Glavni vir energije za delovanje našega telesa so ogljikovih hidrati, ki dobavljajo enostavne sladkorje, ki se s pomočjo krvnega obtoka širijo po celem telesu. Vendar pa pri tem nimamo opravka zgolj s kemično, temveč z alkimijsko preobrazbo ogljikovih hidratov, pri kateri prehaja do prenosa energije iz aktivnosti razgradnje v prebavnem traktu v procese notranjega 'izgorevanja’ v celicah. Ti procesi so živi zato, ker jih prežemajo sile našega eteričnega telesa; so poduševljeni zato, ker jih prežemajo sile našega astralnega telesa; in so prežeti z duhom, ker so izraz delovanja naše lastne individualne volje.
Uvodno branje:
Ogljikove hidrate najdemo v naravi predvsem v rastlinskem svetu, medtem ko v so v živalih prisotni v zelo majhnih količinah, predvsem v njihovem prebavnem traktu, v njihovi krvi v obliki glukoze, in v njihovem mleku v obliki laktoze. To ne preseneča, saj so rastline glavni proizvajalec ogljikovih hidratov, ki pridejo v obstoj s pomočjo procesa fotosinteze v rastlinskih listih. "Ogljikovi hidrati se razvijajo v rastlini s pomočjo sil Sonca. Brez svetlobnega in toplotnega sevanja sonca, ne bi bila možna tvorba sladkorja, kot se dogaja sedaj. Konec koncev, to drži tudi za maščobe in beljakovine. V vzajemnem delovanju z zemeljskimi silami in snovmi rastlina zgosti svojo telesno snov iz kozmičnega etra Sonca. To vsebuje predvsem izgrajevanje ogljikovih hidratov iz ogljikovega okostja." [1] Tu smo soočeni z eno od najbolj skrivnostnih dejavnosti v svetu narave, kjer se ustvarjajo ogljikovi hidrati iz ogljikovega dioksida, vode in svetlobe. Tu imamo opravka z dejansko preobrazbo anorganskih snovi v žive snovi, ki so prežete z eteričnim telesom. [2]
V skladu z znanstveno razlago, hrana zagotavlja energijo za naše celice, kar omogoča opravljanje funkcij vseh naših organov in posledično obstoj in dejavnosti našega fizičnega telesa. Glavni vir te energije so ogljikovi hidrati. Med njimi je najpomembnejši škrob, saj je le-ta sestavljen izključno iz glukoze in "glukoza je za človeško telo ključni vir energije" [3], ker je "primarni vir energije za celice telesa." [4]
Presnovo ogljikovih hidratov v našem telesu lahko razdelimo na tri faze:
V prehranskem principu POLNOVREDNA IN RAFINIRANA HRANA so opisani tudi procesi razgrajevanja ogljikovih hidratov v prebavnem traktu. Hrana, ki jo zaužijemo, vsebuje različne vrste ogljikovih hidratov, ki vsebujejo različno število molekul sladkorja. Tisti z velikim številom molekul (polisaharidi), se postopoma razgradijo v prebavnem traktu v enote, ki vsebujejo vedno manjše število molekul, dokler ne dobimo enostavnih sladkorjev (monosaharidi), ki vsebujejo eno samo molekulo sladkorja.
"Pomembno dejstvo o ogljikovih hidratih je, da se potem, ko jih zaužijemo, počasi spreminjajo v škrob zaradi sline v ustih in izločkov v našem želodcu. Škrob je nekaj, kar prav gotovo potrebujemo, vendar škroba ne uživamo; to, kar uživamo, so živila, ki vsebujejo ogljikove hidrate, in ogljikovi hidrati se spremenijo v škrob znotraj nas. Nato se v nadaljnjem postopku prebave pretvorijo še enkrat, tokrat v sladkor. Sladkor, ki ga potrebujemo, dobimo iz ogljikovih hidratov." [6]
Škrob je tista vrsta ogljikovega hidrata, ki ga ljudje zaužijejo v daleč največji meri, zato ker je to glavna sestavina žitnega zrna. V procesu prebave se škrob postopoma razgradi v ločene molekule glukoze. Ta glukoza nato vstopi v krvni obtok skupaj z drugimi enostavnimi sladkorji. Vendar pa se običajno ne zavedamo, kako kompleksna molekula je molekula škroba. Škrob pripada tistim polisaharidom, ki vsebujejo več tisoč molekul glukoze. Pri škrobu so le-te vezane med seboj na dva načina, bodisi na razvejani način, kot je to pri drevesu, ali pa v obliki vijačnice. Tisti del škroba, ki ima obliko vijačnice, se imenuje amiloza, tisti v obliki vejevja pa amilopektin.
