Biološka in konvencionalna hrana

Biološko pridelana hrana vsebuje več vitalnosti kot konvencionalno pridelana hrana. Vitalnost je odraz življenjskih sil, ki so prisotne v vseh živih organizmih. Vir, ki je v ozadju vseh šol ekološkega kmetovanja, je nova znanost o življenju, ki – če jo izvajamo pravilno – omogoča ekološkim pridelovalcem proizvodnjo hrane z večjo vitalnostjo. Na drugi strani pa imamo konvencionalno metodo, ki potrebuje kemične 'ščite', ki branijo žive organizme pred silami narave, ki hočejo uničiti najšibkejše organizme – kot del procesa naravne selekcije.

Uvodno branje:

♦ ANORGANSKE IN ORGANSKE SNOVI

Sodobno kmetijstvo: Začaran krog upadanja življenjskih sil

Moderno industrijsko kmetijstvo je plod znanstvenega mišljenja in kemijskega inženirstva. Znanost, ki temelji na materialističnem, redukcionističnem in mehanističnem pristopu [1], je zelo uporabna pri razvoju sodobne tehnologije, ki uporablja snovi iz mineralnega kraljestva, vendar pa ima ta pristop svoje meje in resne pomanjkljivosti, kadar se uporablja v kmetijstvu, kajti tu imamo opravka z živimi organizmi – z mikroorganizmi, z rastlinami in z živalmi – in z živili [2], ki izvirajo iz njih.

Na primer, uporaba umetnih gnojil poveča električno napetost med zemljo (negativni pol) in zgornjim delom rastline (pozitivni pol). To poveča elektro-osmotski pritisk v rastlinah, kar povzroči, da rastline vsrkajo več vode, kot običajno. Tako umetno gnojilo ne povečuje rasti rastlin s povečevanjem števila celic, kar je normalen način rasti, ampak tako, da se zaradi večje količine vode v celicah, le-te razširijo. [3] To je mogoče opaziti v bolj vodenem okusu konvencionalno pridelanega sadja in zelenjave. Dodatna posledica razširjenih celic so tanjše celične stene, ki so bolj občutljive na okoljske pogoje in na zunanje vplive. To ima za posledico šibkejše, manj vitalne rastline.

Takšne umetno 'otekle' rastline niso zelo uspešne v naravnem okolju, kjer je nujno za preživetje vsake vrste, da se ohranijo le najmočnejše rastline. Rastline sodobnega kmetijstva potrebujejo za preživetje pomoč sintetičnih herbicidov, insekticidov in podobnih pesticidov. Te agrarne kemikalije ustvarjajo zaščitno pregrado proti tako imenovanim 'plevelom', 'škodljivim' insektom ali mikroorganizmom in drugim t.i. 'parazitom', katerih naloga v naravi je, da ostranijo in razgradijo tiste rastline, ki nimajo v sebi dovolj življenjskih sil, da bi bile sposobne preživeti brez tovrstne podpore.

Seveda pa se tako ustvarjajo resne težave v celotni verigi proizvodnje hrane. S takšnimi rastlinami se namreč hranijo živali, ki posledično potrebujejo antibiotike, da jih ohranjajo 'zdrave' in žive; v predelavi hrane se potrebuje prehranske dodatke (aditive), s katerimi se dodaja hrani 'dober okus' in preprečuje njeno prehitro propadanje; in na koncu ljudje, ki jedo takšno hrano, potrebujejo medicinske droge, ki jih ohranjajo v 'dobrem zdravju'. Vendar je resnica, ki je mnogi ljudje ne želijo videti, da te snovi delujejo zgolj kot ‘kemični ščiti', ki varujejo organizme pred silami naravne selekcije, ki bi jih sicer uničile, ker so prešibki, da bi preživeli v naravnem okolju.

Obstajata dva ključna vira, ki sta v ozadju začaranega kroga zmanjševanja življenjskih sil v konvencionalni pridelavi hrane:

Uporabo gensko spremenjenih organizmov se lahko v tej luči vidi kot logični korak v nadaljnjem razvoju takšnega pristopa. Genski inženiring poskuša 'rešiti' težave, ki so se nakopičile zaradi enostranskega mišljenja, ki ravna z živimi organizmi kot z nekakšnimi 'stroji za hrano' z namenom, da bi se hrana proizvajala tako hitro in poceni, kot je le mogoče. In ker se težav v konvencionalni pridelavi hrane ne more več 'reševati' samo s pomočjo kemičnega inženirstva, sedaj ponuja pomoč moderna genska znanost s svojimi radikalnimi metodami poseganja v osnovno strukturo živih organizmov. Če bodo prevladali tisti, ki promovirajo genski inženiring, bo to imelo za posledico izgubo ustreznih življenjskih oblik za zdravo življenje na Zemlji.

