Izvor bioloških molekul – beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob – ki omogočajo vse življenje na Zemlji, se najde v nadčutni sferi. Te snovi so manifestacija nevidnih kozmičnih sil, ki delujejo skozi medij štirih osnovnih elementov organskega kraljestva: vodik, kisik, dušik in ogljik. Ti elementi so nosilci kozmične toplote, kozmičnega življenja, kozmične astralnosti in kozmičnih sil, ki oblikujejo notranjo strukturo živih snovi.
Vsi živi organizmi na zemlji so sestavljeni iz molekul. Vendar je problem, kadar "sodobni fizik ali kemik pravi, da obstajajo molekule, ki so sestavljene iz atomov, in da atomi posedujejo sile, s katerimi delujejo drug na drugega. To je ideja, ki preprosto ni v skladu z resničnostjo. Resnica je, da je najbolj neznatna molekula pod vplivom celega zvezdnega neba. Predpostavimo, da je tukaj planet, tu še eden, in še eden, in tako naprej. Potem so tu še fiksne zvezde, ki prenašajo svoje sile v molekulo. Vse te linije sil se med seboj križajo na različne načine. Tudi planeti oddajajo svoje sile na enak način in tako pridemo do spoznanja, da molekula ni nič drugega, kot žarišče makrokozmičnih sil. Goreča želja sodobne znanosti je, da bi razvila mikroskopijo tako daleč, da bi omogočila videti atome znotraj molekule. S takšnim načinom gledanja na te stvari je potrebno prenehati. Namesto da se želi mikroskopsko preučiti strukturo molekule, je treba usmeriti pogled navzven v zvezdnata nebesa; pogledati moramo na ozvezdja in videti baker v eni, kositer v drugi. Tam zunaj v makrokozmosu moramo videti strukturo molekule, ki se zgolj odraža v molekuli na Zemlji. Namesto da bi se podali v neskončno majhno, moramo obrniti pogled navzven v neskončno veliko, kajti tam je potrebno iskati realnost tega, kar živi v malem. Na ta način (z gledanjem navzdol) materialistično pojmovanje stvari vpliva tudi na druga področja razmišljanja. Materializem devetnajstega stoletja ne bo premagan tako dolgo, dokler bodo ljudje še vedno razmišljali atomistično; tako dolgo, dokler ne bodo v velikem iskali oblike in sestave majhnega." [1]
Ta nov način gledanja na molekule je še posebej nujen, če želimo razumeti področje prehrane, kjer srečamo tri osnovne žive snovi: beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. [2] Glavni elementi, ki sestavljajo te snovi so: vodik, kisik, dušik in ogljik. Vendar pa "kemiki danes dejansko zelo malo vedo o teh snoveh. Sposobni so prepoznati njihove zunanje lastnosti, kadar jih imajo v laboratoriju, vendar pa ne vedo ničesar o njihovem notranjem pomenu za svet kot celoto. To, kar danes skozi današnjo kemijo razumemo o teh snoveh, pravzaprav ni večje od znanja, ki ga imamo o ljudeh, mimo katerih smo šli na ulici, o ljudeh, ki smo jih morda fotografirali in katerih zunanjega videza se spomnimo le s pomočjo fotografij. Kar znanost počne s temi snovmi ni veliko več kot njihov posnetek, in vse, kar smo se naučili o njih s pomočjo knjig in predavanj, ni veliko bolje. Te snovi je potrebno spoznati v njihovem bistvu, v njihovi globlji naravi." [3]
V ta namen moramo vedeti, da je "posebna lastnost vsega, kar obstaja na Zemlji, da mora duhovno vedno imeti fizične nosilce. In potem pridejo materialisti in vzamejo v poštev samo fizične nosilce in pri tem pozabljajo na duhovno, ki jih upravlja. In seveda imajo vedno prav, kajti prva stvar, ki jo srečamo, je fizični nosilec. Nikakor pa ne upoštevajo dejstva, da je duhovno tisto, ki mora imeti povsod fizične nosilce." [4] Če hočemo preseči tovrsten enostranski pristop materialistične znanosti, moramo pogledati na duhovne sile, ki delujejo v ozadju štirih elementov, ki omogočajo obstoj vsega življenja na zemlji.
