Duhovno znanstveni pogled na poreklo virusov
in naravo virusnih bolezni
Brane Žilavec, 8. maj 2021
Prevod: Robert Križnar, 4. junij 2021
Duhovno znanstveni pogled na poreklo virusov
in naravo virusnih bolezni
Brane Žilavec, 8. maj 2021
Prevod: Robert Križnar, 4. junij 2021
Od samega začetka ‘pandemije korone’ smo izpostavljeni nenehnim trditvam politikov in predstavnikov uradne medicine, ki z neomajno gotovostjo razglašajo, da je novi sev koronavirusa vzrok pandemije Covida-19. To počnejo kljub temu, da ne obstaja fizičnih sredstev, ki bi nam omogočili prodreti – celo s pomočjo najnovejše tehnologije – v neskončno majhno sfero obstoja in opazovati žive medsebojne vplive med drobcenimi organi celic, imenovanimi ‘organele’, in različnimi snovmi na nivoju molekul. V primeru bakterij lahko te vsaj vidimo z optičnimi mikroskopi in opazujemo, kako se množijo v laboratorijski posodici. Toda pogledati v živo celico je nemogoče, ker bi kakršen koli vstop vanjo s pomočjo katerega koli mehanskega pripomočka celico enostavno ubilo.
Zato je vsaka celica kot hiša z zaprtimi vrati in okni, ki jo lahko znanstveniki opazujejo le od zunaj in registrirajo, kdo vstopa in izstopa ter kaj nosi s seboj; včasih lahko skozi okno dobijo bežen pogled na neko gibanje znotraj in nato s pomočjo vseh teh opazovanj ugibajo, kaj se dogaja znotraj. Seveda lahko znanstveniki z različnimi metodami mikro-seciranja odmrlih celic ugotovijo njihovo notranjo zgradbo, toda to je enako, kot če bi ugotovili zgradbo hiše in nato poskušali ugotoviti, kaj se je dogajalo v njej, ko so jo naseljevali ljudje.
Na prehodu iz nivoja celice na nivo molekul materialistična znanost naleti na neprepustni zid tega, kar lahko še vedno opaža – tudi s pomočjo najnaprednejših tehnoloških sredstev. To je razvidno, če primerjamo naslednji dve sliki (elektronskega mikroskopa) delov človeškega genoma (kompleksne biološke molekule) z računalniško ustvarjenimi slikami tega, kar naj bi bila njegova notranja zgradba. [1]
Mikrograf (vrstičnega elektronskega mikroskopa) dela DNA in risba dvojne vijačnice z njeno notranjo strukturo
Elektronski mikrograf človeškega kromosoma in znanstvena predstava njegove notranje zgradbe
V obeh primerih lahko vidimo, da na fotografiji ni ničesar, kar bi z absolutno gotovostjo potrdilo domnevno notranjo strukturo, ki nam jo predstavljajo znanstveniki. To je neizpodbitno dejstvo, tudi če bi se vsi ljudje na svetu strinjali, da ima DNA dvojno vijačno strukturo. Razlog, zakaj znanost ne more dati nobene fotografije njihove molekularne zgradbe, je v tem, da je le-ta preprosto premajhna! Tu smo soočeni z eno od omejitev fizične znanosti, ki se jo lahko preseže le s pomočjo nadčutnega zaznavanja. [2]
Zgolj zaradi tega dejstva bi moralo biti jasno, da obstaja veliko ugibanja o tem, kaj se dogaja, ko usmerimo našo pozornost na tri najmanjše strukturne nivoje fizičnega organizma: na celice, molekule in na atome. Ker virusi pripadajo nivoju molekul, ni dobrega razloga za stopnjo zaupanja, ki ga izražajo virologi, ko govorijo o zgradbi virusov, njihovi nalezljivi naravi, načinu, kako ugrabijo celice in jih prisilijo, da proizvajajo nove viruse in tako naprej. Tisti znanstveniki, ki te trditve jemljejo kot nekaj samoumevnega, samo potrjujejo mnenje duhovne znanosti, da je pogosto »naivnost naše sodobne materialistične mitologije zelo velika. Pravzaprav je veliko večja kot v primeru katere koli druge mitologije. Do tega spoznanja bo prišlo šele v prihodnosti,« [3] ko se bodo ljudje prebudili iz mentalnega ‘zapora’ materializma in odkrili resničnost obstoja duhovnih svetov.
Ali Steiner res ni bil sposoben razlikovati med bakterijami in virusi?