Biološko kmetovanje: Krog povečevanja življenjskih sil

Eden od najpomembnejših principov biološkega oz. ekološkega kmetovanja in predelave hrane je, da samo življenje spodbuja življenje. To pomeni, da lahko samo zemlja, ki je bila prežeta z življenjskimi silami, proizvaja močne rastline, ki nato zagotavljajo zdravo hrano za živali in ljudi, ki nato s svojim delovanjem prispevajo k izboljšanju kakovosti tal in drugih okoliščin, ki vplivajo na proizvodnjo hrane. Tukaj imamo krog povečevanja vitalnosti in zdravja. Na primer, če pogledamo na vpliv deževnikov – ki imajo v ekološkem kmetovanju zelo pomembno vlogo – lahko opazimo, da pomagajo pri prezračevanju in gnojenju tal. Njihovi izločki vsebujejo visoke količine dušika, fosforja in kalija, kot tudi druge minerale in mikrohranila – kar je vse potrebno za zdravo rast rastlin.

Krog življenja predstavlja idealno stanje. Najbolj pomembno je, da se zavedamo, da je vse, kar počnemo na kateri koli stopnji proizvodnje hrane, odvisno od številnih dejavnikov, zato nikoli ne moremo trditi, da nadaljnje izboljšave niso možne. Vendar je odločilnega pomena, da se gibljemo v pravo smer – to je v smer vse večje vitalnosti in kakovosti hrane.

Obstajata dva ključna vira, ki sta v ozadju kroga povečevanja vitalnosti v ekološki pridelavi hrane:

V tem kontekstu "je še posebej pomembno, da hranimo rastline na pravi način. Potrebno je upoštevati dejstvo, da so rastline nekaj živega. Rastline niso minerali; so nekaj, kar živi. Rastlina se razvije iz semena, ki je bilo položeno v zemljo. Rastlina ne more uspevati, če ni zemlja do določene mere živa. In kako naredimo tla bolj živa? S tem da jo pravilno gnojimo! Pravilno gnojenje je tisto, kar nam bo dalo resnično dobre rastlinske beljakovine.

Brezkoristno je verjeti, da lahko nekdo naredi gnojilo preprosto tako, da sestavlja snovi, ki so prisotne v kravjem gnoju. Mora nam biti jasno, da kravji gnoj ne prihaja iz kemijskega laboratorija, ampak iz veliko bolj znanstvenega laboratorija – ta gnoj prihaja iz mnogo, mnogo bolj znanstvenega laboratorija, ki je v sami kravi. Zaradi tega razloga je ravno kravji gnoj tista snov, ki ne ojači le korenin rastlin, ampak deluje vse do plodov, in tako ustvarja v rastlinah dobre beljakovine, ki naredijo človeka krepkega" [5] vedno kadar uživa dobro naravno pridelano hrano.

Sedaj lahko razumemo, zakaj se v ekološkem kmetijstvu posveča tako velika skrb oživljanju prsti. V ozadju takšnega pristopa je bolj ali manj jasno zavedanje o tem, da čeprav "rastline same po sebi ne morejo biti nikoli bolne v izvirnem pomenu – zato ker so rezultat zdravih sil (eteričnega) življenja – lahko trpijo zaradi bolnih pogojev v njihovi okolici, še posebno v zemlji; vzroki tako imenovanih rastlinskih bolezni se morajo iskati v tem," [6] kar vpliva na rastline od zunaj. Tako lahko tudi razumemo, zakaj je vsako dejanje, ki vpliva na količino življenjskih sil v prsti, rastlinah in živalih, odločilnega pomena za končno kakovost hrane.

