POLARNOST MED ORGANSKIM IN ZAVESTNIM ŽIVLJENJEM
Ena od najpomembnejših polarnosti v človeškem bitju je polarnost med
organskimi procesi rasti, tj. procesi vzdrževanja in obnavljanja fizičnega
telesa, in njegovim notranjim zavestnim življenjem, tj. življenjem zaznavanja,
občutenja in razumevanja.
Obstajata dva organa, ki izražata to polarnost: jetra in možgani.
Jetra so organ, ki ima od vseh človeških organov največjo moč
regeneracije; jetra lahko ponovno zrastejo do svoje normalne velikosti,
tudi če so tri četrtine njene mase uničene. Ostali organi in telesna
tkiva se lahko obnavljajo le s počasnim stalnim nadomeščanjem
starih celic z novimi. Te nezavedne procese obnove lahko označimo kot človeško
organsko življenje.
Na drugi strani imamo možgane. V njih najdemo živčne celice, ki so v
glavnem izgubile sposobnost obnavljanja.
[1] Možgani s pripadajočimi čutili so sedež mentalnih aktivnosti in
čutne zaznave. V duhovni znanosti se te dejavnosti smatrajo za
dejavnosti človeškega duhovnega življenja oz. za
zavestne dejavnosti.
Če pogledamo novorojenčka, lahko vidimo, da sta ta dva organa
najbolj prevladujoča. [2] Jetra so največji organ v njegovem trupu. To ni
presenetljivo, saj je otrokova glavna dejavnost spanje in rast.
Prav tako lahko vidimo, da je glava otroka zelo velika glede na
druge dele telesa. To ima smisel, če vemo, da ima otrok zelo pomembne
naloge v svojem budnem življenju: mora spoznati svet okoli sebe in mora
se naučiti govoriti ter razmišljati. V ta namen uporablja čutilne organe
za vid, sluh, vonj in okus, kot tudi svoje možgane – in vse to se nahaja
v glavi.
Polarnost med organskim in duhovnim življenjem se izraža na
naslednji način: Čez dan smo budni v naši glavi – naše zavestno
življenje je zelo aktivno. Tudi če se ne premikamo veliko, smo zvečer
utrujeni. Potem gremo spat in izgubimo našo zavest. Vendar se zjutraj
počutimo spočite in osvežene. To je učinek organskih procesov
regeneracije telesa, ki so dejavni med spanjem.
[3]
Utrujeni postanemo zato, ker naše zavestne dejavnosti dojemanja,
čutenja in razumevanja povzročajo destruktivne procese v našem telesu –
pospešujejo procese razgradnje. Ti procesi so sestavni del našega
organizma, vendar pa morajo biti v ravnovesju z izgrajevalnimi, tj. z
regenerativnimi procesi. To ravnotežje dosežemo s pomočjo ritmične
izmenjave med budnostjo in spanjem, z dihanjem in z ritmičnim vnosom
hrane.
"Glavna značilnost razmišljanja je, da poškoduje živčni sistem,
predvsem možgane; razmišljanje povzroči delno uničenje v možganih. Vsaka
misel v možganih pomeni majhno uničenje v možganskih celicah (nevronih).
Iz tega razloga potrebujemo spanje z namenom, da se ta proces uničevanja
lahko popravi; med spanjem obnovimo, kar je bilo čez dan uničeno v našem
živčnem sistemu in možganih zaradi razmišljanja." [4]
BISTVENA RAZLIKA MED HRANO IN POŽIVILI
Hrana vstopi v prebavni trakt, kjer se postopoma razgradi, preden se
absorbira. [5] Že te dejavnosti razgradnje hrane sprožijo
številne metabolične procese, ki so povezani s prebavnim sistemom. Potem, ko
prehranske snovi vstopijo v krvni in limfni obtok, pa to izzove še večje število
metaboličnih procesov, ki so bistveni za vzdrževanje in funkcije našega
celotnega telesa. Pri vsem tem imajo nepogrešljivo vlogo jetra.
Omenili smo že izjemno lastnost obnavljanja, ki jo imajo jetra.
