Hrana in duševno počutje

Preobrazba hrane v notranje ritme človeka

Na naše razpoloženje duše – to je čustveno stanje našega bitja – lahko vpliva veliko stvari. Na naše počutje lahko vpliva vreme ali druge življenjske okoliščine in dogodki, ki nas obdajajo; nanj vplivajo vrsta dejavnosti, ki jo izvajamo, in stopnja navdušenja, s katero jo izvajamo; in nanj vplivajo tudi naše simpatije in antipatije do stvari, bitij in pojavov, ki jih srečujemo v našem življenju. To vključuje tudi dejavnost prehranjevanja in hrano, ki jo uživamo. Obstaja več kot dovolj dokazov, da uživanje hrane in pijače vpliva na naše razpoloženje [1] in iz tega razloga moramo raziskati, kako ti učinki nastanejo. Pri tem ne mislimo le na najbolj očitne učinke, ko se naše razpoloženje izboljša zaradi uživanja nečesa, kar imamo res radi, temveč tudi na bolj skrite vplive hrane na duševno počutje, ki se odvijajo v notranjosti našega organizma.

Po eni strani je naše razpoloženje v veliki meri odvisno od kakovosti tega, kar vstopa v nas preko naših čutil, ki so skoncentrirana predvsem v naši glavi. Najbolj pomembi čuti, ki sodelujejo pri uživanju hrane in pijače – čuti okusa, voha, videnja, sluha, toplote in otipa – so znotraj in v okolici naših ust. Z njihovim posredovanjem vstopajo v našo dušo raznovrstni čutni vtisi, ki sprožajo čustva ugodja ali neugodja – odvisno od naših simpatij oz. antipatij do tega, kar jemo ali pijemo. [2]

Po drugi strani lahko vidimo v opisu ZEMELJSKEGA PREHRANSKEGA TOKA, da se materialna vsebina tega, kar se je vsrkalo iz prebavljene hrane v krvni obtok, giblje iz metaboličnega sistema skozi ritmični sistem v živčni sistem. Zaradi tega in zaradi dejstva, da trije sistemi našega organizma služijo različnim duševno-duhovnim funkcijam, bi morali pričakovati, da bodo vsrkana hranila v svojem prehodu skozi naše prsi vplivala na naše duševno počutje. Medtem ko čutila in živci omogočajo dejavnosti zaznavanja in mišljenja, nam metabolični sistem z udi omogoča, da smo aktivni v fizičnem svetu. Med njima je umeščen ritmični sistem, ki je sedež našega življenja občutkov in čustev. V skladu s to tridelno delitvijo "mora človek povezati voljo z metabolično dejavnostjo in občutek z ritmičnim dogajanjem ne glede na to, v katerem organu se pojavi metabolizem ali ritem." [3]

Z namenom, da bi razumeli, kako v tem primeru vpliva hrana na naša čustva, moramo pogledati na prehod hranil iz metaboličnega v ritmični sistem in na ključno vlogo krvnega obtoka v tem procesu. V tekstu HRANA KOT 'STRUP' je predstavljeno pomembno dejstvo v povezavi s prehrano. "Ko sprejmemo v naš prebavni kanal hranljive snovi od zunaj, imajo le-te v sebi 'zunanje vitalne aktivnosti'. Te snovi gredo skozi nekaj, kar lahko imenujemo prva stopnja filtracije, s tem ko so sprejete in prebavljene v želodcu skupaj z vsem, kar nosijo s seboj. Potem deluje na njih notranji kozmični sistem na bolj specializiran in podroben način, dokler niso pripeljane do točke, kjer lahko hranijo tudi najbolj prefinjen inštrument organizma, našo kri. Hkrati si lahko zlahka predstavljamo, da mora kri – najbolj občutljiv sistem med vsemi sistemi – v sebe prejeti povsem filtrirane vitalne aktivnosti hranil, in da vse, karkoli vstopi v kri, vsebuje v tem trenutku le najmanjšo možno količino teh notranjih vitalnih dejavnosti, ki so bile v snoveh, ko jih je sprejel želodec. Ko snovi vstopijo v želodec, še vedno vsebujejo precejšen del njihove lastne narave in bistvenega značaja – njihovo lastno življenjsko aktivnost. Toda, ko so enkrat te hranilne snovi v krvi, so morale predati vse te lastnosti v enaki meri, kot so v krvi postale nekaj novega. Kri je zato nekaj, kar navznoter ščiti v najvišji možni stopnji vse svoje procese; kri je nekaj, kar nadaljuje svoje procese v največji možni meri neodvisno od zunanjega sveta." [4]

