Ali so virusi in mikrobi resnični krivci
za pojave smrtonosnih epidemij?
Brane Žilavec, Božič 2020
Izboljšana verzija: 25. julij 2021
Ali so virusi in mikrobi resnični krivci
za pojave smrtonosnih epidemij?
Brane Žilavec, Božič 2020
Izboljšana verzija: 25. julij 2021
Vedno več dejstev prihaja na plan, ki dokazujejo, da v primeru Covida-19 nimamo opravka z epidemijo nove nalezljive bolezni, temveč z orkestrirano pandemijo, [1] ki služi kot izgovor vladam, da držijo ljudi kot talce z iracionalnimi pravili socialnega distanciranja, omejitvami zdravstvenih storitev in znatnimi izgubami prihodkov v številnih vejah gospodarstva.
Vendar pa ne smemo pozabiti, da je bilo to dogajanje sproženo in sprejeto s strani večine prebivalstva na osnovi strahu pred novim, ‘smrtnim’ virusom SARS-CoV-2, ki grozi, da bo ubil milijone ljudi, če ne sprejmemo vseh ‘nujnih’ omejitev. Zaradi tega razloga se bomo v tem članku osredotočili na enega od najbolj spornih kamnov spotike v odnosu do sedanje korona pandemije – na vprašanje: Ali obstajajo utemeljeni dokazi, da se virusi in mikrobi prenašajo od človeka do človeka in na ta način povzročajo epidemijo t.i. nalezljivih bolezni?
Mi smo obkroženi zunaj in znotraj nas z
ogromnim številom mikroorganizmov in virusov
Če želimo najti odgovor na to vprašanje, moramo najprej usmeriti našo pozornost na povsod navzočo prisotnost mikroorganizmov in virusov v naravi. Ko s pomočjo moderne tehnologije vstopimo v ta mikroskopski svet, lahko občutimo osuplost – kot nekateri raziskovalci priznajo – zaradi bogate raznovrstnosti in velikanskega števila teh drobcenih bitij. V njih lahko celo prepoznamo nekakšen mikroskopski odsev raznolikosti živih bitij, ki so zaznavne našim običajnim čutilom v rastlinskem in živalskem kraljestvu. Kajti med njimi bomo našli “enocelične organizme, ki so skrajno raznovrstni. Mikroorganizmi živijo v skoraj vseh naravnih okoljih od tečajev do ekvatorja, puščavah, vročih vrelcih, visokogorskem skalovju in globokem morju. Nekateri so prilagojeni na skrajnosti, kot so zelo vroči ali zelo mrzli pogoji, drugi na velik pritisk in nekateri na okolje z visokim sevanjem. Mikroorganizmi sestavljajo tudi mikrobioto, ki se jo najde v in na vseh mnogoceličnih organizmih.” [2] To pomeni, da je vsaka rastlina, žival in človek gostitelj velike skupnosti mikroorganizmov, ki se imenuje mikrobiota ali mikrobiom. To skupnost sestavljajo “bakterije, arheje, protisti, glive in virusi.” [3] Ocenjuje se, da je do 90% celic našega organizma pripada članom te skupnosti mikroorganizmov, ki se imenuje človeški mikrobiom. To pomeni (po nekaterih ocenah) okoli 100 trilijonov enoceličnih organizmov, od katerih večina naseljuje naše črevesje. Zaradi tega lahko naše črevo vsebuje stokrat več genov kot jih je v celicah našega lastnega telesa. [4]
Znanstvena odkritja so prinesla spoznanje, da gostimo tudi veliko število virusov. V nasprotju z preostalo mikrobioto, ki jo sestavljajo različne vrste enoceličnih organizmov, “virusi ne vsebujejo več kot droben delec genetskega materiala” [5] – “DNA ali RNA, pogosto obdano s proteinskim plaščem in včasih z opno.” [6] Celotna zbirka virusov znotraj in na človeškem telesu se imenuje človeški virom. “Določeni virusi so tudi vključeni v človeški genom kot provirusi ali endogeni virusni elementi” – to so virusni elementi, ki izvirajo od znotraj. Vendar se “človeški virom stalno spreminja, ker se virusi hitro razvijajo. Vsak človek ima drugačen virom z edinstvenim ravnovesjem vrst. Človeški virom je daleč od tega, da bi bil popolnoma raziskan in pogosto so odkriti novi virusi.” [7]
Poleg naše malo poznane ‘osebne skupnosti’ virusov smo obkroženi tudi z velikanskim številom virusov v našem okolju. Kajti “virusi se najdejo v skoraj vsakem ekosistemu na Zemlji in so najbolj številčni tip biološke entitete.” [8] Na primer, “v litru obalne morske vode je več virusov, kot je ljudi na Zemlji.” [9] Virusi so bili odkriti celo v vodi iz Kristalne jame, ki je bila “milijone let odrezana od biologije zunanjega sveta. Skoraj povsod, kjer znanstveni iščejo – globoko znotraj Zemlje, na peščenih zrnih, ki so odpihnjeni iz Sahare, v skritih jezerih kilometre pod snegom Antarktike – odkrivajo viruse hitreje, kot jih lahko uspejo razumeti.” [10] Zaradi tega je skupno “število virusov na Zemlji nezaslišano.” [11] Potemtakem ni presenetljivo, da “virologi sedaj priznajo, da je Zemlja – od Kristalne jame do notranjega sveta človeškega telesa – planet virusov.” [12]
Tu imamo primer pogosto omenjenega antropozofskega principa, da “je človek mikrokozmos velikega sveta,” [13] ki ga obkroža. In ob vsakem poskusu raziskovanja tega skrivnostnega mikroskopskega sveta, ki pripada človeškemu mikrokozmosu, se moramo zavedati, da je v resničnih življenjih situacijah skoraj nemogoče – zaradi njihovega ogromnega števila in njihove izjemne majhnosti – razločiti, kdo povzroča določen pojav. S ciljem, da se premaga to oviro, znanstveniki izolirajo eno vrsto mikrobov ali virusov in potem v razkuženem laboratorijskem okolju izvajajo raznovrstne poskuse v petrijevkah. In čeprav nam to omogoča pridobiti določeno poznavanje teh bitij, se moramo zavedati, da nam laboratorijski poskusi ne morejo nikoli podati resnične slike tega, kar se dogaja v zapletenih medsebojnih razmerjih vseh obstoječih vrst mikroorganizmov in virusov znotraj kateregakoli živega bitja ali naravnega ekosistema.
