Materialistična in duhovno znanstvena razlaga
porekla nalezljivih bolezni
Brane Žilavec, 21. junij 2021
Izboljšana verzija: 27. julij 2021
Materialistična in duhovno znanstvena razlaga
porekla nalezljivih bolezni
Brane Žilavec, 21. junij 2021
Izboljšana verzija: 27. julij 2021
Od pričetka pojava t.i. ‘pandemije korone’ sem imel priložnost brati o vzrokih nalezljivih/infekcijskih bolezni in epidemij in najbolj primernih metodah, da se jim zoperstavi – od uradnih medicinskih do antropozofskih in nekaterih alternativnih stališč. Ker že več kot dvajset let preučujem vprašanja človeškega zdravja in porekla bolezni iz antropozofske perspektive [1] – in v zadnjem letu in pol intenzivno tudi o vzrokih infekcijskih bolezni in epidemij – sem lahko opazil, da nobena od dostopnih razlag ni bila v polnem soglasju s Steinerjevimi razlagami.
To ni tako presenetljivo v primeru razlag predstavnikov moderne medicine, ki sloni na enostranskem materialističnemu razumevanju sveta, kot je to v primeru predstavnikov antropozofske medicine, ki bi morali uporabljati antropozofske principe in metode raziskovanja [2] – vključno z zelo osnovnim principom, da se podajo razlage, kako so prispeli do njihovih zaključkov.
Ker se tej zahtevi, da se dokažejo stvari, o katerih se piše, ni sledilo, bom v tem članku primerjal osnovne opise o vzrokih za pojave nalezljivih/infekcijskih bolezni s strani materialistične medicine in s strani duhovne znanosti. S pomočjo teh opisov boste lahko sami presodili, v koliko meri so trditve antropozofskih zdravnikov o vzrokih in naravi t.i. ‘Covida-19’ v skladu s Steinerjevimi razlagami in z odkritji neodvisnih znanstvenikov, ki so predstavljeni v tem članku.
Vendar pa se ne sme pozabiti, da zaradi izjemne kompleksnosti človeškega bitja, ki vsebuje fizično, eterično, astralno in duhovno telo, ni možno nikoli predstaviti vseh obstoječih dejavnikov, ki prispevajo k pojavu bolezni oz. ohranjanju zdravja. Prvi korak je, da se temeljito seznanimo z opisi HOLISTIČNEGA PRISTOPA K ZDRAVLJENJU. V ostalih člankih o pandemiji korone, ki so dostopni na tej spletni strani, so opisani nekateri drugi pomembni vidiki, ki jih je treba upoštevati, če želimo pridobiti bolj celovito razumevanje pojava epidemije. Kljub temu je vse to je le majhen del tega, kar bi se lahko napisalo o tej tematiki iz perspektive antropozofske duhovne znanosti.
Preprosta materialistična formula:
Povzročitelj okužbe = Okužba = Bolezen
Pristop moderne medicinske znanosti k obravnavanju infekcijskih bolezni povzema preprosta formula: »en vzrok za eno bolezen, ki potrebuje eno zdravilo«. V skladu s tem se smatra, da »so ljudje od spočetja do smrti tarča za napad številnih drugih organizmov, vključno z bakterijami, virusi, glivami, praživalmi in črvi. Zrak, ki ga ljudje dihajo, zemlja, po kateri hodijo, vodne površine in vegetacija okoli njih, zgradbe, ki jih naseljujejo in delajo v njih – vse to je lahko naseljeno z oblikami življenja, ki so potencialno nevarne.« [3] Kadar imamo opravka s črevesnimi paraziti, kot so gliste ipd., se zdi takšno videnje do določene mere upravičeno. Vendar je celo v takšnih primerih povsem na mestu vprašanje, kako je prišlo do takšnih sprememb, ki so v človeškem organizmu ustvarile ustrezne pogoje za življenje teh parazitov.
Medicinska definicija infekcijske bolezni pravi, da je to »proces, ki ga sproži povzročitelj, ki je pogosto mikroorganizem, ki poslabša zdravje osebe. V mnogih primerih se lahko infekcijska bolezen prenaša od osebe do osebe; to se dogaja neposredno (npr. preko dotika s kožo) ali posredno (npr. preko onesnažene hrane ali vode).« [4]
Problem s takšnim enostranskim pristopom je, da v primeru mikroorganizmov ne obstaja ustrezne razlage, zakaj imamo v našem telesu stalno kolonijo številnih bakterij, ki ne povzročajo bolezni. In celo poskus, da se premaga to oviro z ločevanjem med t.i. ‘patološkimi’ in ‘simbiotičnimi’ bakterijami ne more razložiti tistih primerov infekcijskih bolezni, ko se določene koristne bakterije prelevijo v škodljive. Vse to nakazuje, da poenostavljena formula teorije mikrobov, ki sta jo vzpostavila Louis Pasteur in Robert Koch – »bakterije=okužba=bolezen« [5] – ni sposobna razložiti, zakaj ne zbolijo vsi ljudje, ki pridejo v stik z bakterijami oz. jih imajo v svojem lastnem mikrobiomu.
