Surova in kuhana hrana

Uživanje surove in kuhane hrane spodbuja različne dele človeškega organizma in posledično različne duševno-duhovne lastnosti. Surova hrana spodbuja dejavnosti ‘zunanjega človeka’ – to je dejavnosti čutil in pripadajočega živčnega sistema – kar nam omogoča, da smo v stiku s tem, kar vstopa v nas iz zunanjega sveta. Kuhana hrana spodbuja ‘notranjega človeka’ – toplotni organizem, ki je prežet s silami Ega. S primerno izbiro kuhanih in surovih jedi mora vsak posameznik najti svoje lastno zdravo ravnovesje med tema dvema nasprotnima značajema človeške osebnosti – med enim, ki nas povezuje s svetom, ter drugim, ki nas ločuje od sveta in spodbuja razvoj naše lastne osebnosti.

Uvodno branje:

♦ DVODELNA NARAVA ČLOVEKA

♦ ŠTIRIDELNA NARAVA ČLOVEKA

Nasprotje med zunanjim in notranjim človekom

Če pogledamo na naravo naših dejavnosti, ki so predstavljene v uvodnem besedilu DVODELNA NARAVA ČLOVEKA, lahko opazimo, kako je naše življenje razpeto med dvema načinoma dojemanja sveta: na eni strani imamo stalen dotok informacij iz zunanjega sveta preko naših čutil, na drugi strani pa imamo naš notranji svet misli, občutenj oz. čustev ter impulzov volje. Tudi ta svet vstopa v našo zavest preko zaznavanja, čeprav v tem primeru obrnjeno navznoter. Na ta način se naše življenje odvija med zunanjim svetom s svojo množico različnih čutnih vtisov in našim notranjim svetom, kjer se nahaja naš pravi dom – kjer lahko najdemo naše duhovno jedro, naš Jaz.

Ena izmed glavnih razlik med ljudmi in živalmi je v tem, da je življenje živali veliko bolj povezano z njihovim okoljem, kot je to v primeru ljudi. Lahko bi celo rekli, da divje živali pripadajo svojemu specifičnemu okolju do te mere, da okolje živali določa njihove osnovne značilnosti in njihov način življenja. V primerjavi z našimi so živalska čutila visoko specializirana in bolje razvita; potemtakem si lahko predstavljamo, da je njihovo doživljanje naravnega okolja veliko bolj intenzivno, kot je naše. [1] Po drugi strani pa je ena od glavnih lastnosti modernega človeka določena stopnja avtizma. Kot ljudje imamo sposobnost, da ustvarimo in negujemo svoj lastni notranji svet idej, simpatij oz. antipatij in stremljenja k dosegi osebnih ciljev. Ta lastnost je neizogibni del modernega razvoja človeka, ki nam omogoča, da se osvobodimo od vplivov našega okolja in razvijemo svojo lastno osebnost. To ne bi bilo možno, če bi ohranili takšne povezave z naravnim svetom, kot še vedno obstaja v živalskem svetu.

Nasprotje med zunanjim in notranjim svetom se manifestira v nasprotju poletja in zime. Poleti se radi gibljemo v naravi oz. delamo zunaj; v nas obstaja nagnjenje, da se širimo navzven. Včasih se skoraj zlijemo z naravo in uživamo njene darove toplote, sonca, bujnega listja, cvetličnih vonjav in sijaja barv. Včasih lahko izpostavimo našo celotno kožo – ki jo lahko štejemo za čutni organ [2] – vplivom sonca, zraka, vode in zemlje. To razprostiranje ni samo fizično in psihično; ima tudi duhovni vidik, ki se odraža v dejstvu, da težje opravljamo intelektualno delo, kot je na primer študij, v poletnih mesecih, ko naša duša stremi k temu, da se bolj intenzivno poveže z naravo s pomočjo praktičnih aktivnosti, kjer imajo veliko vlogo naša čutila, ki nam omogočajo zaznavanje svetlobe, barv, oblik, tonov, vonjav, raznovrstnih jakosti in svojstev toplote, ter mnogovrstnih vrst dotikov. Organi, ki omogočajo te zaznave, so naša čutila – vključno s kožo – in pripadajoči živčni sistem. Zato lahko ta del človeškega organizma poimenujemo 'zunanji človek'.