Potemtakem je nemogoče dokazati onstran razumnega dvoma, da specifični član svetovne mikrobiote okužuje ljudi in povzroča določeno vrsto infekcijske bolezni – kot se trdi v primeru SARS-CoV-2 in Covid-19. “Navsezadnje bi moral vsak samo spoštujoč znanstvenik vedno motriti stvari iz ‘širokega kota’, še posebno v mikrobiologiji – v svetu, ki bi bil le s težavo bolj zapleten.” Zaradi tega je treba priznati, da “je konec koncev nemogoče odkriti česa natančno so mikrobi sposobni na celičnem in molekularnem nivoju v živih ljudeh ali živalih. V ta namen bi morali slediti vsak posamični mikrob z majhnimi kamerami. In celo v primeru, da bi bilo to izvedljivo, bi dobili zgolj majhne koščke uganke in ne zapletenega načrta celotnega telesa.” [14]Mi ‘plavamo’ v stalno spreminjajočem se
toku dejavnosti mikroskopskih bitij
Poleg majhnosti in velike številčnosti obstaja še ena resna zapreka v prizadevanju, da bi dojeli učinke določenih vrst mikroorganizmov. To je njihova izjemna sposobnost prilagajanja spremembam v njihovem okolju. “Člani znanih vrst rastlin in živali se razmnožujejo ‘vertikalno’, tako da mati in oče podarita enako število genov za oblikovanje potomcev. Bakterije niso podvržene takšnim omejitvam.” To pomeni, da “v nasprotju z vsemi ostalimi oblikami življenja na Zemlji, bakterije predajajo gensko informacijo sorazmerno svobodno.” Tako “preko trgovanja z geni in s pridobivanjem novih podedovanih lastnosti, bakterije razširijo njihove genske sposobnosti v minutah ali največ v urah. Ogromni planetni genski fond omogoča nastanek začasno razvrstljivih bakterijskih ‘vrst’ ali ‘sevov’, ki se hitro in radikalno spreminjajo, da ne bi zaostali za spremembami okolja. Bakterije v vodi, zemlji in zraku so kot celice naraščajočega globalnega bitja.” [15]
Sposobnost, da se podarja in sprejema gene, ustvari številne možnosti za gensko mutacijo mikroorganizmov. Toda obstaja še več možnosti, kajti pri tem so vpleteni tudi virusi. Virusi lahko prenesejo svoje gene tako, da vstopijo v celice bakterij; manj znan je način, da se pritrdijo na drobcene cevke, ki omogočajo prenos genov med bakterijami. [16]
Prav tako je znano, da virusi izmenjavajo gene ne le z njihovimi gostitelji, marveč tudi med seboj. Poleg tega so odkrili, da virusi upravljajo globalne biogeokemične cikle s pomočjo njihovega medsebojnega vplivanja na širše globalne ekosisteme in so zaradi tega razloga pomembni za recikliranje mnogih hranil. [17] Zaradi tega vedno več znanstvenikov smatra viruse kot “dinamične igralce v ekologiji Zemlje, ki prenašajo DNA med vrstami, preskrbujejo nov genski material za evolucijo in regulirajo ogromne populacije organizmov.” [18] Ta pogled je v skrajnem nasprotju s prevladujočim negativnim videnjem virusov kot krivcem za različne infekcijske bolezni, ki lahko ustvarijo smrtno opustošenje med prebivalstvom.
Nov znanstvena odkritja nam pomagajo prepoznati viruse kot ‘stavke’ genskega zapisa, ki nosijo določeno navodilo celicam, da opravijo to ali ono nalogo. Na primer, če imamo primer, ko virus vsebuje ‘navodilo’, ki sproži procese razkroja celice, moramo vzeti v poštev dve možnosti. Ena (ki jo razglašajo mediji) je, da ima to navodilo neke vrste zlobni namen, da uniči zdrave celice. Druga možnost (o kateri slišimo bolj malo) je, da so celice pretrpele resne poškodbe zaradi drugih razlogov in namen tega navodila je, da se poškodovane celice odstranijo.