Zanimivo odkritje je, da Wikipedija ni neodvisna enciklopedija, temveč je pod nadzorom tistih, ki smatrajo, da je farmacevtska paradigma terapije edina znanstvena metoda, medtem ko so vsi drugi pristopi označeni kot ‘lažna znanost’ ali ‘šarlatanstvo’. Med njimi je seveda tudi medicinska šola, ki zagovarja teorijo terena, ki jo razvil Antoine Béchamp in ki izhaja iz spoznanja, da se bakterije razmnožujejo samo v okolju, ki jim ustreza.
Prvo napačno verovanje moderne virologije: Virusi so mikroorganizmi
Še bolj zanimiva so odkritja o sistematičnih zmotah virološke znanosti, ki so postale del popularne kulture in brez obstoja katerih ne bi bilo mogoče izpeljati projekta ‘pandemije koronavirusa’. Prva sistematična zmota moderne virologije je, da se virusi smatrajo za mikroorganizme, čeprav je dejstvo, da so najmanjše oblike živih organizmov enocelični organizmi in da so najmanjše med njimi bakterije. Virusi pripadajo skupini bioloških molekul, kot so beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati in genomi. [6] Čeprav so te molekule nujno potrebne za delovanje vseh živih organizmov, jih zaradi tega še ne moremo smatrati za organizme! Kajti organizem je v skladu z definicijo biologije »živo bitje, ki ima organizirano zgradbo, ki se lahko razmnožuje, raste, se odziva na spodbude in prilagaja okolju ter vzdržuje homeostazo.« [7] Medtem ko vsi enocelični in preprosti večcelični organizmi, rastline, živali in ljudje izpolnjujejo vse te pogoje, to vsekakor ne drži v primeru virusov. Kajti navkljub očitnemu prizadevanju virologije, da se jim pripisuje lastnosti, ki pripadajo celicam, to ne spremeni dejstva, da so virusi molekule. [8]
Drugo napačno verovanje moderne virologije: Virusi mutirajo
V bližnji povezavi s prvim napačnim verovanjem je trditev, da virusi lahko mutirajo na enak način, kot to počnejo mikroorganizmi. V biologiji je mutacija »katera koli sprememba genov ali kromosomov organizma.« [9] Vendar pa moramo v tradicionalni in moderni praksi genskega modificiranja rastlin in živali razlikovati med spremembo genov in opaznimi spremembami lastnosti rastline ali živali. Čeprav obstaja povezava med spremembo genske strukture in spremembo specifične lastnosti živega organizma, ne smemo pozabiti, da je genom še vedno molekula. Zaradi tega bi moral biti izraz 'mutacija' rezerviran izključno za žive organizme, od katerih so najmanjši enocelični mikroorganizmi.
Na primer, kadar opazujemo mutacije mikrobov v laboratoriju, [10] ne vidimo sprememb v njihovi genski strukturi; to kar vidimo, so spremembe njihovih lastnosti in obnašanja, kot so povečana odpornost na antibiotike in druge toksične kemikalije v njihovem okolju. Dejansko služijo genske spremembe samo kot sredstvo za prenos nove pridobljene lastnosti na njihovo potomstvo.
V primeru virusov (ki so delci genoma celic mikroorganizmov, rastlin, živali in ljudi) imamo še vedno opravka z molekulami, ki lahko spremenijo njihovo kemično strukturo, če so izpostavljeni »kateremu koli povzročitelju, vključno z radioaktivnimi elementi, ultravioletnem sevanjem in določenimi kemikalijami, ki povzročijo biološko mutacijo.« [11] Izjaviti, da virusi mutirajo, je enako kot izjaviti, da beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe (ali katere koli druge molekule) mutirajo, kadar pride do spremembe njihove kemične strukture. V primeru molekul imamo opravka z kemičnimi reakcijami in ne z mutacijami! Trditev, da virusi mutirajo in posledično predstavljajo stalno nevarnost človeškemu zdravju je samo še en primer izkrivljanja in zlorabe pomena besed s ciljem, da se razširja psihološko propagando strahu.
