Pregled knjige 'Virus manija'

Brane Žilavec, 1. december 2020
Prevod: Robert Križnar in Brane Žilavec

♦ Oglas angleškega prevoda

Torsten Engelbrecht & Claus Köhnlein, MD
Virus Mania, 2020

To je druga, razširjena izdaja knjige, ki je prvič izšla leta 2007. Podnaslov knjige Kako medicinska industrija nenehno izumlja epidemije in ustvarja milijarde dolarjev dobička na naš račun razkriva glavni cilj dveh avtorjev – novinarja in zdravnika internista – da opravita neodvisno raziskavo razpoložljivih znanstvenih dokazov na temo epidemij. Prva dva poglavja predstavita kratko zgodovino razvoja enodimenzionalne teorije mikrobov kot povzročiteljev bolezni, ki sta jo uvedla Louis Pasteur v Franciji in Robert Koch v Nemčiji, navkljub obstoju znanstvenikov, kot je bil Claude Bernard, ki je tako kot Steiner usmerjal pozornost na pogoje podlage (v telesu osebe), ki omogočajo razmnoževanje mikrobov.

Gledanje na mikrobe kot na sovražnike človeštva sega nazaj do Pasteurjevega prepričanja, da mikrobov ni mogoče najti v zdravem telesu in da so mikrobi, ki letijo po zraku na prašnih delcih, odgovorni za vse možne bolezni. Ta pogled ga je pripeljal do prepričanja, da “mora biti znotraj človeške moči, da se odstranijo vse bolezni, ki jih povzročajo paraziti, z obličja Zemlje.”

Zapisi Pasteurjevih poskusov niso bili dostopni javnosti vse do konca 20. stoletja, ko je bilo odkrito, da njegovi poskusi, ki so utrli pot prevladujoči teoriji mikrobov kot povzročiteljev bolezni, niso zadovoljili osnovnih znanstvenih standardov. In v primeru Kocha izvemo o njegovi vpletenosti v prvo obsežno prevaro s cepljenjem z domnevnim čudežnim zdravilom Tuberkulinom, ki je bilo namenjeno ljudem, ki so trpeli zaradi pljučne tuberkuloze. Ker je to zdravilo vsebovalo zgolj kulturo bacilov ubitih z vročino, ni pomagalo; nasprotno, mnogi so imeli dramatične neželene odzive, kot so mrzlica, vročina in celo smrt.

Vendar pa te nepravilnosti in pregrehi pionirjev mikrobiologije niso preprečili ‘lovcem na mikrobe’ in ‘lovcem na viruse’ – kot sta jih poimenovala avtorja knjige – njihovega vzpona na oblast znotraj medicinskega sistema. Dogma o enem samem vzroku za bolezen, ki jo je odločilno oblikovala mikrobiologija ob koncu 19. stoletja, je razglasila določene mikroorganizme (viruse, bakterije, glive) za vzroke točno določenih bolezni. S to teorijo mikrobov je bil postavljen temelj za osnovno formulo sodobne biomedicine: ena bolezen - en vzrok - eno zdravilo/čudežna tableta/cepivo. To poenostavljeno formulo je sprejela z odprtimi rokami in podprla z veliko denarja relativno mlada farmacevtska industrija; in zaradi nenehne medijske propagande – ki predstavlja mikrobe in viruse kot smrtonosne sovražnike človeštva – se je ta formula globoko zasidrala v kolektivni zavesti.

Preostala poglavja knjige so namenjena podrobnim opisom dogajanj in glavnim igralcem, ki so sodelovali pri nastanku epidemije aidsa, hepatitisa C, BSE (bolezni norih krav), SARS-a, ptičje gripe, raka materničnega vratu, prašičje gripe in korone/Covida-19. [1] Med branjem lahko začnemo prepoznavati osnovne pristope in metode, ki omogočajo ponavljajoče se iznajdbe in širjenje vedno novih epidemij.

Ena metoda je skrivanje očitnega pomanjkanja trdnih znanstvenih dokazov za glavne trditve lovcev na viruse. Na primer, vsako trditev o obstoju tako imenovanih ‘virusov morilcev’ je treba najprej dokazati. Toda do sedaj za vse epidemije, ki so opisane v knjigi, “znanstveno utemeljeni dokazi še niso bili predloženi, pa čeprav je to tako enostavno, kot odvzeti vzorec krvi pri bolniku in izolirati enega od teh virusov v prečiščeni obliki s celotnim genskim materialom (genomom) in z ovojnico virusa, neposredno iz njega, nato pa ga posneti z elektronskim mikroskopom.” Namesto teh preverljivih korakov pa imamo zbirke podatkov o genetskih strukturah domnevnih virusov in posredne ‘dokaze’ njihovega obstoja dobljenih s pomočjo testov na protitelesa in PCR (verižna reakcija polimeraze) testov. Toda testi na protitelesa samo dokazujejo obstoj protiteles – in ne virusa ali samega delca, na katerega se ti testi odzivajo. To pomeni, da “dokler virus ali celični delec (antigen) niso natančno opredeljeni, nihče ne more reči, na kaj se ti testi na protitelesa odzivajo; v medicinskem žargonu so zato ‘nespecifični’.”