Rastline kot vir življenja na Zemlji

Rastline rastejo na mineralni podlagi in zagotavljajo hrano za živali in ljudi. Na ta način tvorijo živi most med mrtvimi minerali in živimi organizmi. [7] V tekstu ŠTIRIDELNA NARAVA ČLOVEKA so rastline opisane kot organizmi, ki so sestavljeni le iz dveh teles: iz fizičnega in iz eteričnega telesa. Ker je bistvo eteričnega telesa življenje, lahko razumemo, zakaj rastline manifestirajo različne življenjske funkcije v takšni izjemni meri, kot je to razvidno, ko jih preučujemo.

Vendar rastline ne delujejo v izolaciji, ampak tvorijo medsebojna razmerja z vsem okoli njih, z vidnimi in nevidnimi nivoji obstoja. Rastline živijo sredi štirih elementov zemlje, vode, zraka in toplote. Rastline dihajo in na ta način proizvajajo kisik; uravnavajo mikroklimatske pogoje, kot so toplota, veter in vlaga okoliške prsti in zraka. Mineralno kraljestvo daje podlago, iz katere rastline rastejo; poleg tega pa zagotavlja kemične elemente, ki jih rastline vsrkavajo vase skozi zapletene odnose in dejavnosti, ki se odvijajo pod zemljo.

"Čeprav so korenine rastlin prostorsko omejene, imajo le-te izredno veliko površino. Ta zunanja stran korenin sprošča različne količine kemikalij na različnih lokacijah, ki v veliki meri urejajo lokalno biološko skupnost skozi celotno življenjsko dobo rastline. Te kemične spojine spodbujajo rast bakterij in gliv, spodbujajo dihanje talne mikroflore, spodbujajo rast dušikovih bakterij ter povečujejo število in maso dušikovih gomoljčkov, vsebnost hemoglobina in še več. Vendar pa delovanje rastlin ni naključno, niti niso naključne bakterije, glive in mikroflora, ki so pod njihovim vplivom. Kaleča rastlina sprošča spojine, ki dobesedno vabijo ustrezne bakterije na območje, kjer rastejo. Bakterije so tako uglašene na te kemikalije, da se nanje odzivajo, tudi če so prisotne samo v nekaj delcih na milijon. In te rastlinske bakterije so prilagojene vsaki vrsti rastline. Spojine, ki jih sproščajo rastline v tla, so v takšnih kombinacijah in razmerjih, da je zdravje njihove specifične bakterijske skupnosti povečano do skrajnih meja. Bakterije se odzivajo na podoben način. Na primer, nekateri mikroorganizmi dovajajo kovine iz zemlje, kot je cink, ki ga rastlina rabi za svojo rast. Čim bolje se vzpostavi populacija mikroorganizmov in bolj kot so le-ti zdravi ter aktivni, tem bolj so zdrave rastline in tem bolje rastejo.

Rastlina, ki začenja s fotosintezo, sprosti tudi kemične spojine, ki okoli njenih korenin sprožijo rast gliv, ki tvorijo micelij. Spojine kemično spodbujajo posebne micelijske spore, da kalijo in omogočijo njihovo rast, ter izvajajo močne privlačne sile na vse simbiotične micelije, ki že rastejo v bližini, in jih tako vabijo, da se razvijejo v smeri nove rastline. Podobno kot pri bakterijah, imajo te spojine velik vpliv na glive tudi pri zelo veliki razredčenosti. Micelij – ki ga sestavljajo majhne kot za las tanke nitke, ki rastejo v zgornji plasti zemlje – se poveže s korenino poganjka (kot to naredijo nekatere bakterije); micelijske niti se povežejo s zunanjo plastjo korenine, včasih pa prodrejo v njeno notranjost, in na ta način tvorijo zapleteno simbiotično razmerje imenovano mikoriza. [8] Le-ta bo obstajala skozi celotno življenje rastline. Rastlina s pomočjo fotosinteze ustvarja sladkorje in sekundarne spojine, ki jih micelij potrebuje za svojo rast. Micelij v povračilo zagotavlja snovi, katere potrebuje rastlina (na primer vnos dušika in fosforja se lahko poveča za 7.000 odstotkov), proizvaja polisaharide, ki stimulirajo imunsko delovanje rastlin in omogočajo kemično komunikacijo preko micelijske mreže z vsemi rastlinami na njihovem področju," [9] ki so povezane z istim glivičnim omrežjem.