Tretje napačno verovanje moderne virologije: Virusi so paraziti
Tretja sistematična zmota moderne virologije je, da smatra viruse za patološke parazite, ki so se sposobni naseliti v celicah in jih prisiliti, da uporabijo njihove vire za lastno razmnoževanje – kar povzroči t.i. ‘infekcijski cikel’. To je očiten primer prenosa tega, kar se lahko vidi v odnosu parazitskih živali do njihovih gostiteljev, na mikroskopski svet celic. Vendar pa je bila ta razlaga zavrnjena leta 2017 v sodnem procesu v Nemčiji, ko je Nemško zvezno vrhovno sodišče sprejelo odločitev, da ne obstaja dovolj znanstvenih dokazov za trditev, da ošpice povzroča virus. [12] Zaradi tega bi se moral od takrat dalje spremeniti celoten pristop k obravnavanju ‘infekcijskih virusnih’ bolezni. Vendar se to ne bo zgodilo brez močnega pritiska javnosti, saj imamo tu opravka z vsaj stoletje dolgo zgodovino sistematične indoktrinacije in podkupovanja medicinskih strokovnjakov s strani farmacevtske industrije. [13] To je na zgoraj omenjenemu sodnemu procesu pripeljalo do tega, da je eden od njih izjavil, da »v biologiji ni možno preskrbeti dokazov na enak način, kot je to možno v matematiki ali fiziki. V biologiji lahko zgolj zbiramo indikacije oz. namige, ki potem v njihovi povezavi postanejo zaključki.« [14] To je očitno priznanje pod prisego, da je sedanja medicina v veliki meri lažna znanost in šarlatanstvo!!
Četrto napačno verovanje moderne virologije: Virusi so povzročitelji infekcije
Četrta sistematična zmota moderne virologije je, da se smatra, da se specifični virusi lahko prenašajo (preko zraka ali površin ali neposrednega dotika) od človeka do človeka in ga okužijo. To je še posebej razvidno v primeru virusa SARS-CoV-2, katerega obstoj ni bil nikoli dokazan v skladu z utemeljenim znanstvenim postopkom dokazovanja, ki je bil v uporabi do sredine 20. stoletja. [15] Logične posledice tega dejstva so: »genetskega zaporedja nečesa, kar se ni nikoli odkrilo, ni mogoče poznati; ‘variant’ nečesa, za kar ni bilo dokazano, da obstaja, ni mogoče poznati; nemogoče je dokazati, da SARS-CoV-2 povzroča bolezen imenovano Covid-19.« [16]
Vendar pa v tem primeru nismo soočeni le z neznanstvenim pristopom, temveč s sistematičnim namernim varanjem javnosti o obstoju ‘smrtonosnega virusa’ SARS-CoV-2, ki je v resnici umetno ustvarjen virus, ki obstaja zgolj v računalniški bazah, ki hranijo podatke o genetskih sestavah virusov. Postopek, ki so ga pri tem uporabili, je bil naslednji:
Samo zaradi tega razkritja je uporaba katerih koli cepiv proti Covidu-19 brezsmiselna. Kajti dejansko imamo opravka z ‘računalniškim virusom’, ki ne bi bil možen, če ljudje ne bi smatrali človeški organizem za neke vrste računalniško strojno opremo in dejavnosti znotraj tega organizma kot računalniške programe, ki jih je možno spreminjati, tako kot to počnejo v svetu umetne inteligence. Tovrstno mehanicistično razumevanje živih bitij omogoča sistematično indoktriniranje prebivalstva s teorijo ‘patoloških mikrobov in virusov’. Zaradi tega in mnogih drugih razlogov so mikrobi in virusi prerasli v globalne fantome strahu, ki imajo moč vplivanja na obnašanje vseh tistih ljudi, ki še niso razvili ustreznega razumevanja lastnega bitja in vseh dejavnikov, ki vplivajo na njihovo zdravje. Kajti tega ni mogoče razviti s pomočjo materialistične znanosti, marveč le s pomočjo antropozofske duhovne znanosti.
Neravnovesja našega notranjega okolja
kot prvotni vzroki za nalezljive bolezni
Sedaj ne moremo iti v predstavitev prvobitnih duhovno-karmičnih vzrokov za pojav infekcijskih bolezni zaradi njihove izjemne kompleksnosti. [18] Namesto tega bomo pričeli s Steinerjevo izjavo, da moramo iskati vzroke za pojav vseh notranjih fizičnih bolezni v neravnovesjih na področju duševno-duhovnega življenja. [19] To ne pomeni zanikanja fizičnih dejavnikov, ki vplivajo na človekovo zdravje, temveč zgolj to, da ne bo nobena terapija, ki sloni izključno na fizičnih sredstvih, uspela pripeljati do resničnega ozdravljenja bolnikov. Kajti brez zavedanja duhovnih vplivov, ki delujejo v ozadju pojava bolezni, ne bomo bili sposobni odpraviti prvobitnih vzrokov, ki so moralno-duhovne narave.
Za resnično razumevanje infekcijskih bolezni moramo pričeti s ŠTIRIDELNO NARAVO ČLOVEKA. Najprej imamo fizično telo – to je zunanja fizična oblika telesa – ki je zgrajeno iz mineralnih snovi in ki ga zaradi tega lahko zaznavamo. Zatem imamo nevidno eterično telo, ki omogoča naše življenjske procese in funkcije. Naslednje nevidno telo je astralno telo, ki nam omogoča naša občutja in zaznave. Najvišje nadčutno telo je Jaz oz. ego, naše duhovno bistvo, ki nam omogoča, da se zavedamo samega sebe kot posameznega bitja med drugimi bitji.