V nasprotju s tem pa se zimskem času ne moremo na enak način širiti navzven, saj je pozimi narava mrzla in neprijetna; zato se raje zavarujemo pred njenimi fizičnimi vplivi z oblačili in hišnimi zidovi. Obenem smo bolj nagnjeni k fizičnemu počitku in se raje lotevamo miselnih dejavnosti, kot je na primer študij. V tem letnem času lažje prebivamo v naših notranjih svetovih ter se osredotočamo na razmišljanje o ugankah življenja.

To notranje življenje je tesno povezano z našo telesno temperaturo. Običajno se takrat, "ko se raziskuje človeka, smatra, da pripadajo njegovem organizmu samo tisti elementi, ki se jih lahko opiše kot trdne ali trdno-tekoče. Seveda se priznava, da tekoči in zračni elementi vstopajo in izstopajo iz človeka, vendar se le-ti ne štejejo kot sestavni deli človeškega organizma. Toplota organizma, ki je višja od tiste v okolju, se obravnava kot stanje organizma in ne kot njegova dejanska sestavina. Vendar, če ne upoštevamo telesne organizacije v prostoru, ki ga omejuje človeška koža, če odmislimo tudi tekočinski organizem in zračni organizem, potem je prostor, ki ostane, napolnjen z ničemur drugim kot s toploto, ki je seveda v stiku s toploto zunaj človeka." [3] Življenjsko dejstvo je, da moramo za zdravo homeostazo ohranjati telesno temperaturo znotraj ozkega obsega okoli 37 °C, ne glede na temperaturo zunanjega okolja, ki lahko v teku leta niha v razponu 40 °C ali več, odvisno od tega kje živimo. [4] To pomeni, da prenašamo naokrog toplotno telo, ki mora ohranjati svojo svojstveno temperaturo neodvisno od zunanje, če želimo ostati živi in zdravi. Tukaj vidimo veliko pomembnost naše notranje toplote in dejstva, da "ni možno doseči resničnega poznavanja človeškega organizma, vse dokler nismo pripravljeni priznati razčlenitev v toplotni organizem, zračni organizem, tekoči organizem ter trdni organizem." [5]

Zakaj je nujno, da se toplotnega organizma zavedamo kot posebnega dela človeškega organizma? Zato ker "ne moremo razumeti življenja in dejavnosti duše, če se ne zavedamo, da ego deluje neposredno na toploto. Toplotni organizem je najbolj pomembno polje delovanja ega. Sam ego je tista duhovna organizacija, ki s svojimi lastnimi silami prežema toploto, ki je v nas, ter jo ureja in ji daje obliko, ne le navzven, ampak tudi navznoter. Tisto, kar je dejavno v toploti in jo spodbuja v gibanje, tisto, kar jo naredi za organizem – to je ego." [6] Ta toplotni organizem, ki je prežet z egom, se lahko označi kot 'notranji človek'.

Ko v teku leta doživljamo različne letne čase, lahko občutimo "da je pomlad lepa in da je dobra lastnost duše, da občuti lepoto pomladi, da občuti rastoče, nastajajoče, kaleče življenje v njej. Človek pa naj bi bil sposoben tudi intenzivno občutiti, ko listje bledi oziroma dobiva jesensko barvo, ko si živali poiščejo zavetje; v umirajočem življenju čutov bi moral občutiti rojstvo žarečega, bleščečega življenja duše in duha. Človek bi moral občutiti, da s porumenelostjo listov upada poganjajoče, brsteče življenje, vendar se lahko duhovno ponovno prebudi v življenje prav s pomočjo tega rumenenja in upadanja v zunanji naravi. Človek mora priti do tega, da v padajočih listih občuti naraščanje duha; da občuti manifestacijo duhovnega kot nasprotje umirajočega in pojemajočega življenja v zunanji naravi. Takšno je občutenje duha, ki naj bi prežel dušo človeka v jeseni. Potem bi se lahko upravičeno pripravil na zimski čas." [7]

Tako lahko vidimo, da menjavanje letnih časov nima le velikega vpliva na rastlinski in živalski svet, temveč tudi na naše duševno-duhovno življenje, ki ritmično prehaja – vključno s prehodnimi obdobji pomladi in jeseni – med dvema nasprotujočima obdobjema:

Če hočemo tovrstne povezave resnično razumeti, "moramo prodreti v globoke misterije človeškega obstoja. Zato ker vidimo z našimi očmi, verjamemo, da se v zunanji naravi to, kar sončni žarki izvabijo iz zemeljskih globin in kar se razvije v lepoto v času pomladi in poletja, umakne v te iste globine v času, ko je zunanje sonce najšibkejše. Verjamemo tudi, da se to, kar bo spet prišlo na plan v prihodnjem letu, pripravlja v semenih znotraj zemeljskih globin. Zato ker nam naše oči pričajo, verjamemo, da gre seme rastline skozi letni cikel – da se mora spustiti v zemeljske globine z nalogo, da se spomladi ponovno razvije pod vplivom sončne toplote in svetlobe. Vendar pa nismo pripravljeni razumeti brez oklevanja, da gre tudi človeška duša skozi takšen cikel. Tako kot je sila, ki jo vsebuje seme vsake rastline, povezana s fizičnimi silami zemlje, ravno tako je najglobje bitje človeške duše povezano z duhovnimi silami zemlje." [8] "Le tisti, ki nimajo nobene slutnje o dejstvu, da so poleg kemičnih in fizičnih sil aktivne tudi duhovne sile, in da sile obeh vrst učinkujejo v določenih časih in sezonah kozmičnega življenja," [9] si ne morejo predstavljati, da letni cikel z njegovimi sezonskimi spremembami vpliva na naše duševno-duhovno doživljanje sveta.

Vpliv surove hrane v primerjavi s vplivom kuhane hrane

Najpogostejši argument v prid uživanja surove hrane je, da kuhanje uniči encime in vitamine, ter da na ta način izgubimo bistvena hranila, ki jih potrebujemo za ustrezno prehranjevanje. To drži, vendar pa je to zelo enostranska resnica. Nikoli se ne omenja, kaj se pridobi z ALKIMIJO KUHANJA. Če želimo priti do bolj celovitega pogleda, moramo primerjati učinek surove hrane in kuhane hrane na celoten človeški organizem – ne samo za fizično-eterični organizem, ampak tudi na astralno telo in Ego.

Uporaba ognja za pripravo hrane pomeni velik korak v evolucijskem razvoju človeštva. Prehod iz surove na kuhano hrano je povezan z evolucijsko nalogo sedanje Zemlje – z nalogo razvoja človeške individualnosti. Za dosego tega cilja se moramo ločiti od tega, kar nas veže na stare skupine, kot so plemena, klani, narodi, ipd. Razviti moramo naš Jaz kot samostojno bitje, ki je ločeno od ostalih ljudi. Obstaja veliko stvari, ki podpirajo ta razvoj; med njimi je tudi uvedba kuhane hrane. "S kuhanimi in toplimi jedmi namreč spodbujamo notranje sile naše organizacije; z njimi okrepimo sile individualnosti, ki so utelešene v toploti. Tako z dodajanjem toplotnega procesa k rastlinskim živilom podpiramo rast naše ego organizacije, ki se izolira od kozmičnih vplivov in ki je v popolnem nasprotju s človeško okolico. Kuhana hrana krepi zemeljskega človeka. Kuhana živila so dejansko primerna za človeka; dejansko gredo v korak s procesi človeške individualnosti." [10] Ti učinki so seveda razumljivi samo, če upoštevamo dejstvo, da se ne hranimo le z fizičnimi snovmi, temveč tudi z nadčutnimi silami, ki vstopajo v nas preko tega, kar zaužijemo. Z drugimi besedami rečeno, v obzir moramo vzeti zelo kompleksne vplive na eteričnem, astralnem in duhovnem nivoju, ki imajo za posledico, da prehranjevanje ni le dejavnost, s pomočjo katere preskrbujemo gradbene materiale in gorivo za vzdrževanje in prenovo telesa, temveč se lahko na osnovi teh vplivov smatra PREHRANO KOT NADČUTNO DEJAVNOST.