Med člani antropozofskega gibanja kroži napačna predstava, da lahko Steinerjeve opise glede vloge bakterij pri nalezljivih boleznih uporabimo tudi za viruse. Ker se je »v Steinerjevih časih o virusih dotlej malo govorilo med širšo populacijo,« so nekateri prišli do zaključka, da se v Steinerjevih tekstih »beseda ‘bakterija’ ne nanaša samo na bakterije, temveč tudi na vse mikroorganizme, ki povzročajo bolezni, vključno z virusi.« [4] Malce spremenjeno videnje je, da »so viruse odkrili šele v devetdesetih letih 19. stoletja, tako da takrat, ko Steiner bolj podrobno govori o mikrobih ali bakterijah, se lahko njegove komentarje obravnava tako, kot da vključujejo vse mikroorganizme, kar nas usmerja k današnjemu razumevanju virusov.« In še eno videnje je, da je bil »virus prvič izoliran leta 1935, zato jih Steiner imenuje bakterije – in ne še viruse.« [5]
Posledica tovrstnega sklepanja je, da Steiner nekako ni zmogel razlikovati med bakterijami in virusi [6] zaradi zgodovinskega dejstva, da je bila ‘prava narava’ virusov odkrita šele po njegovi smrti s pomočjo prvega elektronskega mikroskopa v tridesetih letih 20. stoletja. [7] Tisti, ki sledijo tem argumentom, ne upoštevajo druge možnosti – to je, da bi se lahko Steinerjevo pojmovanje narave virusov razlikovalo od materialističnega pojmovanja, na podoben način, kot se duhovno znanstveno pojmovanje narave snovi bistveno razlikuje od materialističnega.
Druga težava z zgornjim stališčem je, da njegovi zagovorniki ne preskrbijo nobenih dokazov, da Steiner ni razlikoval med bakterijami in virusi. Obstaja pa dovolj dokazov, da je bil Steiner seznanjen z najnovejšimi odkritji na področju virologije. Kajti v teku njegovega življenja »je bil Steiner navdušen bralec in je sledil napredkom na vseh področjih na način, ki je bil mogoč izobraženim laikom v tistih časih. Čeprav so bila zagotovo nekatera področja, za katera je bil prepričan, da so bili raziskovalci njegovega časa na napačni poti, je bolj pomembno, da je bil na tekočem z napredkom tako rekoč na vseh področjih. Glede virologije nam to dokazujejo njegove pripombe v predavanju iz leta 1909 o odkritjih povezanih s komarji in rumeno mrzlico. Ta raziskava je bila opravljena na Kubi in objavljena šest let pred tem.« [8]
To pa še ni vse. [9] Leta 1917 je rekel: »Tako kot so bili virusi odkriti kot sredstvo za zaščito pred boleznimi, bodo tudi nekatere inokulacije uporabljene za vplivanje na človeško telo tako, da ne bo prostora za duhovne nagnjenosti duše.« [10] Prvi del stavka dokazuje, da je bil Steiner seznanjen z naslednjim zgodovinskim dejstvom: »V začetku 20. stoletja je angleški bakteriolog Frederick Twort odkril skupino virusov, ki okužijo bakterije in ki se danes imenujejo bakteriofagi (fagi), in francosko-kanadski mikrobiolog Félix d’Herelle je opisal viruse, ki so ob dodajanju bakterijam v petrijevkah ustvarili območja odmrlih bakterij... Fage so napovedovali kot potencialno zdravilo za bolezni, kot sta tifus in kolera, vendar je bil ta njihov obet z razvojem penicilina pozabljen.« [11]
Steiner je celo izjavil, da je »zdravljenje z modificiranim virusnim cepivom učinkovito v primeru davice, ker se z njim telo močno spodbudi, da postane aktivno, čeprav ima to tudi neugodne posledice.« [12] Resnično vprašanje, ki izhaja iz vsega tega, je: Kakšna je razlika v Steinerjevem dojemanju in razumevanju virusov v primerjavi s sodobnim materialističnim?
Ko preučujemo zgodovino odkritij virusov, lahko opazimo, da je že od samega začetka prisotna dvoumnost v dojemanju narave virusov. »Vsa pričanja kažejo, da so zgodnji spisi uporabljali besedo ‘virus’ v kontekstu njenega prvotnega pomena, ki je v latinščini ‘strup’ ali ‘škodljiva snov’. Pozorno branje spisov iz 18. in 19. stoletja, zlasti tistih, ki se nanašajo na cepljenje proti črnim kozam in cepljenje na splošno, kaže, da se beseda ‘virus’ očitno nanaša na neke vrste ‘škodljivo snov’. To se lahko dokaže s prakso cepljenja, pri kateri se uporabi ‘gnoj’ iz vnetnih ran na koži ljudi z boleznijo, imenovano črne koze; ta gnoj se je pogosto omenjal z besedo ‘virus’. Ista beseda se je uporabljala tudi za ‘gnoj’ iz vnetnih ran na vimenih krav z boleznijo, imenovano kravje koze. ‘Gnoj’ iz vnetnih ran je precej bolj podoben prvotnemu pomenu besede ‘virus’ kot strup ali škodljiva snov kot pa ‘okuženemu’ delčku.« [13]
V novejšem času so viruse smatrali kot »parazite, ki prečkajo mejo med življenjem in inertno snovjo.« Zgodovinsko dejstvo je, da so se »raziskovalci desetletja prepirali, ali so virusi živi ali ne.« [14] Na primer dr. Lynn Margulis [15] je trdila, da virusi »niso živi, saj zunaj živih celic nikoli ne naredijo ničesar. Virusi potrebujejo presnovo žive celice, ker nimajo potrebnih lastnosti, da bi ustvarili lastno. Presnova, nenehna kemija samo-vzdrževanja, je bistvena lastnost življenja. Virusi tega nimajo.« [16]
V nasprotju s tem pa obstaja nagnjenje, da se viruse obravnava kot mikrobe, s tem da se jim pripisuje tiste značilnosti, ki so značilne za najmanjše žive organizme – bakterije. In videnje, ki poskuša uskladiti ti dve nasprotujoči si perspektivi, je, da je »virus organizem z dvema fazama: virion (kužni delec) in celica« [17] – to je z mrtvim, semenu podobnim stanjem viriona in živim stanjem po tem, ko ugrabi ‘mehanizem’ razmnoževanja znotraj celice.