Potemtakem si lahko predstavljamo, da mora naš organizem opraviti kar nekaj dela v prebavnem traktu, da se ta zapletena struktura postopoma razkosa v vedno manjše dele. To dogajanje se prične že v ustih in se konča šele v dvanajstniku, kjer dobimo proste molekule glukoze, ki nato v nadaljevanju tankega črevesja vstopijo v krvni obtok. Pri vsem tem pa je najbolj pomembno dejstvo, da tu nimamo opravka zgolj s fiziološkimi in kemičnim procesi razgradnje, temveč – kot je razvidno iz prehranskega principa INDIVIDUALIZACIJA ČLOVEŠKIH SNOVI – z alkimijskimi procesi, v katerih sodelujejo višji člani našega bitja – eterično telo, astralno telo in ego.
Glukoza vstopi v krvni obtok preko poroznih sten tankega črevesja. Glukoza je primarni vir energije za možgane, srce in mišice. Presežek glukoze se shrani v jetrih in mišicah kot glikogen in se spremeni nazaj v glukozo, ko količina krvnega sladkorja pade pod raven, ki jo telo potrebuje za svoje delovanje. Pri uravnavanju ravni sladkorja v krvi sodelujejo žleze z notranjim izločanjem s svojimi hormoni. Hipotalamus zbira informacije o stanju celotnega telesa in daje navodila hipofizi, da izloča hormone, ki sprožijo ustrezne odzive nadledvičnih žlez in trebušne slinavke. Kadar je v krvi preveč sladkorja, trebušna slinavka izloči inzulin, ki zniža krvni sladkor tako, da spodbudi pretvorbo glukoze v glikogen in prevzem glukoze v telesne celice. Kadar pa je v krvi premalo sladkorja, trebušna slinavka izloči glukagon, ki spodbudi pretvorbo glikogena nazaj v glukozo, medtem ko nadledvični žlezi izločijo adrenalin, ki spodbudi posebno encimsko aktivnost v celicah telesa, ki zavira vnos glukoze v celice. Veliko vitaminov – vitamin C, vitamin E, in vitamini B-kompleksa – ter elementov v sledeh – magnezij, kalcij, kalij, krom, mangan, fosfor – je bistvenih za vzdrževanje primernih ravni glukoze v krvi. [7] Te snovi pospešujejo procese, ki so vpleteni pri regulaciji krvnega sladkorja. Spodnja slika je poenostavljen povzetek osnovnih organov in dejavnosti, ki sodelujejo pri tem: [8]
Če pogledamo na gornjo sliko iz duhovno-znanstvene perspektive, lahko v njej prepoznamo sodelovanje ZEMELJSKEGA PREHRANSKEGA TOKA (rdeča vodoravna linija) in KOZMIČNEGA PREHRANSKEGA TOKA (modra navpična linija). Zemeljski tok zagotavlja sladkor v obliki glukoze. "Če človek ne bi užival ogljikovih hidratov, če ne bi jedel kruha ali česa podobnega, kar zagotavlja ogljikove hidrate, potem ne bi mogel tvoriti sladkorja in če ne bi mogel tvoriti sladkorja, bi bil vedno slabič. Vi imate moč, zato ker ste polni sladkobe v celem telesu. V trenutku, ko ne bi bili več temeljito nasičeni s sladkostjo, ne bi imeli več moči in bi se preprosto sesedli." [9]
Torej je sladkor, ki ga prejmemo iz hrane in ki prežema naše celotno telo preko cirkulacije krvi, ključnega pomena za naš obstoj, vendar pa je absolutno bistveno, da je krvni sladkor znotraj zdravih meja. Ne sme biti niti premalo, niti preveč sladkorja v krvi, če želimo biti zdravi in močni. Če ga je premalo, potem občutimo fizično šibkost; če pa pade nivo sladkorja pod minimalno mejo, preprosto izgubimo zavest in tako ne moremo biti več dejavni v tem svetu. Če ga je občasno preveč, to nima takojšnih negativnih posledic, vse dokler je naš organizem sposoben s pomočjo dveh prehranskih tokov ponovno vzpostaviti normalno količino sladkorja v krvi. Vendar pa smo v primeru, ko naše prehranske navade povzročijo, da imamo v naši krvi stalno preveč sladkorja, na dobri poti k razvoju sladkorne bolezni – to je ene od tistih bolezni, ki v veliki meri prispevajo k moderni zdravstveni krizi.
