Sladila so predvsem stimulansi potrebni za pravilen razvoj in delovanje človekove ego-organizacije. Slaba sladila so tista, ki vsebujejo zgolj enostavne sladkorje, ki s svojim enostranskim učinkom ekspanzije spodbujajo pretiran razvoj sil egoizma v ljudeh. Dobra sladila so polnovredna naravna sladila, ki vsebujejo tudi druge mineralne snovi, ki omogočajo ohranjanje ekspanzivnih sil sladkorja znotraj ustreznih meja in s tem omogočijo bolj uravnotežen razvoj človeške individualnosti.
Uvodno branje:
♦ DVOJNA NARAVA ČLOVEŠKE INDIVIDUALNOSTI
Eno od bistvenih spoznanj duhovne znanosti je, da so izza vsake materialne snovi aktivne tudi duhovne sile. Te sile niso enake narave, ampak imajo specifične lastnosti, ki so odvisne od vrste snovi. Če hočemo razumeti osnovne vzroke za velik porast problemov, ki so povezani z uporabo sladkorja v sedanjem času, potem moramo spoznati naravo duhovnih sil, ki delujejo preko sladkorja, kajti samo to znanje nam lahko omogoči, da se bomo sposobni orientirati glede vprašanj, ki se nanašajo na uživanje sladkorja, in se na ta način zaščititi pred pastmi enostranskega razumevanja dejstev o sladkorju in njegovih učinkih na človeka.
Za pravilno razumevanje te teme se moramo zavedati, da "človeški organizem razvija dejavnosti skozi vse njegove dele, ki ga sestavljajo, in ki imajo lahko svoje impulze le znotraj samega organizma. Karkoli je prejeto od zunaj, mora bodisi biti le nekaj, kar omogoča človeškemu organizmu, da razvije svoje lastne aktivnosti, ali pa mora v telesu delovati na tak način, da se tuje aktivnosti, potem ko vstopijo v telo, ne razlikujejo od lastnih notranjih aktivnosti telesa. Na primer, hrana, ki jo ljudje potrebujejo, vsebuje ogljikove hidrate. Le-ti so deloma podobni škrobu. V takšni obliki so to snovi, ki razvijajo svojo dejavnost v rastlini. Ogljikovi hidrati vstopijo v človeško telo v stanju, ki ga dosežejo v rastlini. V tem stanju je škrob tujek. Človeški organizem ne razvije nobene aktivnosti, ki bi šla v takšno smer, kot jo lahko razvije škrob, potem ko vstopi v telo. Zaradi tega se škrobu podobna snov, ki se izdeluje v človeških jetrih (glikogen), razlikuje od rastlinskega škroba. Po drugi strani pa je glukoza snov, ki stimulira aktivnosti, ki so enake narave, kot so aktivnosti človeškega organizma. Škrob se zato v človeškem organizmu ne sme ohraniti kot škrob. Če naj bi razvijal aktivnost, ki bo imela določeno vlogo v telesu, se mora najprej preoblikovati." [1]
V tekstu POLNOVREDNA IN RAFINIRANA HRANA so med drugim opisani tudi procesi preobrazbe škroba v preproste sladkorje. Tako lahko vidimo, da "pretvorba škroba v sladkorje poteka skozi prebavni proces. Škrob, ki se ni v celoti pretvoril s pomočjo ptialina, se bo pretvoril tudi s pomočjo želodčnega soka. Če se škrob pretvori s posredovanjem ptialina, je ta proces na meji tega, kar se dogaja v območju ego-organizacije. Prva pretvorba snovi prejetih od zunaj poteka na njenem področju. Glukoza je snov, ki je sposobna delovati na področju ego-organizacije. Glukoza je v sorodstvu z okusom sladkosti, ki ima svoje bitje v organizaciji Jaza. Zato je mogoče slediti ego-organizaciji v materialnem področju na tak način, da zasledujemo prisotnost sladkorja. Kjer je sladkor, tam imamo organizacijo Jaza; kjer se proizvaja sladkor, tam prihaja na sceno ego-organizacija, ki usmerja podčloveško (vegetativno, živalsko) telesno naravo proti človeški naravi." [2] To pomeni, da uživanje sladkorja spodbuja preobrazbo vsega, kar ima rastlinsko-eterično in živalsko-astralno naravo v našem organizmu, v obliko, ki ustreza človeku.