Rastline so obkrožene tudi s kozmičnimi etri – s toplotnim, svetlobnim, kemičnim in življenjskim etrom. Toplotni eter je nadčutni vidik fizične toplote, ki je bistvenega pomena za razvoj cvetov, sadežev in semen. Svetlobni eter je bistveni dejavnik pri fotosintezi, ki omogoča sintezo ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin iz mineralnih snovi. Kemični eter se kaže v ogromni zmogljivosti rastlin za proizvodnjo vseh vrst kemičnih snovi, ki jih najdemo v njih. [10] In kje v rastlinah lahko vidimo delovanje življenjskega etra? V preprostem dejstvu, da brez rastlin ne bi bilo nobene višje oblike življenja na Zemlji.

Rastline ne tvorijo simbiotičnih odnosov le z glivicami in bakterijami pod zemljo, ampak tudi z drugimi oblikami življenja: z žuželkami in pticami, ki jih oprašujejo; z živalmi, ki raznašajo njihova semena, itd. Ampak rastline se ne ustavijo samo pri teh povezavah, ki jih je odkrila naravoslovna znanost, temveč so tudi pod bolj nevidnimi vplivi kozmičnih teles in zvezd. Zavest o teh povezavah in namenska uporaba tega znanja pri gojenju rastlin je ena od glavnih razlik, ki razlikuje biodinamično kmetijstvo od ekološkega. [11]

Na primer, "obstajata dve stvari, ki jih moramo upoštevati pri življenju rastlin. Prva je dejstvo, da imajo rastline moč reprodukcije. Ne samo rastlinski svet na splošno, ampak vsaka posamezna vrsta ima sposobnost za nadaljevanje svoje lastne vrste. Druga je dejstvo, da rastline, kot člani razmeroma nizkega kraljestva narave, služijo kot hrana članom višjih kraljestev. V vsem, kar je povezano z notranjo silo razmnoževanja in rasti, v vsem, kar dela eno generacijo rastlin, da sledi prejšnji, delujejo Luna, Venera in Merkur iz vesolja na Zemljo in sicer s pomočjo apna in apnu podobnimi snovmi. Če gledamo samo na tiste rastline, ki jih ne jemo – rastline, ki se preprosto vedno znova obnavljajo – potem se zdi, kot da bi nas zanimal samo tisti vpliv vesolja, ki se izraža v silah Venere, Merkurja in Lune, saj so to tiste sile, ki sodelujejo pri razmnoževanju rastlin na Zemlji. Po drugi strani, ko postanejo rastline hrana oz. krma – kadar se rastline razvijajo na takšen način, da tvorijo snovi, ki lahko hranijo ljudi ali živali – tedaj so v tem udeleženi Mars, Jupiter in Saturn preko snovi, kot je kremen. Te snovi naredijo rastline dovzetne za vesoljska prostranstva; te snovi prebudijo v rastlini čute, ki jim omogočajo, da prevzamejo od celotnega vesolja, ki jih obkroža, vse tisto, kar oblikujejo oddaljeni planeti Mars, Jupiter in Saturn. Nasprotno pa tisto, kar naredi rastlino sposobno razmnoževanja, rastline prevzamejo iz območij Lune, Venere in Merkurja." [12] Z drugimi besedami rečeno, nebesna telesa med Zemljo in Soncem dovajajo rastlinam sile, ki omogočajo njihovo rast in razmnoževanje, medtem ko planeti med Zemljo in vesoljskim prostranstvom dovajajo rastlinam sile, ki omogočajo njihovo dozorevanje in proizvodnjo njihovih plodov.

Zgornji opis planetarnih vplivov služi zgolj kot ilustracija, ki kaže, da za ustrezno življenje rastlin ni potrebne samo povezave rastlin z njihovim mineralnim okoljem ter z bitji, ki pripadajo drugim kraljestvom narave, temveč tudi bolj prikrito vzajemno sodelovanje z nevidnimi kozmičnimi silami in vplivi. [13] Če želimo resnično razumeti rastline, potem moramo vedeti, da je "rastlina – takšna kot je vidimo v zunanjem svetu – bitje, ki ga sestavljata fizično in eterično telo. Istočasno je bitje, ki nas opozori na dejstvo, da je to, kar imenujemo fizično in eterično telo, v principu zdravo in da ne more zboleti preden se ne sreča z zunanjo poškodbo. V primeru bolne rastline ne moremo nikoli reči, da je njeno prvobitno eterično telo spremenjeno, temveč le, da so vsakovrstne motnje in škodljivi zunanji vplivi prodrli v fizično telo in zlasti v eterično telo" [14] rastline.