Znanost nam je odkrila, da se v trenutku, ko prispe glukoza do telesnih celic, sproži v njih serija metabolnih poti, ki povzročijo razpad glukoze, pri tem pa se sprošča kemična energija. Ta energija se shranjuje na tak način, da se ADP molekule, ki so že prisotne v telesu, pretvorijo v ATP molekule. Ko celice potrebujejo novo energijo za svoje aktivnosti, sprožijo s posredovanjem posebnega encima ATP molekule, da sprostijo shranjeno kemično energijo in se obenem povrnejo v prejšnje stanje, v ADP molekule.
Molekule ATP so "poznane tudi kot energetska valuta telesa, kar pomeni, da, da jih mora telo 'zaslužiti' (sintetizirati), preden jih lahko 'porabi'." Kako telo 'zasluži' te energetske molekule? Energija za sintezo ATP molekul ne prihaja le iz razgradnje glukoze v sami celici, temveč "mnoge izmed ogromnega števila reakcij v telesu, sprostijo energijo... Telo ujame energijo, ki jo sprostijo te reakcije in jo uporabi za izdelavo ATP molekul iz ADP molekul." [10]
To je očitna manifestacija enega od treh osnovnih zakonov prehrane, ki je predstavljen v tekstu HRANA KOT VIR ENERGIJE in ki pravi: Energije ne dobimo od zunaj, ampak jo pridobimo z izvajanjem naše lastne dejavnosti! Hrana služi le kot spodbuda, da smo notranje dejavni, in to je tisto, kar nam zagotavlja energijo za naš obstoj in zunanjo delo. In v tem primeru so ogljikovi hidrati tisti, ki preskrbijo spodbudo.
Tako lahko vidimo, da tako duhovna kot naravoslovna znanost prepoznavata pomen ogljikovih hidratov za preskrbo našega telesa z energijo. Moderna znanost je celo prispela do enake ugotovitve kot duhovna znanost pred njo, namreč, da moramo energijo najprej zaslužiti z delom pri razgradnji ogljikovih hidratov in drugih sestavin naše hrane. Toda to zelo pomembno dejstvo je zakopano pod velikanskim kupom znanstvenih podrobnosti o delovanju človeškega organizma – napisano z 'malimi črkami' – medtem ko duhovna znanost venomer znova poudarja, da mora človeški organizem s pomočjo lastnih naporov razgraditi "ogljikove hidrate v škrob in škrob v sladkor." [11] Zgolj s pomočjo lastnih dejavnosti v notranjosti organizma dobimo energijo, ki nam omogoča, da smo dejavni v svetu.
