakote in žeje, vendar pa nam ne omogočajo, da bi z njihovo pomočjo vedeli, kaj je najboljša hrana za naše lastno bitje. To je razvidno tudi iz strukture in funkcij različnih delov človeškega centralnega živčnega sistema. Del, ki je najbolj nagonski, je hrbtenjača skupaj z možganskim deblom in malimi možgani (rožnato območje na glavni sliki). Vsi trije – skupaj z endokrinim sistemom (žlezami z notranjim izločanjem) – urejajo presnovne procese s ciljem vzdrževanja homeostatskega ravnovesja našega notranjega okolja. Te osnovne življenjske funkcije se odvijajo avtomatsko brez našega zavestnega sodelovanja preko avtonomnega živčnega sistema.

Nad osrednjim delom možganov so senzorični režnji (zelenkasto območje), ki pripadajo našim čutilom (vključno z okusom, vonjem in vidom), in čelni reženj (modro območje), kjer je sedež našega intelektualnega razmišljanja. Vemo, da so naše želje glede hrane in pijače pod vplivom spominov čutnih zaznav in užitkov, ki smo jih doživeli v preteklosti, ter s tem, kako razumemo hrano in prehranjevanje. Vse te funkcije se nahajajo v zgornjem delu možganov, v možganskih poloblah oz. hemisferah.

V srednjem delu možganov (rumeno območje) najdemo centre za apetit in žejo, biološko uro, telesno temperaturo, osnovne čustvene odzive, itd. Tako lahko vidimo, da je v srednjem delu možganov sedež naših nagonov hranjenja in pitja, saj je tam stičišče nezavednih impulzov, ki prihajajo od spodaj in ki prinašajo informacije o osnovnih potrebah našega telesa, ter zavestnih vplivov čutnih zaznav in razmišljanja, ki vstopajo iz obeh zgornjih možganskih hemisfer.

V človeškem kraljestvu zato lahko prepoznamo – poleg osnovnih telesnih potreb – tudi dodatne vplive, ki so oblikovale naše osebne preference hranjenja in pitja. Te so:

Vplivi našega okolja v času zgodnjega odraščanja so zelo odločilni glede naših osebnih preferenc; v tem času se učimo predvsem skozi posnemanje odraslih in s pomočjo novih čutnih izkušenj, ki nam jih posredujejo nove jedi in pijače. V tem času še obstaja določena sposobnost instinktivnega odzivanja na različne vrste hrane ali pijače. [2] S prehodom v puberteto pa se začenja postopno zavestno oblikovanje naših osebnih preferenc glede hranjenja in pitja; to nam omogoča razvoj mišljenja, s katerim lahko oblikujemo lastne sodbe glede naših prehranskih nagnjenosti in navad. Vsi ti vplivi in dejavnosti so del učnega procesa – to je pridobivanja znanja in vedenjskih vzorcev skozi proces učenja, ki je v nasprotju z nagonskim obnašanjem. V ta proces so vključene naša osebna motivacija, specifične življenjske izkušnje in razvoj navad.

V primeru človeka traja zgoraj opisani proces oblikovanja osebnih nagnjenj in navad prehranjevanja (vključno s pitjem) prvi dve desetletji – kar je časovni razpon, znotraj katerega postanemo odrasle osebe. Seveda pa to ne pomeni, da se kasneje naš način prehranjevanja ne more več spremeniti. Za potrebe tega prehranskega principa zadostuje, da razločimo med pridobivanjem prehranskih navad, ki so plod bolj instinktivnega delovanja v času zgodnjega odraščanja, od tistih navad, ki so plod naših zavestnih odločitev. To je bistvena razlika med prehranskimi navadami živali, ki so vodene z instinkti, in med prehranskimi navadami ljudi, ki so naučene. To je tudi glavni razlog, zakaj kultura prehranjevanja specifične skupine ljudi ni zgolj rezultat naravnih danosti, temveč je tudi odsev specifične duhovne kulture, ki prežema celotno življenje človeške skupnosti.