Ista težava je s PCR, ki se uporablja za izsleditev genetskih zaporedij (kratkih koščkov DNK ali RNK), ki so značilni za določen virus. Toda brez popolnega očiščenja (izolacije) delcev, kar je nepogrešljiv predpogoj za odkrivanje virusa, ne vemo, s katerim virusom imamo opravka ali če sploh gre za virus. Na primer, v primeru pandemije korone ni mogoče sklepati, da genska zaporedja RNA, ‘izvlečena’ iz brisov in kalibrirana za PCR teste, pripadajo zelo specifičnemu virusu SARS-CoV-2. To je lahko kateri koli virus iz družine korone ali pa gre celo za nova nevirusna genska zaporedja, ki jih celice ustvarijo zaradi različnih kemičnih šokov.

Avtorja sta zastavila Svetovni zdravstveni organizaciji, Ameriškemu centru za nadzor bolezni in njegovemu nemškemu ‘dvojniku’, Inštitutu Robert Koch v Berlinu, naslednja tri vprašanja:

Kljub večkratnemu povpraševanju nista prejela nobenega odgovora. To razkriva, da znanstvene študije, ki bi podpirale razglašanje zgoraj naštetih epidemij v zadnjih desetletjih, ne obstajajo. Enako velja za sedanjo pandemijo korone.

Druga pristop, ki omogoča nenehno izumljanje novih epidemij, je nepripravljenost za raziskovanje drugih povzročiteljev, ki prispevajo k nastanku nalezljivih bolezni, kljub dejstvu, da je “prav tako mogoče, da bi toksična poživila, kot so ‘poppers’ (rekreacijska poživila, ki jih običajno uporabljajo homoseksualci), ali imunosupresivna zdravila, kot so antibiotiki in protivirusna zdravila, lahko sprožila tako imenovani oksidativni stres. To pomeni, da je ogrožena sposobnost prenosa kisika, ki je zelo pomemben za življenje in preživetje celic. Hkrati ob tem nastajajo dušikovi oksidi, ki lahko močno poškodujejo celice. Posledično se proizvodnja protiteles ‘razbohoti’, kar posledično povzroči, da so testi na protitelesa pozitivni. S tem se ustvarijo tudi nova genska zaporedja, ki jih nato zasledijo PCR testi – in vse to celo brez prisotnosti patogenega virusa,” ki vstopi od zunaj.

Zelo nazoren primer ignoriranja drugih povzročiteljev je povezava epidemije otroške paralize v ZDA in uporabe pesticidov, med katerimi je bila zelo razširjena uporaba DDT-ja: z njim so škropili po njivah, podeželju in močvirjih (proti komarjem); razkuževali črede živali (proti zajedavcem) ter imigrante in otroke (proti ušem). Obstajali so celo oglasi, ki so navdušeno razglašali DDT kot “dobrega zame”, “neškodljivega” in kot “čudežno snov”. Vendar so že takrat obstajali medicinski strokovnjaki, ki so preskrbeli trdne dokaze, da “strupi, kot so pesticidi, kot je DDT, povzročajo simptome paralize, ki so značilni za otroško paralizo.”

En strokovnjak je razkril, da “je leta 1945, ko je bil DDT sproščen za uporabo v širši javnosti v ZDA in drugih državah, prepričljiv opus toksikoloških preiskav že nedvomno pokazal, da je ta spojina nevarna za vse živali od žuželk do sesalcev.” Ta strokovnjak je prišel do sklepa, da je “širjenje otroške paralize po drugi svetovni vojni povzročila najintenzivnejša kampanja množičnega zastrupljanja v znani človeški zgodovini.” Ta kampanja je bila končno ustavljena zaradi vpliva knjige Silent Spring avtorice Rachel Carson, izdane leta 1962, čeprav je minilo še dodatnih deset let, preden je ameriška vlada prepovedala uporabo DDT-ja.