V enem od svojih predavanj je Steiner fizične bolezni razvrstil v naslednje skupine: [20]
Ta razvrstitev nam pomaga razumeti, zakaj se infekcijske bolezni pojavljajo pri večjem številu ljudi v obliki epidemij, saj je fizično telo tisti del človeškega bitja, ki pripada vsem ljudem. V primerjavi s tem se lastnosti eteričnega telesa razlikujejo glede na narodnost in lastnosti astralnega telesa glede na družino (ki je moderna oblika plemenskih skupnosti). Zgolj ego je tisti, ki pripada enemu samemu človeku in mu omogoča razvoj individualnih lastnosti. To razlikovanje se manifestira tudi na področju človeškega zdravja.
Za boljše razumevanje infekcijskih bolezni moramo najprej pogledati na antropozofsko razlago o vzrokih za pojav otroških infekcijskih bolezni. Prvo fizično telo je proizvod dednih lastnosti matere, očeta in prejšnjih generacij. Zato je »organizem novorojenca dejansko še vedno snov matere, v katero je vstopil posameznik s prvih dihom in se tako utelesil; tako je dobesedno postal vezan na meso. Zato se morajo v teku prvih let otroštva te tako ‘prejete’ beljakovine spremeniti do takšne mere, da odgovarjajo individualnosti. Na splošno se ta proces prilagajanja odvija kot postopen del razvoja; lahko pa se odvija tudi dramatično v krajšem času. V tem primeru se manifestira kot vročica oz. otroška bolezen, v kateri je gonilna sila inštrument ega, ki razkraja ‘staro’ telesnost. Zaradi tega razloga je vsaka vročica obenem neke vrste prenova kot tudi nova povezava ega in telesa.« [22]
Zdi se, da se ljudje vse premalo zavedajo, da se v njih neprestano odvija proces odmiranja določenega števila celic, ki so nadomeščene z novo rojenimi celicami. To pomeni, da v povprečju v obdobju sedmih let dobimo novo telo. In ker deli našega fizičnega telesa stalno odmirajo, to lahko privabi – če so prisotni tudi drugi potrebni pogoji – raznovrstne mikroorganizme, katerih naloga v naravi je recikliranje organskih snovi. [23]
Zato bi moralo biti jasno, zakaj Steiner vedno znova poudarja, da bakterije niso osnovni razlog za pojav infekcijskih bolezni, temveč so zgolj posledica bolj skritih dogajanj v človeškem organizmu, ki so rezultat kumulativnega učinka karmičnih vzrokov ter duhovnih, astralnih in eteričnih sevanj, ki ves čas pritekajo iz kozmičnih konstelacij na Zemljo. K tem je treba dodati duhovno-duševne vplive materializma, sebičnosti, strahu, sovraštva, socialne izolacije itd. – ki imajo takšno moč, da prevzamejo velike skupine ljudi do te mere, da se v njih sprožijo biokemične reakcije, ki omogočajo ‘infekcijo’ in posledično širjenje epidemije. [24]
Zaradi tega razloga je potrebno, da preučujemo »tiste bolezni, ki se lahko pojavijo kot epidemije v skladu z njihovimi primarnimi vzroki. Vzemimo en primer: v vseh ljudeh, ki imajo nagnjenje k motnji in poškodbi ritmov glave in prsi, ki najdejo njihov najbolj osnovni izraz v ritmu dihanja, obstaja tendenca, da so zelo pod vplivom določenih atmosferskih in kozmičnih stanj. Drugi ljudje, pri katerih je dihalni sistem prirojeno zdrav, so se sposobni upirati takšnim vplivom. Seveda moramo dopustiti obstoj dodatnih vplivov in drugih faktorjev komplicirane vrste, vendar pa nam lahko ta kratek in preprost opis pomaga razumeti princip.
Predpostavimo, da obstaja zimska sezona, v kateri je močan vpliv na sončno aktivnost – ne na delovanje svetlobe, temveč na dejavnost Sonca – preko zunanjih planetov Marsa, Jupitra in Saturna. Takšna konstelacija deluje pozimi precej drugače od neovirane akcije Sonca, ko so Mars, Jupiter in Saturn bolj oddaljeni. V takšni zimi se bodo atmosferski pogoji razlikovali od normalnih; in obstajal bo upoštevanja vreden vpliv (na ljudi, ki imajo v njihovi konstituciji nagnjenje) na ritmično dejavnost med prsmi in glavo, od katerega je najbolj očitna dejavnost samega dihanja.