Ena od največjih napak virološke znanosti je ‘izum’ t.i. ‘neopazne’ oziroma ‘asimptomatične’ okužbe – kar pomeni, da imamo določen tip virusov, vendar ne manifestiramo nobenih opaznih znakov niti simptomov bolezni. [19] Ker velika večina sedanjih ‘okužb’ s korona virusom spada v to kategorijo, je treba opozoriti na neizpodbitno dejstvo, da smo mi vsi – v skladu s takšno logiko – ‘asimptomatično’ okuženi od rojstva dalje! To velja celo za naša pljuča. Do leta 2009 “so znanstveniki domnevali, da so pljuča zdravih ljudi sterilna.” Potem pa so odkrili, da “imajo ljudje v povprečju 174 vrst virusov v pljučih,” ter da “ima samo 10% teh vrst kakršnokoli bližnje sorodstvo s katerim koli virusom, ki so kdaj koli odkrili pred tem.” [20]
Drugačen, bolj smiseln zaključek je, da živimo v posebni mešanici simbiotičnega in antagonističnega odnosa z našo lastno skupnostjo mikroorganizmov in virusov in da moramo razviti boljše razumevanje tega dvojnega odnosa z njimi preden oblikujemo naše zaključke o njihovih učinkih. Ampak v ta namen moramo najprej premagati globoko ukoreninjen odpor in strah pred virusi in mikrobi kot tujimi agenti ‘okužbe’, ki je tudi vzrok za sedanjo manijo dezinficiranja. Jasno nam mora biti, da je kakršen koli poskus, da se ubeži pred učinki tega mikroskopskega sveta z dezinfekcijo ulic in ostalih javnih prostorov, enostaven nesmisel, ki izhaja iz skrajnega pomanjkanja razumevanja njihovih neizogibnih nalog v naravnih ekosistemih.
Neučinkovitost kemikalij je bila nazorno prikazana v poskusu, kjer so raziskovalci razdelili veliko “petrijevko v sekcije in jih prepojili z različnimi dozami zdravila. Dve zunanji sekciji sta bili brez zdravila. Naslednja sekcija je vsebovala majhno količino antibiotikov – malce nad minimalno količino potrebno za ubitje E. Coli bakterij. Vsaka naslednja sekcija je vsebovala desetkratno povečanje doze; in središčna sekcija je vsebovala tisočkrat večjo dozo antibiotika, kot jo je imela sekcija z najnižjo dozo.” Dogajanje v petrijevki je bilo zabeleženo s pomočjo fotografskega aparata in rezultat je “vizualizacija bakterijskega gibanja, smrt in preživetje; evolucija v akciji, vidna s prostim očesom.” [21]
Na meji vsake sekcije s povišano dozo antibiotika “se je majhna skupina bakterij prilagodila in preživela. Odpornost (na antibiotik) se je pojavila preko postopne akumulacije genskih sprememb. Ko so nastale variante odporne na zdravilo, so se njihovi nasledniki preselili na področja z višjo vsebnostjo antibiotika.” Končni rezultat je bil, da “so v času desetih dni bakterije proizvedle variante sevov, ki so bili sposobni preživeti dozo antibiotika trimetoprim, ki je bila tisočkrat večja od tiste, ki je ubila njihove prednike. Ko so raziskovalci uporabili drug antibiotik – ciprofloksacin – so bakterije razvile 100.000 krat večjo odpornost v primerjavi z začetno dozo.” [22]
Zaradi takšne hitre in izjemno prilagodljive sposobnosti mutacij, je nemogoče voditi baze podatkov o bakterijah in virusih, ki bi odsevale dejansko stanje življenjskih dejstev. Zaradi tega je vsak poskus dokazovanja izvora določenega virusa ali bakterije od samega začetka poln pomanjkljivosti. Ena med najbolj pogostimi pomanjkljivosti je, da se ne upošteva možnosti, da je določen ‘patogen’ prišel v obstoj preko mutacij, ki so bile sprožene z zastrupitvijo s preostanki kemikalij v hrani ali v drugih virih, ali celo s pomočjo ‘zdravljenja’ z antibiotiki, protivirusnimi ali drugimi kemičnimi zdravili.
Zagotovo ne obstajajo možnosti, da bi našli nesporne dokaze o poreklu določenega mikroorganizma ali virusa, kajti tehnologija nadzora, ki bi omogočala živ prenos gibanja teh bitij v resničnih življenjskih situacijah, ne obstaja. Na primer, če pogledamo slike virusov elektronskega mikroskopa, lahko pogosto vidimo le delce na površini celice, vendar pa ne moremo razločiti na teh slikah ali ti delci vstopajo ali izstopajo iz celice.
V opisu gornje slike (vrstičnega elektronskega mikroskopa) [23] se trdi, da so rdeči delci virusi SARS CoV-2 na apoptotični celici – kar dejansko pomeni celico, ki je v procesu “programirane celične smrti.” [24] Ker to vključuje tudi “razdrobitev kromosomske DNA in razkroj RNA” ne moremo izključiti možnosti, da so ti virusi drobci DNA ali RNA, ki jih je izločila sama umirajoča celica. Obstajajo celo medicinski strokovnjaki, ki navajajo razumne argumente v prid te možnosti, vendar pa o njihovih argumentih ne bomo slišali ali prebrali ničesar v običajnih medijih. [25]
Parazitske oblike mikroskopskega življenja
kot veliki dobrotniki naravnih ekosistemov
Enocelični mikroorganizmi izvajajo mnoge pomembne funkcije v kraljestvih narave, česar se člani gibanja za ekološko kmetijstvo dobro zavedajo. Med njimi je preobrazba organske materije na kompostnem kupu v humus – v najboljše gnojilo za rastline. V tem procesu enocelične glive razkrojijo lesene dele rastlin in mnogovrstne bakterije izvajajo ostale naloge, ki so potrebne, da se mrtva organska materija spremeni v snov, ki omogoča rast novih rastlin.
Čeprav živalsko meso ne spada na kompostni kup, ne smemo spregledati dejstva, da mikroorganizmi sodelujejo tudi pri biokemičnih procesih razkroja mrtvih živalskih teles – če jih ne pojedo druge živali. Potemtakem se moramo zahvaliti svetu mikroorganizmov za neobhodne usluge recikliranja, ki preprečujejo, da bi se ‘zadušili’ pod mrtvimi telesi vseh tistih bitij, ki so naseljevala Zemljo v prejšnjih evolucijskih obdobjih. In brez njihovega neutrudnega dela bi bili naši oceani nasičeni z mrtvimi rastlinskimi in živalskimi telesi, podobno kot se to dogaja dandanes s plavajočimi otoki biološko nerazgradljivih plastičnih odpadkov v nekaterih predelih.
