Ogljikovi hidrati kot vir 'sladke' energije
Ogljikove hidrate najdemo v naravi predvsem v rastlinskem svetu, medtem
ko v so v živalih prisotni v zelo majhnih količinah, predvsem v njihovem
prebavnem traktu, v njihovi krvi v obliki glukoze, in v njihovem mleku v
obliki laktoze. To ne preseneča, saj so rastline glavni proizvajalec
ogljikovih hidratov, ki pridejo v obstoj s pomočjo procesa fotosinteze v
rastlinskih listih. "Ogljikovi hidrati se razvijajo v rastlini s pomočjo sil
Sonca. Brez svetlobnega in toplotnega sevanja sonca, ne bi bila možna tvorba
sladkorja, kot se dogaja sedaj. Konec koncev, to drži tudi za maščobe in
beljakovine. V vzajemnem delovanju z zemeljskimi silami in snovmi rastlina
zgosti svojo telesno snov iz
kozmičnega etra Sonca. To vsebuje predvsem
izgrajevanje ogljikovih hidratov iz ogljikovega okostja."
[1] Tu smo soočeni
z eno od najbolj skrivnostnih dejavnosti v svetu narave, kjer se ustvarjajo
ogljikovi hidrati iz ogljikovega dioksida, vode in svetlobe. Tu imamo
opravka z dejansko preobrazbo anorganskih snovi v žive snovi, ki so prežete
z eteričnim telesom. [2]
V skladu z znanstveno razlago, hrana zagotavlja energijo za naše celice,
kar omogoča opravljanje funkcij vseh naših organov in posledično obstoj in
dejavnosti našega fizičnega telesa. Glavni vir te energije so ogljikovi
hidrati. Med njimi je najpomembnejši škrob, saj je le-ta sestavljen
izključno iz glukoze in "glukoza je za človeško telo ključni vir energije"
[3], ker je "primarni vir energije za celice telesa."
[4]
Presnovo ogljikovih hidratov v našem telesu lahko razdelimo na tri faze:
- razgrajevanje v prebavnem traktu, ki se imenuje 'katabolizem ogljikov hidratov';
- vzdrževanje pravilne količine sladkorja v krvi;
- katabolizem oz. 'izgorevanje' glukoze znotraj celic. [5]
V prehranskem principu
POLNOVREDNA IN RAFINIRANA HRANA so opisani tudi procesi razgrajevanja
ogljikovih hidratov v prebavnem traktu. Hrana, ki jo zaužijemo, vsebuje
različne vrste ogljikovih hidratov, ki vsebujejo različno število molekul
sladkorja. Tisti z velikim številom molekul (polisaharidi),
se postopoma razgradijo v prebavnem traktu v enote, ki vsebujejo vedno
manjše število molekul, dokler ne dobimo enostavnih sladkorjev (monosaharidi),
ki vsebujejo eno samo molekulo sladkorja.
"Pomembno dejstvo o ogljikovih hidratih je, da se potem, ko jih
zaužijemo, počasi spreminjajo v škrob zaradi sline v ustih in izločkov v
našem želodcu. Škrob je nekaj, kar prav gotovo potrebujemo, vendar škroba ne
uživamo; to, kar uživamo, so živila, ki vsebujejo ogljikove hidrate, in
ogljikovi hidrati se spremenijo v škrob znotraj nas. Nato se v nadaljnjem
postopku prebave pretvorijo še enkrat, tokrat v sladkor. Sladkor, ki ga
potrebujemo, dobimo iz ogljikovih hidratov."
[6]
Škrob je tista vrsta ogljikovega hidrata, ki ga ljudje zaužijejo v daleč
največji meri, zato ker je to glavna sestavina žitnega zrna. V procesu
prebave se škrob postopoma razgradi v ločene molekule glukoze. Ta glukoza
nato vstopi v krvni obtok skupaj z drugimi enostavnimi sladkorji. Vendar pa
se običajno ne zavedamo, kako kompleksna molekula je molekula škroba. Škrob
pripada tistim polisaharidom, ki vsebujejo več tisoč molekul glukoze. Pri
škrobu so le-te vezane med seboj na dva načina, bodisi na razvejani način,
kot je to pri drevesu, ali pa v obliki vijačnice. Tisti del škroba, ki ima
obliko vijačnice, se imenuje amiloza, tisti v obliki vejevja pa amilopektin.