Trije razlogi v ozadju izgube prehranjevalnih instinktov

Če se poglobimo v ozadje dogajanj, ki so pripeljala do tega, da smo v modernem času ljudje v veliki meri izgubili zdrave prehranjevalne instinkte, potem bomo odkrili, da so k temu prispevali različni razlogi. Prvi razlog je postopno ločevanje od narave kot del evolucijskega razvoja človeštva. V ta namen smo se morali do določene stopnje ločiti od modrih ritmov in odnosov, ki so še vedno dejavni v živalskem kraljestvu v prvobitni naravi. Na primer, reprodukcija številnih živali se ravna po letnem ritmu. Mnoge živali se v ta namen odpravijo na dolga potovanja do posebnih krajev za parjenje, kjer so se sami rodili. V primerjavi s tem smo ljudje bolj svobodni: lahko imamo otroke kadarkoli in kjerkoli, ko se za to odločimo. Kljub dejstvu, da nismo povsem neodvisni od nagonov, nesporno drži, da smo si pridobili veliko mero svobode v zvezi z naravnimi cikli in ritmi.

Toda tovrsten razvoj ima dve plati. Pozitivna stran je več svobode. Negativna stran pa je pojav kaotičnih teženj v sodobnem življenju. "V starih časih so ljudje živeli še vedno nagonsko skupaj s svojim naravnim okoljem in s cikli narave, vendar so ti instinkti bolj ali manj zamrli in danes živimo v času, v katerem jih je treba nadomestiti in zamenjati z zavestnim notranjim življenjem. Človeštvo je zapustilo čase nagonskega sobivanja z naravo. V primeru človeka je bilo to sobivanje bolj prežeto z duševnostjo, kot je to pri živalih, vendar je bilo še vedno nagonsko. Človeško življenje je prevzelo novejšo, bolj zavestno obliko. Vendarle pa lahko odkrijemo, da se je človek, kljub njegovemu višjemu duševnemu življenju in sposobnosti razmišljanja, prepustil bolj kaotičnemu življenju. Z odmiranjem njegovih instinktov je padel, na nek način, pod nivo živali." [3] To pomeni, da moderni človek, ki se prepusti instinktom, ki so nekoč imeli pozitivno vlogo v razvoju človeštva, sedaj zavira svoj razvoj svobodne osebnosti. Potemtakem se ne moremo enostavno vrniti "nazaj v naravo" brez razvoja naših sposobnosti mišljenja in posledično brez razumevanja stanja, v katerem se nahajamo.

Drugi razlog za izgubo instinktov je v razvoju intelekta. Ljudje smo se, zaradi sposobnosti razmišljanja, dvignili nad živali – in sicer:

To je povsem v nasprotju z instinktivnimi odzivi, kjer so reakcije avtomatske in kjer razmišljanje ni vključeno. Za razvoj te sposobnosti so se morali najprej razviti človeški možgani – to je čelni reženj, ki je sedež našega intelekta. Človeški možgani imajo največji možganski polobli, vendar pa se je kljub temu moral obseg senzoričnih predelov možganske skorje zmanjšati, da je nastal prostor za razvoj čelnega režnja. To je razvidno, če "primerjamo pasji organ vonja s človekovim. Pes ima možgane, očitno narejene za vohanje; možgane, ki so postali organ za vonj. V ozadju svojega nosu, v možganih, ima pes zelo zanimiv organ za vonj. Njegov nos je samo en del tega organa. Večji del pasjega organa za vohanje je za nosom, v možganih. V človeških možganih je bil večji del tega 'vohalnega dela možganov' preoblikovan v 'inteligentni del možganov'. Ljudje razumemo stvari; pes stvari ne razume, ampak jih voha. Ljudje jih razumemo zato, ker je na mestu, kjer ima pes svoj ​​organ za voh, ta organ pri nas preoblikovan. Naš organ inteligence je preoblikovan organ za vonj. Pri nas je le majhen preostanek tega 'vohalnega dela možganov'. To je razlog, zakaj je naš voh slabši od pasjega." [4]

Morda bo kdo presenečen nad to razlago, vendar pa je neizpodbitno dejstvo, da obstajajo v živalskem kraljestvu živali, ki so sposobne zaznavanja stvari, ki jih ljudje nismo sposobni. V primerjavi z živalmi, je edina lastnost, v kateri nas ne prekaša nobena živalska vrsta, naša sposobnost mišljenja. Iz tega je razvidno, da je moralo pri ljudeh priti do zmanjšanja vplivov, ki vstopajo v nas preko čutilnih organov, in da je to imelo za posledico delno preobrazbo senzoričnih predelov v organ za 'zaznavanje misli' – kar je nujni predpogoj za aktivnost mišljenja. Stranska posledica tega razvoja pa je bila delna izguba instinktov.