"Štirje osnovni organski elementi" [5], ki omogočajo obstoj vseh živih bitij na zemlji, so vodik, kisik, dušik in ogljik. "Začnimo z ogljikom. Ogljik se danes v naravi pojavlja v razbiti obliki – kot premog ali grafit – zaradi določenih procesov, ki jih je prestal. Kako zelo drugačen pa je videti, ko ga zaznamo v njegovi živi aktivnosti, ko potuje skozi človeško ali živalsko telo, ali ko izgrajuje rastlinsko telo v skladu s svojimi značilnimi lastnostmi. Ogljik je v bistvu nosilec vseh ustvarjalno-oblikovnih procesov v naravi. Karkoli v naravi je ustvarjeno in oblikovano, bodisi je to oblika rastline, ki obstaja sorazmerno kratek čas, ali stalno spreminjajoča se oblika telesa živali – ogljik je povsod odličen oblikovalec. V ogljiku se skriva oblikovni umetnik, ki v procesu izgradnje številnih oblik, ki nastajajo v naravi, uporablja žveplo. Če hočemo resnično videti, kako deluje ogljik v naravi, potem moramo pogledati duhovno aktivnost mogočnega vesolja, ki – tako rečeno – 'vlaži' sebe z žveplom in dela kot oblikovni umetnik in tako gradi s pomočjo ogljika bolj trdno in določeno obliko rastline, ali pa, ko gradi obliko človeka. Temelj vseh živih bitij je ogljiku podobna zgradba ali okvir, ki je bolj ali manj tog ali gibljiv, kar je odvisno od primera do primera. In vzdolž poti, ki ga predstavlja ta okvir, se giblje duhovno skozi svet.
Sedaj, v primeru človeka ali katerega koli drugega živega bitja, mora biti le-ta vedno prežet z nečim eteričnim – kajti eterično je resnični in pravi nosilec življenja. Ogljikov okvir, ki ga poseduje živo bitje, mora biti prežet z eteričnim principom, ki bo bodisi ostal v mirovanju – če se bo trdno držal ogljikovega okvirja – ali pa bo vključen v bolj ali manj valujoče gibanje. V obeh primerih se mora eterično razprostreti vsepovsod, kjer obstaja okvir. Če bi ta eterični princip ostal sam, potem zagotovo ne bi mogel obstati v našem fizičnem in zemeljskem svetu. Namesto tega bi, tako rečeno, vedno zdrsnil skozi v praznino. Ne bi se zmogel oprijeti tega, česar se mora oprijeti v fizičnem, zemeljskem svetu, brez pomoči fizičnega nosilca. Ta fizični element, ki s pomočjo žvepla prinaša vplive življenja iz kozmičnega etra v fizično, ni nihče drug kot kisik. To je močno, utripajoče bistvo, ki tke in se premika po poteh kisika. Kajti, eterično se s pomočjo žvepla premika vzdolž poti kisika. V resnici je kisik nosilec živega etra, in živi eter prevladuje v njem na ta način, da uporablja žveplo za svojo pot dostopa." [6]
Tako imamo dve stvari: ogljikov okvir, ki določa obliko, in kisik, ki prinaša življenje. "Ta dva morata priti skupaj. Kisik mora nekako najti pot vzdolž poti zarisane z ogljikovim okvirjem. Kjerkoli je kakršna koli linija ali temu podobno, ki jo je zarisal ogljik oziroma duh ogljika, bodisi v človeku ali kjerkoli drugje v naravi, povsod tam mora eterični princip kisika nekako najti svojo pot; najti mora dostop do duhovnega principa ogljika. In kdo je posrednik v tem procesu? Posrednik je nihče drug kot dušik. Dušik vodi življenje v obliko ali načrt, ki je utelešen v ogljiku. Kjerkoli se pojavi dušik, je njegova naloga, da deluje kot posrednik med življenjem in duhovnim bistvom, ki je v duhovni naravi ogljika. Povsod – v kraljestvu živali in rastlin, in celo v zemlji – je most med ogljikom in kisikom zgrajen s posredovanjem dušika. In duhovnost, ki na ta način deluje na dušik – tudi v tem primeru s pomočjo žvepla – je tista, ki jo lahko opišemo kot astralno. To je astralna duhovnost v človeškem astralnem telesu. To je astralna duhovnost, ki deluje v življenju rastlin in živali, in tako naprej. Potemtakem imamo – duhovno gledano – astralno, ki se nahaja med kisikom in ogljikom, in to astralno se vtisne v fizično z uporabo dušika. Dušik omogoča astralnosti, da deluje v fizičnem. Kjerkoli je dušik, tam se širi astralnost. Eterični princip življenja bi se povsod širil na vse strani podobno kot oblak, in ne bi upošteval ogljikovega okvirja, če ne bi bilo dušika. Dušik vsebuje ogromno privlačno moč do ogljikovega okvirja. Dušik neprestano vleče princip življenja v duhovni princip. Kot vemo, imamo okrog nas le majhen delež kisika, ki je nosilec življenja, in veliko večji delež dušika, ki je nosilec astralnega duha. Dušik je občutljiv posrednik (v naravi), prav tako kot je v našem človeškem sistemu živcev in čutil dušik tisti, ki posreduje naše občutke. Dušik je resnično nosilec občutkov in občutenj.