Tako lahko vidimo razvoj pojmovanja virusov od mrtvih delcev do živih mikroskopskih entitet kot neke vrste sodobno ‘vstajenje’ snovi na miselni ravni. Dejansko obstaja celo perspektiva, da so »virusi edina znana biološka entiteta s tovrstnim ‘fenotipom feniksa’ – s sposobnostjo, da se dvignejo iz lastnega pepela« [18] – to je od smrti do življenja in nazaj.
Težave znanstvenikov, da bi dojeli naravo virusov – ki so molekule na meji med organskim življenjem in anorganskimi snovmi – je le en primer pomanjkanja ustreznih pojmov, ki bi jim omogočili dojeti naravo ANORGANSKIH IN ORGANSKIH SNOVI iz duhovno znanstvene perspektive. Zato je vsaka predpostavka, da Steiner ni razlikoval med bakterijami in virusi, v nasprotju z osnovnim razlikovanjem med manifestacijama dveh različnih področij obstoja: fizičnega/mineralnega in eteričnega/živega. Mikroorganizmi (bakterije, arheje, protisti in enocelične glive) so živa bitja, ki se lahko razmnožujejo in imajo nekatere druge lastnosti življenja, kot so metabolizem, gibanje itd. Te lastnosti so manifestacija delovanja eteričnega telesa.
Vendar to ne velja za viruse. Virusi so molekule, ki jih najdemo v živih organizmih, vendar to še ne pomeni, da so ‘organizmi’. Če se viruse obravnava kot organizme, bi morali to storiti tudi z celotnimi genomi in z vsemi beljakovinami, maščobami in ogljikovimi hidrati. Vsi ti imajo namreč veliko pomembnejšo vlogo pri vzdrževanju organskih funkcij organizmov, kot jo imajo virusi. Toda v trenutku, ko se te kompleksne biološke molekule odstranijo iz organizmov, ne bodo več opravljale enakih dejavnosti kot v organizmu. Nasprotno, kadar so ločene od živega organizma, vanje vstopijo procesi razpadanja. To je razvidno v primeru katere koli hrane pridobljene iz rastlin in živali, kjer moramo uporabiti raznovrstne metode, da jo čim bolje zaščitimo pred silami razpadanja. [19]
Na podlagi teh razlag moramo zaključiti, da je najmanjši organizem celica. Čeprav vsaka celica za izvajanje svojih življenjskih funkcij potrebuje različne molekule, jim to ne daje pravice, da jih razglasimo za ‘organizme’. Tega ne moremo storiti niti s celotnim človeškim genomom, kljub dejstvu, da nosi načrt za fizično obliko človeka. Zato je vključitev virusov v skupino mikroorganizmov še ena moderna zmota, ki pomaga spodbujati strah pred ‘virusi morilci’ in vse ostale posledice tega napačnega pojmovanja sodobne znanosti.
Zato lahko vidimo, da ni bil Steiner tisti, ki ni mogel razlikovati med bakterijami/celicami in virusi/molekulami; sodobni znanstveniki so tisti, ki jih ne morejo razlikovati ali namerno brišejo mejo med njimi. In to velja tudi za vse tiste antropozofe, ki nekritično sprejemajo razlage materialistične znanosti kot ‘dejstva’ – brez upoštevanja očitne omejitve fizičnega pristopa k raziskovanju mikroskopskega sveta celic in molekul.