Jetra lahko obnovijo tri četrtine svoje mase na enak način, kot nekatere
nižje vrste živali obnovijo izgubljeni ud ali rep. Ta sposobnost jeter
postane bolj razumljiva, ko odkrijemo, da so jetra 'sedež' življenjih
sil v človeškem telesu, sil, ki omogočajo rast, obnovo in vzdrževanje
celic in tkiv v živem organizmu. In vnos hrane ima glavni učinek na
funkcije jeter – to je na vlogo jeter v vzdrževanju življenskih procesov
v človeškem organizmu.
V primerjavi s tem se poživila (stimulanti ali stimulansi) lahko vsrkajo neposredno
skozi kožo, čutila in dihanje ali se lahko celo vbrizgajo v žilo. Če se
vnesejo skozi usta, jih ni potrebno razgraditi tako kot se to zgodi s
hrano; vse kar je potrebno je, da se raztopijo v telesnih tekočinah.
Nato absorbirajo se skozi stene prebavnega trakta v krvni obtok.
Stimulansi delujejo tako, da vplivajo na kemijo možganov, imajo
spodbujevalen učinek na naše stanje zavesti. [6]
To je razvidno v primeru mamil, kot so heroin, kokain, itd., ki
spremenijo človeško zavest do dramatične stopnje. Vendar obstajajo
številne bolj ali manj subtilne vrste poživil, ki prav tako vplivajo na
kemijo možganov. To je razlog, zakaj so poživila tako privlačna in zakaj
ljudje postanejo zlahka zasvojeni z njimi. Cena za zasvojenost je v tem,
da se naše fizično telo izčrpava preko normalne mere. Če se poživila
uporabljajo v pretirani meri, potem potrebujemo veliko življenjskih sil
za popravilo škode narejene našemu fizičnemu telesu.
Snovi, ki imajo stimulativni učinek na naš živčni sistem so
mineralne snovi. Najbolj pogosto so v obliki belega praška ali v obliki
tablet oz. pilul, ki vsebujejo mineralne snovi. Obstaja nekaj izjem, kot
so na primer alkohol [7] kava, in tobak, ki jih uživamo kot tekočino ali dim.
Vendar so znanstveniki tudi v teh snoveh našli posebne kemične spojine,
ki imajo dokazani stimulativni učinek na možgane (npr. kofein v kavi itd.).
Poznamo različne skupine poživil z različnimi stopnjami
spodbujevalnega učinka – od bolj do manj močnih: [8]
- psihoaktivne droge oz. mamila (heroin, kokain, itd.)
- alkohol, tobak, rafinirani sladkor in sol
[9]
- medicinska zdravila
- dodatki živilom (aditivi)
- mineralna prehranska dopolnila [10]
- kakav, kava, pravi čaj
- naravna sol, polnovredni sladkor
- suha zelišča in začimbe, zeliščni in sadni čaji
Prisotnost medicinskih zdravil (drog) na tem seznamu je morda za koga
presenetljiva, ampak dejstvo je, da so zdravila mineralne snovi, ki spreminjajo
kemijo možganov, tako kot druge oblike poživil. Zlahka lahko vidimo učinek, ki
ga imajo na našo zavest antidepresivi ali antipsihotiki, medtem ko je pri drugih
medicinskih zdravilih učinek na možgane bolj težko opazen.
[11]
Stimulansi niso vedno samo negativni. Zdravstvene droge so lahko
koristne, če se uporabljajo, kadar obstaja resnična potreba, če se
uporabljajo v najmanjših možnih odmerkih in če ljudje ne postanejo od
njih odvisni. Nekateri stimulansi, kot so zelišča in začimbe, so tudi
del naše vsakodnevne prehrane. Bilo bi nesmiselno, da bi se jih
izogibali samo zato, ker imajo stimulativni vpliv na naše možgane.
Včasih rabimo poživila, da lahko z njihovo pomočjo opravimo tisto, kar
življenjske okoliščine zahtevajo od nas – na primer kavo, ki nas ohranja
budne v nočni izmeni. Na koncu koncev gre predvsem za vprašanje, kako
vzdrževati ustrezno ravnovesje med zavestnimi dejavnostmi, ki povzročajo
delno izrabljanje našega fizičnega organizma in našo osebno močjo
regeneracije.