Vendar pa lahko izjavimo, da takšne kozmične okoliščine znatno ojačijo nagnjenje, da ta ritem postane pravilen pri tistih ljudeh, ki so bili rojeni v zdravih okoliščinah in ki so notranje krepki – čeprav je morda njihov zunanji videz zelo delikaten in šibak. V primeru takšnih oseb je ritem dihanja zelo dobro reguliran in posledično tudi ves ritem med glavo in prsmi. Tako stabilen notranji ritem ni zlahka moten od zunaj; resne poškodbe so potrebne, da se vpliva nanj. Toda pri ljudeh z nepravilnostjo v tem ritmu delujejo zunanji vplivi, ki smo jih opisali, zelo močno in tako dodatno motijo ritem, ki je že moten. Tako vsakdo s to dovzetnostjo, ki prebiva v tistih predelih Zemlje, ki so pod posebnim vplivom konstelacij, ki smo jih omenili, postane podvržen težavam, ki jih uvrščamo v skupino gripe. Ta stanja in faktorji morajo delovati s ciljem, da ustvarijo ustrezno podlago za takšne bolezni kot je gripa.« [25]
Potemtakem je treba priznati, da je »med najbolj površnimi pogledi ta, ki smatra floro človeškega črevesja – in tudi mikroskopsko favno, ki se nahaja v njem in drugje v človeškem organizmu – kot nekaj, kar se imenuje vzrok bolezni. Dejansko je precej grozno, ko pri pregledovanju literature o vzrokih bolezni, odkrijemo v vsakem poglavju trditev: V primerih te bolezni smo odkrili takšen mikrob, v primerih one bolezni drug mikrob in tako naprej. Takšna dejstva so zelo zanimiva za preučevanje botanike in zoologije človeškega organizma; kar pa se tiče stanja bolezni, v najboljšem primeru služijo samo kot indikatorji, ki nam omogočajo, da pridemo do sklepa, da je v primeru te ali one oblike bolezni človeški organizem tako prizadet, da nudi ustrezno podlago za rast tega ali onega zanimivega rastlinskega ali živalskega organizma. Ti organizmi pomenijo to in ničesar več.« [26]
Logika mišljenja, ki deluje v ozadju tovrstnih razlag sodobne medicine, je naslednja: »Na primer, predstavljajmo si, da odkrijemo pokrajino, v kateri najdemo številne zelo rejene in zdrave krave. Ali bi vam prišlo na misel, da izjavite: Vse, kar vidimo v tej pokrajini, je takšno kot je, zaradi tega, ker so se krave na nek način spustile iz zraka in so okužile ta predel? Taka ideja bi vam ne prišla zlahka na misel; raje bi se morali vprašati, zakaj so v tem okrožju marljivi delavci, zakaj je zemlja posebno ugodna za to ali ono vrsto paše in tako dalje. Verjetno bi v vaši miselni presoji izčrpali vse možne razloge za dobro rejeno živino; vendar vam ne bi nikoli prišlo na misel, da bi predlagali teorijo, da je postalo podeželje okuženo s priselitvijo dobro gojenih krav! Toda takšen je način razmišljanja, ki ga kaže današnja medicinska znanost v odnosu do mikrobov« in drugih mikroorganizmov, ki jih odkrijejo v notranjem človeškem ‘ekosistemu’. Toda »prisotnost teh nenavadnih bitij enostavno dokazuje, da je nekje v telesu določena vrsta medija oz. podlage, ki jim ustreza; zato se mora v skladu s tem pozornost usmeriti v preučevanje te podlage.« [27]
Med številnimi primarni vzroki, ki lahko privedejo do pojava primernih pogojev za razmnoževanje mikroorganizmov, je »resnično odločilen dejavnik določeno neuravnovešeno medsebojno sodelovanje med gornjo in spodnjo sfero človeka, ki lahko moti ali uniči njun pravilen in normalen odnos.« [28]
Vzemimo za primer davico, ki jo medinska znanost smatra za »infekcijo, ki jo povzroča bakterija Corynebacterium diphtheriae.« [29] V nasprotju s tem pa je Steinerjeva razlaga precej bolj zapletena. Začne se z razkritjem, da »človek ves čas proizvaja šibke živalske strupe. Lastnosti, ki jih imajo živali, so rezultat dejstva, da živali proizvajajo te strupe v njih; če tega ne bi počele, sploh ne bi imele inteligence. Človek proizvaja strupe, ki so zelo podobni živalskim strupom, še posebno v organih, ki so v bližini glave. Ampak to počne v tako majhnih količinah, da jih telo lahko uporabi. Seveda, če se strupi proizvajajo preveč dejavno, potem lahko pride do viška teh živalskih strupov v organizmu. To se na primer zgodi v primeru davice. Vzrok zanjo so živalski strupi, ki jih je proizvedel sam človek.« [30] V primerjavi s tem pa moderna medicina smatra, da so »simptomi davice rezultat strupa, ki ga proizvede bakterija« [31] – kar pomeni, da ni sposobna ločiti med vzroki in posledicami.