Zavajajoča iluzija izredno povečanih mikroskopskih slik
Na splošno se ljudje ne zavedajo, koliko nedokazanih predpostavk se smatra za realnosti samo zato, ker jih materialistična znanost propagira že desetletja ali celo stoletja, obenem ko se vse druge razlage, ki jim nasprotujejo, označuje kot ‘neznanstvene’. To še posebej velja glede vprašanja človeškega zdravja, zato »se mora pri vsakem, ki opazuje svet, čez nekaj časa pojaviti določena jeza proti vsaki uporabi mikroskopa in vsaki raziskavi na mikroskopski ravni, kajti mikroskopske metode so bolj nagnjene k temu, da odvrnejo človeka stran od zdravega pogleda na življenje in njegove moteče učinke, kot pa ga voditi v pravo smer. Vse procese, ki dejansko vplivajo na nas na področju našega zdravja in bolezni, je mogoče veliko bolje preučevati v makroskopskem kot v mikroskopskem obsegu. Mi moramo zgolj iskati priložnosti za takšen študij v svetu makrokozmosa.« [20]
Prevladujoči pristop v medicini je šel v nasprotno smer. Dandanes so se »ljudje privadili, da se odtujijo od narave, kolikor je le možno. Naredijo nekaj, kar jim zapre lastni pogled na naravo, kajti to, kar želijo preučevati, položijo pod steklo na majhno stojalo – oko ne gleda več v naravo, ampak gleda v steklo. Sam pogled je odrezan od narave. Temu rečejo mikroskop. V določenem smislu bi ga lahko imenovali tudi nuloskop, saj človeka zapre ven iz velikega sveta narave. Ljudje ne vedo, da je takrat, ko se nekaj poveča pod steklom, za duhovno znanje natanko tako, kot da bi se isti proces zgodil tudi v naravi. Samo pomislite, ko človeku vzamete nek majhen delec za namene opazovanja pod mikroskopom, je to, kar potem naredite s tem neznatnim drobcem, enako, kot če bi človeka samega raztegnili in raztrgali. Postali bi še hujša pošast od Prokrustesa, [21] če bi človeka nasilno raztegnili in ga raztrgali s ciljem, da bi ga povečali, tako kot je povečan ta drobni delček pod mikroskopom. Toda ali verjamete, da bi še vedno imeli pred seboj tega človeka kot osebo? To seveda ne bi bilo možno. Prav tako malo resničnosti obstaja tam pod mikroskopom. Resnica, ki se je poveča, ni več resnica; je iluzorna podoba. Ne smemo se oddaljiti od narave in omejiti lastnega pogleda. Za nekatere druge namene je to seveda lahko koristno; toda za resnično poznavanje človeka je neizmerno zavajajoče.« [22]
Ta neizmerno zavajajoč značaj mikroskopije v odnosu do zdravja ljudi je bil nazorno dokazan v primeru ‘pandemije korone’. Neskončno majhni virusi so se raztegnili do tako orjaške velikosti, da so se zdeli resnična grožnja za mnoge ljudi po vsem svetu. To ne bi bilo mogoče, če bi se ljudje zavedali, da »v človeškem bitju delujejo procesi, o katerih sodobna fiziologija in anatomija niti najmanj ne slutita, ker njihovo opazovanje ne zajema naravnih procesov. Opazovati moramo bolj prefinjene procese v naravi in šele nato bomo razkrili resnično znanje o človeku. Kajti za vse te stvari je potrebno notranje razumevanje narave in celovit pogled na toploto, zračne tokove, ogrevanje in hlajenje zraka, dejavnost sončnih žarkov pri tem ogrevanju in hlajenju zraka, vodno paro v atmosferi, čudovito delovanje jutranje rose nad cvetjem in rastlinami. Pri vseh teh stvareh je potreben občutek za naravo. In ta občutek za naravo zagotovo ni prisoten, ko je vse odvisno – tako kot v sodobnem načinu opazovanja – od tega, kar se vidi pod mikroskopom, kjer so stvari vzete proč od narave. Tu vlada strašna iluzija.
Kaj je namen gledanja skozi mikroskop? Cilj je videti tisto, česar z običajnim očesom ne vidimo. Ko je predmet izjemno povečan, si ljudje predstavljajo, da bodo njegovi učinki enaki kot takrat, ko je bil majhen. Toda v mikroskopiji gledamo nekaj, kar je neresnično. Mikroskopija je koristna le, če imate vi sami dovolj resničnega občutka za naravo, da lahko s svojo notranjo aktivnostjo določen predmet prilagodite ustrezni majhnosti. Potem je vse skupaj drugače. Če vidite predmet povečan, ga morate spet zmanjšati preprosto preko njegove lastne notranje narave. To se običajno ne naredi. Praviloma ljudje ne slutijo, da velikosti stvari v naravi niso relativne. Teorija relativnosti je važna in sijajna in na večini področij preprosto neizpodbitna. Toda, kar se tiče človeškega organizma, je to povsem druga stvar.« [23]
Kajti »človeški organizem na primer ne more biti dvakrat večji, kot je v resnici, saj ne bi mogel zdržati takšne velikosti. Velikost človeškega organizma določa vesolje; njegova velikost ni relativna, ampak absolutna. Ko je velikost nadnormalna kot pri velikanu ali podnormalna kot pri škratu, nas to takoj pripelje v stanja bolezni. In zato takrat, ko vidimo predmet pod mikroskopom, vidimo najprej laž. Gre za vprašanje pomanjševanja predmetov nazaj k resnici; to pa je mogoče le, če imamo občutek za naravo, občutek za to, kar se v resnici dogaja zunaj v naravi.« [24]
Ta občutek za naravo je bil v postopnem upadanju vse od pričetka moderne znanosti in tehnološkega razvoja. Namesto zdravega občutka za zunanjo resničnost smo vedno bolj ujeti z zavajajočim značajem atomističnih in molekularnih slik – s temi ‘mikroskopskimi lažmi’, ki imajo nagnjenje k širjenju vse dokler ne postanejo velikanski fantomi, ki preganjajo celotno človeštvo.