S takšnim pristopom lahko pridemo do najbolj pomembne razlike med učinki kuhane in surove hrane na človeka. "V naših perifernih organih – to je v koži, čutilih in z njimi povezanim živčnim sistemom – smo usmerjeni navzven, v zunanji svet. Tu mejimo na oziroma smo omejeni z naravo, ki nas obdaja; narava prodira v nas, mi jo zaznavamo in smo na ta način povezani s kozmosom. Ta pol našega organizma je torej v nekem smislu soroden s surovimi, nespremenjenimi naravnimi produkti, to je s surovo rastlinsko prehrano. Če želimo povezati naš organizem z njegovo periferijo, lahko to storimo s pomočjo surovih rastlinskih jedi. Na tak način krepimo našo periferno organizacijo," [11] našega zunanjega človeka.

Tu imamo primer povezave med fiziološki procesi in duševno-duhovnimi dejavnostmi človeka. Če še nismo povsem izgubili svojih instinktov, smo še vedno nagnjeni k temu, da poleti uživamo več sadja in sveže pripravljenih solat, medtem ko imamo pozimi raje tople jedi. Razlog ni le v tem, da se naše telo segreje po zaužitju tople juhe, oziroma se ohladi, potem ko smo zaužili surovo korenčkovo solato, ampak tudi v bolj skritih učinkih, ki so predstavljeni v tem prehranskem principu.

Vendar pa obstaja še ena pomembna razlika med surovo in kuhano hrano, ki je moramo poznati, če želimo razumeti to nasprotje človeške prehrane. Ta razlika je razvidna v naslednjem dejstvu: "Uživanje surovih rastlinskih jedi je v mnogo večji meri zdravilni proces, kot je uživanje kuhanih jedi." [12] Najprej moramo opozoriti, da v zgornji izjavi ni rečeno, da uživanje kuhane hrane nima zdravilnih učinkov. To je razvidno tudi iz vsebine vseh prehranskih principov, ki so predstavljeni v poglavju PREHRANA IN ZDRAVJE. To pomeni, da lahko obstaja kuhana hrana, ki spodbuja bolezni, in kuhana hrana, ki spodbuja zdravljenje. In tudi uživanje zgolj surove hrane ima lahko negativne zdravstvene posledice, če ne upoštevamo, da "lahko to nekaj časa počnemo; človek lahko (tako rekoč) biča telo, zato ker mora njegovo telo uporabiti močne prebavne sile, kadar človek uživa le surove jedi. Ampak potem je lahko zelo velik tudi polom," [13], če človek sili sebe preko svoje notranje sposobnosti za pravilno prebavo in preobrazbo vsega, kar zaužije. [14] Pravzaprav je eno od bistvenih spoznanj holističnega pristopa k vprašanjem prehranjevanja, da ima lahko vsaka hrana škodljive ali zdravilne učinke. Razlika je odvisna od kakovosti, količine, individualnih potreb in vseh drugih dejavnikov, ki so predstavljeni v DEVETIH VIDIKIH ZDRAVEGA OBROKA.

Razlog, zakaj ima surova hrana močnejši zdravilni učinek, je povezan z razvojem človeškega intelekta. Eden od pogojev za njegov razvoj je v tem, da smo se morali ločiti od narave in naravnih ciklov v veliko večji meri, kot je to v primeru domačih živali. Vendar pa lahko gre dandanes ta ločitev od narave v skrajnost, kot je razvidno pri tistih otrocih v bogatih družbah, ki mislijo, da njihova hrana prihaja iz supermarketov in ne od živali ter rastlin. Ampak "človek potrebuje rastline, ne le za svojo hrano, temveč tudi za svoje notranje življenje, z namenom, da v sebi neguje občutke in izkušnje, ki jih potrebuje za svoje duševno življenje. Človek potrebuje na fizični ravni vtise iz rastlinskega sveta s ciljem, da je njegovo duševno življenje lahko živahno in zdravo. To je nekaj, kar ni mogoče preveč poudariti. Pomanjkanje v človeški duši postane očitno takoj, ko je človek ločen od osvežilnega, oživljajočega vpliva rastlin. Ta izguba, ki jo je moč najti predvsem v velikih mestih, je le ena od temnih strani moderne civilizacije." [15] Tako lahko razumemo močan zdravilni učinek uživanja surove hrane, saj spodbuja našo povezavo z naravo in posredno preko nje s kozmičnimi vplivi, od katerih so se ljudje v modernih mestih ločili v tolikšni meri, da ima to negativne posledice na njihovo zdravje.