Potemtakem si lahko predstavljamo, da mora naš organizem opraviti kar
nekaj dela v prebavnem traktu, da se ta zapletena struktura postopoma
razkosa v vedno manjše dele. To dogajanje se prične že v ustih in se konča
šele v dvanajstniku, kjer dobimo proste molekule glukoze, ki nato v
nadaljevanju tankega črevesja vstopijo v krvni obtok. Pri vsem tem pa je
najbolj pomembno dejstvo, da tu nimamo opravka zgolj s fiziološkimi in
kemičnim procesi razgradnje, temveč – kot je razvidno iz prehranskega
principa INDIVIDUALIZACIJA ČLOVEŠKIH SNOVI – z alkimijskimi procesi, v
katerih sodelujejo višji člani našega bitja – eterično telo, astralno telo
in ego.
Vzdrževanje primerne količine sladkorja v celem telesu
Glukoza vstopi v krvni obtok preko poroznih sten tankega črevesja.
Glukoza je primarni vir energije za možgane, srce in mišice. Presežek
glukoze se shrani v jetrih in mišicah kot
glikogen in se spremeni nazaj v glukozo, ko količina krvnega sladkorja
pade pod raven, ki jo telo potrebuje za svoje delovanje. Pri uravnavanju
ravni sladkorja v krvi sodelujejo žleze z notranjim izločanjem s svojimi
hormoni.
Hipotalamus zbira informacije o stanju celotnega telesa in daje navodila
hipofizi, da izloča hormone, ki sprožijo ustrezne odzive nadledvičnih
žlez in trebušne slinavke. Kadar je v krvi preveč sladkorja, trebušna
slinavka izloči inzulin, ki zniža krvni sladkor tako, da spodbudi pretvorbo
glukoze v glikogen in prevzem glukoze v telesne celice. Kadar pa je v krvi
premalo sladkorja, trebušna slinavka izloči glukagon, ki spodbudi pretvorbo
glikogena nazaj v glukozo, medtem ko nadledvični žlezi izločijo adrenalin,
ki spodbudi posebno encimsko aktivnost v celicah telesa, ki zavira vnos
glukoze v celice. Veliko vitaminov – vitamin C, vitamin E, in vitamini B-kompleksa – ter
elementov v sledeh – magnezij, kalcij, kalij, krom, mangan, fosfor – je
bistvenih za vzdrževanje primernih ravni glukoze v krvi.
[7] Te snovi pospešujejo procese, ki so vpleteni pri regulaciji krvnega
sladkorja. Spodnja slika je poenostavljen povzetek osnovnih organov in
dejavnosti, ki sodelujejo pri tem:
[8]
Če pogledamo na gornjo sliko iz duhovno-znanstvene perspektive, lahko v
njej prepoznamo sodelovanje
ZEMELJSKEGA PREHRANSKEGA TOKA (rdeča vodoravna linija) in
KOZMIČNEGA PREHRANSKEGA TOKA (modra navpična linija). Zemeljski tok zagotavlja
sladkor v obliki glukoze. "Če človek ne bi užival ogljikovih hidratov, če ne
bi jedel kruha ali česa podobnega, kar zagotavlja ogljikove hidrate, potem
ne bi mogel tvoriti sladkorja in če ne bi mogel tvoriti sladkorja, bi bil
vedno slabič. Vi imate moč, zato ker ste polni sladkobe v celem telesu. V
trenutku, ko ne bi bili več temeljito nasičeni s sladkostjo, ne bi imeli več
moči in bi se preprosto sesedli."
[9]
Torej je sladkor, ki ga prejmemo iz hrane in ki prežema naše celotno
telo preko cirkulacije krvi, ključnega pomena za naš obstoj, vendar pa je
absolutno bistveno, da je krvni sladkor znotraj zdravih meja. Ne sme biti
niti premalo, niti preveč sladkorja v krvi, če želimo biti zdravi in močni.
