Izjava o izolaciji virusa

Sally Fallon Morell, MA, Dr. Tom Cowan, MD, Dr. Andrew Kaufman, MD, 19. februar 2021

Angleška verzija: Statement on Virus Isolation

Prevod: Robert Križnar in Brane Žilavec, 7. April 2021

Izolacija:
dejanje izolacije;
dejstvo ali stanje izoliranosti ali samostojnosti;
ločenost od drugih stvari ali oseb;
osamljenost.

Oksfordski slovar angleškega jezika

 

Polemika o tem, ali je bil virus SARS-CoV-2 kdarkoli izoliran ali prečiščen, se nadaljuje. Ne glede na to mora vsak nepristranski človek ugotoviti – z uporabo gornje definicije, zdrave pameti, zakonov logike in diktatov znanosti – da virus SARS-CoV-2 ni bil nikoli izoliran ali prečiščen. Posledično ni mogoče najti nobene potrditve obstoja virusa. Logične posledice, posledice zdrave pameti in znanstvene posledice tega dejstva so:

Tu je zgoščen opis ustreznega načina za izolacijo, karakterizacijo in predstavitev novega virusa.

Najprej se odvzamejo vzorci (kri, izpljunek iz pljuč ali sapnika, ostali izločki) pri mnogih ljudeh (npr. 500) s simptomi, ki so brez para in dovolj specifični za opis bolezni. Brez mešanja teh vzorcev s kakršnimi koli tkivi ali izdelki, ki tudi vsebujejo genski material, virolog macerira, filtrira in ultracentrifugira, [1] tj. očisti vzorec. Ta običajna virološka tehnika, ki jo desetletja izvajajo za izoliranje bakteriofagov [2] in tako imenovanih velikanskih virusov v vseh viroloških laboratorijih, nato omogoča virologu, da z elektronsko mikroskopijo prikaže na tisoče enako velikih in oblikovanih delcev. Ti delci so izoliran in prečiščen virus.

Te identične delce se nato s fizikalnimi in/ali mikroskopskimi tehnikami preveri glede njihovih enakih lastnosti. Ko je njihova čistost določena, se lahko delce dodatno okarakterizira. To vključuje preučevanje strukture, morfologije in kemijske sestave delcev. Nadalje se okarakterizira njihovo genetsko sestavo s pomočjo izločitve genskega materiala direktno iz prečiščenih delcev in z uporabo tehnike genskega sekvencioniranja, kot je Sangerjevo sekvencioniranje, [3] ki je prav tako že desetletja poznana tehnika. Nato opravimo analizo, s katero potrdimo, da so ti uniformni, enotni delci zunanjega izvora, kot to velja za pojmovanje virusa, in ne običajni produkti razgradnje odmrlih in umirajočih tkiv. [4] (Od maja 2020 vemo, da virologi ne morejo ugotoviti, ali so delci, ki jih vidijo, virusi ali zgolj običajni produkti razgradnje mrtvih in umirajočih tkiv.) [5]

Če smo prišli tako daleč, potem smo popolnoma izolirali, okarakterizirali in določili gensko zaporedje virusa kot zunanjega delca. Vendar pa moramo še vedno pokazati, da je vzročno povezan z boleznijo. To se izvede tako, da se skupino zdravih bitij (običajno se uporabljajo živali) izpostavi vplivu teh izoliranih, prečiščenih virusov na način, na katerega naj bi se bolezen prenašala. Če živali zbolijo za isto boleznijo, kar potrjujejo klinične in obdukcijske ugotovitve, je to zdaj dokaz, da virus dejansko povzroča bolezen. To dokazuje nalezljivost in prenašanje nalezljivega povzročitelja.

Nobenega od teh korakov se ni niti poskusilo izvesti z virusom SARS-CoV-2, niti niso bili vsi ti koraki uspešno izvedeni za noben tako imenovani patogeni virus. Naše raziskave kažejo, da v medicinski literaturi ni nobene študije, ki bi prikazala te korake.