Tretji razlog za izgubo instinktov je v prehranjevalnih spremembah, ki so se odvile v zadnjih nekaj stoletjih pri prehodu iz tradicionalnih kultur prehranjevanja na kulturo prehranjevanja s hitro hrano in supermarketi. V preteklosti je bilo vse, kar so ljudje jedli, predpisano s strani njihovih modrih voditeljev. Iz tega razloga so bile prehranjevalne navade v harmoniji s fizičnimi in duševno-duhovnimi potrebami katerekoli specifične skupine ljudi. [5] Danes obstaja več kot dovolj dokazov, da temu ni več tako v primerih, kjer so ljudje sprejeli uporabo sodobnih prehrambnih proizvodov. V sodobnih bogatih družbah se je dogodilo nekaj pomembnih sprememb prehranjevalnih navad, ki so prispevale k očitni izgubi zdravih prehranskih instinktov. Med njimi so:

Prvih pet razlogov je obravnavanih v drugih prehranskih principih (glej opombe). Zdaj si bomo ogledali povezavo med uporabo krompirja in izgubo zdravih prehranskih instinktov.

Vpliv prekomernega uživanja krompirja na instinkte

Na uvodni sliki vidimo, da uživanje krompirja krepi aktivnost čelnega režnja možganov. To je pozitivni učinek uživanja krompirja v modernih časih, ki nam je pomagal pri preoblikovanju dela možganov v instrument za intelektualno mišljenje, ki nam omogoča, da razumemo fizični svet, ki nas obdaja. Vendar pa je uživanje krompirja obenem oslabilo dejavnosti senzoričnih predelov možganske skorje, v katerih se med drugimi nahajajo tudi področja za okus in vonj, ki imajo ključno vlogo pri prehranjevanju in pitju.

"Prekomerno uživanje krompirja ima naslednji vpliv na človeško bitje. Krompir vsebuje malo beljakovin. Ker vsebuje malo beljakovin, je pravzaprav dobra hrana za človeka. In če oseba uživa krompir v zmernih količinah, skupaj z drugimi stvarmi, potem je to dober način prehranjevanja, zaradi minimalne vsebnosti beljakovin. Ampak, krompir vsebuje veliko škroba, ki se mora v človeku spremeniti v sladkor – najprej v dekstrin, nato v sladkor. Če oseba poje preveč krompirja, mora njegova glava zato opraviti izredno veliko količino dela. Zato tiste osebe, ki pojedo preveč krompirja in mora zato njihova glava opraviti izredno veliko količino dela, postanejo šibke v glavi. To, kar postane šibko, je namreč osrednji del možganov. Kar preostane, je sprednji reženj možganov, kateremu se ni treba truditi (v tolikšni meri, kot se mora osrednji del možganov)." [11] Lahko bi celo rekli, da mora osrednji del možganov opravljati delno prebavo ogljikovih hidratov, ki jih vsebuje krompir, namesto da bi opravljal funkcije, ki so povezane z čutnimi zaznavami. Če se to dogaja redno, potem ta predel možganov oslabi oz. do določene mere otopi.

"Če nekdo kot otrok ali ko je še zelo mlad poje preveč krompirja, postane njegov osrednji reženj [12] izredno šibek. Toda v osrednjem režnju so izvori najpomembnejših čutil. Dejstvo je, da so v Evropi bili ljudje v prejšnjih časih (preden so začeli jesti krompir [13]) veliko manj podvrženi slabovidnosti, kot je to sedaj. Prekomerno uživanje krompirja deluje zelo škodljivo na oči, na sposobnost vida in celo na sposobnost okusa, na čut za okus.