K vsemu temu lahko dodamo še vpogled iz uvodnega teksta FIZIČNE IN DUŠEVNE BOLEZNI. Le-ta nam odkriva, da moramo iskati izvore fizičnih bolezni v naših duševno-duhovnih slabostih. Če upoštevamo, da razvoj naše individualnosti ni brez nevarnosti – nasprotno, obstaja veliko možnosti za napake, bodisi v eno ali drugo smer – potem lahko dojamemo, da uživanje izključno kuhane in predelane hrane spodbuja pretirano osamitev ega od njegovega okolja. Ker je naš ego najmlajši in najmanj dozorel član ŠTIRIDELNE NARAVE ČLOVEKA nas njegove pomanjkljivosti – oziroma bolje rečeno naše pomanjkljivosti – naredijo bolj dovzetne za pomote in zablode, ki pripeljejo do različnih oblik zdravstvenih težav, kot je to v primeru, če uživamo tako kuhano kot tudi surovo hrano. [16]

Tako lahko povzamemo, da uživanje kuhane hrane:

In uživanje surove hrane učinkuje tako, da:

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ PREHRANA IN SAMOZAVEDANJE

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Iz vsebine tega prehranskega principa je razvidno, da potrebujemo tako surovo kot kuhano hrano, če ne želimo postati enostransko razvito bitje. Tako kot moramo ostati v stiku z zunanjim svetom, prav tako moramo razviti sami sebe, svoj notranji svet. Vendar pa je razmerje kuhane in surove hrane, ki nam ustreza, odvisen od naše specifične konstitucije in potreb, ki jih narekujejo specifične okoliščine, v katerih se nahajamo. Najbolj pomembna razlika je v tem, da obstajajo ljudje, ki imajo razvitejši zunanji pol, medtem ko imajo drugi razvitejši notranji pol svojega bitja. V skladu s tem bo prvim bolj koristilo uživanje kuhane hrane, medtem ko bodo drugi potrebovali več surove hrane.

Človek mora upoštevati tudi element časa, ki se manifestira v sezonskih spremembah in starosti osebe. Ne tako dolgo nazaj so ljudje po svetu usklajevali svojo prehrano v sozvočju z letnim ciklom. Dandanes – z redkimi izjemami – temu ni več tako zaradi obstoja svetovnega trga hrane. Čeprav evolucijski cilj človeštva ni v tem, da bi se vrnili 'nazaj k naravi' in vzpostavili z njo takšno povezavo, kot smo jo imeli v preteklosti, prav tako ne moremo sebe popolnoma ločiti od zunanjih pogojev in se ne meniti za ritme narave. Na enak način, kot v zimskem času nosimo več oblačil kot v poletnih mesecih, ima smisel tudi to, da v poletnih mesecih uživamo več sveže hrane in v zimskem času več kuhane hrane.

Tu je možno še nekaj drugega, kajti sezonske spremembe najdemo tudi znotraj našega organizma. Pomlad in poletje lahko odkrijemo v prvi polovici človeškega življenja, jesen in zimo v drugem delu. To lahko služi kot splošno navodilo za večje uživanje surove hrane v mladosti in za več kuhane hrane v starosti. S takšnim pristopom si prizadevamo najti pravo ravnotežje med notranjim in zunanjim človekom v različnih obdobjih našega življenja.

Uživanje izključno surove hrane se lahko uporablja kot prehranska terapija za omejeno časovno obdobje, dokler ne pride do željenega izboljšanja. [17] Potem naj bi ozdravljenec spet vključil kuhano hrano v svojo redno prehrano – seveda v takšnem obsegu, da bo to pomagalo pri vzdrževanju njegovega zdravja. Vedeti moramo, da obstajajo posamezniki z zelo močnim zemeljskim ustrojem, katerih fizično zdravje in energija se lahko radikalno izboljšata s prehodom na uživanje pretežno surove hrane. Vendar pa bi se morali zavedati, da ozdravitev telesa – čeprav je to nedvomno velik dosežek – še ni dovolj za dosego vseobsegajočega zdravja, kajti le-ta obsega tudi duševno in duhovno področje. Bistvo holističnega pristopa k zdravju in prehrani je v ohranjanju zdravega ravnotežja in izogibanju skrajnostim na vseh področjih našega življenja – in ne njihovo spodbujanje, kot je to v primeru promoviranja izključno surove prehrane.