Ne obstajajo znanstveni dokazi, da tuji
virusi povzročajo ‘virusne bolezni’
Za nestrokovnjake ni lahka naloga, da pridobijo spoznanje o metodah poskusov, ki se izvajajo z namenom, da se dokaže, kateri dejavniki so odločilni za pojav določene bolezni. To velja tudi v primeru nalezljivih bolezni, ki se – v skladu z uradno znanstveno terminologijo – delijo na bakterijske in virusne nalezljive bolezni, čeprav lahko ‘v drobnem tisku’ najdemo priznanje, da »je težko razločiti, kaj je vzrok specifične okužbe, saj lahko bakterijske in virusne okužbe povzročijo enake simptome.« [25]
Definicija pojma ‘virusna bolezen’ ali ‘virusna okužba’ je, da »se ta pojavi, ko je telo organizma napadeno s strani patogenih virusov in se nalezljivi delci virusa (virioni) pritrdijo na občutljive celice in vstopijo v njih.« [26] Kje so dokazi za tako samozavestno trditev?
V članku Ali so virusi in mikrobi resnični krivci za pojave smrtonosnih epidemij? je predstavljeno dejstvo, da živimo med množico virusov okoli sebe in znotraj nas. Ker velika večina izmed njih ni patogenih, je treba izvesti poskuse, ki dokazujejo patogeni učinek katerega koli tipa virusov. V ta namen virologi cepijo primerno ‘celično kulturo’ z mešanico, ki vsebuje viruse in opazujejo izid. [27] Spodaj je diagram štirih korakov v takšnih poskusih: zmanjšanje hranilnih snovi, dodatek antibiotikov, dodatek infekcijske mešanice in opazovanje njenega učinka, ki se kaže v številu peg odmrlih celic v petrijevkah, ki so v preiskavi. [28]
Vendar je dr. Stefan Lanka, nemški biolog in virolog, izvedel kontrolni poskus, ki je nazorno pokazal, da odmiranja celic ne povzročajo virusi. [29] Dva neodvisna laboratorija je prosil, naj izvedeta isti poskus, ne da bi dodali kakršno koli ‘nalezljivo’ snov odvzeto bolnikom z ošpicami. [30] Rezultat tega kontrolnega eksperimenta – prvega v zgodovini virologije – je bil enak: mrtve celice!
To pomeni, da virologi »verjamejo, da celično kulturo ubijejo virusi. Vendar odmiranje tkiva in celic poteka na popolnoma enak način tudi takrat, ko sploh ne dodamo ‘okuženega’ genskega materiala. Virologi tega dejstva očitno niso opazili. V skladu z znanstveno logiko in pravili znanstvenega ravnanja bi morali izvajati kontrolne poskuse. Za potrditev novoodkrite metode tako imenovanega ‘razmnoževanja virusa’, bi morali znanstveniki, da bi ugotovili, ali metoda ne povzroča ali ponareja rezultata, opraviti dodatne poskuse (ki se imenujejo negativni kontrolni eksperimenti), pri katerih bi celični kulturi dodajali sterilne snovi ali snovi zdravih ljudi in živali. Do danes teh kontrolnih poskusov uradna ‘znanost’ ni še nikoli izvedla.« [31]
To pomeni, da do današnjega dne ni znanstvenih dokazov za trditev, da vnos tujih virusov povzroča kakršno koli tako imenovano ‘virusno bolezen’! In če vas to preseneča, morate vedeti, da to ni osamljen primer globoko prirojene zmote sodobnih raziskav, saj je »eden glavnih razlogov za težave v medicinski znanosti in zdravstvenem sistemu, ki ga promovira, da se večina ‘znanosti’ izvaja v laboratorijskih okvirih; to pomeni, da se sedaj laboratorijske poskuse skoraj v celoti enači z medicinsko znanostjo. To je temeljna napaka in to je tisto, kar resno omejuje sposobnost ‘znanosti’, da razume žive organizme.« Rezultat takšnega pristopa je ustvarjanje umetnega sveta, ki ni več podoben resničnim razmeram v naravnem okolju. Posledica tega je, da je »ena ključnih značilnosti laboratorijskih poskusov in ena glavnih težav z njimi, da ne preiskujejo živih nedotaknjenih bioloških sistemov.« [32]
Namesto tega takrat, »ko se tkivo pripravi za histologijo, histokemijo, elektronsko mikroskopijo ali imunokemijo, žival usmrtijo; tkivo se izreže; se pritrdi ali zamrzne; se vdela, se secira, se razdeli; se rehidrira, se obarva, se namesti; se obseva s svetlobo ali pa se ga bombardira z elektronskimi žarki.« [33] In celo v tistih poskusih, pri katerih ohranjajo rastlinske, živalske ali človeške celice in mikroorganizme pri življenju, so te celice odstranjene iz običajnega okolja – okolja, kjer so bile sestavni del nedotaknjenega živega organizma.
Posledično obstaja »zelo malo sklepov, ki jih je moč pridobiti iz poskusov, ki se izvajajo v zelo specifičnih pogojih laboratorijskega okolja in za katere se domneva, da so pomembni za zdravje živega človeškega telesa. Notranje okolje človeškega telesa ni prav nič podobno umetnemu okolju, ki so ga znanstveniki ustvarili za svoje laboratorijske poskuse.« [34] Razlog za to je razviden šele potem, ko vzamemo v poštev obstoj ŠTIRIDELNE NARAVE ČLOVEKA, sestavljenega iz fizičnega, eteričnega in astralnega telesa ter ego-organizacije.
