Vsak človek ima v svojem vsakdanjem življenju izkušnje treh različnih stanj zavesti: budno zavest, zavest sanjanja in zavest globokega spanja. To je posledica menjavanja med stanjem budnosti in stanjem spanja, ki vključuje tudi vmesna obdobja sanjanja. Poleg tega pa v obdobju budnosti nosimo v sebi vsa tri stanja zavesti: popolnoma smo budni le v našem razmišljanju, medtem ko sanjamo v našem življenju občutij in čustev, ter spimo v našem življenju volje.
"Kadar premišljujemo o naravi duševnega življenja celo z bolj ali manj površnim samospoznavanjem, uvidimo, da so čutni vtisi in misli, ki jih oblikujemo o njih, edine jasne in razločne izkušnje v življenju duše, v katerih smo z običajno zavestjo popolnoma budni. Tako kot imamo te misli in čutne vtise oz. zaznave, imamo seveda tudi čustveno življenje. Vendar samo pomislite, na kakšen nejasen način se v nam gibljejo čustva, kako malo lahko v povezavi z našim življenjem čustev govorimo o notranji, popolnoma budni jasnosti. Kdorkoli, ki se sooči s temi dejstvi brez predsodkov, bo prav gotovo priznal, da so naša čustva v primerjavi z mislimi bolj nedoločna in jim primanjkuje jasnih mej.
Res je, da se nas čustveno življenje dotika na bolj intimen oz. oseben način, kot to počne miselno življenje, vendar je pri vsem tem v njem in njegovem delovanju nekaj nejasnega. Mi ne bomo tako zlahka dovolili našim mislim, da odstopajo od misli drugih ljudi, kadar razmišljamo o nečem, za kar se domneva, da je resnično. Mi občutimo, da se morajo naše misli in čutni vtisi nekako skladati s temi, ki jih imajo drugi ljudje.
Z našimi čustvi je drugače. Mi si dovolimo pravico, da občutimo na bolj intimen, bolj oseben način. In če primerjamo čustva s sanjami, bomo rekli: Sanje vstajajo iz nočnega življenja, čustva iz duševnih globin v svetlobo dnevne zavesti. Vendar pa so v odnosu do njihovih podob občutja in čustva ravno tako nejasna kot so sanje. Kdorkoli, ki naredi primerjavo celo s takimi sanjami, ki vstopijo v njegovo zavest na precej izrazit način, bo uvidel, da je njihovo pomanjkanje jasnih razmejitev tako veliko, kot je to pri čustvih.
Zatorej lahko rečemo: Samo v naših čutnih zaznavah in mislih smo popolnoma budni; v naših čustvih sanjamo – celo medtem, ko smo budni. V običajnem budnem življenju nas naša čustva in občutja spremenijo v sanjače.
In še v večji meri se to dogaja v primeru volje! Kadar rečemo: 'Sedaj bom storil to ali ono' – koliko je od tega, kar se potem dogaja, dejansko v naši zavesti? Predstavljajte si, da želim prijeti neko stvar. Najprej imam miselno predstavo, potem le-ta popolnoma izgine in v moji običajni zavesti ne vem ničesar, kako spodbuda, ki je bila prisotna v 'Jaz hočem', najde svojo pot v moje živce, v moje mišice, v moje kosti. Kadar spočnem idejo 'Jaz hočem vzeti mojo uro', moja običajna zavest ne ve ničesar, kako ta spodbuda prepoji mojo roko, ki potem seže po uri. Jaz zaznam, kaj se je dejansko zgodilo, le zaradi drugega čutnega vtisa in druge miselne predstave. Z mojo običajno zavestjo sem spal skozi vsa vmesna dogajanja, tako kot ponoči spim skozi to, kar se dogaja mojemu celemu bitju. Mi smo v obeh primerih v nezavednem stanju. V budnem življenju imamo potemtakem tri različna, jasno razločna stanja zavesti. V miselni aktivnosti smo popolnoma budni; v čustveni aktivnosti sanjamo; in v aktivnosti volje spimo. Mi smo v stanju stalnega spanja v kolikor se to tiče bistvenega jedra naše volje, kajti le-ta leži zelo globoko v podzavestnem področju." [1]
Če sedaj to povežemo s TRIDELNO NARAVO ČLOVEKA, lahko povzamemo naše notranje duševno življenje na naslednji način:
To razlikovanje različnih stanj človekove zavesti je bistven del katerega koli poskusa, da se razume probleme prehrane s holistične perspektive, kajti v prehrani imamo v veliki meri opravka s procesi prebave in presnove, ki se dogajajo v našem organizmu pod pragom naše zavesti.
"Če želimo učinkovito preučevati človeško bitje s katerega koli vidika, se moramo vedno znova osredotočiti na med seboj ločene dejavnosti človeške duše in sicer na spoznanje, ki poteka skozi misli in razmišljanje, na čustvovanje oz. občutenje in na voljo. Z duhovnega vidika lahko opazimo razlike med voljo/hotenjem, čustvovanjem/čutenjem in razmišljanjem oz. vedenjem.