Dva življenjska tokova znotraj človeka
Nasprotje med hrano, ki spodbuja organsko življenje – to je življenjske
procese, ki vzdržujejo in obnavljajo fizični organizem – in poživili, ki
spodbujajo procese razkrajanja fizičnega organizma, lahko obravnavamo tudi z
naslednje perspektive. "Življenje je sestavljeno iz dveh tendenc ali tokov.
Ljudje dandanes govorijo o razvoju na splošno; pravijo, da je otrok majhen,
da raste, je poln energije in močan – da se v njem razvija življenje.
Pravijo, da se nižja oblika življenja razvija v višjo, brstečo, napredujočo
obliko življenja, ki postaja vedno bolj zapletena. To drži. Ta tok
'življenja' pa je v nasprotju z drugim tokom, ki je prisoten v vsakem
čutečem bitju, to je tok, ki ima nagnjenje k uničevanju. Tako kot imamo
nadobudno, kaleče življenje, ki povezuje, prav tako imamo v nas tudi
življenje, ki vodi k razpadu. S pomočjo tega dejstva lahko dojamemo, da ne
moremo govoriti le, kako se naše življenje pretaka navzgor v možgane in
živčni sistem, in kako tam materija organizira samo sebe na takšen način, da
lahko postane živčni sistem nosilec duševnega življenja. To ne drži.
Življenje res kali in se razrašča, hkrati pa je vanj vključeno nenehno
uničevanje. Naše življenje nenehno razpada na koščke; življenje, ki se
razkraja, vedno odpira prostor cvetočemu življenju. Mi dejansko umiramo po
stopnjah. V vsakem trenutku v nas nekaj razpade, in to vsakič znova
zgradimo. Ko se materija uniči, se ustvari prostor za dušo in duha, da
vstopita in postaneta aktivna v nas.
Tu imamo opravka z veliko zmoto materializma. Materializem verjame, da se
v človeku kaleče in brsteče življenje razvija vse do živčnega sistema, in da
se živci zgradijo na enak način, kot se iz krvi zgradijo mišice. To je res,
vendar pa se z izgradnjo živcev ne razvije mišljenje niti občutenje oz.
čustvovanje. Ravno nasprotno, samo zaradi določenega razkroja snovi v
živcih, se duševno-duhovno lahko vključi v človeka. Najprej moramo uničiti
materijo, da bi se lahko duševno-duhovno pojavilo v nas; šele na ta način
lahko občutimo in doživimo v sebi duševno-duhovno"
[12] dejavnost.
To pomeni, da je duševno-duhovno življenje človeka možno le zato, ker se
v nas odvijajo na fizičnem nivoju procesi razpadanja. Kajti "ko nadaljujemo
z raziskovanjem duše, ugotovimo, da procesi v možganih in živčnem sistemu,
ki ustrezajo življenju duše, v resnici sploh niso ustvarjalni procesi; ti
procesi se ne pojavijo na račun tega, da bi v živčnem sistemu obstajali
ustvarjalni, napredujoči, rastoči procesi, tako kot je to v primeru tistih,
ki obstajajo v preostalem organizmu. To ne drži. To, kar duša izvaja v
živčnem sistemu, je uničevalna dejavnost; medtem ko smo budni in zavestni –
ko ne spimo – je to dejavnost, ki uničuje. Samo zaradi tega, ker je naš
živčni sistem vgrajen v nas na tak način, da ga ostali del našega organizma
nenehno oživlja, se lahko uničujoča, razpadajoča in rušilna dejavnost, ki jo
mišljenje povzroča v našemu živčnemu sistemu, vedno znova nevtralizira. Ta
uničevalna dejavnost je enake vrste, kot tista, ki jo doživimo v celoti
takrat, ko človek umre, nakar razpade celoten organizem. Smrt živi nenehno v
našem bitju tako dolgo, dokler uporabljamo naše sile mišljenja. V majhnih
količinah je vedno prisotna v nas in enkraten dogodek v obliki smrti je le
vsota tistega, kar neprestano deluje v nas. Čeprav je proces umiranja stalno
uravnotežen (s silami življenja), je ta dejavnost takšne narave, da se lahko
smrt dogodi, ko je pravi čas za to. Smrt si moramo predstavljati kot silo,
ki deluje v našem organizmu, tako kot si predstavljamo sile življenja,"
[13] ki omogočajo naš obstoj v fizičnem svetu.