Če pogledamo skupnost mikroorganizmov in virusov, ki jo nosi s seboj vsaka oseba, lahko opazimo, da naseljujejo vse naše zunanje in notranje kože – to je tista področja, kjer naše telo meji na zunanji svet. Med temi je najbolj naseljena prebavna cev. Skozi to cev se giblje hrana, ki je izpostavljena fizičnemu in biokemičnem razkroju, vse dokler se uporabne prehranske snovi vsrkajo v telo in preostanek izloči kot blato. Ti procesi so enakovredni procesom razkroja na kompostnem kupu. Zatorej ne preseneča, da naše črevesje vsebuje več kot 90% naše mikrobiote.
To ni edini prispevek teh bitij k našem dobremu počutju. Kajti “odkrilo se je, da je mikrobiota odločilna za imunološko, hormonsko in metabolično homeostazo njenega gostitelja” [26] ter da “ti mikroorganizmi ne vplivajo le na naše fizično zdravje, temveč tudi na naše duševno zdravje.” [27] Pri vsem tem je ključno odkritje, da je kakovost našega črevesnega mikrobioma odvisna v veliki meri od hrane, ki je redno uživamo. [28]
Zakaj torej slišimo v glavnem o ‘smrtonosnih’ virusih in ‘nevarnih’ bakterijah in zelo malo o odločilni vlogi kompleksne skupnosti mikroskopskih bitij, ki jo ves čas nosimo s seboj in o vseh faktorjih, ki vplivajo na kakovost našega mikrobioma? To ne predstavlja resnične slike teh majcenih bitij brez katerih ne bi živeli dolgo, kar je bilo prikazano s poskusi v prvi polovici dvajsetega stoletja, v katerih so se miši in podgane “čuvale v popolnoma steriliziranih okoliščinah. Celo njihovo rojstvo je bilo izvedeno s cesarskim rezom; potem so bile živali zaprte v steriliziranih kletkah in hranjene s sterilizirano hrano in vodo. Po nekaj dnevih so bile vse živali mrtve.” [29]
Torej, namesto da se čudimo, “zakaj so ljudje mučeni z bitji, ki niso niti živali niti rastline, temveč nekaj vmes – z bitji kot so bakterije in podobna bitja, ki uživajo v tem, da povzročajo ljudem trpljenje” [30] – moramo prepoznati koristno vlogo teh majcenih mojstrov razkroja in glasnikov smrti v duhu Goethejevega uvida, da “je narava izumila smrt z namenom, da ima obilno življenje.” Ta cikel rojstva in smrti ne obstaja le v kraljestvih narave, temveč tudi znotraj našega organizma, ki se stalno obnavlja z umiranjem starih celic in rojstvom novih, dokler ni naše telo v idealnih razmerah v celoti prenovljeno v obdobju približno sedmih let.
Procesi razpadanja in razkroja so del življenjskega cikla rastlin in živali, ki niso na prvi pogled prijetni; zato lahko razumemo, da mnogi ljudje čutijo do njih odpor ali se jih celo bojijo. Vendar ni dovolj vedeti, da “življenje kali in se razrašča, temveč tudi, da je vanj hkrati vključeno nenehno uničevanje. Naše življenje nenehno razpada na koščke; življenje, ki se razkraja, vedno odpira prostor cvetočemu življenju. Mi dejansko umiramo po stopnjah. V vsakem trenutku v nas nekaj razpade, in to vsakič znova zgradimo. Ko se materija uniči, se ustvari prostor za dušo in duha, da vstopita in postaneta aktivna v nas.” [31]
Tako smo pripeli do izjemno pomembnega uvida, da je naše samo duševno-duhovno življenje (mišljenje, občutenje, volja) tisti vir, ki nas stalno izpostavlja procesom razkroja in smrti. [32] Brez tega ne bi mogli biti bitja, ki se zavedajo svojega obstoja in ki imajo svobodo izbire! Zaradi tega si moramo najprej – preden obtožimo kateregakoli člana notranje in zunanje mikrobiote – zastaviti vprašanje: “Kakšne vrste duševno-duhovnih odnosov do sveta in drugih ljudi ter kakšne vrste življenjih navad privedejo do takšnega nezdravega presežka procesov notranjega uničenja, da omogočijo pojav akutne infekcijske bolezni?”