Sedaj si lahko ogledamo en primer takšnega škodljivega zunanjega vpliva, ki mora biti v središču naše pozornosti, kadar preiskujemo razliko v kakovosti biološke in konvencionalne metode pridelave hrane.

Škodljivi vplivi umetnega gnojila na rast rastline

Iz zgornjega opisa je razvidno, da v življenju rastlin prevladujejo odnosi z njihovim okoljem in simbiotsko sodelovanje z drugimi oblikami življenja. Celo antagonistične aktivnosti med različnimi vrstami prispevajo h končnemu rezultatu – k skladnemu ekosistemu, ki je sposoben regulirati samega sebe. V ekološki pridelavi rastlin se trudimo posnemati in uporabljati te naravne samo-regulacijske procese in na ta način ohranjati zdravje rastlin. V nasprotju s tem pa ima uporaba umetnega gnojila zelo negativne učinke na življenje in zdravje rastlin.

Kot smo lahko videli, rastline niso le pasivni prejemniki vlivov, ki prihajajo od zunaj, ampak so zelo aktivne v zagotavljanju mineralov in drugih elementov, ki jih potrebujejo za pravilno rast. Dejansko rastline same izbirajo, kaj bodo vsrkale iz svojega okolja. Vendar pa "rastlina, ki je hranjena z umetnim gnojilom, ni več sposobna sprejemati hrano iz tal z odbiro ustreznih hranil. Gnojilo se raztopi v vodi in rastlina prejme hranilne snovi, ki so v njem, z neposrednim vsrkanjem vode preko korenin. Te hranilne snovi, ki jih rastlina ne odbere poprej glede na njene potrebe v sodelovanju z ustreznimi vrstami bakterij, niso primerne za njeno pravilno prehrano." [15] Ta učinek – v kombinaciji s pospešenim vsrkavanjem vode zaradi povečanega elektro-osmotskega pritiska – lahko vidimo kot prisilno hranjenje rastlin, ki temelji na samovoljni odločitvi ljudi o tem, kaj je primerno za rastline in kaj ne. Takšen pristop ima za posledico slabljenje vitalnosti rastlin in izgubljanje kakovosti živil.

Uporaba umetnih gnojil ima še en negativen učinek: zatiranje življenja mikroorganizmov in mikoriznih povezav z glivami. To je razvidno iz primerov dolgoročne uporabe umetnih gnojil, ki je pripeljalo – v sodelovanju z uporabo herbicidov in pesticidov – do popolne izgube drugih življenjskih oblik v prsti. Kar potem preostane je bolj ali manj pesek in prah. Takšno okolje rastlinam preprečuje, da bi rastline pridobile vse minerale, ki jih potrebujejo za zdravo rast. To je paradoks uporabe umetnih mineralnih gnojil: le-ta 'odrežejo' rastlino od živih simbiotičnih odnosov z drugimi oblikami življenja v prsti in s tem preprečujejo, da bi rastline pridobile vse mineralne snovi, ki jih potrebujejo. Tak razvoj ovira tudi pritok koristnih kozmičnih sil. Končni rezultat so rastline, ki so izolirane od medsebojnih živih povezav z naravnim okoljem in vesoljnim prostranstvom. Takšne rastline ne morejo hraniti ljudi na enak način kot tiste, ki rastejo na naravni način. [16]

Poleg tega se moramo zavedati, da od vsega začetka sodobnega kmetijstva vstopajo v našo prehransko verigo snovi, ki niso bile nikoli prej v človeškem razvoju uporabljene v proizvodnji hrane. To so ogljikovodiki, mrtvi geološki preostanki nekdanjih živih organizmov. Glavna značilnost teh snovi – katerim pripadajo nafta, premog in zemeljski plin – je, da ne vsebujejo kisika, nosilca kozmičnega življenja. [17] V duhovni znanosti se področje, iz katerega prihajajo ogljikovodiki, imenuje 'podnarava'. Medtem ko so te snovi zelo uporaben in učinkovit vir energije v industriji in prometu, pa nimajo nobenega pozitivnega učinka na kakovost naše hrane. Lahko bi celo rekli, da je njihov primarni učinek, da nasprotujejo silam življenja. Zatorej se jih ne bi smelo uporabljati kot pripomoček za rast rastlin, če hočemo spodbujati prirojene življenjske sile v rastlinah in posledično v vseh višjih oblikah življenja.