Avtorja v knjigi zelo podrobno analizirata številne možne vzroke nalezljivih bolezni, kot so zdravila, poživila (kot del življenjskega sloga), pesticidi, težke kovine, onesnaženje, stres in predelana (in gensko spremenjena) hrana. [2] Avtorja poudarjata, da lahko vsi ti vplivi močno poškodujejo telo ljudi in živali in jih celo ubijejo.

Tretja praksa, ki jo zasledimo v opisih različnih izmišljenih epidemij, je razširjena korupcija na vseh ravneh javnih zdravstvenih storitev, ki farmacevtskim družbam in raziskovalcem omogoča ogromne dobičke. To ne bi bilo mogoče, če ne bi v sedanji znanstveni kulturi prevladovali tajnost, podeljevanje privilegijev, pomanjkanje odgovornosti in očitno pomanjkanje nadzora. Brez tega lovci na viruse ne bi mogli strašiti ljudi s smrtonosnimi virusi in pred njimi skriti “več kot temeljna znanstvena dejstva, da obstoj, patogenost in smrtonosni učinki virusov niso bili nikoli dokazani.” In takšno priznanje bi nato odprlo vrata za raziskovanje druge možnosti, da so domnevno nalezljivi virusi delci, ki jih celice same proizvajajo kot posledico določenih dejavnikov stresa, kot so okoljski strupi in zdravila. Ta možnost je v knjigi omenjena nekajkrat (vključno s strani raznih citiranih avtorjev) in bi po mojem mnenju zahtevala več pozornosti in raziskav.

Razsodba avtorjev glede sedanje ‘popolne korona manije’ (njune besede) je, da “je nemogoče zaključiti, da se zgolj to, kar se imenuje SARS-CoV-2, smatra za možen vzrok simptomov pri bolnikih, ki so označeni z nalepko bolezni ‘Covid-19’.” Tak sklep bi bil mogoč le: e:

Ker noben od teh pogojev ni izpolnjen, moramo priti do zaključka, da imamo opravka z novim primerom izmišljene pandemije.

Eden od avtorjev, zdravnik Köhnlein ima lastno medicinsko prakso, kjer zdravi tudi bolnike s hepatitisom C in aidsom, ki so skeptični do običajnega zdravljenja, lahko poda tudi nekaj osnovnih navodil o “alternativah zdravilom in cepljenju, ki so brez stranskih učinkov.” Po njegovem mnenju je najboljši način za boj proti nalezljivim boleznim čim večje razstrupljanje našega telesa in krepitev lastnega imunskega sistema z uživanjem naravnih živil, bogatih z encimi (kot so sveže sadje in zelenjava), z nadomeščanjem rafinirane hrane z naravnimi polnovrednimi živili, in s holističnim pogledom na zdravje namesto filanja s tabletkami. Čeprav so ta navodila le na kratko omenjena na nekaj mestih, so vseeno pomemben del knjige. [3]

V epilogu knjige je opisan nenavaden primer podpore slavne osebe [4] novi industriji aidsa s strani filmske zvezde Rocka Hudsona, ki je bil diagnosticiran z aidsom le tri leta po “odkritju prve skupine simptomatskih bolnikov” [5] v ZDA. Leta 1985 je javno sporočil, da umira zaradi aidsa, kar je ustvarilo ogromno publiciteto, kljub dejstvu, da je umrl zaradi kumulativnih negativnih učinkov na njegova jetra zaradi desetletij kajenja, pitja in uporabe rekreacijskih poživil [6] – ter v zadnjem letu svojega življenja skupaj z zelo toksičnimi zdravili, ki povzročajo razkroj jeter. Razcvet industrije aidsa je utrl pot vsem posledičnim epidemijam, ki so koristile lastnikom farmacevtskih podjetij, politikom, raziskovalcem, zdravnikom in novinarjem – vse to na račun bolnikov. Kajti ti plačujejo najvišjo ceno, brez da bi dobili tisto, kar si zaslužijo in kar najbolj potrebujejo za ohranjanje zdravja: to je razsvetljenje o pravih vzrokih in resničnih terapijah, ki bi preprečevale in zanesljivo prispevale k ozdravljenju njihovih bolezni.

Ta poglobljena preiskava, ki spodbuja razmišljanje, bi morala biti obvezno čtivo za vse antropozofske zdravnike, ki pišejo ali predavajo o pandemiji korone, da bi se izognili širjenju lažnih trditev lovcev na viruse, da je bil novi koronavirus že identificiran kot vzrok za Covid-19. [7] Kajti duhovni znanstveniki so dolžni, da se seznanijo z vsemi možnimi razlagami pristne materialistične znanosti o izvoru epidemij, preden predstavijo javnosti manjkajoče duhovne razlage. V nasprotnem primeru ljudje ne bodo sposobni doseči pravega razumevanja te zelo kompleksne tematike, ki v sedanjem času priteguje pozornost celotnega človeštva.