Vsaka specifična vrsta mikroba se bo pretirano
razmnoževala zgolj pod specifičnimi notranjimi pogoji
Iz gornjih opisov mikroskopskega sveta naše lastne mikrobiote je očitno, da je zelo težko razlikovati med različnimi akterji, ki igrajo vlogo pri infekcijskih boleznih, kajti v resničnih življenjskih razmerah ta mikroskopska bitja ves čas delujejo drug na drugega in na celice našega telesa. Celo iz materialistične medicinske perspektive moramo vzeti v poštev, da v primeru infekcijske bolezni dihal, kot je gripa, bo učinek samih virusov povzročil “nenevaren prehlad, ničesar posebnega.” Resnična nevarnost se prične le z “asociacijo virusov in bakterij,” ki pripelje do pljučnice. “Če se to stanje ne ukroti in bolezen napreduje, potem se pojavi več resnih zapletov – sindrom dihalne stiske, šok. Oseba ne more več dihati brez pomoči.” In v končni fazi, blizu smrti, “so vsi pljučni mešički napolnjeni z glivami.” [33]
Zatorej se lahko vprašamo: Ali ta mikroskopska bitja izvajajo v našem telesu enake procese razkroja in recikliranja organskih tkiv, kot to počnejo v zunanjem svetu? Kot vemo, so vsa bitja sestavljena in celic. Ampak mi si ne moremo “predstavljati telesa le kot skupno vsoto vseh celic – prej ima življenje celice nasprotujočo težnjo do življenja telesa. To se vidi v vseh infekcijskih boleznih,” ki napredujejo do stopnje, ko razmnoževanje bakterij uide nadzoru. Posledični pogubni učinki bakterij so možni zato, “ker bakterije vsebujejo v sebi moč, ki povzroča razpad življenja višjih organizmov.” [34]
Ni samo “črevesna flora in favna v človeškem organizmu, s katero se moramo boriti in ji nasprotovati” [35] v našem eteričnem organizmu – v prvem nadčutnem članu našega človeškega ustroja, ki omogoča vse življenjske procese in funkcije na organskem nivoju našega obstoja – to velja tudi v odnosu do življenja samih celic. To je razvidno iz primera raka, kjer se pričnejo nekatere celice našega telesa razmnoževati na račun preostalega telesa. To je možno le takrat, ko se celice osvobodijo nadzora naše podzavestne ego-organizacije. Če razvoj raka lahko pripelje do smrti celotnega organizma, potem se lahko to zgodi tudi v primeru mikroorganizmov – teh “preostankov iz napredovanja evolucije, ki nosijo v sebi sile uničenja vsega višjega življenja.” [36]
V alopatski medicini obstaja “nagnjenje, da se presoja bolno osebo v skladu z določenimi stranskimi učinki bolezni, kot je to razvidno v primeru bakterijske teorije,” ki je v svojem bistvu “odvračanje k sekundarnim problemom. Če bi se bakteriologija obravnavala kot pripomoček na poti spoznavanja, bi bila v veliko pomoč; od specifičnih tipov mikroorganizmov se lahko nauči veliko glede bolezni, ki jo preučujemo, kajti vsaka specifična vrsta bakterije se pojavi zaradi vpliva zelo določenih prvotnih vzrokov.” [37] Potemtakem mikrobi, “ta izredna bitja enostavno dokazujejo z njihovo prisotnostjo, da obstaja določena vrsta medija oz. podlage, ki jim ustreza, ter da moramo v skladu s tem usmeriti pozornost na raziskovanje te podlage” [38] v človeškem telesu. Duhovna znanost priznava, da “nalezljive bolezni temeljijo na njihovi sposobnosti za strahovito razmnoževanje. Vendar pa ta neznatna bitja dejansko ne povzročijo bolezni, temveč se v njih vzbudi občutje ugodja, kadar nekaj boleha v nas. Tako kot rastlina v gnojilu se ta majhna bitja počutijo dobro v prizadetih organih našega telesa in željo tam tudi ostati.” [39]
Zaradi tega razloga antropozofska duhovna znanost usmerja “pozornost na dejstvo, da obstajajo za bolezni, ki jih spremlja pojav bakterij, globlji vzroki – ki delujejo kot prvotni vzroki [40] – kot je zgolj pojav bakterij.” Na primer, “zato da ima normalno življenje, mora človeški organizem razviti procese, ki se lahko razvijejo do takšnega obsega, da so integrirani v celotnega človeka. Vendar pa v primeru, da se nek proces pretirano poviša, le-ta postane lokaliziran.” In ta lokalizacija “spodbuja atmosfero – tako rečeno – v kateri se lahko razvijajo vsakovrstni nižji majhni organizmi. Element, ki omogoča vzgojo teh majhnih organizmov, je vedno prisoten znotraj človeka; ampak le-ta je razširjen preko celega organizma. Če postane koncentriran, preskrbi življenjsko prst za majhne organizme, za mikrobe. Vendar se mora razlog, da lahko uspevajo na določenem mestu, iskati v skrajno finih procesih v organizmu, ki se potem izkažejo kot prvobitni vzrok” [41] za pojav infekcijske bolezni.
Potemtakem “je ena zadeva, da se trdi, da bakterije obstajajo ter da se njihovo število poveča v poteku bolezni; precej drugačna zadeva je, če se išče osnovni razlog za bolezen v bakterijah” [42] ali virusih. Ta drugi pristop je – z nekaterimi izjemami – globoko prežel člane zdravstvenih poklicev in preko njihovega vpliva ‘okužil’ veliko večino svetovnega prebivalstva. To je bila podlaga, ki je omogočila svetovno epidemijo strahu pred novim ‘smrtonosnim’ sevom korona virusa in posledični sprejem skrajnih ‘preventivnih’ ukrepov.
V zadnjih desetletjih so bili mikrobiologi priče občasnim izbruhom življenjsko nevarnih zastrupitev s hrano, ki jih je povzročilo zaužitje živil, ki so bila okužena z novimi ‘patogenimi’ sevi E. coli. “To, kar povzroča posebno zmedo glede teh izbruhov, je dejstvo, da je E. coli v glavnem neškodljivo bitje. Vsi mi smo domovanje za bilijone neškodljivih E. coli, ki prebivajo v našem črevesju. Le-te živijo v miru tudi v vseh ostalih sesalcih. E. coli je tako neškodljiva, da so jo pred enim stoletjem pričeli mikrobiologi gojiti v steklenih posodicah v laboratoriju in je postala najbolj preučevana vrsta na Zemlji.” Ti strokovnjaki priznavajo, da je genska sestava novih mutacij E. coli, ki povzročajo bolezen, “razlog za večjo zaskrbljenost. Ta se je razvila v smrtonosni patogen z nabiranjem genov od drugih bakterij preko procesa, ki se imenuje rekombinacija. Virusi se lahko, na primer, pomaknejo od ene E. coli do druge in vstavijo gene iz njihovega prejšnjega gostitelja do novega.” Zaključek znanstvenikov je, “da so E. coli kotel rekombinacij.” [43] Kar je spregledano, je dejstvo, da mora biti nekaj v njihovem okolju, kar sproža te genske mutacije. In v primeru gornje ‘okužbe’ hrane z ‘patogenimi’ sevi E. coli bi morali iskati vir za njihovo ‘patogenost’ med tisoči agrokemičnih sredstev in aditivov, ki se jih uporablja v moderni proizvodnji hrane.