Iz tega vidika lahko opišemo dejavnost prehranjevanja kot "metabolično dejavnost, ki se odvija v smeri ritmičnega. Prebavna dejavnost je metabolična dejavnost, ki jo vzame pod nadzor ritem organov obtočil." [5] Bistvo prehoda iz metaboličnega v ritmični sistem leži v dejavnosti prevzemanja hranil v človekov notranji ritem. "Kri, ki je inštrument človeškega ega, stoji tam kot bitje, ki prejema vsa hranila – vse, kar je vzeto iz življenja zunanjega sveta – skrbno filtrirano s sistemom organov vranice, jeter in žolčnika. Na ta način je kri sposobna postati popoln izraz notranje ureditve človeka, notranjega ritma človeka." [6] To je zdravo stanje dogajanj glede vsrkavanja prehranskih snovi v krvni obtok.

Lahko pa pride do nepravilnosti. "Zamislimo si, da v spodnji sferi človeka – to je v aparatu prehranjevanja in prebave v najširšem smislu – prevladujejo notranje kemične ali organske sile hrane, ki je bila zaužita. V zdravem organizmu je pomembno, da mora zgornja sfera človeka premagati vse bistvene sile, ki so aktivne v samih živilih, tako da na noben način ne vplivajo na učinkovitost notranje sfere organizma in da je vsa dejavnost zunanje kemije in dinamike bila v celoti premagana. Vendar pa je lahko zgornja sfera človeka nesposobna opraviti nalogo prežemanja celotne spodnje sfere z etrom. Rezultat tega je, da se v človeški organizem vnese premočan proces, ki je tuj organizmu, saj je to proces, ki običajno poteka zunaj človeškega telesa in nikakor ne bi smel delovati v njemu." [7] Rezultat te nepravilnosti je motnja v notranjem ritmu, ki je značilen za človeka.

Moramo se zavedati, da je glavna naloga ritmičnega sistema uravnoteženje med dejavnostmi živčno-čutilnega sistema in metaboličnega sistema z udi. [8] "V zdravem organizmu mora katerakoli gornja funkcija, ki je povezana z dihanjem ali z živci in čutili, nekako upravljati določeno funkcijo spodnje sfere človeka in nadaljevati svojo dejavnost v harmoniji z njo. Kadarkoli pa obstaja prevlada bodisi zgornje ali spodnje funkcije, ki poruši dopolnjujoče se ravnotežje obeh funkcij, se takoj pojavi organska nepravilnost. Vedno mora obstajati določeno razmerje in stik med tema dvema sklopoma aktivnosti, tako da oba sklopa dopolnjujeta drug drugega, obvladujeta drug drugega in nadaljujeta harmonično sodelovanje s tem, ko se medsebojno usmerjata. Kajti tu obstaja ta jasna usmerjenost zgornje in spodnje sfere. Le-ta se individualno razlikuje od posameznika do posameznika, vendar kljub temu ureja in povezuje celoto zgornjih procesov s celoto spodnjih procesov." [9]

S pomočjo zgornjih razlag postane očitno, da "imamo v teh krvnih procesih pred nami nekaj, kar mora v največji meri, če postane neredno oziroma neritmično, povzročiti nepravilnosti v našem celotnem organizmu. In ker je kri izraz celotne zbirke organskih procesov, bomo morali v povezavi z nepravilnostmi krvi skrbno preučiti, kje se izražajo nenormalni pojavi in kateremu posameznemu poteku procesov moramo pripisati te nepravilnosti." [10] V vsakem primeru pa ni težko dojeti, da ima vse, kar vstopi v naš krvni obtok iz črevesja, pomemben učinek na kakovost naših krvnih procesov.