Tu naletimo na eno izmed najpomembnejših manifestacij nasprotja med
fizičnim in duhovnim področjem obstoja. Mišljenje, ki je v svojem bistvu
duhovna aktivnost, ki nam omogoča razvijati našo zavest – to je duhovno
življenje samo – je v svojem fizičnem aspektu sila, ki vodi k smrti
fizičnega življenja. "V teku
razvoja fizičnega telesa obstaja brstenje in kaljenje, ki ga povzroča
delovanje eteričnega telesa. Astralno telo in ego organizacija povzročata
razpad. V fizičnem telesu je stalno prisotno brstenje in razraščanje
življenja, ki ga povzroča eterično telo. Če bi se v človeku odvijal zgolj ta
proces, ne bi mogel človek nikoli razviti samozavedanja; kajti, bolj ko so
spodbujene sile rasti, bolj ko se odvija in poteka to brstenje in
razraščanje, tem bolj nam primanjkuje oblasti nad samim seboj. In ko se v
spanju astralni organizem in ego organizacija ločita od drugih dveh članov,
tedaj smo nezavedni. [14] Sile, ki izgrajujejo človeka in ki povzročajo
njegovo rast ter privedejo do procesa prehranjevanja, ga ne pripeljejo do
stanja, v katerem bi lahko občutil in mislil. Ravno nasprotno, v organizmu
se mora nekaj uničiti, da lahko občutimo in mislimo. To je naloga astralnega
telesa in ego organizacije. Oba ta člana povzročata stalno jesen v človeku.
Fizična organizacija in eterično telo pa povzročata v človeku nenehno pomlad
– to je brsteče in razraščajoče življenje – vendar ne samozavedanja;
ničesar, kar je duševne in duhovne narave. Astralno telo in ego organizacija
uničujeta; onemogočata sile eteričnega telesa, in tako povzročata, da se
fizično telo osuši in otrdi. Ampak to se mora dogajati. Fizično telo mora
neprestano nihati med anabolizmom in katabolizmom. V zunanji naravi najdemo
sile, ki nihajo med spomladjo in jesenjo; narava jih ločuje s pomočjo letnih
časov. Tudi pri človeku obstaja ritem. Ko zaspi, je to zanj pojav pomladi –
fizično in eterično življenje brstita in se razraščata; ko se prebudi, je
fizično-eterično življenje potisnjeno navzdol, postane obkroženo (z
duševno-duhovnim življenjem), kar povzroči, da pride v ospredje zavestno
obvladovanje lastnega bitja – pojavita se jesen in zima." [15]
Vendar pa je treba plačati visoko ceno za ta užitek: povečanje
uničevalnih učinkov na eterično-fizični organizem. Posledično postane redno
uživanje poživil veliko breme za človeški organizem, še posebej, če telo
nima dovolj časa za obnovo med enim in drugim zaužitjem, ali če je eterično
telo zaradi nezdravega življenjskega sloga že tako ali tako močno
oslabljeno. Redno uživanje poživil povzroči intenzivne procese razgradnje
fizičnega telesa – dejansko povzroči prezgodnje procese staranja organizma.
V skrajnih primerih bo redno uživanje trdih drog izčrpalo življenjske sile
človeka do te mere, da bo to povzročilo prezgodnjo smrt – to je končno
prevlado sil razpadanja, ki nenehno delujejo v človeškem fizičnem organizmu.
[16]
Še enkrat moramo poudariti, da ima lahko nadzirano uživanje lažjih oblik
poživil tudi zdravilne učinke, če se izvaja s terapevtskim namenom.
Na primer,
spodbujanje katabolnih procesov s pomočjo poživil lahko pripelje do
ozdravitve v primeru, ko je "bolezen nastala zaradi prisotnosti fizične
snovi v nas, ki je preveč stara – ko je snov zastala ali obtičala, namesto
da bi bila izključena oz. izvržena iz telesa, kot bi bilo treba. Vsaka snov,
ki smo jo vsrkali vase v obliki fizične materije, mora biti spet izločena.