To povezavo se lahko jasno vidi na gornjem diagramu, ki prikazuje odnos med proizvodnjo pesticidov in pojavi otroške paralize v ZDA od leta 1940 do 1970. [44] Torej namesto nesmiselnega razvrščanja v ‘neškodljive in ‘patogene’ bakterije bi se morali osredotočiti na tiste dejavnike, ki odločilno prispevajo k zmanjševanju življenjskih sil in dramatičnemu porastu bolezni v zadnjem stoletju in pol. [45] Zakaj medicinski strokovnjaki in politiki, ko govorijo o resnih nevarnostih za človekovo zdravje, ne omenjajo gensko modificirane hrane in več kot 100.000 industrijskih kemikalij – med njimi umetna gnojila, herbicidi, pesticidi, prehranski dodatki, medicinska zdravila, antibiotiki [46] itd. – ki so bile vnesene v naše okolje in v naša telesa od nastanka kemičnega inženiringa dalje?
Namesto tega slišimo ves čas o nevarnih virusih in mikrobih. Vendar “z osredotočenjem na mikrobe in obtoževanjem, da so osnovni in edini povzročitelji bolezni, spregledamo, kako se različni dejavniki povezujejo in povzročajo bolezen – med njimi okoljski strupi, stranski učinki zdravil, psihološki vplivi, kot so depresija in strah, ter slaba prehrana.” [47] In duhovna znanost lahko doda k temu spisku fizičnih in psiholoških dejavnikov dolg seznam duhovnih vzrokov, ki prispevajo k pojavu epidemij infekcijskih bolezni. [48]
V resnici se lahko okužimo zgolj na duševno-duhovnem nivoju
Na splošno sprejet opis širjenja nalezljive bolezni med medicinskimi strokovnjaki je, da “mikrobi zapustijo osebo, ki ima na primer gripo, in se potem vdihnejo in povzročijo bolezen druge osebe. To je podobno, kot da bi nekdo poškodoval človeka z udarcem kladiva. V tem primeru je poškodba povzročena s pomočjo bolnika, ki bombardira drugo osebo z množico mikrobov. Vendar pa zadeve niso tako preproste, temveč so precej bolj zapletene.” [49]
To je očitno celo iz nepristranskega pregleda medicinskih poskusov, ki so imeli namen, da dokažejo prenos infekcijske bolezni s pomočjo mikrobov. Takšen poskus je na primer izvedel nemški mikrobiolog Walther Kruse leta 1914, ki je najprej vnesel razredčeno in filtrirano sluz osebe, ki je imela prehlad, “v nosove 12 kolegov. Štirje od njih so dobili prehlad. Pozneje je Kruse ponovil postopek s 36 študenti. 15 od njih je zbolelo.” V kontrolni skupini “35 ljudi, ki niso prejeli kapljic, je le eden med njimi zbolel s prehladom.” To naj bi dokazalo, da je “bil nek majhen patogen odgovoren za bolezen.” [50] Toda ta razlaga ne upošteva vplivov placebo učinka. Da bi se ta vpliv odstranil, bi morala kontrolna skupina prejeti neokužene kapljice in nihče ne bi smel vedeti, kaj so prejeli.
Ker tovrstni poskusi ne zadovoljijo osnovnega standarda dvojno slepe, s placebom nadzorovane klinične študije, jih ne moremo smatrati kot veljaven dokaz. In v primeru tistih poskusov, v katerih se vbrizga okuženo snov v krvni obtok ali celo direktno v možgane laboratorijskih živali, lahko samo izjavimo: To je zgolj dokaz, da so bile živali zastrupljene s tujo snovjo in to nima nobene povezave s prenosom bakterij ali virusov preko zraka ali dotika! [51]
Dejstvo je, da ‘lovci na viruse’ – posebna veja znanstvenikov, ki so v službi v marketinškem oddelku farmacevtskih korporacij, ki reklamirajo enostavno formulo ‘virus=okužba=bolezen’ – nikoli ne omenijo poskuse, ki nasprotujejo njihovim dogmam. Na primer, novembra 1918 – v času pandemije španske gripe – se je 62 zdravih mornarjev, ki so bili obtoženi kaznivega dejanja in poslani v zapor, prostovoljno prijavilo, da bodo sodelovali v poskusu, v katerem so zdravniki zbrali sluz bolnikov in ga razpršili v “nosove in grla nekaterih prostovoljcev in ga vnesli s kapljicami v oči drugih prostovoljcev. Poleg tega so “poskusili posnemati to, kar se običajno dogaja, ko so ljudje izpostavljeni žrtvam gripe, tako da so zdravniki vzeli 10 prostovoljcev v oddelek bolnice, kjer so bolniki umirali zaradi bolezni.” Nato so jim dali navodila, da mora biti vsak v bližini bolnika, “se nagniti nad njegov obraz, vdihati njegov smrdeč zrak in se pet minut pogovarjati z njim. Da je bilo zagotovljeno, da je bil zdrava oseba v celoti izpostavljena bolezni bolnika, je moral bolnik globoko izdihniti, medtem ko je zdravi moški vdihnil direktno v svoja pljuča izdihan zrak bolnika. Na koncu je žrtev gripe petkrat zakašljala v obraz prostovoljca. Vsak zdrav prostovoljec je ponovil te dejavnosti z desetimi različnimi bolniki. Vsak bolnik z gripo je bil resno bolan ne več kot tri dneve – obdobje, ko bi moral biti virus ali karkoli drugega, kar je povzročalo gripo, v njegovi sluznici, nosu in pljučih.” Vendar pa na veliko presenečenje “niti en sam zdrav moški ni postal bolan!” [52] Za pravilno oceno takšnega rezultata moramo vzeti v poštev visoko stopnjo pozitivne motivacije prostovoljcev, katerim je bilo obljubljeno – v zameno za njihovo sodelovanje v poskusu – da bodo osvobojeni iz zapora.