Vendar pa na splošno ljudje še vedno verjamejo, "da je najpomembnejši dejavnik pri prehrani to, kar smo dali v naša usta in pojedli. To, kar zaužijemo, je seveda pomembno. Vendar večina tega, kar dnevno zaužijemo, ni tukaj zgolj zato, da se vsrka v telo in se odloži kot snov. To je tukaj zato, da posreduje svoje sile telesu, da spodbudi telo v aktivnost. Večino tega, kar zaužijemo, dejansko ponovno izločimo; zaradi tega v odnosu do presnove ni tako pomembna samo pravilna količina in sestava hrane, ampak ali lahko naše telo prevzame vitalnost sil iz hrane na pravi način ali ne. To vitalnost potrebujemo, na primer, ko hodimo ali delamo, ali ko preprosto premikamo naše roke. To, kar prejmemo skozi naš želodec, je pomembno, saj ima, tako kot gorivo, notranjo energijo in zato vnaša v nas sile, ki omogočajo volji [12], da je dejavna v telesu." [13] Na ta način "preobražena živila – živila, ki smo jih zaužili – krožijo v naših udih. V naših udih so podvržena procesu. Ta proces je resnično živ proces izgorevanja. Kajti, če naredimo samo en korak, nastopi v nas živ proces izgorevanja – izgorevanje tistega, kar je – ali je bilo – zunaj nas. Mi sami smo kot ljudje povezani s tem procesom izgorevanja," [14] zato ker je ta proces izraz naše lastne volje.
V uvodnem tekstu TRI STANJA ČLOVEŠKE ZAVESTI je razloženo, da se naše duševno življenje celo v budnem stanju deli "na budno dušo človeka, ki tvori miselne predstave; na sanjajočo dušo, ki občuti; in na dušo volje, ki spi. Zato človek s svojo običajno zavestjo ne more nikoli vedeti, kaj se dogaja v tistih predelih, kjer tke in živi volja. Vendar pa v primeru, da z metodami duhovno-znanstvenega raziskovanja osvetlimo predele, kjer utripa volja, odkrijemo naslednje: namera, da izvedemo impulz volje je najprej misel oz. mentalna predstava. V trenutku, ko se ta namera prelije navzdol v organizem, se proizvede nekaj, kar bi se lahko imenovalo proces notranjega izgorevanja. To izgorevanje se vedno dogaja vzdolž celotne poti, ki jo sledi impulz volje. Izgorevanje presnovnih produktov, ki so znotraj nas, povzroči gibanje, ki ga uporabi roka za izvedbo voljnega impulza. Zato nekdo, ki hoče izvesti dejanje, doživi na fizičnem nivoju izgorevanje in potrošnjo njegovih presnovnih produktov. Zaradi tega, ker presnovni produkti nenehno izgorevajo in so potrošeni s strani voljnih impulzov, morajo biti obnovljeni." [15] To obnavljanje se dogaja s pomočjo prehrane.
Tako lahko vidimo, da "nastane vsa telesna dejavnost nadčutno iz volje, v resnici je iztekanje impulzov volje v organizem gibanja. Vse, kar je preobraženo v dejanje s pomočjo človekove volje, izzove določen organski proces izgorevanja. Kadar mislim, nekaj v mojem organizmu zgori; vendar ne moremo tega notranjega procesa gorenja primerjati izključno z kemičnim gorenjem fizične znanosti. V človeški organizaciji so procesi zunanje narave prevzeti s strani duševnih in duhovnih sil, tako da so znotraj človeškega telesa, in celo znotraj rastline, zunanje snovi narave aktivne precej drugače. Na podoben način je proces gorenja znotraj človeka povsem drugačen od procesa gorenja, ki ga vidimo na primer v prižgani sveči. Vendarle se določena vrsta gorenja vedno sproži v telesu, kadar nekaj hočemo, tudi če impulz ne preide v akcijo." [16] Kadar pa impulz preide v akcijo, lahko občutimo, kako se naša telesna temperatura poveča – kar odseva povečano stopnjo notranjega izgorevanja.