Če ga je premalo, potem občutimo fizično šibkost; če pa pade nivo sladkorja
pod minimalno mejo, preprosto izgubimo zavest in tako ne moremo biti več
dejavni v tem svetu. Če ga je občasno preveč, to nima takojšnih negativnih
posledic, vse dokler je naš organizem sposoben s
pomočjo dveh prehranskih tokov ponovno vzpostaviti normalno količino
sladkorja v krvi. Vendar pa smo v primeru, ko naše prehranske navade
povzročijo, da imamo v naši krvi stalno preveč sladkorja, na dobri poti k
razvoju sladkorne bolezni – to je ene od tistih bolezni, ki v veliki meri
prispevajo k moderni zdravstveni krizi.
Živ proces duševno-duhovnega 'izgorevanja' znotraj telesa
Znanost nam je odkrila, da se v trenutku, ko prispe glukoza do telesnih
celic, sproži v njih serija metabolnih poti, ki povzročijo razpad glukoze,
pri tem pa se sprošča kemična energija. Ta energija se shranjuje na tak
način, da se ADP molekule, ki so že prisotne v telesu, pretvorijo v
ATP
molekule. Ko celice potrebujejo novo energijo za svoje aktivnosti, sprožijo
s posredovanjem posebnega encima ATP molekule, da sprostijo shranjeno
kemično energijo in se obenem povrnejo v prejšnje stanje, v ADP molekule.
Molekule ATP so "poznane tudi kot energetska valuta telesa, kar pomeni, da,
da jih mora telo 'zaslužiti' (sintetizirati), preden jih lahko 'porabi'." Kako
telo 'zasluži' te energetske molekule? Energija za sintezo ATP molekul ne
prihaja le iz razgradnje glukoze v sami celici, temveč "mnoge izmed ogromnega
števila reakcij v telesu, sprostijo energijo... Telo ujame energijo, ki jo
sprostijo te reakcije in jo uporabi za izdelavo ATP molekul iz ADP molekul."
[10]
To je očitna manifestacija enega od treh osnovnih zakonov prehrane, ki je
predstavljen v tekstu HRANA KOT VIR ENERGIJE in ki pravi: Energije ne dobimo
od zunaj, ampak jo pridobimo z izvajanjem naše lastne dejavnosti! Hrana
služi le kot spodbuda, da smo notranje dejavni, in to je tisto, kar nam
zagotavlja energijo za naš obstoj in zunanjo delo. In v tem primeru so
ogljikovi hidrati tisti, ki preskrbijo spodbudo.
Tako lahko vidimo, da tako duhovna kot naravoslovna znanost prepoznavata
pomen ogljikovih hidratov za preskrbo našega telesa z energijo. Moderna
znanost je celo prispela do enake ugotovitve kot duhovna znanost pred njo,
namreč, da moramo energijo najprej zaslužiti z delom pri razgradnji
ogljikovih hidratov in drugih sestavin naše hrane. Toda to zelo pomembno
dejstvo je zakopano pod velikanskim kupom znanstvenih podrobnosti o
delovanju človeškega organizma – napisano z 'malimi črkami' – medtem ko
duhovna znanost venomer znova poudarja, da mora človeški organizem s pomočjo
lastnih naporov razgraditi "ogljikove hidrate v škrob in škrob v sladkor." [11]
Zgolj s pomočjo lastnih dejavnosti v notranjosti organizma dobimo energijo,
ki nam omogoča, da smo dejavni v svetu.