Srce kot čutilo za notranje harmonije ali disharmonije

Če želimo vedeti, s katerim čutilom zaznavamo spreminjajoča stanja našega notranjega sveta harmonij in disharmonij, moramo naš pogled usmeriti na srce, ki stoji v središču vsega, kar vstopa v naš krvni obtok iz zunanjega sveta. Vendar pa moramo, preden to storimo, preseči zelo razširjeno napačno predstavo o vlogi srca. "Kakšno je splošno prepričanje o naravi človeškega srca? Srce se smatra kot neke vrste črpalka, ki pošilja kri v različne organe." [11] Ampak "srce ni črpalka! Srce ne giblje krvi s pomočjo dejavnosti črpanja; srce se giblje zaradi kroženja krvi. Srce ima prav toliko opravka s kroženjem krvi, kot ima termometer opravka s proizvodnjo zunanje vročine ali mraza. Tako kot termometer ni nič drugega, kot inštrument za registracijo stopnje vročine ali mraza, prav tako tudi srce ni nič drugega kot priprava za registracijo tega, kar se dogaja v obtoku in kaj priteka vanj iz metaboličnega sistema. To je zlato pravilo, ki mu moramo prisluhniti, če želimo razumeti človeka." [12]

Če hočemo dojeti resnično vlogo srca, se moramo zavedati, da je "najbolj pomembno dejstvo o srcu to, da njegova dejavnost ni vzrok, ampak posledica. To lahko razumemo, če pretehtamo nasprotje med vsemi organskimi dejavnostmi, ki so osredotočene okoli prehrane, in dihanjem, s pomočjo katerega prejemamo zrak. Nepristransko opazovanje bo pokazalo določeno antitezo in nasprotovanje med procesom dihanja in procesom prebave. Srce nastane kot 'zajezitveni' organ med spodnjimi dejavnostmi organizma – vnašanje hrane in njeno obdelovanje – in zgornjimi dejavnosti, od katerih je najnižja dihanje. Vmes je vstavljen organ, ki tvori pregrado, in njegovo delovanje je plod prepletanja med utekočinjenimi živili in med zrakom, ki je prevzet iz zunanjosti. Vse, kar se lahko opazi v srcu, je treba obravnavati kot posledico, in ne kot vzrok – za začetek kot mehansko posledico. Delovanje srca je rezultat medsebojno prežemajočih vodnih in zračnih tokov. Srce je čutilo in čeprav so njegovi procesi podzavestni, kljub temu srce omogoča 'zgornjim' dejavnostim, da občutijo in zaznavajo 'spodnje'. Tako kot zaznavamo zunanje barve s pomočjo naših oči, tako zaznavamo zatemnjeno in podzavestno s pomočjo srca, kaj se dogaja spodaj v trebuhu. Srce je organ za notranje zaznavanje." [13]

Z duhovno-znanstvenega vidika v našem organizmu nimamo samo fizičnih čutil, ampak imamo tudi nadčutna čutila. V primeru fizičnih "čutil se nekaj od zunaj nadaljuje navznoter, del zunanjega sveta se nadaljuje v notranjem svetu. Obstaja celo biološki dokaz za to. V razvoju zarodka nekaterih nižjih živalih se namreč oko oblikuje z zarezo, ki se nato zapolni od zunaj. Oko se, tako rekoč, vgradi v organizem; ne raste ven iz organizma. Čutila so zato del zunanjega sveta v organizmu, vendar so odprta navzven. V čutilih zunanji svet vstopa v organizem, podobno kot vstopa morje v zaliv. Jetra so zaprta z vseh strani, vendar so kljub temu čutilo – čutilo, ki v nezavednem kaže visoko stopnjo občutljivosti za vrednost različnih snovi, ki jih uživamo kot živila. Kaj se dogaja pri prebavi oz. pri procesu prehranjevanja, lahko razumemo le takrat, ko prenehamo pripisovati jetrom samo tistih fizičnih procesov, ki se jim pripisuje danes. Ti procesi so izraz delovanja duha in duše. Jetra moramo videti kot notranje čutilo za dojemanje procesa hranjenja. Iz tega razloga so jetra veliko tesneje povezana s snovmi zemlje, kot ostala poznana čutila. Z očesom smo izpostavljeni delovanju etra, z ušesom smo izpostavljeni zraku; jetra pa so neposredno izpostavljena kakovostim snovi v zunanjem svetu in morajo zaznavati te kakovosti.