♣ Glej BISTVO ČLOVEŠKEGA ZDRAVJA, kjer je podan kratek opis o pomembnosti vzpostavljanja ravnotežja med nasprotnimi skrajnostmi na duhovnem, duševnem in telesnem področju.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

  1. To razliko v jakosti zaznavanja je težko razložiti z besedami, razen če se še spominjate, kako žive so bile vaše čutne zaznave, ko ste bili še otrok. V odraslem obdobju je normalno, da se ta intenzivnost zmanjša, v glavni meri kot rezultat razvoja našega intelekta. Za primerjavo glej princip IZGUBA ZDRAVIH PREHRANSKIH INSTINKTOV.
  2. Človeška koža služi več namenom, med njim je tudi zaznavanje. Koža je na gosto posejana s senzoričnimi receptorji za dotik, toploto in bolečino. Poleg tega je koža najbolj zunanji del našega bitja; koža je meja med našim lastnim bitjem in zunanjim svetom na enak način, kot so ostala čutila.
  3. Rudolf Steiner, Dornach, 17.12.1920; Course for Young Doctors, Mercury Press
  4. Pomen relativno konstantne telesne temperature je razviden iz dejstva, da je stanje hipertermije (kadar je telesna temperatura 40 °C ali več) smrtno nevarno. In prav tako je smrtno nevarno stanje hipotermije oz. podhladitve, ko naša telesna temperatura pade pod 35 °C.
  5. Glej opombo 3
  6. Glej opombo 3
  7. Rudolf Steiner, Anthroposophical Quarterly, Autumn 1964
  8. Rudolf Steiner, Hanover, 26.12.1911; The Festivals and Their Meaning
  9. Rudolf Steiner, Berlin, 17.12.1906; The Festivals and Their Meaning
  10. Gerhard Schmidt, The Dynamics of Nutrition, Bio-dynamic Literature, USA, 1980
  11. V istem delu
  12. Rudolf Steiner, citat iz The Dynamics of Nutrition (glej opombo 10)
  13. Drugs, Poisons, Suicide, Alcohol, Stimulants, Digestion, Foods in the Light of Spiritual Science, odlomki iz del Rudolfa Steinerja; izbral, prevedel in izdal Richard Lewis, ZDA, brez datuma
  14. Ta razlaga je v popolnem nasprotju z izjavo, da "je živa hrana optimalna, saj od telesa zahteva minimalno energije in telesu daje največ energije." (Renée Loux Underkoffler, Living Cuisine, The Art and Spirit of Raw Foods, Avery, New York, 2003)
  15. Rudolf Steiner, Vienna, 31.03.1910; Macrocosm and Microcosm, Rudolf Steiner Press, 1985
  16. Nekoč sem prišel do informacije, da velika večina študentov na ameriških univerzah v celotnem obdobju njihovega študija ne zaužije niti enega samega svežega živila. Če se taka oseba zaradi zdravstvenih težav preusmeri na surovo hrano (kar je najpogostejši razlog za sprejetje surove prehrane), potem je razumljivo pričakovati dramatične pozitivne učinke na zdravje (pod pogojem, da ima oseba dovolj močno konstitucijo, da lahko obvladuje večje napore, ki jih zahteva prebava nekuhane hrane).
  17. Tveganja zaradi uživanja izključno surove hrane so razvidna iz študije ljudi, ki so prakticirali uživanje surove veganske hrane v različnih obsegih, ki je odkrila, da je 30% žensk mlajših od 45 imelo delno ali popolno amenorejo (tj. odsotnost menstruacije) in da so bile osebe, ki so uživale velike količine surove hrane (več kot 90%), pogosteje prizadete kot tiste, ki so surovo hrano uživale zmerno. Študija je tudi ugotovila, da je veliko presnojedcev podhranjenih in podvrženih amenoreji in da zelo stroga surova veganska prehrana ni priporočljiva na dolgoročni osnovi. Vir: Wikipedia/Raw foodism, December 2012