Vendar pa na splošno ljudje še vedno verjamejo, "da je najpomembnejši
dejavnik pri prehrani to, kar smo dali v naša usta in pojedli. To, kar
zaužijemo, je seveda pomembno. Vendar večina tega, kar dnevno zaužijemo, ni
tukaj zgolj zato, da se vsrka v telo in se odloži kot snov. To je tukaj
zato, da posreduje svoje sile telesu, da spodbudi telo v aktivnost. Večino
tega, kar zaužijemo, dejansko ponovno izločimo; zaradi tega v odnosu do
presnove ni tako pomembna samo pravilna količina in sestava hrane, ampak ali
lahko naše telo prevzame vitalnost sil iz hrane na pravi način ali ne. To
vitalnost potrebujemo, na primer, ko hodimo ali delamo, ali ko preprosto
premikamo naše roke. To, kar prejmemo skozi naš želodec, je pomembno, saj
ima, tako kot gorivo, notranjo energijo in zato vnaša v nas sile, ki
omogočajo volji [12], da je dejavna v telesu."
[13] Na ta način "preobražena živila – živila, ki smo jih zaužili –
krožijo v naših udih. V naših udih so podvržena procesu.
Ta proces je
resnično živ proces izgorevanja. Kajti, če naredimo samo en korak, nastopi v
nas živ proces izgorevanja – izgorevanje tistega, kar je – ali je bilo –
zunaj nas. Mi sami smo kot ljudje povezani s tem procesom izgorevanja," [14]
zato ker je ta proces izraz naše lastne volje.
V uvodnem tekstu
TRI STANJA ČLOVEŠKE ZAVESTI je razloženo, da se naše
duševno življenje celo v budnem stanju deli "na budno dušo človeka, ki tvori
miselne predstave; na sanjajočo dušo, ki občuti; in na dušo volje, ki spi.
Zato človek s svojo običajno zavestjo ne more nikoli vedeti, kaj se dogaja v
tistih predelih, kjer tke in živi volja. Vendar pa v primeru, da z metodami
duhovno-znanstvenega raziskovanja osvetlimo predele, kjer utripa volja,
odkrijemo naslednje: namera, da izvedemo impulz volje je najprej misel oz.
mentalna predstava. V trenutku, ko se ta namera prelije navzdol v organizem,
se proizvede nekaj, kar bi se lahko imenovalo proces notranjega izgorevanja.
To izgorevanje se vedno dogaja vzdolž celotne poti, ki jo sledi impulz
volje. Izgorevanje presnovnih produktov, ki so znotraj nas, povzroči
gibanje, ki ga uporabi roka za izvedbo voljnega impulza. Zato nekdo, ki hoče
izvesti dejanje, doživi na fizičnem nivoju izgorevanje in potrošnjo njegovih
presnovnih produktov. Zaradi tega, ker presnovni produkti nenehno izgorevajo
in so potrošeni s strani voljnih impulzov, morajo biti obnovljeni."
[15] To
obnavljanje se dogaja s pomočjo prehrane.
Tako lahko vidimo, da "nastane vsa telesna dejavnost nadčutno iz volje, v
resnici je iztekanje impulzov volje v organizem gibanja.
Vse, kar je
preobraženo v dejanje s pomočjo človekove volje, izzove določen organski
proces izgorevanja. Kadar mislim, nekaj v mojem organizmu zgori; vendar ne
moremo tega notranjega procesa gorenja primerjati izključno z kemičnim
gorenjem fizične znanosti. V človeški organizaciji so procesi zunanje narave
prevzeti s strani duševnih in duhovnih sil, tako da so znotraj človeškega
telesa, in celo znotraj rastline, zunanje snovi narave aktivne precej
drugače. Na podoben način je proces gorenja znotraj človeka povsem drugačen
od procesa gorenja, ki ga vidimo na primer v prižgani sveči. Vendarle se
določena vrsta gorenja vedno sproži v telesu, kadar nekaj hočemo, tudi če
impulz ne preide v akcijo." [16] Kadar pa impulz preide v akcijo, lahko
občutimo, kako se naša telesna temperatura poveča – kar odseva povečano
stopnjo notranjega izgorevanja.