Vendar pa je pomembno, da se ti procesi razvijajo znotraj določenih omejitev. "Ko se sladkor zaužije takšen kot je, je le-ta v ego-organizaciji. To povzroča razvoj sladkega okusa. Sladkor najdemo tudi v krvi. Ker kri vsebuje sladkor, medtem ko kroži po celem telesu, prenaša ego-organizacijo do vseh telesnih delov. Vendar, kamorkoli gre ta ego-organizacija, se ohranja v ravnovesju z aktivnostmi človeškega organizma." [3] To pomeni, da je dejavnost ego-organizacije pod stalno kontrolo celotnega človeškega telesa. To je jasno razvidno, ko preučujemo vse faktorje, ki sodelujejo pri vzdrževanju sladkorja v krvi. Tako lahko prepoznamo dejavnosti nadzora krvnega sladkorja kot tiste dejavnosti, ki na fiziološki ravni ohranjajo človeško ego-organizacijo v zdravih mejah.
Toda to še ni vse, kajti to, kar se dogaja na fiziološki ravni se odraža tudi v višjih aktivnostih človeka. "Proces prebave, ki je posledica uživanja večjih količin sladkorja, ima svoj odsev v zgornjem človeku v tem, da postanejo njegove zmogljivosti razmišljanja bolj neodvisne. Kadar je posameznik zelo neodvisen in močno nagnjen k egoizmu, potem bi moral le-ta jesti le majhne količine sladkorja. Če pa je nekdo brez notranje in zunanje gotovosti in je vedno prepričan, da potrebuje pomoč, potem bi moral jesti več sladkorja, da bi postal bolj neodvisen." [4] Kajti "sladkor prežema človeka 'z neke vrste naravnim egoizmom', s pomočjo katerega je mogoče ustvariti protiutež, če človek z duhovnim usposabljanjem razvija nesebičnost." [5] Iz tega primera je razvidno, da je naša naloga, da ohranjamo zdravo ravnotežje med silami egoizma in silami altruizma, ki se izražajo v skrbi za dobrobit drugih ljudi in ostalih živih bitij.
S pomočjo zgornjega opisa lahko razumemo, zakaj je sladek okus tako zelo privlačen za moderne ljudi, in zakaj je uživanje sladkorja tako dramatično naraslo v sedanjem času. Sedaj živimo v obdobju, ko je naša glavna naloga, da razvijemo svojo lastno osebnost, kar pomeni, da "mora vsak človek razviti samega sebe kot osebnost, in da je posebej v naši moderni dobi duše zavesti ta razvoj individualne kulture osebnosti ena od najbolj pomembnih stvari." [6] Potemtakem lahko vidimo, da uživanje sladkorja služi našemu instinktivnemu nagnjenju k razvoju naše osebnosti.
Tukaj imamo en primer, ki kaže, da je potrebno za ustrezno presojo prehranskih vprašanj potrebno upoštevati vse možne učinke posameznih živil, vključno z duševno-duhovnimi učinki. Če želimo izbrati prava sladila, moramo biti seznanjeni z odnosom med sladkorjem in človeškim 'Jazom'; v nasprotnem primeru lahko zlahka zaidemo v skrajnosti, bodisi tako, da se popolnoma prepustimo okusu sladkega – kar je iz več kot očitnih razlogov prevladujoč primer – ali pa tako, da se v celoti odrečemo sladkorju ali celo vsem sladilom. Nobena od teh skrajnosti ni dobra, kajti naša naloga je najti pravo ravnotežje in z nenehnim ohranjanjem tega ravnotežja omogočiti ustrezen razvoj naše individualnosti.
Ogljikove hidrate, ki so eden od glavnih skupin hranil v naši hrani, lahko razdelimo v tri skupine:
Glavna sestavina sladil so enostavni ogljikovi hidrati, ki se jih imenuje tudi 'prosti sladkorji', ki ustvarijo okus sladkosti. Če želimo razumeti, kaj je tisto, kar naredi sladilo dobro ali slabo, moramo raziskati njihov vpliv na človeka. Za primer bomo vzeli beli sladkor, ker je to najbolj uporabljano sladilo na globalni ravni. Beli sladkor je eden od najbolj rafiniranih živilskih proizvodov, ki na koncu predelave vsebuje 100% čiste saharoze. [7] Saharoza je sestavljena iz ene molekule glukoze in ene molekule fruktoze.