Če ostane v organizmu, postane vzrok za bolezen." [17]
Naše zdravje je namreč odvisno od ravnovesja med fizično-eteričnimi in
duševno-duhovnimi procesi, ki se nenehno odvijajo znotraj nas – to je med
dvema tokovoma življenja, ki sta prisotna v našem bitju. Z drugimi besedami
rečeno: procesi izgradnje in razgradnje človeškega organizma morajo biti v
ravnovesju, če želimo ohraniti naše zdravje. In tako kot lahko prevlada
katabolnih procesov pripelje bolezni, prav tako lahko povzroči bolezen
prevlada anabolnih procesov.
Za dopolnilno perspektivo glej:
♦ HRANA KOT VIR ENERGIJE
PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE
V zahodnem svetu obstaja trend prekomerne mineralizacije hrane. To je
razvidno v primeru konvencionalne pridelave hrane z uporabo aditivov oz.
prehranskih dodatkov: umetnih konzervansov, arom in barvil. V večini primerov so
to bodisi mineralne snovi, pridobljene iz različnih organskih virov, ali pa so
narejene umetno s pomočjo kemične industrije. Po navadi se prodajajo v kot
prašek. Kadarkoli uporabimo takšne aditive, dodamo živilu več mineralnih
sestavin.
To je dogaja tudi v primeru prehranskih dopolnil, kadar so le-ta v obliki
tablet. Nobene razlike ni, če so dopolnila narejena iz organskih virov ali ne, v
vsakem primeru imamo opravka s kristalno snovjo, ki deluje stimulativno.
[18] Vendar so nam na voljo tudi naravna prehranska dopolnila, kot so
rastlinski eliksirji oz. izvlečki, sadni in zeliščni sokovi, zeliščne mešanice,
morske alge, ribje olje, itd. Tudi posušena zelišča, začimbe in zeliščnimi čaji
so tradicionalne oblike naravnih 'prehranskih dopolnil'. Če obstaja potreba za
dodatne mineralne snovi in vitamine, potem je najbolje, da jih pridobimo v
naravni obliki – tako kot je le mogoče.
V razvitih državah so v ponudbi tudi tako imenovana
funkcionalna
živila. To so živila, ki so 'obogatena' z določeno snovjo, za katera se
smatra, da je koristna za človekovo zdravje (na primer pomarančni sok z
dodanim kalcijem). To je še en poskus, da bi spremenili hrano v zdravilo
– vendar ne na pravi način, kajti s tem dobimo manj hrane in več
mineralov na naših jedilnikih.
Končni rezultat tega modernega trenda je, da ljudje v bogatih
družbah jedo vse večje količine poživil – to je mineralnih snovi –
bodisi v njihovi hrani ali poleg nje. Temu se lahko izognemo z uživanjem
ekološke-naravne-polnovredne hrane. Biološka-ekološka hrana vsebuje več
naravnih mineralov in ima veliko manj dodanih mineralov v obliki
prehranskih dodatkov. Naravna hrana – kot so zelenjava, sadje, žita in
stročnice – so bolj verodostojna in avtentična živila, kot hrana, ki je
bila močno predelana, 'obogatena' s kemičnimi dodatki, primesmi, itd.
Prvo vrsto hrane lahko še vedno imenujemo hrana, medtem ko je za slednjo
izraz 'junk food' (junk pomeni slabše blago, stara šara, odpadki) – ki
ga lahko prevedemo kot 'slaba hrana' – res zelo primeren, saj je to
hrana zelo slabe kakovosti z visoko vsebnostjo poživil, ki povzročajo
zasvojenost.
[19] Polnovredna hrana ima veliko več mineralnih snovi, kot
rafinirana živila. V primeru visoko rafiniranih oblik sladkorja, kot je
recimo beli sladkor, imamo dejansko le še kristale sladkorja, medtem ko
so vse preostale sestavine izgubljene.
SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno
vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV
z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem.
Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z
namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.