Srce je čutilo drugačne vrste. Sposobnost zaznavanja jeter je izpostavljena zunanjim snovem, ki prihajajo v človeka. Srce pa je čutilo za dojemanje notranjega bitja človeka. Pogosto je bilo rečeno, da je nesmisel meniti, da je srce kot nekakšna črpalka, ki poganja kri po žilah. Gibanje krvi je posledica delovanja ega in astralnega telesa, in srce je le čutilni organ, ki zaznava kroženje krvi, predvsem kroženje krvi iz spodnjega v zgornjega človeka. Naloga jeter je, da v prebavnem procesu zaznajo, kakšna je, recimo, vrednost ogljikovih hidratov za človeka. Naloga srca pa je videti, kako astralno telo in ego delujeta na človeka. Zato je srce potemtakem duhovno čutilo, medtem ko so jetra v celoti materialno čutilo. To je potrebno razlikovati." [14]

Tu je potrebno razložiti zakaj je na glavni sliki srce postavljeno v sredino med gornjo in spodnjo sfero človeškega organizma. Če pogledamo natančno na TRIDELNO NARAVO ČLOVEKA, lahko opazimo, da je vsak od treh glavnih sistemov sestavljen iz dveh podsistemov:

živčno-čutilni sistem je sestavljen iz živčnega sistema in sistema čutil;
ritmični sistem je sestavljen iz dihal in obtočil (krvožilnega sistema);
metabolični sistem z udi je sestavljen iz metaboličnega sistema in sistema udov.

Če pogledamo ritmični sistem, vidimo pljuča kot osrednji dihalni organ in srce kot osrednji organ krvnega obtoka. Iz zgornje slike je razvidno, da imajo dihala bolj tesno povezavo z živčno-čutilnim sistemom, in krvni obtok z metaboličnim sistemom. Z drugimi besedami, dejavnost dihanja pripada gornji sferi človeškega organizma, ki je odprta k zunanjemu svetu. Krvni obtok pripada notranjemu svetu človeka. Na ta način vključuje spodnja sfera človeka procese "prehranjevanja in prebave v najširšem pomenu besede, vse do njihovih vzajemnih delovanj z dihanjem. To medsebojno vplivanje se dogaja v ritmični dejavnosti. Toda z dejavnostjo dihanja je povezana in ji pripada čutilna in živčna dejavnost, ki vključuje vse, kar pripada zunanjemu zaznavanju in njegovemu nadaljevanju in obdelavi v dejavnostih živcev. Na ta način:

dihanje, čutilne dejavnosti in živčne dejavnosti tvorijo en pol človeškega organizma;
prehranjevanje, prebava in presnova v svojem običajnem pomenu tvorijo drugi pol naše organizacije.

Srce je prvenstveno tisti organ, čigar gibanje, ki se ga zaznava, izraža ravnotežje med zgornjimi in spodnjimi procesi; v odnosu do duše – ali morda natančneje, v podzavesti – je srce organ zaznavanja, ki posreduje med tema dvema poloma celotne človeške organizacije." [15]. Tukaj imamo razlago, kako vnos hrane in pijače vpliva na naše notranje razpoloženje zaradi sposobnosti srca, da občuti in čuti, kaj se dogaja v našem krvnem obtoku, ki je stalno pod vplivom hranilnih snovi in sil, ki vstopajo vanj dan za dnem. In kot del ritmičnega sistema srce prav tako zaznava, do katere stopnje se dejavnosti in procesi zgornje in spodnje sfere človeškega bitja usklajena v njegovi srednji sferi. Rezultati nadčutnega zaznavanja srca prihajajo nenehno iz nezavednih globin naše duše na površje in vplivajo na – lahko bi tudi rekli 'obarvajo' – naše dnevno razpoloženje.