Naslednje dejstvo ima isti izvor: Predpostavimo, da nekdo v otroštvu poje preveč krompirja. Pri takšnem človeku boste v kasnejšem življenju zelo pogosto opazili, da nikoli ne ve, kdaj je pojedel dovolj, ker njegov čut za okus ne deluje, medtem ko oseba, ki ni jedla krompirja v pretirani meri, pravočasno ve, kdaj ima dovolj s pomočjo njenih instinktov. Instinkti, ki so bolj povezani z osrednjim režnjem, se pokvarijo s prekomernim uživanjem krompirja. To je nekaj, kar se je še posebej močno dogajalo v sodobnem času." [14]

Omenjeni učinek krompirja se morda zdi presenetljiv, vendar če iščemo dokaze, moramo samo pogledati na povezavo med kulturo uživanja hitre hrane in sodobno epidemijo debelosti. Seveda je moderno stopnjevanje težav s prekomerno težo seštevek mnogovrstnih vplivov, vendar je težko prezreti dejstvo, da prekomerno debeli ljudje ne vedo, kdaj so jedli dovolj, ker imajo težave z občutenjem sitosti. Obenem pa je tudi dejstvo, da zelo radi jedo veliko krompirja, še posebej otroci v razvitih državah, kot so Združene države Amerike in Velika Britanija. Odnos številnih otrok do krompirja bi lahko označili za 'zasvojenost s krompirjem' – kar je ena od zelo razširjenih manifestacij izgubljenih instinktov na področju prehranjevanja v sedanjem času.

Za dodatno perspektivo glej:

♦ RAZVOJ NOVIH PREHRANSKIH 'INSTINKTOV'

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Ko se ljudje seznanijo z negativnimi učinki krompirja na naše instinkte, potem obstaja nevarnost, da 'pozabijo', da je morda za določene posameznike ali skupine ljudi uživanje krompirja še vedno potrebno, ker še nimajo dovolj razvite sposobnosti intelektualnega mišljenja. Kar je pomembno je, da razlikujemo med normalnim in prekomernim uživanjem krompirja v vsakem posameznem primeru. Vendar pa v nobenem primeru ne smemo pozabiti, da je potrebno izboljšati kakovost celotne prehrane, in ne le zmanjšati ali izločiti uživanje krompirja. Jasno nam mora biti, da ohranjanje homeostatičnega ravnovesja našega organizma – kjer še vedno delujejo nagonski odzivi – ne more delovati uspešno, če jemo hrano, ki je proizvedena s pomočjo umetnih gnojil in kemičnih dodatkov, poleg tega pa je zaradi sodobnih postopkov predelave osiromašena do te mere, da ji primanjkuje esencialnih mineralov in elementov v sledeh, ki so ključnega pomena za dobro delovanje metaboličnih procesov.

Kadar imamo opravka z ljudmi, ki kažejo očitne simptome 'zasvojenosti s krompirjem', potem lahko dosežemo pozitivne terapevtske učinke le z izločitvijo krompirja iz jedilnika. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati dejstvo, da lahko to storimo samo s sodelovanjem vseh tistih, za katere pripravljamo jedi. V takšnem primeru je v veliko pomoč, če nadomestimo krompir s sladkim krompirjem ali topinamburjem ali katerokoli drugo podobno vrsto gomolja. Prav tako lahko pripravimo jedi, kot so pečen krompirček in čips, iz kolerabe, pastinaka, korenja, rdeče pese, ipd.

V vseh drugih primerih morda zadostuje, če delujemo preventivno in ne uporabljamo krompirja kot enega od osnovnih živil, temveč samo kot občasno zelenjavno prilogo. V takšnem primeru nadomestimo krompir z žitaricami.