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ HRANA KOT VIR ENERGIJE

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Z uživanjem ekoloških živil oz. biohrane se izognemo ostankom umetnih kemičnih snovi, ki se uporabljajo v konvencionalni proizvodnji hrane (npr. pesticidi in aditivi). Med njimi so tudi nekatere precej nagnusne stvari (npr. aditivi izdelani iz človeških las [18] ali žuželk). Že samo to je vredno dodatnega denarja, ki ga običajno plačamo za ekološko pridelano hrano. Vendar se moramo zavedati, da obstajajo različne stopnje kakovosti znotraj biološko pridelane hrane.

Znotraj teh skupin niso vsa živila enake kakovosti! Dobra kakovost je odvisna od številnih dejavnikov – kot so mikroklima, kakovost tal oz. prsti, kakovost semen, [21] itd. – ter od metod in materialov, ki jih kmetovalci uporabljajo, ali pa ne uporabljajo. Žal je potrebno priznati, da osnovni standardi za biološko kmetovanje (tj. osnovni standardi IFOAM-a še niso v celoti takšni, kot bi morali biti, če bi bila kakovost hrane resnično najbolj pomembna prednostna naloga. Na primer, ti standardi še vedno dovoljujejo uporabo modernih hibridov, čeprav se ve, da so bili vzgojeni z glavnim namenom, da se proizvede čim večje količine hrane uniformirane oblike. Pripadniki ekološkega kmetovanja, ki uporabljajo ta semena, nekako pozabljajo, da je za vitalnost in zdravje rastline ključnega pomena vitalnost in zdravje semen!

Ta primer kaže , da je za končni rezultat, ki se odraža v kakovosti pridelkov, v največji meri odvisen od znanja in spretnosti ljudi, ki pridelujejo hrano. Za dobro kakovost potrebujemo več mojstrov na področju pridelave in predelave, ter čas za učenje novih spretnosti. In čas, da ozdravimo vso neplodno zemljo, tako da bo lahko ponovno dajala plodove polne življenja in vitalnih sil.

♣ Za praktično pomoč pri izbiri hrane dobre kakovosti glej HOLISTIČNO PREHRANSKO 'PIRAMIDO'