Tu smo soočeni z nalogo, da moramo najti zdravo ravnovesje med zgornjo in spodnjo sfero našega organizma. Problem ni velik, če le občasno uživamo stvari, ki postanejo vzrok disharmonije, težava pa je občutna, ko naše dnevne prehranjevalne navade postanejo stalen vir aritmičnih motenj. Seveda bo končni rezultat odvisen od kumulativnih učinkov vsega, kar počnemo. Vendar "povezava med svetom in človekom ni taka, da bi nas svet pustil bolj ali manj pasivne – da bi poslal svoje sile v nas na dva različna načina, medtem ko smo mi preprosto vpreženi v njihove vplive, ki si nasprotujejo. Ne, temu ni tako; bistvena stvar pri človeku je namreč dejstvo, da na koncu vedno preostane nekaj za njegovo notranjo aktivnost; in da je na koncu koncev prepuščeno človeku samemu, da vzpostavi notranje ravnovesje" [16] v njegovem organizmu. To pomeni, da moramo vzpostaviti zdravo ravnovesje med zgornjo in spodnjo sfero na individualni osnovi. [17]

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ RITMIČNO ŽIVLJENJE PREHRANE

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Ponavadi se zavedamo vpliva hrane na naše razpoloženje zaradi izkušenj z izboljšanjem razpoloženja, ki ga povzroči uživanje enega izmed naših najljubših živil ali obroka. Vendar pa se v enaki meri ne zavedamo vplivov hrane na naše duševno počutje, ki delujejo preko podzavestnih poti, ki so predstavljene v tem prehranske načelu. [18] Kajti, če bi se jih zavedali, potem bi zlahka odkrili izvor mnogih depresivnih razpoloženj, ki so dandanes tako pogosta v bogatih družbah. S pomočjo poznavanja teh vplivov mora biti očitno, da redno uživanje 'junk' hrane – to je hrane nizke kakovosti s slabimi vibracijami – vnaša stalne motnje, ki povzročajo disharmonijo med gornjo in spodnjo sfero tistih ljudi, ki uživajo takšno hrano.

Obstajajo številne negativne posledice tovrstnih disharmonij. En primer je začaran krog prekomernega uživanja hrane slabe kakovosti. Ljudje jedo z namenom, da bi izkusili takojšnje zadovoljstvo in izboljšanje njihovega razpoloženja. Nato postanejo depresivni zaradi notranje disharmonije, ki jo je povzročila hrana, kar posledično spodbudi nov impulz po uživanju hrane in tako dalje. Prvi korak za izhod iz tega kroga je, da začnejo ljudje jesti kakovostno hrano, ki bo imela bolj harmoničen učinek na njihove notranje ritme. Seveda ne moremo doseči dolgoročne rešitve brez napredka v našem celotnem duhovnem razvoju. Dejstvo je, da je težko narediti morebitne pozitivne spremembe glede prehranjevanja brez boljšega razumevanja lastnega bitja, vključno s poznavanjem nadčutnih učinkov različnih vrst hrane.

S pomočjo tega prehranskega principa lahko dodamo še eno perspektivo na vprašanje kakovosti hrane. Čeprav naša jetra in srce opravljata svoje dejavnosti zaznavanja kakovosti tistega, kar vstopa v naš notranji svet preko prehrane na podzavestni ravni, pa se rezultati tega zaznavanja pojavljajo v naši duši kot dobra ali slaba razpoloženje duše. Rezultat je odvisen od dveh faktorjev:

od kakovosti hrane, ki jo zaužijemo;
od naše zmožnosti izvajanja preobrazbe prehranskih snovi v naše specifične notranje ritme. [19]

Tako lahko odkrijemo, da je naše telo inštrument, ki v vsakem primeru – če se tega zavedamo ali ne – dejansko zaznava bolj prikrite lastnosti kakovosti hrane in pijače, ki jo uživamo. Stopnja zavedanja teh vplivov pa je seveda odvisna od stopnje in značaja našega duhovnega razvoja. Če še niste razvili sposobnosti zavestnega zaznavanja z vašimi notranjimi organi, potem vam bo v veliko pomoč poznavanje prehranskih principov, ki so predstavljeni na tej spletni strani, kajti to poznavanje vam bo omogočilo boljše usklajevanje 'glasbe sfer' – to je ritmov gornje in spodnje sfere vašega organizma.

♣ Za praktične smernice, kako pristopiti k tej nalogi, glej SPLOŠNI PREHRANSKI NAPOTKI.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.