Ena od najbolj pomembnih polarnosti človeškega bitja je polarnost med njegovim fizičnim in duševno-duhovnim delom. Ena od manifestacij tega nasprotja je razvidna v naslednjem pravilu: Izvor notranje fizične bolezni je potrebno iskati v neravnovesju na področju duševno-duhovnega življenja človeka, medtem ko je izvor duševnih motenj potrebno iskati v nepravilnem delovanju telesnega organa ali sistema.
Ko preučujemo ŠTIRIDELNO NARAVO ČLOVEKA – fizično telo, eterično telo, astralno telo in 'Jaz' oz. ego – lahko opazimo nasprotje med fizičnim in eteričnim telesom na eni strani ter astralnim telesom in 'Jazom' na drugi. To nasprotje je ključnega pomena za razumevanje izvora telesnih bolezni v primerjavi z duševnimi boleznimi.
"Dandanes ni skoraj ničesar drugega, kar bi vnašalo večjo zmedo, kot so pogosto poudarjene razlike med človekovo telesno naravo in njegovo dušo in duhom, med fizičnimi boleznimi in tako imenovanimi psihološkimi oz. duševnimi boleznimi. Takšen pogled na pomembne odnose in razlike med takšnimi dejstvi človeškega življenja, kot so obolelo telo in obolela duša, trpi zaradi materialističnega oz. atomističnega načina razmišljanja. Narava tega materializma ni v opazovanju in preučevanju poteka materialnih procesov v človeškem telesu, ali v spoštljivem preučevanju čudovite zgradbe in delovanja živčnega sistema in drugih organov človeškega bitja. To še ne naredi nekoga za materialista. Nekdo postane materialist zato, ker iz raziskovanja teh materialnih procesov vseskozi izpušča duhovno s tem, da gleda v materialni svet in vidi v njem le materijo in materialne procese.
Tisto, kar mora zagovarjati duhovna znanost, pa je sledeče: kjerkoli se na zunaj kažejo čutilom materialni procesi – in to so edini procesi, ki jih moderna znanost priznava za točne in zmožne opazovanja – so le-ti samo zunanja manifestacija, samo zunanje razodetje dejavnosti, v ozadju katerih in znotraj katerih ležijo duhovne sile in moči.
Na ta način imamo na eni strani vse fizične bolezni. Le-te se raziskujejo z opazovanjem nepravilnosti v organih ali različnih procesih, za katere se meni, da so fizične narave, in ki se jih lahko najde znotraj meja, ki jih predstavlja človeška koža. Potem je cilj, da se skuša popraviti to, kar se odkrije, da ne deluje pravilno. V tem primeru je podoba človeškega telesa s svojimi normalnimi in nenormalnimi stanji povsem materialistična. Zatem imamo na drugi strani t.i. psihološke ali duševne bolezni. Kot posledica materialističnega razmišljanja se te bolezni smatra zgolj za bolezni možganov ali živčnega sistema, čeprav so bili vloženi napori tudi v to, da bi našli njihove vzroke v ostalih organskih sistemih človeškega bitja. Ker na splošno nimajo ljudje nobene ideje o tem, kako delujeta duša in duh v zdravem človeškem telesu, je nemogoče priti do razumevanja odnosa med t.i. duševno boleznijo do preostalega dela človeka. Duhovna znanost pa je sposobna podrobno razložiti, kako imajo vse t.i. psihološke in duševne bolezni svoj izvor v motnjah delovanja organov, v oslabitvi organov, v širjenju ali krčenju organov v človeškem organizmu. Tako imenovane duševne bolezni nastanejo prej ali slej tam, kjer obstaja neka nepravilnost v organu, v srcu, v jetrih, v pljučih in tako naprej. Duhovna znanost, ki je sposobna priti do točke poznavanja duhovne aktivnosti v normalnem srcu, je zmožna odkriti vzrok za obolelo življenje duha ali duše, ki se v današnjem času imenuje duševna bolezen, v poslabšanju ali nepravilnosti srca.
Nobene potrebe ni, da bi se duhovna znanost bala pokazati, kako so t.i. psihološke ali duševne bolezni vedno povezane z nečim, kar se pojavlja v človeškem telesu. Duhovna znanost mora poudariti, da je največ, kar je mogoče doseči, če se preučuje zgolj odklon od t.i. normalnega življenja duše, enostranska diagnoza. Zaradi tega psihoanaliza ne more nikoli na tem področju privesti do česa več, kot do nekakšne diagnoze, in nikoli do resničnega zdravljenja. Pri duševnih boleznih se je potrebno zdravljenja lotiti z dajanjem terapije za telo in iz tega razloga je potrebno podrobno poznavanje razvejanosti duhovnega v materialnem. Potrebno je vedeti, kje in kako se lotiti materialnega telesa – ki je prežeto z duhom – da se ozdravi bolezen, pri kateri so nenormalna stanja duše le simptomi. Duhovna znanost mora znova in znova poudarjati sledeče: vzrok za tako imenovane duševne ali psihične bolezni je v organskih sistemih človeškega bitja.
Gledano z druge strani se vse pojave življenja, ki na videz vplivajo le na dušo ali na delovanje duševnega elementa – na primer vse, kar se izraža v različnih temperamentih in dejavnostih temperamenta v človeku, vse kar se izraža v tem, kako se otrok obnaša, igra, hodi – vse to se danes preučuje le z duševno-duhovnega vidika, čeprav ima to tudi svoj telesni vidik. Nepravilno izobraževanje otroka lahko privede v poznejših letih življenja do pojava poznane oblike fizične bolezni. V določenih primerih duševne bolezni moramo pogosto pogledati na telesni element in tam iskati prave vzroke; v določenih primerih fizične bolezni moramo pogledati na duhovno, da bi tam našli vzrok. Bistvo duhovne znanosti je, da sledi duhovnemu navzdol v njegovem materialnem delovanju. Duhovna znanost si nikoli ne predstavlja materije na način, kot to danes počne moderna znanost; duhovna znanost si vedno utre pot do duhovnega v vseh raziskavah materialnega. Zato je sposobna opaziti, da se mora nenormalno življenje duše neizogibno izraziti v nenormalnem telesnem življenju, čeprav je na začetku nepravilnost lahko skrita pred zunanjim zapažanjem." [1]
Kadarkoli torej iščemo prvotni izvor fizične bolezni, ga bomo našli v duševno-duhovnem neravnovesju – to je v astralnem telesu ali človeškem 'Jazu', ki zaideta na stranpot na ta ali oni način. In "dejanski vzroki psiholoških bolezni se morajo iskati v deformacijah organov. Če vzamemo v poštev le psihološke simptome, ne pridemo nikamor. Podobni psihološki simptomi nas lahko pripeljejo do popolnoma različnih vzrokov bolezni. Posebno v tako imenovanih duševnih boleznih smo bolj in bolj vodeni do deformacij organov, k organu, ki ne deluje pravilno" [2] – to je k nepravilnostim organov in sistemov, ki sestavljajo fizično-eterični del človeškega bitja. [3]
OPOMBE