Ko s pomočjo misli dosežemo spoznanje, moramo, na nek način, občutiti, kot da živimo v svetlobi. Ko človek spoznava, tedaj dejansko občuti sebe s svojim egom na sredi te dejavnosti spoznavanja. Kot da je vsak del, vsak košček dejavnosti, ki jo imenujemo spoznavanje, v vsem, kar počne naš Jaz oz. ego; in obratno, vse kar ego počne, je znotraj dejavnosti spoznavanja. Človek je popolnoma v svetlobi; živi v popolni zavestni dejavnosti. In bilo bi res zelo slabo, če v spoznavanju ne bi bili v celoti zavestno dejavni. Recimo, da ste občutili, da se je, medtem ko ste oblikovali neko sodbo, nekje v podzavesti zgodilo nekaj vašemu egu in je bila tako vaša sodba rezultat tega procesa. Npr. rečete "Ta človek je dober človek," in s tem oblikujete sodbo. Moramo se zavedati, da je to, kar potrebujemo za oblikovanje te sodbe – predmet 'človek' in povedek 'je dober' – del procesa, ki je jasno pred nami prežet s svetlobo zavesti. Če bi domnevali, da je nek demon ali naravni mehanizem povezal 'človeka' z 'je dober', medtem ko ste oblikovali to sodbo, potem ne bi bili popolnoma zavestno prisotni v tem aktu mišljenja oz. spoznanja; v nekem delu te sodbe bi bili nezavedni. Bistvena stvar miselnega uvida je to, da smo prisotni v popolni zavesti skozi celotno tkanje in prepletanje misli v naši dejavnosti spoznavanja.
To pa ne velja za voljo. Ko izvajamo najpreprostejšo vrsto volje, na primer hojo, vemo, da smo res povsem zavestni samo v naši umski sliki hoje. Ne vemo pa ničesar, kaj se dogaja v mišicah, medtem ko eno nogo premaknemo naprej pred drugo; nič ne vemo o tem, kaj se dogaja v mehanizmu in organizmu našega telesa. Samo pomislite, kaj vse na svetu bi se morali naučiti, če bi morali zavestno opravljati vse procese, ki sodelujejo v dejanju hoje. Natančno bi morali vedeti, koliko od dejavnosti, ki jo hrana proizvede v mišicah nog in drugih delih telesa, se uporablja v naporih pri hoji. Še nikoli nismo računali, koliko porabimo od tistega, kar prinaša hrana. Dobro vemo, da se vse to dogaja nezavedno v notranjosti našega telesa. Ko nekaj hočemo, vedno obstaja nekaj globljega, nezavedno prisotnega v tej dejavnosti." [2]
In življenje "čustev stoji ravno na sredini med voljo in razmišljanjem-spoznavanjem. Čutenje-čustvovanje je deloma prežeto z zavestnim in deloma z nezavednim elementom. Na ta način ima čutenje-čustvovanje na eni strani značaj spoznanja oz. mišljenja in na drugi strani značaj čustva ali čutilne volje. Kaj v resnici je torej to iz duhovnega vidika?
Do resničnega odgovora na to vprašanje boste prišli le, če boste lahko dojeli zgornja dejstva opisana na naslednji način. V našem vsakdanjem življenju govorimo o budnosti, o budnem stanju zavesti. Vendar pa imamo to budno stanje zavesti le v delovanju našega vedenja-razmišljanja. Če torej želimo popolnoma pravilno povedati, do katere mere je človek buden, moramo reči: človeško bitje je resnično budno, samo dokler o nečem misli in/ali dokler o nečem kaj ve.
Kakšen je položaj v zvezi z voljo? Vsi poznamo stanje zavesti spanja – lahko ga imenujemo tudi stanje nezavesti oz. nezavedanja – vemo, da tisto, kar smo doživeli med spanjem, od trenutka, ko smo zaspali in dokler se nismo zbudili, ni v naši zavesti. Enako, vse tisto, kar prehaja skozi našo voljo, je nezavedni element. Dokler smo, kot človeška bitja, bitja volje, 'spimo', tudi ko smo budni. Vedno nosimo s seboj naokoli speče človeško bitje – to je človek volje – ki ga spremlja budni človek, človek spoznavanja in mišljenja; vse dokler smo bitja volje, spimo, celo takrat, ko se zbudimo in vse dokler spet ne zaspimo. Vedno je nekaj spečega v nas in to je notranje bitje volje. Tega se ne zavedamo v enaki meri kot se ne zavedamo procesov, ki se dogajajo med spanjem. Človeka ne razumemo v popolnosti, če ne vemo, da se stanje spanja odvija znotraj njegovega budnega življenja, vse dokler je človek bitje volje.
In sedaj se lahko vprašamo: Kako je z zavestjo v zvezi z čutenjem oz. čustvovanjem? Le-to stoji na sredini med budnostjo in spanjem, na sredini med razmišljanjem in voljo. Občutja v naši duši poznamo nekako tako, kot poznamo svoje sanje, z razliko, da se svojih sanj spominjamo, medtem ko doživljamo izkušnje svojih čustev neposredno. Vendar pa je notranje razpoloženje in stanje duha, ki ga imamo v zvezi s svojimi občutji, enako stanju, kot ga imamo v zvezi s svojimi sanjami. Medtem ko smo budni, nismo le buden človek, zato ker mislimo in vemo, in speči človek, zato ker imamo impulze volje; smo tudi 'sanjač', zato ker doživljamo občutja in čustva. V času našega budnega življenja smo resnično potopljeni v tri stanja zavesti:
Iz duhovnega stališča je običajno spanje brez sanj stanje, v katerem se človek preda z vso svojo dušo temu, čemur je predan v času svojega dnevnega življenja v območju svoje volje. Edina razlika je, da v resničnem spanju 'spimo' z vsem svojim duševnim bitjem, in ko smo budni, spimo samo s svojo voljo. V stanju sanjanja (kot ga imenujemo v vsakdanjem življenju) se predamo, z vsem našim bitjem, stanju duše, ki ga imenujemo 'sanje', medtem ko se v stanju budnega življenja temu sanjajočemu stanju duše predamo samo skozi naravo občutij in čustev." [2]
OPOMBE