Beli sladkor bomo primerjali z polnovrednim sladkorjem, ki ni bil podvržen nobenemu rafiniranju po izločitvi soka iz surovega rastlinskega materiala, razen da je bila odstranjena voda, dokler ni kristaliziral. Poleg saharoze vsebuje okoli pet odstotkov melase; v njej so najbolj pomembne snovi esencialni minerali (navedeni na sliki) in vitamini B-kompleksa.
♣ Če vam razlika med tema dvema vrstama sladkorja ni poznana, si lahko ogledate vizualni pregled obeh predelovalnih metod v poglavju Whole versus Refined Sugar (neprevedeno).
Sedaj bomo primerjali učinke uživanja belega sladkorja v primerjavi z polnovrednim sladkorjem po tem, ko se enostavni sladkorji vsrkajo v krvni obtok. [8] Zaužitje belega sladkorja ima naslednje posledice:
1. Motena presnova sladkorja
Pri vzdrževanju zdravega nivoja sladkorja v krvi sodelujeta živčni sistem in endokrini sistem (sistem žlez z notranjim izločanjem). Ta dva sistema se srečata v področju možganov tam, kjer se nahaja hipofiza, ki usmerja delovanje trebušne slinavke in nadledvičnih žlez. Vendar so poleg hormonov vpleteni v presnovo glukoze in dejavnosti žlez z notranjim izločanjem številni vitamini in elementi v sledeh – vključno z vitaminom C, vitamini B-kompleksa, kalcijem, kalijem, magnezijem, cinkom, kromom, manganom in fosforjem. Sladkorja ni možno shraniti ali (pravilno) uporabiti brez (teh) mineralov." [9] Kadar zaužijemo polnovredni sladkor, smo preskrbljeni z vsemi temi minerali in vitamini, razen z vitaminom C. Vse te dodatne snovi služijo kot stimulus za naša višja telesa – za eterično telo, astralno telo in ego – da izvajajo vse potrebne dejavnosti, ki so potrebne za ustrezno presnovo ogljikovih hidratov. Kadar zaužijemo beli sladkor, je vzdrževanje zdrave količine krvnega sladkorja resno moteno zaradi pomanjkanja te spodbude.
2. Slabitev sposobnosti samo-ozdravljenja
V prehranskem principu PREHRANA IN 'NOTRANJI ZDRAVNIK' je opisan velik pomen mineralov, ki jih pridobimo iz hrane, za stimulacijo procesov zdravljenja, ki delujejo v ritmičnem sistemu. Znotraj tega okvirja lahko vidimo, da uživanje belega sladkorja, zaradi odsotnosti vseh ostalih mineralnih snovi, ne more zagotoviti enake spodbude ritmičnega sistema, kot uživanje polnovrednega sladkorja. To pomeni, da bo redno uživanje sladic narejenih z belim sladkorjem (ali z drugo vrsto visoko rafiniranega sladila) prispevalo k oslabitvi naših zmogljivosti samo-ozdravljenja. Dejstvo, da so količine ostalih mineralov zelo majhne v primerjavi s količino samega sladkorja, nam dokazuje njihovo veliko moč učinkovanja na presnovne procese v telesu. To je tudi razlog, zakaj se imenujejo 'esencialni minerali in elementi v sledeh'!
3. Neustrezno prehranjevanje živčno-čutilnega sistema
Iz razlage ZEMELJSKEGA PREHRANSKEGA TOKA lahko vidimo, da minerali iz naše hrane služijo izključno sistemu živcev in čutil. To pomeni, da v primeru belega sladkorja dobijo naši možgani le eno mineralno sestavino, glukozo. V primeru polnovrednega sladkorja pa naš živčni sistem dobi tudi železo, mangan, krom, kalcij, baker, selen, kalij, magnezij in fosfor. Poleg teh prejme tudi kemične spojine, ki prispevajo k bogatemu okusu, dišavam, ter zemeljskim barvam različnih vrst polnovrednih sladkorjev. [10] Potemtakem redno uživanje izdelkov iz rafiniranih sladil zelo resno podhranjuje naš živčno-čutilni sistem, ki je fiziološki sedež naših dejavnosti dojemanja in razmišljanja.