In tu je še ena zgodba, ki nasprotuje dogmi okužbe, ki jo promovira uradna medicina. »Leta 1969 je skupina dvanajstih ljudi prezimovala [v raziskovalnem centru] na Antarktiki. V sedemnajstem tednu perfektne karantene v popolni izolaciji je eden med njimi nenadoma dobil okužbo gornjega dihalnega trakta, ki je bila opisana kot blag do zmerno resen prehlad. V obdobju naslednjih dveh tednov se je okužilo še sedem drugih ljudi.« [53] Potemtakem niti najbolj brezhibna karantena v izjemno sovražnem okolju (-35°C) ne more zaščititi ljudi pred 'okužbo'. Jasno je, da medicinska teorija o okužbi preko kontaktov z bolnimi ljudmi lahko ponudi razlago za pojav bolezni za sedem ljudi, ki so se 'okužili' kasneje, ne more pa razložiti, kako se je 'okužila' prva oseba! [54]
Vse to je v skladu z uvidom duhovne znanosti, da “mikrobi niso niti potrebni, da bi se ena oseba okužila z gripo od druge osebe. Namesto tega jaz sam proizvedem ugodno okolje za mikrobe; jaz sam pridobim mikrobe. Sploh ni potrebe, da bi me bolnik bombardiral z njimi.” [55] To je povsem možno, če upoštevamo, da nosimo v našem organizmu do 100 trilijonov članov naše individualne mikrobiote. In tudi v primerih, ko vnesemo vase tuj virus ali mikrob s pitjem okužene vode, ne bomo avtomatsko zboleli, če v našem organizmu ne obstajajo predpogoji za pojav določene infekcijske bolezni. [56]
Vendar pa to ne pomeni, da duhovna znanost zavrača pojem okužbe v primeru nekaterih bolezni. Toda okužba se lahko zgodi le, če pred tem obstajajo osnovni pogoji na nivoju eteričnega in fizičnega telesa, ki omogočajo okužbo. Odnos med prvotnimi vzroki bolezni in okužbo se lahko razloži z naslednjim podobnim pojavom: “Predstavljajte si, da srečam prijatelja, katerega odnosi z drugimi ljudmi na splošno nimajo vpliva name. On je žalosten zaradi upravičenega razloga, ker je zaradi smrti izgubil enega od svojih prijateljev. Jaz nimam neposrednega odnosa s tem prijateljem, ki je umrl; vseeno postanem žalosten zaradi njegove slabe novice. Njegova žalost je, tako rekoč, osebna in neposredna; moja nastane posredno, tako da se prenese preko prijatelja. Vendar pa ne moremo zanikati dejstva, da je vzajemen odnos med menoj in mojim prijateljem preskrbel predpogoj za to okužbo.” [57]
In sedaj “si predstavljajte, da ste v bližini osebe, ki je bolna z gripo in vam je žal zaradi njega. To vas bo naredilo precej dovzetnega in občutljivega do njega.” Bolnik izloča vonj, ki ga lahko zazna le nekdo z občutljivim vohom. In tako kot posnemamo čustva drugih, “prav tako se povežemo s tem, kar izhlapeva bolna oseba. Posledica tega je, da pride v našem lastnem astralnem telesu, v naši lastni aktivnosti [duševnega telesa] do motnje. Ta motnja povzroči kemično osnovo, ki nas posledično pripravi do tega, da se nalezemo gripe. To je podobno pripravi ustrezne prsti za rast čebule in česna. Torej na začetku nima bolezen nobenega opravka z bakterijami, temveč enostavno z odnosom ene osebe do druge.” [58]
Dejansko “se okužba povzroči tako, da oseba postane posnemovalec. Zares obstaja zelo prefinjena občutljivost, ki je vpletena v to posnemanje,” ki je normalna dejavnost v zgodnjem otroštvu. Vsak otrok je v prvih sedmih letih prirojen posnemovalec. [59] “Vendar pa se lahko vsak proces, ki se pripeti v tem ali onem času kot del normalnega poteka dogajanj v človeškem organizmu, dogodi tudi v patološki obliki. Tako se lahko ta proces, ki je jasno povezan z otroštvom, pripeti v drugem obdobju življenja, čeprav nekako spremenjen ali preobražen.” Zato imamo v primeru infekcijskih bolezni , ki “se dogodijo v kasnejši fazi življenja, preostanek otroške narave, ki še vedno deluje v posamezniku. Osnovna značilnost otroškega obdobja je nagnjenje k posnemanju.” [60]
Potemtakem lahko prepoznamo, da se okužba lahko zgodi le na duševno-duhovnem nivoju. Kajti “nevarnost okužbe je neskončno večja v duhovnih področjih kot v kateremkoli fizičnem področju.” [61] V tem oziru so močna negativna čustva, kot so strah, zaskrbljenost, depresija, sovraštvo ipd., “nevarna, ker zmanjšujejo vitalnost človeka do take mere, da postane dovzeten za bolezni.” Takšna čustva “so iz astralnega vidika visoko nalezljiva, zato ker na svojski način nižajo astralno atmosfero in tako otežujejo ljudem, da v astralnem smislu dihajo svobodno.” [62]
Ko bodo ljudje končno spoznali, da je strah pred virusi visoko nalezljiv [63] – kot so dogodki v primeru korona pandemije nazorno prikazali – ter da ne moremo kriviti samih virusov in mikrobov za pojave nalezljivih bolezni, potem se bo astralno-duhovno ozračje človeštva, ki je dandanes prežeto s strahom pred smrtjo in boleznijo – ki vpliva v večji ali manjši meri na vsakega človeka zaradi enostavnega dejstva, da je ta atmosfera skupna vsem ljudem – dramatično izboljšalo. Do takrat pa se lahko zaščitimo s pomočjo uvida, da “logično, jasno mišljenje učinkuje na fizično telo tako, da ga okrepi in spodbuja zdravje ter ga tako naredi manj dovzetnega za bolezni.” To velja še posebno v primeru nalezljivih bolezni. S pomočjo takšnega mišljenja se “vzpostavlja zaupanje v vseh zadevah zunanjega in notranjega življenja. Močni posamezniki bodo poslušali le lastni notranji glas, medtem ko so tisti, ki so šibki, nagnjeni k temu, da čakajo na nasvete in predloge drugih ljudi” [64] – predvsem političnih in religijskih vodij ali znanstvenih in zdravniških avtoritet.