Namesto opisanega so virologi že vse od leta 1954 jemali le neprečiščene vzorce od razmeroma majhnega števila ljudi, pogosto manj kot deset, ki so imeli podobno bolezen. Nato so ta vzorec minimalno obdelali in ta neočiščen vzorec inokulirali na gojišče tkiva, ki je običajno vsebovalo od štiri do šest drugih vrst materiala – vsi od teh pa so vsebovali enak genski material, kot je tisti, ki se imenuje ‘virus’. To gojišče tkiva se zatem izstrada in zastrupi, kar seveda povzroči razpad na številne vrste delcev, od katerih nekateri vsebujejo genski material. Proti vsaki zdravi pameti, logiki, uporabi jezika in znanstveni integriteti, se ta postopek imenuje ‘izolacija virusa’. Ta zvarek, ki vsebuje drobce genskega materiala iz številnih virov, se nato podvrže genski analizi, ki nato v procesu računalniške simulacije ustvari domnevno zaporedje domnevnega virusa, tako imenovanega silico genoma. V nobeni stopnji tega postopka ni potrjen dejanski virus s pomočjo elektronske mikroskopije. V nobeni stopnji ni izločen in sekvencioniran genom dejanskega virusa. To je znanstvena prevara.

Ugotovitev, da neprečiščeni vzorec – inokuliran na gojiščno kulturo skupaj s toksičnimi antibiotiki, govejim fetalnim tkivom, amniotsko tekočino in drugimi tkivi – uniči ledvično tkivo, na katero je bil inokuliran, velja kot dokaz za obstoj in patogenost virusa. To je znanstvena prevara.

Od zdaj naprej, ko vam kdo da v roke papir, ki omenja, da je bil virus SARS-CoV-2 izoliran, preverite poglavja o metodah. Če so raziskovalci uporabili Vero celice ali katero koli drugo metodo gojenja, veste, da njihov postopek ni bil izolacija. Slišali boste naslednje izgovore, zakaj dejanska izolacija ni bila narejena:

  1. V vzorcih vzetih od bolnikov ni bilo najdenih dovolj virusnih delcev za analizo.
  2. Virusi so znotrajcelični paraziti; zato jih ni moč najti zunaj celice.

Če drži prva točka in virusa ne moremo najti v izpljunku bolnih ljudi, potem je vprašanje na podlagi katerih dokazov se sodi, da je virus nevaren ali celo smrtonosen? Če drži druga točka, potem je vprašanje kako se lahko virus širi od osebe na osebo? Rečeno nam je namreč, da virus izstopi iz celice, da bi nato okužil druge. Zakaj ga potem ni mogoče najti?

Nazadnje ni neka motnja ali kontroverzno vparašanje, da se preverja te virološke tehnike. Osvetlitev te resnice je bistvenega pomena za zaustavitev te strašne prevare, s katero se sooča človeštvo. Kajti, kot zdaj vemo, če virus nikoli ni bil izoliran, sekvencioniran ali prikazan, da povzroča bolezen, če je virus izmišljen, zakaj potem nosimo maske, se socialno distanciramo in silimo cel svet v zapor?

In končno, če patogeni virusi ne obstajajo, kaj se potem daje v tista injekcijske pripravke, ki so jih zmotno imenuje ‘cepiva’, in kakšen je njihov namen? To znanstveno vprašanje je najnujnejše in najpomembnejše vprašanje našega časa.

Mi imamo prav. Virus SARS-CoV-2 ne obstaja.

   OPOMBE

  1. Izolacija, karakterizacija in analiza bakteriofagov iz haloalkalnega je
  2. Obstajajo različna centrifugiranja.  Ultracentrifugiranje  (centrifugiranje z regulacijo specifične teže) je proces prave izolacije, ki izloči delce konstantne specifične teže. Peletiranje zgolj razdvoji mešanico v dva dela, v trdno usedlino in tekočino. [dodana opomba B.Ž.]
  3. zera Elmenteita v Keniji, Juliah Khayeli Akhwale et al, PLOS One, 25. aprila 2019
  4. Sangerjevo sekvencioniranje je metoda DNA sekvencioniranja, ki temelji na selektivnem vključevanju dideoksinukleotidov, ki zaključujejo verigo, z DNA polimerazo v teku in vitro replikacije DNA. Potem ko so to metodo prvič razvili leta 1977 Frederick Sanger in sodelavci, je postala najpogosteje uporabljena metoda sekvencioniranja v zadnjih 40 let. Prvič je bila metoda komercializirana leta 1986. Vir: Wikipedia/Sanger sequencing, marec 2021 [dodana opomba B.Ž.]
  5. Izvencelični vezikuli, pridobljeni iz apoptotičnih celic: bistvena povezava med smrtjo in regeneracijo, Maojiao Li1 et al, Frontiers in Cell and Developmental Biology, 2. oktober 2020
  6. Vloga ekstracelularnih vezikulov kot zaveznikov virusov HIV, HCV in SARS, Flavia Giannessi et al, Virusi, maj 2020