Potrebna pa je še ena stvar. Vsepovsod mora obstajati stalna izmenjava snovi, in tako mora biti tudi med Zemljo – z vsemi njenimi bitji – in celotnim vesoljem. Vse, kar na Zemlji živi v fizično-telesni obliki, je potrebno sčasoma pripeljati nazaj v veliko vesolje. Vse kar obstaja mora biti sposobno, da se prečisti in očisti, tako rekoč, v vseobstoječem univerzalnem. Najprej imamo ogljikov okvir. Potem imamo etrski, kisikov princip. In potem imamo to, kar se razvija kot astralno, kot prehod med ogljikovim in kisikovim principom. Toda sedaj mora biti vse to, kar se je na ta način oblikovalo v živo bitje, sposobno sčasoma prenehati obstajati. V vseh teh strukturah je duhovno postalo fizično. Po določenem času pa se duhovno v tem ne počuti več udobno. Želi se ponovno raztopiti. In sedaj še enkrat – s pomočjo 'vlaženja' z žveplom – potrebuje snov, ki ji bo omogočila, da bo zapustilo vse, kar ima strukturo in je definirano, ter našlo svojo pot ven v neomejen kaos vseobsegajočega vesolja, kjer ne obstaja ničesar več od te ali one organizacije. Ta snov, ki je po eni strani tako blizu duhovnemu in po drugi strani tako blizu materialnemu, je vodik. Vodik vzame ponovno s seboj v oddaljene prostore vesolja vse, kar je imelo obliko, in življenje, in astralnost. Vodik je tista snov, ki ponovno vse raztopi.
Na ta način imamo teh pet snovi. Te snovi predstavljajo najprej tisto, kar deluje in tke v živem – in v navidezno mrtvem, kar je konec koncev samo prehodno mrtvo. Žveplo, ogljik, vodik, kisik, dušik: vsak od teh elementov je notranje povezan s določenim duhovnim načelom. Te snovi se potemtakem zelo razlikujejo od tistega, kar bi naši moderni kemiki radi povedali o njih. Naši kemiki govorijo le o truplih snovi – ne govorijo o dejanskih snoveh, ki jih moramo slej ko prej prepoznati" [7] kot elemente, ki vsebujejo žive principe kozmične oblike, toplote, življenja in astralnosti. In medtem, ko v ospredju delujejo štirje elementi organskega kraljestva – ogljik, vodik, kisik, in dušik – je v njihovem ozadju vedno aktivno žveplo, ki posreduje med duhovnim in fizičnim področjem obstoja. [8]
Bistveno razliko med pristopi naravoslovne in duhovne znanosti na področju fizike in kemije, je mogoče povzeti z naslednjimi besedami: "Način opazovanja sveta materije, ki je v danes modi, opisuje posamezne snovi (in spojine) glede na njihove lastnosti: gostota, barva, oblika, (sestava), itd. Ta način se lahko imenuje statični način, ki vodi v domeno mrtvega, saj opisuje samo to, kar je snov sama po sebi. Za prihodnost je potreben dinamičen pristop, ki računa na življenje in ki omogoča razumevanje, kaj pomeni snov na področju življenja, in predvsem drugim, v človeškem telesu." [9]
Tu je povzetek bistvenih značilnosti štirih glavnih elementov, ki so vključeni v ustvarjanje ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob:
V skladu s tem novim dinamičnim pristopom so bile razvite naslednje 'formule' za tri osnovne žive snovi: [12]
Na tem mestu moramo opozoriti na dejstvo, da ogljikovi hidrati in maščobe ne vsebujejo dušika. To ne pomeni, da v njihovem primeru dušik ne opravlja vlogo posrednika med kisikom in ogljikom, kajti – kot je bilo navedeno zgoraj – "Povsod v kraljestvu živali in rastlin, in celo v zemlji, je most med ogljikom in kisikom zgrajen z dušikom." Vseeno pa obstaja bistvena razlika, kako dušik deluje v živalskem organizmu (vključno s človeškim) in kako deluje v rastlini, ki "ima le fizično in eterično telo, za razliko od živali, ki imajo znotraj sebe tudi astralno telo. Vendar pa mora vsepovsod v okolici rastlin obstajati astralno. Rastlina ne bi nikoli cvetela, če se je od zunaj ne bi dotikalo astralno. Čeprav rastlina astralnega ne vsrka (tako kot človek in žival), se jo mora kljub temu od zunaj dotikati astralno. Astralno je povsod, in sam dušik – nosilec astralnega – je povsod ter se giblje naokoli v zraku." [14]
Zato ogljikovi hidrati, ki so glavna snov v rastlinah, ne vsebujejo dušika v njihovih kemičnih formulah, ker astralnost na njih deluje od zunaj (nosi jo dušik v zraku) in tako posreduje med principom življenja in ogljikovim okvirjem. Zaradi tega dušik ni vključen v njihovo strukturo. [15] V 'gospodinjstvu' narave so stvari precej zapletene, vendar lahko rečemo: Čeprav ogljikovi hidrati in maščobe prav tako potrebujejo delovanje astralnega, da povežejo ogljikov okvir s kisikom, ki je nosilec kozmičnega življenja,pa ne smejo dovoliti, da bi se njen fizični nosilec (tj. dušik) povezal z ogljikovim okvirjem. Kajti če bi ogljikovi hidrati in maščobe vključile v sebe dušik, bi se spremenile v beljakovinske snovi.
OPOMBE