Takšno zaupanje v avtoritete prispeva v široko razširjeno vero, da bo novo čudežno zdravilo razrešilo to ali ono bolezen, ali da so cepiva “sila dobrega v javnem zdravju.” Posledica takšnega verovanja je, da mnogi ljudje “zahtevajo imunizacijo kot njihovo pravico in njihovo odgovornost” in so pripravljeni vložiti veliko napora, “da ni nihče izključen.” [65] Takšno mesijansko vzdušje je zelo dobra podlaga za razraščanje močne antipatije in nestrpnosti do tistih, ki jih ni strah ‘okužbe’ z virusi ali mikrobi.
Zatorej, namesto da se pridružimo vrstam tistih, ki hočejo sodelovati v vojni z mikrobi in virusi, katera vodi v njihov poraz, moramo razviti zavesten odnos do sveta mikroorganizmov in virusov, ki ga nosimo s seboj, ter prevzeti odgovornost za naše lastno zdravje s pomočjo naravne/ekološke/biodinamične polnovredne hrane, [66] naravnih in homeopatskih zdravil, naravnih toaletnih in kozmetičnih izdelkov, čistilnih sredstev in drugih stvari, ki jih uporabljamo v naših domovih. To je učinkovit način, da zmanjšamo negativne učinke kemičnih strupov, ki se jih tako radodarno uporablja v običajni proizvodnji hrane in drugih vejah gospodarstva. In namesto brezpogojnega zaupanja v moč zdravil in cepiv – posebno skupino kemičnih strupov, ki nas pod določenimi pogoji lahko ubranijo pred določenimi boleznimi – bi si morali pridobiti duhovno znanstveno poznavanje osnovne narave človeškega zdravja na nivoju telesa, duše in duha. [67]
S tem ne bomo pridobili zgolj močnih sredstev za izboljšanje našega zdravja, marveč bomo tudi izboljšali našo odpornost na okužbe. Kajti “veliko stvari na Zemlji je odvisno od vrste duhovnega življenja, ki ga vzamemo s seboj v spanje. To, kar vzamemo z nami v spanje naredi našo dušo v dobro ali slabo orodje za vse, kar žari iz duhovnega sveta v organe našega telesa. Ta orodja ne izhajajo iz duševnega življenja naše dnevne zavesti, temveč iz fizičnih in kemičnih aktivnosti, ki se odvijajo pod pragom naše zavesti.” In te aktivnosti so odvisne od “duhovnih sil, ki žarijo iz duhovnega sveta v obdobju spanja. Zaradi tega je pomembno, da vzamemo v naše življenje spanja duhovno znanje in način razmišljanja, ki izhaja iz tega duhovnega znanja.” Mikroorganizmi se spodbujajo k razvoju, kadar se ljudje hranijo izključno z materialističnimi idejami in zanikajo kakršne koli duhovne razlage. Če “resnično hočete rediti bakterije, ne obstaja boljše metode kot je prenašanje golih materialističnih idej z vami v spanje.” [68]
Vse to predstavlja pomemben vidik okultnega dejstva, da v sedanjem času “stoji človeštvo na razpotju. Svet predstavlja sliko razdora in naraščajočega kaosa. Vseeno se sredi tega kaosa, – tega besnenja temnih, mračnih strasti, ki pretijo z uničenjem vsega – posvečenci zavedajo prisotnosti duhovnih moči, ki se aktivno prizadevajo, da prebudijo v človeku novo duhovnost. In priprava na antropozofijo je v osnovi sposobnost poslušanja glasu tega duha, ki se ga lahko kljub vsemu sliši v trušču materialistične dobe.” [69] To kar lahko naredimo v takšnem kritičnem času, v katerem živimo sedaj, je širjenje antropozofske duhovne znanosti v upanju, da bo bilo dovolj ljudi pripravljeno poslušati glasove nove misterijske modrosti, ki je edina, ki lahko omogoči resnično in zdravo prenovo družbe.
Za dodatno perspektivo glej:
❖ Duhovno znanstveni pogled na poreklo virusov in naravo virusnih bolezni
OPOMBE