Običajno si »zlahka predstavljamo, da to, kar obstaja v človeški okolici – kar pripada mineralnemu, rastlinskemu in živalskemu kraljestvu in se nato vzame v telo – da se ti zunanji materialni procesi, ki jih preiskujejo fiziki, kemiki in tako naprej, preprosto nadaljujejo na enak način v samem človeku. Vendar pa to ne drži, kajti jasno nam mora biti, da je znotraj človeške kože in v notranjih procesih vse drugače kot zunaj nje in da se notranji svet popolnoma razlikuje od zunanjega sveta. Vsak proces, ki poteka zunaj v naravi, se spremeni, ko se pojavi v človeku; v človeku je prežet z dušo; je duhovni proces. Dokler se človek tega ne zaveda, bo vedno znova prišel do zaključka, da se tisto, kar se preučuje v retorti ali na kak drug način, nadaljuje tudi v človeškem organizmu, sam človeški organizem pa bo preprosto obravnavan kot bolj zapleten sistem retort.« [35]
V resnici je človeški organizem izjemno zapleteno življenjsko okolje zaradi obstoja in dejavnosti nadčutnih teles človeka – eteričnega telesa, astralnega telesa in ego-organizacije. In ker materialistična znanost še ni sposobna sprejeti obstoja teh nadčutnih teles, so vsi zaključki, ki temeljijo na laboratorijskih poskusih, empirično napačni, kadar se jih enostavno prenese v okolje človeškega organizma! Tovrstna zmota oz. prevara je bila pogosto uporabljena v primeru tako imenovane ‘pandemije korone’ z namenom, da bi ljudi prisilili, da sprejmejo uradno promovirano poročanje o ‘smrtonosni pandemiji’.
Virusi so mineralni strupi, ki služijo kot hranilo nadčutnim telesom
Med zanimivi dejstvi, ki sem jih odkril med branjem različne znanstvene literature o virusih, je bilo pomanjkanje informacij o njihovem izvoru, kljub nespornim dokazom o njihovi povsod navzoči prisotnosti v vseh vrstah naravnih okolij in v vseh živih organizmih. Razlog za to nenavadno pomanjkanje informacij je morda v tem, da le-te ne podpirajo uradno pripoved o nalezljivih virusih, ki grozijo, da bodo vstopili v ljudi od zunaj in povzročili smrtonosno epidemijo.
Ker so virusi molekule, ki vsebujejo dele DNA ali RNA, obstaja zelo očiten vir le-teh: nenehno umiranje milijard celic v rastlinah, živalih in ljudeh – kar vse vključuje tudi razpad genomov. [36] To je posredno potrjeno z zmedo, ki jih povzroča množica imen, ki jih znanstveniki uporabljajo za virusom podobne delce, ki jih najdejo v živih organizmih: celi/nedotaknjeni virusi, goli virusi, obvezni znotrajcelični delci, zunajcelični delci, eksosomi, virusne razbitine, virusni drobci, delci genoma, fragmenti nukleinske kisline, virioni itd. Zatorej je neizpodbitno dejstvo, da vzorci, ki jih vzamejo iz grla ali pljuč bolnikov, »vsebujejo vsakovrstne molekule, milijarde različnih mikro- in nanodelcev, vključno z zunajceličnimi delci in eksosomi, ki jih proizvaja naše lastno telo in ki se jih pogosto enostavno ne da razločiti od virusov.« [37]
Obstaja en Steinerjev opis izvora virusov, v katerem uporablja nenavadne izraze: »V človeškem truplu je strup, znan kot virus mrtvih teles. Toda v resnici ima človek znotraj sebe ves čas truplo, ki proizvaja strup. Truplo proizvaja ta posebni virus in fizično telo živega človeka ga tudi proizvaja, ampak v tem primeru so na delu eterično telo, astralno telo in Jaz« [38] ter tako preprečujejo kakršne koli negativne učinke tega virusa.