4. Osiromašenje kozmičnega prehranjevanja
Kot je razloženo v KOZMIČNEM PREHRANSKEM TOKU, ima kakovost čutnih vtisov velik pomen za dotok kozmičnih etrov v naš sistem metabolizma in udov. Če sedaj primerjamo beli sladkor s polnovrednim sladkorjem, lahko ugotovimo:
To pomeni, da sladkarija iz belega sladkorja ne more spodbuditi dotoka kozmične prehrane v enaki meri kot sladkarija iz polnovrednega sladkorja. Zgornji opis ponujajo razlago, zakaj izdelki iz bele moke in belega sladkorja povzročajo skoraj nezaustavljivo potrebo po ponovnem zaužitju, medtem ko to ne velja za izdelke narejene iz polnovredne moke in naravnih sladil. To je posledica dejstva, da naše telo hrepeni po mineralih in mineralnih snoveh, ki so prisotna v polnovredni hrani. Med njimi so izjemno pomembne naravne kemične spojine – ki jih znanost imenuje fitokemikalije – ki dajejo hrani raznolikost in bogastvo okusov, vonjav in barv. Te snovi v veliki meri primanjkujejo v moderni industrijski hrani in so pogosto nadomeščene s cenenimi umetnimi imitacijami, ki ne hranijo naših čutil v enaki meri, kot to počnejo naravne snovi.
5. Pretirana stimulacija sil egoizma
Ko gledamo zgornji seznam negativnih posledic uživanja belega sladkorja, se lahko čudimo, zakaj ljudje še vedno nadaljujejo z njegovim uživanjem. V prvem delu tega prehranskega principa je podana razlaga, ki nam pomaga razumeti, zakaj se pravzaprav kot moderni ljudje ne moremo ogniti izzivu, ki nam ga zastavlja uživanje sladkorja. Iz vsebine prehranskega principa HRANA IN POŽIVILA je tudi jasno, da je sladkor močno poživilo, tako kot so vse ostale čiste mineralne snovi. To razloži, zakaj ljudje dandanes tako zlahka postanejo zasvojeni s sladkorjem. [11]
Vprašanje, ki se sedaj samoumevno zastavlja, je: Katera je ključna razlika med stimulativnim učinkom belega sladkorja in stimulativnim učinkov polnovrednega sladkorja? Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo pogledati na glavno razliko med stimulativnim učinkom čistega sladkorja in stimulativnim učinkom ostalih mineralov, ki so prisotni v polnovrednem sladkorju – to so kalij, kalcij, magnezij, fosfor, železo, natrij, itd. V ta namen moramo pogledati, kako duhovne sile, ki delujejo preko teh snovi, vplivajo na človekov Jaz. Medtem ko duhovne sile, ki delujejo preko sladkorja, spodbujajo ekspanzijo ego-organizacije, na drugi strani duhovne sile, ki delujejo preko mineralov, preskrbijo, da se to širjenje obdrži znotraj zdravih meja. Ko zaužijemo beli sladkor, prejmemo le učinek ekspanzije. Ko zaužijemo polnovredni sladkor, dobimo oboje v uravnoteženem razmerju.
Tako lahko vidimo, kako izjemen pomen ima majhna količina mineralov, ki so naravno prisotni v nerafiniranem sladkorju, na ustrezno stopnjo motivacije našega Jaza – duhovnega jedra našega bitja. Ta uvid nam tudi omogoča, da dojamemo, zakaj moderna pretirana poraba rafiniranih sladil prispeva k pretiranem spodbujanju individualnih sil Jaza, in posledično v veliki meri prispeva k razvoju pretiranega egoizma modernih ljudi.