Potemtakem lahko zaključimo, da "je vse, kar se dogaja zunaj v naravi,
povsem drugačno, takoj ko vstopi v človeka. Noben proces ne poteka v človeku
na enak način, kakor v zunanji naravi. Tisto, kar imamo zunaj v gorečem
plamenu, je mrtev ogenj; toda tisto, kar temu ustreza v človeškem bitju, je
vitalni plamen, je živ poduševljen plamen"
[17] našega entuziazma za to, kar počnemo. Ta plamen je živ zato, ker ga
prežemajo sile našega eteričnega telesa; je poduševljen zato, ker ga
prežemajo sile našega astralnega telesa; in je prežet z duhom, ker je izraz
volje našega lastnega Jaza.
Za dopolnilne perspektive glej:
♦ HRANA IN GIBANJE
♦ PREHRANA IN ČLOVEŠKA VOLJA
PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE
Ta prehranski princip nam osvetljuje razlog, zakaj je
rafinirani sladkor
med najslabšimi viri energije za človeško telo. To je zato, ker spada v
skupino disaharidov. Vse, kar telo potrebuje, je ločitev glukoze in
fruktoze in potem se lahko ti preprosti sladkorji vsrkajo v kri. Nekdo se
lahko po zaužitju kolača, ki vsebuje belo moko in bel sladkor, počuti poln
energije, vendar je to zgolj posledica stimulativnega učinka sladkorja.
[18] Vendar pa je dejstvo, da telo z razgradnjo takšne visoko predelane
hrane ne bo zaslužilo dovolj 'ATP denarja', da bi bilo sposobno zadovoljiti
vseh lastnih energetskih potreb. To se manifestira v občutku telesne
šibkosti in posledično v nuji po še enem sladkem prigrizku.
Vse vrste rafiniranega sladkorja – ki jih lahko prepoznamo po njihovi
kristalni strukturi in belkasti ali rumenkasti barvi – so potemtakem slab
vir energije. Glede na količino energije, ki jo telo pridobi, ni nobene
razlike, če je rafiniran sladkor pridelan na ekološki način ali ne. V
resnici je s tega vidika bolje uživati neekološki polnovredni sladkor, ki
vsebuje običajno vsaj 5% melase, kot katerikoli biološki ali biodinamični
rafiniran sladkor. V primeru, da nimamo dostopa do ekološkega polnovrednega sladkorja, lahko
uporabimo ekološki rafiniran sladkor, ki mu dodamo med 5 do 10% melase.
Čeprav to ni idealna rešitev, pa je še vedno veliko boljša, kot uporaba
rafiniranega sladkorja.
V zvezi z naravnimi sladili se moramo zavedati, da so tudi v njih
prisotne enostavne oblike sladkorja (disaharidi in monosaharidi), zato
moramo biti previdni tudi pri teh bolj zdravih izbirah. Njihova glavna
prednost je, da vsebujejo minerale in vitamine, ki se sicer z rafiniranjem
izgubijo. Kot je bilo omenjeno v tem principu, so te snovi bistvenega pomena
za vzdrževanje ustrezne ravni sladkorja v krvi. [19]
♣ Za seznam dobrih sladil glej
NARAVNA SLADILA.
In katera je najboljša hrana za zagotavljanje 'goriva' za notranje
'izgorevanje'? "Živila, ki se nagibajo k zelenemu v rastlinah in vsebujejo
ogljikove hidrate oskrbujejo telo z močjo, ki jo potrebuje za delo, za gibanje. Vsa
žita – pšenica, rž, in tako naprej – so dobra živila. Žita vsebujejo ogljikove hidrate,
ki so takšne narave, da človek iz njih tvori škrob in sladkor na najbolj zdrav način. [20]
Pravzaprav lahko ogljikovi hidrati iz žit naredijo človeka močnejšega, kot bi lahko
to storil sam s katerimkoli drugim sredstvom."
[21] Zaradi tega razloga so prava energetska super-živila polnovredna,
nerafinirana živila, ki so bogata z ogljikovimi hidrati: cela žita in
polnozrnat kruh, testenine, pecivo, kolači, itd. [22]
♣ Za seznam živil, ki se smatrajo za polnovredna, glej
HOLISTIČNO PREHRANSKO 'PIRAMIDO'.
SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno
vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV
z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem.
Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z
namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.