Takšna zamenjava vrstnega reda je razvidna tudi v primeru virusov. V obdobju ‘pandemije korone’ so celo antropozofski zdravniki začeli prevzemati uradne razlage o virusu kot o povzročitelju nove infekcijske bolezni – v očitnem nasprotju s Steinerjevo trditvijo, da mikroorganizmi niso osnovni povzročitelji bolezni. Če preučujemo Steinerjeve razlage o vzrokih infekcijskih bolezni bomo odkrili, da se le-te radikalno razlikujejo od poenostavljenih formul sodobne medicine. S pomočjo njegovih razlag tudi razumemo, zakaj je v primeru epidemij tako enostavno manipulirati tisti del javnosti, ki nima niti interesa niti želje, da bi vložila kakršen koli napor v razumevanje lastnega bitja in številnih dejavnikov, ki vplivajo na človeško zdravje ali prispevajo k pojavu bolezni. [32]
O nevarnostih prekomerne uporabe zdravil
iz duhovno znanstvene perspektive
Potem ko si pridobimo duhovno znanstveno razumevanje porekla nalezljivih bolezni, se seveda lahko vprašamo ali je smiselno cepljenje celotnega prebivalstva. Kajti med prebivalstvom so mnogi, ki nimajo notranjega neravnovesja, ki omogoča pojav infekcijske bolezni. Logika preventivnega cepljenja vseh ljudi je enaka, kot če bi hoteli preprečiti ‘epidemijo’ visokega krvnega pritiska s preventivno distribucijo zdravil, ki zmanjšajo krvni pritisk. V takšnem primeru je očitno, da bi vsi tisti, ki imajo normalen krvni pritisk – še bolj pa tisti z nizkim pritiskom – doživeli poslabšanje njihovega zdravja.
Nepotrebna uporaba cepiv zaradi napačnega verovanja v virusno 'asimptomatično infekcijo'
Materialistična in antropozofska medicina sta odkrili, da v primeru mnogih bolezni obstaja subklinična faza bolezni, ki se jo lahko odkrije samo s pomočjo podrobne medicinske raziskave, čeprav dotična oseba nima nobenih simptomov bolezni. »Na primer, nekdo ima lahko mnoga leta visok krvni pritisk, brez da bi to vedel; in nekatere rakave bolezni nimajo nobenih simptomov vse do kasnejših, bolj agresivnih stopenj. Ta stanja se imenujejo asimptomatična stanja« [33] bolezni, ki se lahko identificirajo na podlagi specifičnih znakov prikrite nepravilnosti oz. neravnovesja v človeškem organizmu. [34]
Vse to je izraz podzavestnega dogajanja na fiziološkem nivoju, kjer vsa naša nadčutna telesa sodelujejo pri vzdrževanju homeostatičnega ravnovesja. Homeostaza je sposobnost človeškega organizma, da regulira njegovo notranje okolje, dinamično, stalno spreminjajoče stanje raznovrstnih faktorjev, ki se morajo vzdrževati znotrajozkih omejitev s ciljem, da se ohranja zdravo delovanje telesa. To vključuje telesno temperaturo, kislost/alkalnost telesnih tekočin, količino krvnega sladkorja, krvni pritisk, utrip srca itd. Kadar kateri koli od teh faktorjev prestopi meje zdravega ravnovesja, obstaja resno tveganje za zdravje posameznika.
Prenos pojma asimptomatičnega/subkliničnega stanja na nalezljive bolezni bi pomenil potrditev Steinerjeve razlage, da se te bolezni lahko pojavijo samo v primerih, ko imajo ljudje že obstoječe pogoje notranjega neravnovesja, ki ustvari ugodno okolje za pretirano razmnoževanje specifičnih mikrobov. Vendar pa je v primeru infekcijskih bolezni uradna medicina izvedla preobrat in trdi, da pogoji notranjega okolja nimajo nobene povezave s pojavom infekcijske bolezni, kajti vse, kar je potrebno, je da se okužimo z mikrobi ali virusi!?
To je pretvorilo pojem 'asimptomatične infekcije' v močno orodje, ki sili ljudi, da sprejmejo zdravila za bolezenska stanja, ki jih ne posedujejo, kar v veliki meri prispeva k prekomerni uporabi zdravil. To je očiten primer zlorabe odkritja medinske znanosti o obstoju subkliničnega oz. asimptomatičnega stanja bolezni. Medtem ko bi bilo v primeru mnogih nenalezljivih bolezni težko prepričati ljudi, da potrebujejo preventivno medicinsko intervencijo zaradi tega, ker v njih že obstajajo predpogoji za razvoj bolezni, smo priča množični uporabi tega propagandnega sredstva v primerih modernih izmišljenih epidemij.
Če vzamemo v poštev, da se iz duhovno znanstvene perspektive ljudje lahko okužijo samo na duševno-duhovnem nivoju, potem lahko prepoznamo nadaljnji nivo manipulacije javnosti v korist povečanega ‘prostovoljnega’ cepljenja, ki znatno prispeva k prekomerni uporabi zdravil v sedanjem obdobju razvoja človeštva.