♣ Za boljše razumevanje socialnega vidika prehrane glej tekst DEVET VIDIKOV ZDRAVEGA OBROKA, ki nam bo pomagal razumeti, zakaj je pomembno, da se prizadevamo za iskanje ravnotežja med osebnimi potrebami in željami ter vsemi ostalimi vidiki zdravega obroka.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

  1. Instinkti glede ustreznega prehranjevanja delujejo v ustrezni meri le v primerih, ko živali ne pridejo v stik z modernimi industrijskimi prehranskimi proizvodi. Tudi v primeru domačih živali je očitno, da je njihova prehrana v glavnem rezultat človeške intervencije. Zato jih ne moremo izenačiti z živalmi v naravnem okolju, kadar preučujemo delovanje živalskih instinktov.
  2. Otroci imajo še nekaj prirojene sposobnosti nagonskega 'vedenja' o vrsti prehrane, ki jim ustreza. Seveda je to res samo v primerih, ko odraščajo v tradicionalnih kulturah prehranjevanja oz. v družinah, ki uporabljajo naravno hrano. V družbah, kjer so otrokom na voljo proizvodi, ki spadajo v kategorijo 'junk food', se tudi pri otrocih pojavljajo enaki simptomi izgube zdravih prehranskih instinktov, kot jih lahko opazimo pri odraslih.
  3. Rudolf Steiner, Dornach, 2.02.1923; Earthly Knowledge & Heavenly Wisdom, Anthroposophic Press, 1991
  4. Rudolf Steiner, Dornach, 09.08.1924; From Sunspots to Strawberries, Rudolf Steiner Press, 2002
  5. V prehranskem principu HRANA IN DUŠEVNO POČUTJE je predstavljen sodobni razkol med potrebami fizičnega telesa in osebnimi željami glede hranjenja in pitja. V tradicionalnih kulturah prehranjevanja se takšen razcep ne more zgoditi, saj je le-ta simptom sodobnega procesa individualizacije, ko ljudje sami prevzamejo odgovornost za svoj lasten osebni razvoj, vključno z odločitvami o izbiri prehrane.
  6. Ljudi lahko zmede prevelika izbira živil, še posebej, ko so mladi, saj to zahteva določeno količino znanja, ki nam omogočajo prejemati pravilne odločitve o tem, kaj je dobra hrana za naše lastno bitje. Več o tovrstnih izzivih je na voljo v tekstih LOKALNA IN GLOBALNA HRANA ter SPLOŠNA IN INDIVIDUALNA PREHRANA.
  7. To povezavo bomo bolje razumeli s pomočjo razlag v tekstu BIOLOŠKA IN KONVENCIONALNA HRANA.
  8. To povezavo bomo bolje razumeli s pomočjo razlag v tekstu HRANA IN POŽIVILA.
  9. To povezavo bomo bolje razumeli s pomočjo razlag v tekstu DOBRA IN SLABA SLADILA.
  10. To povezavo bomo bolje razumeli s pomočjo razlag v poglavju RITMI V ČLOVEŠKI PREHRANI. Načeloma ima ritem zdravilni učinek, medtem ko pomanjkanje ritma vodi k motnjam in, če postane navada, lahko celo pripelje do bolezni.
  11. Rudolf Steiner, Dornach, 13.09.1922; Drugs, Poisons, Suicide, Alcohol, Stimulants, Digestion, Foods in the Light of Spiritual Science, odlomki iz del Rudolfa Steinerja; izbral, prevedel in izdal Richard Lewis, ZDA, brez datuma
  12. Steinerjev izraz 'osrednji reženj' se očitno nanaša na senzorične predele možganske skorje. Če opazujemo njihov položaj, lahko vidimo, da so umeščeni v osrednjem delu možganov gledano iz horizontalne in vertikalne smeri. Zanimiva podrobnost, ki je v podporo takšnemu poimenovanju: položaj senzoričnega predela za okus je zelo blizu središču možganov.
  13. Krompir je bil prinesen v Evropo po odkritju Amerike, vendar je preteklo veliko časa preden je postal osnovna hrana evropskega prebivalstva. V prvih stoletjih so ljudje izražali velik upor proti uživanju krompirja; šele v devetnajstem stoletju so začeli milijoni Evropejcev na veliko nadomeščati tradicionalno prehrano z žitaricami s krompirjem.
  14. Rudolf Steiner, Dornach, 23.01.1924; isti vir kot pri opombi 11