   OPOMBE

  1. Avtorja v knjigi obravnavata zgolj eno bolezen, ki pripada tipičnim otroškim boleznim – to so ošpice. Zatorej (v primerjavi z ostalimi poglavji, ki obravnavajo primere izumljenih epidemij) poglavje o ošpicah predstavlja 10 razlogov proti cepljenju proti ošpicam. En razlog je, da so primerjalne študije »definitivno pokazale boljše zdravstvene rezultate pri otrocih, ki niso prejeli cepiva v prvem letu njihovega življenja.« (Brian S. Hooker,Department of Sciences and Mathematics, Simpson University in California) ter da »je bilo zbrano skoraj 60 znanstvenih raziskav, ki so odkrile, da so cepljeni otroci precej bolj bolni kot so njihovi necepljeni vrstniki.« (Robert F. Kennedy Jr.)
    Drug razlog je, da ni dokazov za učinkovitost cepljenj, ki bi izpolnjevali standarde dvojno slepe, s placebom nadzorovane klinične študije. Leta 2018 je eden od najbolj vplivnih strokovnjakov za cepljenje na svetu, Dr. Stanley Plotkin, “priznal, da so raziskovalci, ki poskušajo ugotoviti varnost cepiv brez placeba, v deželi sanj.” Vendar pa obstaja ena študija “iz leta 2012, v kateri je bilo primerjano cepivo proti gripi s pravim placebom.” Cepivo je povzročilo porast “skoraj šestkrat toliko bolezni dihal” v primerjavi s placebom. Poleg tega je cepivo “dejansko povečalo nevarnost, da se dobi gripo.” Če pogledate na ameriški Urnik otroških cepiv, boste našli 21 cepljenj proti gripi do njihovega 18 leta! Če bi bila ta cepiva resnično učinkovita, potem bi morali biti Američani najbolj odporni proti tej – v skladu z uradno razlago – “zelo nalezljivi virusni infekciji dihalnih poti,” ki se “pogosto pojavi v epidemijah.” Ker temu ni tako, imamo tu en dokaz za zgoraj omenjeno ugotovitev, da cepiva proti gripi dejansko pospešujejo njen pojav!
  2. Ena od redkih pomanjkljivosti knjige je, da avtorja v primeru bolezni norih krav ne omenita pitanja živali z mesnimi proizvodi, ki niso bili nikoli prej na njihovem jedilniku, kot možnega vzroka za pojav te bolezni. To povezavo je opisal Steiner že na pričetku dvajsetega stoletja.
  3. Epilog v prvi izdaji knjige z naslovom Side Effect-Free Alternatives to Medications and Vaccinations je v celoti posvečen tej tematiki. Žal je v drugi izdaji zaradi neznanih razlogov ta kratek epilog izpuščen.
  4. Metodo podpore slavne osebe določenemu proizvodu je razvil Edward Bernays (1891–1995), nečak Sigmunda Freuda, ki je uporabil odkritja psihoanalize za povečanje povpraševanja in prodaje. Ker v tistem času še ni bilo veliko povpraševanja po ‘zdravilih’ proti aidsu, je bil opisan primer zelo dobrodošel, še posebno zato, ker so se mnoge slavne osebe pridružile ‘akcijam osveščanja’ o nevarnosti, da se okužimo z novim virusom.
  5. V podpoglavju Clustering: How to Make an Epidemic Out of One Infected Patient je razloženo, da je odkrivanje skupin okuženih z istim virusom eno od osnovnih orodij za iznajdbo nove epidemije.
  6. Dobro poznani so negativni učinki uživanja alkohola in težkih drog na jetra; manj znano je, da “uporaba tobaka vodi najbolj pogosto do bolezni, ki prizadenejo srce, jetra in pljuča.” (Wikipedia, 2020). Iz antropozofske perspektive so jetra glavni organ življenjskih sil v človeškem organizmu (glej prehranski princip HRANA IN POŽIVILA), kar je razvidno iz izredne sposobnosti jeter, da se obnovijo.
  7. En primer takšne nekritične uporabe trditev 'lovcev na viruse' se lahko na primer najde na samem začetku članka Michaele Glöckler, Questions and Considerations on the Corona Crisis from a Medical Point of View, September 2020.