Dejansko imamo več kot dovolj evidence – če vključimo psihološke in miselno-duševne simptome – da v primeru ‘pandemije korone’ (in podobnih ‘pandemij’ v zadnjih desetletjih) ne moremo govoriti o asimptomatični infekciji. Kajti med številnimi zelo očitnimi simptomi, ki so jih izkazovali tisti, ki so bili ‘okuženi’ s silnim napadom medijske propagande, lahko navedemo:
In pogosto je kombinacija teh dveh simptomov vodila do stanj duševnih motenj, ki so se med drugim manifestirale:
Dodaten razlog za napačno verovanje v ‘asimptomatično infekcijo’ v primeru ‘pandemije korone’ je štetje vseh, ki so imeli ‘pozitiven’ PCR test, za ‘okužene’. [35] In ker velika večina ni imela nobenih simptomov bolezni, so bili ti ljudje enostavno označeni kot ‘asimptomatični bolniki’, ki nosijo v sebi nevaren ‘virus’. To je resnično popolnoma neosnovana trditev, če upoštevamo, da naše telo nenehno proizvaja t.i. ‘virusni drobir’ (ki je proizvod normalnega umiranja celic, ki se nenehno obnavljajo) in da ne obstajajo znanstvene metode, s katerimi bi lahko ločili virusne delce, ki prihajajo od zunaj in tiste, ki so proizvedeni znotraj nas.
Stvari postanejo še bolj absurdne, ko izvemo, da je izumitelj PCR testa izjavil: »Če uporabljate PCR test pravilno, lahko z njim najdete skoraj vse v vsakem človeku. Tako lahko začnete verjeti v budistično predstavo, da je vse vsebovano v vsem drugem. Če lahko povečate eno samo molekulo do takšnega števila, da lahko to zares merite – kar je PCR zmožen narediti – potem je zgolj nekaj molekul, da jih nimate vsaj eno samo v vašem telesu.« [36] In v primeru SARS-CoV-2 virusa PCR test ni niti iskal celotne molekule, temveč zgolj krajše sekvence, za katere se je smatralo, da so tipične za ta virus. [37]
Zatorej lahko zaključimo, da je uporaba pojma ‘asimptomatične infekcije’ v primeru ‘pandemije korone’ (ali katere koli druge moderne ‘virusne epidemije’) groba zloraba medicinskega dejstva o obstoju subkliničnega stanja bolezni – v kombinaciji z goljufivo metodo testiranja – s ciljem, da se dobesedno ustvari ‘pandemija’ tako, da se šteje milijone ‘primerov okužb’ zgolj na osnovi ‘pozitivnega’ PCR testa. Negativni rezultati te psihološko-medijske-politične operacije niso samo vse tiste smrti in drugi škodljivi učinki, ki so direktno povezani s cepljenjem. Poleg tega moramo upoštevati bolj skrite zdravstvene posledice zaradi nepotrebnega pretiranega cepljenja, ki se bodo manifestirale v naraščanju sklerotičnih bolezni šele leta ali desetletja kasneje. [38]
Negativni zdravstveni učinki tudi za tiste, ki se jim lahko pomaga s cepljenjem
Ko cepimo ljudi, ki imajo predpogoje za razvoj določene infekcijske bolezni, z ustreznim cepivom (ki ne vsebuje nobene nepotrebne toksične snovi), bi lahko upravičeno pričakovali, da to ne bo imelo nobenih negativnih posledic. Vendar, kot je razvidno iz Steinerjevega opisa davice, to ne drži. V skladu z njegovo razlago je povod za davico neravnovesje med dvema življenjskima tokovoma – med tistim, ki priteka od zunaj skozi kožo in tistim, ki se giblje iz ledvic navzgor in ven iz telesa. »Srce, ki zavzema vmesni položaj, je zelo občutljivo za vsako povišanje aktivnosti od zunaj ali od znotraj. Srce lahko občuti, kdaj postanejo preveč dejavni ledvici in tudi kdaj dejavnost kože postane premočna ali prešibka.« Davica se pojavi, ko »postane dejavnost kože nenadoma slabotna in potlačena. Če je koža preslabotna, človek z davico trpi zaradi premajhne izmenjave zraka skozi kožo.« V takem primeru »srce ne more več obrzdati dejavnosti ledvic, ki pritiska navzgor.« In zato, »ker dejavnost kože ne deluje več učinkovito od zunaj, se oblikuje nepotrebna koža znotraj« [39] v grlu – kar je eden od tipičnih simptomov davice.