Kaj je ta ‘virus mrtvih teles’? Iz zgornjega citata lahko razberemo, da Steiner ta virus obravnava kot strup – to pomeni, da se vrača k prvotnemu pomenu besede ‘virus’ kot ‘škodljiva snov’. Zato potrebujemo kratek uvod v duhovno znanstveno razumevanje narave strupov. [39]
V ta namen moramo pričeti s spoznanjem, da je »človeka treba obravnavati kot bitje, ki ni sestavljeno samo iz fizičnega telesa, ki je vidno očem, ampak tudi iz višjih članov – nevidnih teles. Prvi nevidni član, eterično telo, je veliko bolj fino, občutljivo telo in ga običajna čutila ne morejo zaznati.« [40] Posledica tega je, da »vidimo samo fizični del, ki ga ima človek skupaj z vsemi vidnimi neživljenjskimi bitji. Vse, kar se najde v človeškem telesu, obstaja tudi v mineralnem kraljestvu; seveda pa so te mineralne sile v človeku prisotne na poseben način. Te sile so prepletene na zapleten način in se razvijajo tako raznolično, da bi fizično telo razpadlo preko svojih lastnih zakonitosti, če ga ne bi prežemalo nekaj na tak način, kot voda prežema gobo – nekaj, kar se ves čas v vsakem človeku bori proti vsem motnjam fizičnega telesa. Tega borca imenujemo eterično oz. življenjsko telo. V vsakem od vas bi v vsakem trenutku bilo fizično telo izpostavljeno propadanju, če ne bi bil v vam ta borec, ta zmagovalec, ki ga imenujemo eterično oz. življenjsko telo. Človek ga ima skupaj s celotno živo naravo; ta borec obstaja v vsem, kar živi. V trenutku smrti, ko se fizično telo loči od eteričnega telesa in sledi fizičnim zakonom, to povzroči razpadanje in prehod v neživljenjsko naravo.« [41]
Naslednji »višji član je astralno telo, ki človeku omogoča čustva in zaznave. To telo ima človek skupno z živalmi, saj imajo tudi one astralno telo. Toda človek ima nekaj, česar žival nima, namreč samozavest, zavest Jaza. Človek je torej sestavljen iz vidnega fizičnega telesa in treh višjih članov: eteričnega telesa, astralnega telesa in Jaza.« [42]
Strupe lahko razdelimo v tri kategorije: mineralne strupe (arzen, svinec, fosfor itd.), rastlinske strupe (npr. Belladonna in digitalis) in živalske (npr. strupe žuželk in kač). Praviloma je »učinek mineralnih strupov, da fizično telo prodre v eterično telo. Rastlinski strupi povzročajo vdor eteričnega telesa v astralno telo. Živalski strupi povzročijo, da astralno telo prodre v področje Jaza.« Tako lahko vidimo, da ima »vsak strup svoj specifičen način delovanja,« [43] ki je razumljiv le s poznavanjem nadčutnih teles človeka.
Če želimo dojeti naravo virusa-trupla, ki spada med mineralne strupe, si moramo najprej predstavljati razpadajoče fizično telo človeka po smrti. V tem primeru vidimo celoten učinek tega virusa. Toda v resnici »fizično telo stalno proizvaja ta strup; ni nobenega razloga, zakaj tega ne bi počelo, saj je kot fizično telo v enakem stanju, ne glede na to, ali je človek mrtev ali živ.« Medtem ko smo živi, strup, ki ga proizvaja fizično telo, služi drugemu namenu, saj so v tem primeru na delu »eterično telo, astralno telo in Jaz. Ti višji člani so ves čas zaposleni s tem stalno nastajajočim strupom; vsrkavajo ga kot hranilo. Če truplo ne bi vsebovalo tega strupa, potem živ človek ne bi bil človek v resničnem smislu.« [44]
Tu smo prišli do ene najpomembnejših skrivnosti človeške zgradbe, ki razkriva, da »človeško bitje neprestano nosi v sebi te sile, ki prinašajo smrt, in da brez njih ne bi mogel biti ego, Jaz. Človek kot fizično bitje na Zemlji bi lahko upal, da bi postal nesmrten le, če bi se odrekel svoji ego-zavesti.« [45] Ta razlaga tudi razkriva, zakaj ima lahko propaganda o ‘smrtonosnih virusih’ tako močan psihološki vpliv na vse tiste, ki se ne zavedajo nadčutnih resničnosti znotraj njihovih lastnih organizmov.
Kajti »smrt je tista, ki deluje v nas, ko se predamo temu, kar je duhovno aktivno v naši zavesti. In tako kot gledamo skozi nezavedne ustvarjajoče sile do začetkov življenja, do rojstva, tako gledamo skozi zavestne pojmovne sile na to, kar se razkriva kot uničujoča sila; te sile se razkrijejo kot to, kar nas začne vse bolj prevzemati, ko vrastemo v zemeljsko življenje, ki nas razkrajajo in končno pripeljejo do soočenja z zemeljsko smrtjo; skozi te sile vidimo drug konec življenja, smrt.« [46]
Če se želimo zaščititi pred manipulacijami tistih, ki uporabljajo takšne duhovne uvide za svoje sebične namene, moramo vedeti, da so »procesi, ki povzročajo bolezen, le nadaljnje stopnjevanje tistih procesov, ki morajo biti prisotni pri zdravem človeku. Če ne bi mogli zboleti, ne bi mogli niti misliti niti čutiti. Vse, kar živi v duši v občutenju, čustvovanju in mišljenju, je na organskem nivoju sistem sil, ki povzroča bolezen, ko preseže svojo pravilno mero.« Ko se zavemo, da lahko le razpadajoče in umirajoče organsko življenje predstavlja osnovo za duševno-duhovno življenje, se lahko vprašamo, ali bo Svetovna zdravstvena organizacija v prihodnosti začela tudi kampanjo za drastično zmanjšanje človeških sposobnosti čutenja in mišljenja s ciljem izboljšanja javnega zdravja?! Ali pa bo končno priznala, da bi morali spet sprejeti moralno načelo starodavnih misterijskih centrov, ki so učili, da se »veščino zdravljenja ne sme predajati neodgovornim ljudem, saj bi hkrati s tem neizogibno posredovali tudi veščino, kako povzročiti pri ljudeh bolezen.« [47]
Tako lahko vidimo, da je Steiner viruse razumel drugače od tega, kar se nam vsiljuje s pomočjo materialističnih razlag. V skladu z njegovo razlago so virusi vrsta mineralnih strupov, ki jih nenehno proizvaja sam človeški organizem, [48] medtem ko je znotraj moderne medicine, »začenši z letom 1953, ideja Virchowa o bolezenskem strupu (Latinsko=virus) postala genetski virus.« [49] Potemtakem niso materialistične razlage transmisije virusov in njihovih ‘nalezljivih ciklov’ nič drugega kot ugibanja materialističnega uma, ki ni sposoben niti pripravljen priznati meja znanstvenega pristopa k preučevanju človeškega zdravja.
