Narava človeškega bitja je dvojna. Na eni strani ima človek fizično telo, ki mu omogoča zaznavati fizični del realnosti. Po drugi strani pa je človek nadčutno bitje zaradi dejstva, da o stvareh, ki jih zaznava, oblikuje ideje, prežema svoje zaznave in pojme z občutki simpatije ali antipatije, in ima impulze volje v povezavi s svetom okoli sebe.
Zaradi prevladujočega materialističnega duha je v sedanjem času bolj ali manj vsakdanja izkušnja – "ko srečamo sočloveka – da je naš zavestni vtis o njem popolnoma materialističen. Sami sebi rečemo – ne naglas in niti ne na zavestni ravni, temveč na globljem podzavestnem nivoju: 'To je oseba iz mesa in krvi, ki jo sestavljajo zemeljske snovi.' Enako si rečemo za živali in rastline. Takšen odnos do človeka je upravičen le, kar se tiče mineralnih snovi, s katerimi se soočamo v človeškem bitju, v živali ali rastlini.
Če na človeka gledamo zgolj z vidika njegove zunanje oblike, v resnici te oblike ne 'vidimo'; dejansko se ne soočimo z njo preko telesne zaznave, saj jo sestavlja večinoma tekočina – oblika je lahko do devetdeset odstotkov napolnjena z vodo. [1] To, kar oči zaznavajo, je mineralni del, ki je napolnil to strukturo. Vidite to, kar je oseba prevzela iz zunanjega mineralnega sveta. Ne vidimo bitja, ki je to izvedlo in se tako povezalo z mineralnim elementom. Ko se srečamo s človeškim bitjem, je prav, da si rečemo: 'To, kar stoji pred menoj, so materialni delci, ki jih je individualna duhovna oblika zbrala in shranila, zaradi česar je nekaj nevidnega postalo vidno.' Pravo človeško bitje je nevidno, resnično nevidno. Vidimo samo mineralno snov v ljudeh; resnični posamezniki so nadčutna bitja in so zato nevidni." [2]
V primeru sodobnih znanstvenikov prevladuje enostranski pristop, ki se osredotoča izključno na materialne strukture in fizične snovi, medtem ko istočasno niso sposobni prepoznati notranjega duševno duhovnega življenja človeka kot nekaj posebnega – kot nekaj, kar ima svoje posebne lastnosti, ki ne izhajajo iz njegovih povezav s specifičnimi fizičnimi deli našega bitja. "Zunanja znanost predstavlja podobo človeka na temeljih anatomije in fiziologije ter neposrednega senzoričnega opazovanja. Pri tem meni, da je to vsa resnica o človeški naravi. Vendar, na človeka moramo gledati tako, da ga pojmujemo kot duhovno bitje, ki deluje skupaj s telesnimi pojavi v vsakem njegovem vlaknu. V sleherni manifestaciji življenja v nas moramo biti sposobni videti duhovni element." [3]
Osnova za holistični pristop je priznanje obstoja nefizičnega dela človeškega bitja, običajno poimenovanega kot 'duša' in 'duh'. Te besede imajo različen pomen za različne ljudi. Duhovna znanost jih opisuje na številne različne načine. Vendar je opis s katerim moramo začeti naslednji:
Čeprav obstaja med duševnimi in duhovnimi dejavnostmi razlika, imata obe nekaj skupnega: obe sta nefizični oz. nadčutni dejavnosti človeškega bitja. Potemtakem lahko rečemo: "Človek je dvojno bitje. Na eni strani imamo človeka s telesno organizacijo, ki je povezana z okolico. To kar sestavlja zunanji svet in prebiva tam zunaj v mineralnem, rastlinskem in živalskem kraljestvu, to isto sestavlja tudi nas, človeška bitja, v fizično-telesnem smislu. Na nek način smo koncentracija tega, le da je to povzdignjeno na višji nivo, in v prenesenem pomenu bi lahko rekli, da smo krona vsega stvarstva. V fizično-telesnem smislu se v nam stekajo učinki sil in snovi, ki so dejavne zunaj nas ki se preko naših čutnih zaznav pojavljajo pred nami.
Na drugi strani imamo tudi naše notranje življenje. Imamo našo voljo, občutenje, razmišljanje in miselne zmogljivosti. Ko razmišljamo o sebi, lahko opazujemo lastno voljo, čustvovanje in razmišljanje, in vse to prežemamo s tistim, čemur pravimo naša prepričanja, moralni in ostali ideali. Tu pridemo do tistega, kar lahko imenujemo duševno-duhovni človek. Ta izraz lahko privede do nesporazumov, vendar ga je potrebno uporabiti. Ne moremo, namreč, pravilno razumeti človeškega bitja, če na eni strani ne usmerimo pogleda naše duše na to duševno-duhovno v človeškem bitju in na drugi strani na fizično-telesno v človeku". [4]
V duhovni znanosti obstaja veliko različnih pristopov k bistveni naravi človeškega bitja – vključno s tridelno in štiridelno delitvijo človeškega bitja, ki so predstavljene na tej spletni strani – vendar pa je priznanje dvojne narave človeka najpomembnejše spoznanje, če želimo preseči enostransko materialistično podobo človeškega bitja. "Človeško bitje lahko razumemo le, če ga postavimo v svet, ne le kot bitje narave, temveč tudi kot duhovno bitje." [5] Brez priznanja nasprotja med fizičnim človekom ter človekom duše in duha, ne moremo upati na popolno razumevanje svojega lastnega organizma. In brez takšnega holističnega razumevanja ne moremo rešiti nobene od ugank človeške eksistence, vključno tistih, ki se nanašajo na prehrano.
Kakršno koli holistično raziskovanje človeškega bitja se mora začeti s priznanjem, da je njegova narava dvojna:
Čeprav smo z našim fizičnim bitjem del naravnih kraljestev, nas to še ne naredi za človeka. Samo zaradi nadčutnega dela našega bitja smo v resnici človek.
OPOMBE