Glede na njihovo poreklo, sladila lahko razdelimo v naslednje skupine:
Slaba sladila so vsa sladila iz zadnjih dveh skupin. Umetno proizvedena sladila niso priporočljiva za prehrano ljudi. Dejstvo je, da so vse prehranske sestavine, ki so proizvod kemijskega ali biološkega inženiringa, nasprotje naravni hrani, ne glede na poreklo surovin za njihovo izdelavo. [12] Seveda je mnogo slabše, če te surovine prihajajo iz anorganskega sveta, kot pa, če so surovine rastlinskega izvora, vendar pa nas to ne sme zavesti v uporabo takšnih umetnih sladil, kot je na primer visokofruktozni koruzni sirup, pri katerem uporabljajo encime, ki so pridobljeni s pomočjo bakterij. Dejstvo je, da je to vrsta biološkega inženiringa, s katerim dosežejo pretvorbo molekul glukoze v fruktozo. [13]
Celo v prvih dveh skupinah moramo ločevati med dobrimi in slabimi sladili. V ta namen moramo upoštevati metode in snovi, ki se uporabljajo pri njihovi proizvodnji. Potreba po sladkem je resnično človeška potreba in nikakor ne sme biti prepovedana v naših življenjih, samo zaradi tega, ker obstaja preveč sladil slabe kakovosti in številne zdravstvene težave, ko so povezane z njihovim prekomernim uživanjem. [14] Našo potrebo po sladkem lahko zadovoljimo na varen način, če uživamo polnovredna živila, izdelana iz polnozrnatih mok in visoko kakovostnih naravnih sladil.
Kako prepoznamo ta sladila? Prva stvar, ki jo moramo upoštevati, je način kmetovanja ali čebelarjenja. Ekološko kmetovanje in čebelarstvo ima očitne prednosti. Vendar pa to ni dovolj; enako pomemben je način proizvodnje sladila. Na primer, sladkor iz sladkornega trsa naj bi bil nerafiniran. Tu je treba posvariti pred zavajajočim označevanjem rafiniranih vrst sladkorja kot 'nerafinirani' ali 'surov' ali 'naraven' sladkor. Polnovredni sladkor je edina vrsta sladkorja, ki je resnici nerafiniran. Vsi drugi t.i. 'nerafinirani' sladkorji so lažno označeni in med njimi se lahko najdejo vse vrste sladkorja, razen belega. [15]
Tukaj moramo opozoriti na dejstvo, da ekološki standardi ne prepovedujejo rafiniranega sladkorja. To je velika napaka ekološkega gibanja, saj dovoljuje certifikacijo belega sladkorja in drugih vrst visoko rafiniranih sladkorjev iz ekološko pridelanega sladkornega trsa in sladkorne pese kot 'ekološki proizvod'. [16] Vendar, beli sladkor je – glede na vse razpoložljive dokaze – eno od najbolj škodljivih živil v zgodovini predelave hrane. To je v popolnem nasprotju z enim od temeljnih načel IFOAM-a, da "proizvaja visoko kakovostno, hranljivo hrano, ki prispeva k preventivnemu zdravstvenemu varstvu in k dobremu počutju" potrošnikov ekoloških živil. Rezultat tega je, da imamo sedaj na voljo veliko bioloških delno rafiniranih in zelo rafiniranih sladkorjev – vključno z belim sladkorjem! – in na drugi strani zelo malo bioloških polnovrednih sladkorjev. [17]
V zvezi z medom moramo upoštevati dve stvari:
Najboljši je med čebel, za katere se skrbi čim bolj naravno, kot je le mogoče, vključno s tem, da se ne hranijo rutinsko s sladkorjem. [19]
Zadnji, vendar ne najmanj pomembni dejavnik, je vprašanje količine. Zavedati se moramo, da je polnovredni sladkor še vedno stimulans in zaradi tega mora biti njegovo uživanje omejeno na količino, ki jo lahko vsaka oseba obvladuje na takšen način, da ne pripelje do homeostatskega neravnovesja. Pravilna količina sladkih živil je seveda zelo individualna, vendar pa se moramo zavedati, da se jih zelo hitro – še posebno v primeru otrok – zaužije preveč. Nevarnost prekomernega uživanja ni tako nevarna, če ima človek na splošno zdravo dieto, ki temelji na polnovrednih žitih, zelenjavi in sadju. To še posebej velja za polnovredne kolače, pecivo, piškote, itd., ki zagotavljajo izkušnjo sladkosti in istočasno hranijo telo.
♣Glej NARAVNA SLADILA za seznam priporočenih sladil.
SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.
OPOMBE