Potemtakem lahko zaključimo, da "je vse, kar se dogaja zunaj v naravi, povsem drugačno, takoj ko vstopi v človeka. Noben proces ne poteka v človeku na enak način, kakor v zunanji naravi. Tisto, kar imamo zunaj v gorečem plamenu, je mrtev ogenj; toda tisto, kar temu ustreza v človeškem bitju, je vitalni plamen, je živ poduševljen plamen" [17] našega entuziazma za to, kar počnemo. Ta plamen je živ zato, ker ga prežemajo sile našega eteričnega telesa; je poduševljen zato, ker ga prežemajo sile našega astralnega telesa; in je prežet z duhom, ker je izraz volje našega lastnega Jaza.
Za dopolnilne perspektive glej:
Ta prehranski princip nam osvetljuje razlog, zakaj je rafinirani sladkor med najslabšimi viri energije za človeško telo. To je zato, ker spada v skupino disaharidov. Vse, kar telo potrebuje, je ločitev glukoze in fruktoze in potem se lahko ti preprosti sladkorji vsrkajo v kri. Nekdo se lahko po zaužitju kolača, ki vsebuje belo moko in bel sladkor, počuti poln energije, vendar je to zgolj posledica stimulativnega učinka sladkorja. [18] Vendar pa je dejstvo, da telo z razgradnjo takšne visoko predelane hrane ne bo zaslužilo dovolj 'ATP denarja', da bi bilo sposobno zadovoljiti vseh lastnih energetskih potreb. To se manifestira v občutku telesne šibkosti in posledično v nuji po še enem sladkem prigrizku.
Vse vrste rafiniranega sladkorja – ki jih lahko prepoznamo po njihovi kristalni strukturi in belkasti ali rumenkasti barvi – so potemtakem slab vir energije. Glede na količino energije, ki jo telo pridobi, ni nobene razlike, če je rafiniran sladkor pridelan na ekološki način ali ne. V resnici je s tega vidika bolje uživati neekološki polnovredni sladkor, ki vsebuje običajno vsaj 5% melase, kot katerikoli biološki ali biodinamični rafiniran sladkor. V primeru, da nimamo dostopa do ekološkega polnovrednega sladkorja, lahko uporabimo ekološki rafiniran sladkor, ki mu dodamo med 5 do 10% melase. Čeprav to ni idealna rešitev, pa je še vedno veliko boljša, kot uporaba rafiniranega sladkorja.
V zvezi z naravnimi sladili se moramo zavedati, da so tudi v njih prisotne enostavne oblike sladkorja (disaharidi in monosaharidi), zato moramo biti previdni tudi pri teh bolj zdravih izbirah. Njihova glavna prednost je, da vsebujejo minerale in vitamine, ki se sicer z rafiniranjem izgubijo. Kot je bilo omenjeno v tem principu, so te snovi bistvenega pomena za vzdrževanje ustrezne ravni sladkorja v krvi. [19]
♣ Za seznam dobrih sladil glej NARAVNA SLADILA.
In katera je najboljša hrana za zagotavljanje 'goriva' za notranje 'izgorevanje'? "Živila, ki se nagibajo k zelenemu v rastlinah in vsebujejo ogljikove hidrate oskrbujejo telo z močjo, ki jo potrebuje za delo, za gibanje. Vsa žita – pšenica, rž, in tako naprej – so dobra živila. Žita vsebujejo ogljikove hidrate, ki so takšne narave, da človek iz njih tvori škrob in sladkor na najbolj zdrav način. [20] Pravzaprav lahko ogljikovi hidrati iz žit naredijo človeka močnejšega, kot bi lahko to storil sam s katerimkoli drugim sredstvom." [21] Zaradi tega razloga so prava energetska super-živila polnovredna, nerafinirana živila, ki so bogata z ogljikovimi hidrati: cela žita in polnozrnat kruh, testenine, pecivo, kolači, itd. [22]
♣ Za seznam živil, ki se smatrajo za polnovredna, glej HOLISTIČNO PREHRANSKO 'PIRAMIDO'.
SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.
OPOMBE