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

  1. Materialistični pristop priznava obstoj le temu, kar se lahko zaznava s fizičnimi čuti ali z fizičnimi instrumenti. Redukcionistični pristop poskuša razložiti delovanje celega organizma z razlago njegovih posamičnih delov in medsebojnih vplivov. Mehanistični pristop razlaga žive organizme tako, kot to počne v primeru mehanskih ali elektronskih aparatov.
  2. Slovenska beseda 'živilo' očitno nakazuje na dejstvo, da imamo pri hrani opravka z nečim, kar naj bi vsebovalo sile življenja.
  3. To je povzetek treh temeljnih faktorjev, ki vplivajo na gibanje rastlinskega soka, kadar se uporablja umetno gnojilo, ki so opisana v knjigi Biološko pridelovanje hrane (Pavao Krišković, Kmečki glas, Ljubljana, 1993). V njej je tudi bolj podrobno opisano, kako deluje elektro-osmoza pri vzpenjanju vode oz. sokov iz korenin do vrhnjih delov rastline.
  4. Večji del teh agrarnih kemikalij se lahko izdela deloma ali v celoti iz ogljikovodikov (naftnih derivatov, premogovega katrana, itd.) Celo v skupini aditivov lahko najdemo sintetična barvila, konzervanse in sladila (saharin), ki so narejena iz teh snovi.
  5. Rudolf Steiner, Dornach, 2.08.1924; sestavljen citat iz dveh angleških prevodov (eden na voljo na www.rsarchive.org)
  6. Ehrenfried E. Pfeiffer, M.D., Appendix C iz knjige Agriculture Rudolfa Steinerja (glej opombo 12). V citatu avtor povzema Steinerjevo razlago iz osebnega pogovora z njim.
  7. V duhovni znanosti velja mineralno kraljestvo v primerjavi z rastlinskim in živalskim kraljestvom za mrtvo/neživo le iz fizične perspektive. Če nanj gledamo iz duhovne perspektive, potem vidimo fizične elemente kot posrednike različnih duhovnih sil, ki so nepogrešljive za obstoj živih organizmov. To je očitno, če samo pogledamo na duhovne sile, ki delujejo v ozadju štirih glavnih elementov organskega sveta: vodika, kisika, vodika in ogljika (glej KOZMIČNO POREKLO ŽIVIH SNOVI).
  8. Ocenjuje se, da je 95% vseh zelenih rastlin odvisno od vsaj ene mikorizne povezave in da približno 80% vseh rastlinskih vrst na svetu ustvarja mikorizna sožitja z glivami. Rastline brez kakršnega koli odnosa z glivami so vse vrste kapusnic: zelje, cvetača, brstični ohrovt, ohrovt, brokoli, itd. (Vir: Robert Kourik, Roots Demystified, Metamorphic Press, 2008)
  9. Stephen Harrod Buhner, The Lost Language of Plants, Chelsea Green Publishing, Vermont, 2002
  10. Najnovejša odkritja kemične sestave rastlin nam kažejo izjemno raznolikost kemičnih spojin, ki obstajajo v eni sami rastlini. Na osnovi tega bi lahko celo rekli, da je znanost kemije zgolj imitacija žive kemije rastlinskega sveta.
  11. To ne pomeni, da rastline v ekološkem kmetijstvu niso izpostavljene kozmičnih vplivom, temveč le to, da so ekološki kmetje bolj osredotočeni na vzpodbujanje zdravih odnosov rastlin z ostalimi oblikami življenja na Zemlji, medtem ko se ne zavedajo velikega pomena bolj skritih kozmičnih vplivov, oziroma ne uporabljajo metod, ki bi spodbujale te kozmične vplive. Seveda obstajajo izjeme, vendar pa takšni kmetje ponavadi prej ali slej preidejo na biodinamično metodo pridelave.
  12. Rudolf Steiner, Agriculture, Bio-Dynamic Farming and Gardening Association, USA, 1993
  13. Pravilno razumevanje kozmičnih vplivov na življenje rastlin zahteva resen študij. Če bi radi raziskali to temo, potem lahko pričnete s Steinerjevimi predavanji iz njegovega kmetijskega tečaja (glej opombo 12), ki predstavlja osnovo biodinamičnega kmetovanja.
  14. Rudolf Steiner, Hamburg, 18.05.1910; www.rsarchive.org
  15. Sestavljen citat iz več razlag v knjigi Biološko pridelovanje hrane (Pavao Krišković, Kmečki glas, Ljubljana, 1993).
  16. V tem kontekstu lahko razumemo težnje konvencionalnega kmetijstva, da ustvarja nadzorovana okolja za rast rastlin v rastlinjakih ali tovarnah. Ideal tovrstnega pristopa je, da se prepreči dostop tistim naravnim vplivom, ki ovirajo gojenje modernih rastlin v naravnem okolju.
  17. Za opis kisika kot nosilca kozmičnega življenja glej KOZMIČNO POREKLO ŽIVIH SNOVI.
  18. Človeški lasje se zbirajo pri frizerjih, se očistijo in nasekljajo. "Ta vrsta las se prodaja kemijskim tovarnam, ki ji spremenijo v aminokisline za uporabo v živilih, medicini in številnih drugih produktih." Vir: članek v reviji The Independent Magazine, 2001
  19. Eden od glavnih vzrokov, zakaj je Demeter hrana boljša, je v tem, da biodinamični kmetovalci uporabljajo posebne preparate za povečevanje vitalnosti prsti in rastlin, ki se ne uporabljajo v ostalih metodah ekološkega kmetovanja.
  20. Nekateri proizvajalci ponujajo živila z oznako 'naravno'. Toda ta beseda lahko pomeni veliko stvari, odvisno od proizvajalca. Običajno se uporablja za izdelke, kot so stročnice, oreški, suho sadje, ki niso bili podvrženi nadaljnji predelavi in ne vsebujejo nobenih aditivov. Seveda so takšni izdelki bolj naravni kot druga konvencionalna hrana, vendar pa ni nobenega jamstva, da so bili pridelani na biološki (tj. naravni) način. Načeloma oznaki 'naravno' ne moremo zaupati, razen v primeru, če poznamo proizvajalca in njegove metode pridelave in predelave.
  21. Za razlago izrednega pomena dobre kakovosti semen si oglejte spletno stran Open Pollinated Seeds.