In kaj Steiner priporoča za terapijo? Čeprav pravi, da »je v primeru davice uporaba modificiranega virusnega cepiva učinkovita, zato ker telo na ta način dobi močan impulz, da postane dejavno,« hkrati opozori, da ima to tudi neugodne posledice. »Zlasti, kadar je cepljen otrok, bo ta kasneje trpel zaradi otrditve njegove organizacije« – to je zaradi dolgotrajnega sklerotičnega učinka cepljenja. »Potemtakem se moramo prizadevati, da se nadomesti cepljenje s kopelmi« – kot je na primer rožmarinova kopel [40] – ki učinkujejo poživljajoče na dejavnost kože in tako ponovno vzpostavijo zdravo ravnovesje v človeškem organizmu. Kar je bistveno pri takem ravnanju, je, da »se povsod znotraj samega telesa spodbujajo k dejavnosti sile zdravljenja.« [41]
Med osnovnimi principi antropozofske medicine pri obravnavanju fizičnih bolezni je ločevanje med vnetnimi boleznimi in skleroznimi boleznimi. Ker je ena od tipičnih lastnosti nalezljivih bolezni pojav vročine, je očitno, da le-te spadajo med ‘vroče’ bolezni, ki imajo nasprotujoče tendence v primerjavi z ‘hladnimi’ skleroznimi boleznimi. [42]
Ta princip nam pomaga razumeti, zakaj lahko v primeru pojavov infekcijskih bolezni deluje cepljenje, ki je polarna metoda medicinske intervencije. [43] Vendar pa to drži samo v primeru, ko obstaja resnična nevarnost vnetne bolezni in če obstaja ustrezno cepivo – kar ni vedno zanesljivo dejstvo. Kajti v našem času imamo mnoge primere izmišljenih ‘virusnih’ epidemij. [44] In tudi v primerih resničnih epidemij je potrebno dodati ustrezno ‘duhovno cepivo’ – to je poznavanje duhovnih vidikov, ki so prispevali k pojavu bolezni s ciljem, da presežemo naše slabosti in pretekle napake. [45]
Zavedanje o gornji polarnosti fizičnih bolezni nam pomaga tudi razumeti, zakaj se moderno človeštvo sooča z velikim porastom sklerotičnih bolezni. Ker »vsaka vročinska bolezen povzroči radikalno spremembo v zgradbi človeškega organizma, bo na osnovno polarnost med vnetjem (vročico) in sklerozo (nenormalnimi usedlinami) vplival vsak proces v toplotnem organizmu. To pomeni, da vsako preprečevanje vročine oz. vnetja potisne tehtnico v korist bolezni, ki ležijo na sklerotični strani.« [46] In ker obstaja v primeru infekcijskih bolezni skoraj patološko stanje strahu pred temi boleznimi, smo v modernem času priča njihovemu sistematičnemu zatiranju brez upoštevanja negativnih posledic v obliki naraščanja skleroznih bolezni.
Vendar pa prevladujoča uporaba mineralnih zdravil in cepiv ni edini vpliv, ki prispeva k naraščanju skleroznih bolezni. K temu pripevajo vsi impulzi materialistične znanosti na področju izobraževanja, medicine in proizvodnje hrane. To so trije glavni krivci za sedanjo svetovno zdravstveno krizo. In zdravilni impulzi duhovne znanosti imajo moč, da se zoperstavijo tem negativnim vplivom na človeško zdravje.
Le s takšnim bolj holističnim pristopom k vprašanjem človeškega zdravja in bolezni se lahko izognemo nevarnostnim nenehnega naraščanja uporabe medicinskih drog in cepiv, ki vodijo k stalnemu naraščanju skleroznih bolezni, ki so dandanes resnična svetovna ‘epidemija’. Kar ločuje to ‘epidemijo’ skleroznih bolezni z epidemijami vnetnih bolezni, je njihovo bolj prikrito škodljivo učinkovanje, ki v primerjavi z vnetnimi boleznimi ni tako močno in dramatično. Vseeno pa predstavljajo sklerozne bolezni daleč največji vzrok smrti na globalnem nivoju.
Zaradi tega razloga nima nobenega smisla, da se prispeva k njihovemu povečevanju s sistematičnim širjenjem strahu pred infekcijskimi boleznimi in s posledičnimi kampanjami cepljenja. To je dobro zgolj za dobička željne investitorje v farmacevtska podjetja in vse ostale, ki dobivajo znaten prihodek iz oglaševanja zdravil in cepiv, od patentov na izume, s proizvodnjo novih tehnoloških priprav in tako dalje.
Potemtakem je to, kar resnično potrebujemo, boljše poznavanje narave človeškega zdravja in vseh metod, ki prispevajo k njegovemu ohranjanju brez resnih škodljivih učinkov. Mi nujno potrebujemo dejansko uvedbo principa svobodnega trga kjer bodo – namesto državnih regulacijskih institucij, ki so pod nadzorom farmacevtskih korporacij – odločilni faktorji za izbiro terapije rezultati neodvisnih znanstvenih raziskav, preference uporabnikov zdravstvenih uslug in uspeh samih terapij.
Za dodatne perspektive glej:
❖ Ali so virusi in mikrobi resnični krivci za pojave smrtonosnih epidemij?
❖ Duhovno znanstveni pogled na poreklo virusov in naravo virusnih bolezni
OPOMBE