Zato je naslednji zaključek, da virusi zagotavljajo nepogrešljivo hrano za naša nadčutna telesa in si zato ne zaslužijo vsega tega strahu in sovraštva, ki se usmerja nanje s strani sedanjega zdravstvenega sistema. In kadar imajo virusi vlogo pri pojavu katere koli bolezni, moramo preučiti neravnovesja v odnosih med fizično-mineralnim telesom na eni strani in eteričnim telesom, astralnim telesom in ego-organizacijo na drugi strani. [50] Z drugimi besedami, če želimo ugotoviti primarni izvor katere koli telesne bolezni, ne smemo prezreti duhovnih vzrokov, ki odločilno prispevajo k nezdravim ravnovesjem v človeškem organizmu.
In končni zaključek je, da je pojem ‘virusne bolezni’ napačno interpretiran in bi zato zahteval resno ponovno obravnavo. [51] Kajti običajno »ljudje nekaj mislijo o stvareh, toda v trenutku, ko želijo te misli uporabiti za razlago človeškega bitja, te ne delujejo. Takšne misli bodo delovale, dokler bo nekdo izvajal poskuse z neživo snovjo v laboratoriju, toda v trenutku, ko nameravate razložiti nekaj v človeku, to ne deluje več.« [52]
Razlog, zakaj te misli ne delujejo več, je v tem, da »sodobni fizik ali kemik pravi, da obstajajo molekule, ki so sestavljene iz atomov, in da atomi posedujejo sile, s katerimi delujejo drug na drugega. To je ideja, ki preprosto ni v skladu z resničnostjo. Resnica je, da je najbolj neznatna molekula pod vplivom celega zvezdnega neba. Predpostavimo, da je tukaj planet, tu še eden, in še eden, in tako naprej. Potem so tu še fiksne zvezde, ki prenašajo svoje sile v molekulo. Vse te linije sil se med seboj križajo na različne načine. Tudi planeti oddajajo svoje sile na enak način in tako pridemo do spoznanja, da molekula ni nič drugega, kot žarišče makrokozmičnih sil. Goreča želja sodobne znanosti je, da bi razvila mikroskopijo tako daleč, da bi omogočila videti atome znotraj molekule. S takšnim načinom gledanja na te stvari je potrebno prenehati. Namesto da se želi mikroskopsko preučiti strukturo molekule, je treba usmeriti pogled navzven v zvezdnata nebesa; pogledati moramo na ozvezdja in videti baker v eni, kositer v drugi. Tam zunaj v makrokozmosu moramo videti strukturo molekule, ki se zgolj odraža v molekuli na Zemlji. Namesto da bi se podali v neskončno majhno, moramo obrniti pogled navzven v neskončno veliko, kajti tam je potrebno iskati realnost tega, kar živi v malem. Na ta način (z gledanjem navzdol) materialistično pojmovanje stvari vpliva tudi na druga področja razmišljanja. Materializem devetnajstega stoletja ne bo premagan tako dolgo, dokler bodo ljudje še vedno razmišljali atomistično; tako dolgo, dokler ne bodo v velikem iskali oblike in sestave majhnega.« [53]
To prirojeno omejitev materialistične znanosti je mogoče preseči le z iskrenim priznanjem obstoja nadčutnih realnosti, ki jih lahko raziskujemo s pomočjo metod duhovne znanosti. Brez tega priznanja bomo vedno bolj izpostavljeni nevarnosti, da postanemo ‘začarani’ s predstavami sveta atomov in molekul, h katerim spadajo tudi virusi. Kajti »velik del tega, kar se danes imenuje znanstveni pogled – ne sama znanstvena dejstva, na katera se lahko zanesemo – ne vsebuje ničesar drugega kot nevarnost, da podobe splošnega okultnega ujetništva prevladajo nad človeštvom. Kadar smo obkroženi s takšnimi podobami, je nemogoče« sprejeti duhovne ideje in razlage; »kajti atomistične podobe sveta so kot zid, ki je okoli človeške duše – kot duhovni zid ječe.« [54]
Mi smo videli rezultate te sile ‘začaranja’ ljudi s pomočjo podob virusov, bodičastih proteinov in drugih molekularnih ‘igralcev’ od začetka ‘pandemije koronavirusa’. In edina obramba pred to manipulacijo je, da si ljudje pridobijo resnično razumevanje o tem, kar se dejansko dogaja na tem podzavestnem nivoju človeškega obstoja.
Za dodatno perspektivo glej:
❖Ali so virusi in mikrobi resnični krivci za pojave smrtonosnih epidemij?
OPOMBE
