Nova alkimija kuhanja

Hrana je izpostavljena procesom, ki vsebujejo toplot0, v treh obdobjih – v času rasti, v času kuhanja in v času prebave. Sončna svetloba in toplota sta ključnega pomena za rast rastlin; njuni učinki so še posebej opazni v obdobju dozorevanja plodov in semen. S pomočjo raznovrstnih metod kuhanja oz. pečenja se radikalno preobrazi notranja struktura hrane, kar lahko občutimo skozi strukturo njenega tkiva, okus in prebavljivost. Poleg tega pa preko medija notranje toplote vplivajo na kakovost hrane tudi duševno-duhovne lastnosti ljudi, ki pripravljajo jedi. Na ta način fizična in duševna toplota prispevata k resnični alkimijski spremembi hrane, ki se dejansko zaključi šele po njeni prebavi in preobrazbi v človeškem telesu.

Uvodno branje:

♦ KOZMIČNI RAZVOJ SNOVI

Dva učinka uporabe ognja v kuhinji

V razvoju človeštva se začetek uporabe ognja šteje za veliko prelomnico, ne le zaradi uporabe ognja za gretje človeških prebivališč in za taljenje rud, ki je omogočilo izdelavo boljšega orodja in orožja, temveč tudi zaradi uporabe ognja pri pripravi hrane. Kuhanje hrane je ena od tistih stvari, ki nas ločuje od živalskega sveta. Kadar kuhamo, uporabljamo element ognja z namenom, da spremenimo strukturo, okus, vonj, videz in temperaturo hrane. [1] Zaradi tega razloga govorimo o 'alkimiji kuhanja', kajti bistvo alkimije je notranja preobrazba osnovnih lastnosti snovi, ki se zgodi s posredovanjem toplote.

Vendar to ni edini primer, ko je element toplote aktiven v povezavi s hrano. Toplota sonca je neobhodno potrebna za obstoj rastlinskega in živalskega sveta. Na primer, za uspešno zorenje žitaric, grozdja in mnogih drugih plodov in semen, je potrebno veliko toplote; to obdobje v razvoju rastlin lahko primerjamo s procesom 'kuhanja' – seveda z relativno nižjimi temperaturami, kot se uporabljajo kasneje v kuhinji. K temu pa moramo dodati še procese prebave, ki lahko potekajo normalno le v prisotnosti notranje telesne toplote, ki omogoča, da se prehranske snovi ustrezno preoblikujejo. To ne vključuje samo procesov v prebavnem traktu, temveč tudi procese, ki se dogajajo v krvnem in limfnem obtoku, potem ko so bile v njiju vsrkane prehranske snovi. Tako imamo sosledje toplotnih procesov treh vrst: od 'kuhanja', ki ga v naravi opravi Sonce, do uporabe ognja v kuhinji, in na koncu do prebavnega 'ognja' znotraj človeškega organizma.

To je eden od razlogov, zakaj "smo ljudje v času svojega razvoja prispeli do tega, da uživamo žita drugače kot živali. Konj poje oves, ko še raste. Živali jedo surova zrna žit v takšni obliki, kot pridejo iz rastline. Ptice bi imele težke čase s preskrbo s semeni, če bi morale biti odvisne od nekoga, da bi jih prej skuhal zanje. Ljudje pa so sami od sebe začeli kuhati žita. Sedaj se lahko vprašamo: Kaj se zgodi, ko kuhamo žito? Ko kuhamo žito, ga ne pojemo mrzlega, ampak toplega. In dejstvo je, da za prebavo hrane potrebujemo notranjo toploto. Če ni toplote, ne moremo spremeniti ogljikovih hidratov v škrob in škroba v sladkor: te dejavnosti zahtevajo notranjo toploto.

Če na živila najprej delujemo z zunanjo toploto, pomagamo telesu; v takem slučaju ni mu potrebno zagotoviti vse potrebne toplote. S tem, ko živila najprej skuhamo, sprožimo v njih proces ognja, proces toplote. To je prvi rezultat kuhanja. Drugi rezultat je, da se živila popolnoma spremenijo. Pomislite, kaj se zgodi z žitom, ko iz moke naredimo kruh. To postane čisto nekaj drugega. In kako je postalo drugačno? Najprej zmeljemo zrna. Zdrobimo jih na majhne koščke. To, kar naredimo s zrni, ko jih fino zmeljemo, bi drugače morali storiti pozneje v svojem telesu. Vse kar z mletjem opravimo zunaj, bi sicer morali storiti interno, znotraj telesa; s tem, ko to opravimo zunaj, razbremenimo svoje telo. In isto je s peko samo. Vse stvari, ki jih naredimo pri kuhanju, privedejo hrano v stanje, v katerem jih telo lažje prebavi." [2]

Tako vidimo očitno prednost kuhanja v izboljšanju prebavljivosti in okusa kuhanih živil [3]; po drugi strani pa je treba priznati, da s kuhanjem povzročimo izgubo vitalnih sil v hrani, ki se lahko zasledi v izgubi t.i. 'vitaminov'. To je povzetek dveh učinkov uporabe ognja pri pripravi hrane, ki si nasprotujeta. Zato je naša naloga, da najdemo ravnotežje med potrebo, da s pomočjo zunanjih toplotnih procesov kuhanja pomagamo našim notranjim toplotnim procesom prebave, in med potrebo, da dobimo z našo hrano dovolj življenjskih moči. V ta namen si moramo prizadevati, da uporabimo ustrezen čas kuhanja – niti preveč niti premalo. O tem koliko je preveč ali premalo, se seveda mnenja razlikujejo. Zato si bomo ogledali en primer iz tradicionalne kulture prehranjevanja – torej iz časov, ko so duhovni voditelji starih kultur bili seznanjeni s posebno vlogo toplote v alkimiji kuhanja.

V kitajski tradicionalni kuhinji je veliko zelenjavnih jedi skuhano 'al dente' – to je 'premalo kuhanih' z evropske perspektive. To dokazuje, kako pomembno je, da ne prekuhamo rastlinske hrane, kadar za to ni posebnega razloga. To še posebej velja za sodobne bogate družbe, kjer prevladujejo visoko predelana živila iz sestavin nizke kakovosti. Končni rezultat pretirane predelave so prehranski proizvodi z zelo nizko vsebnostjo vitalnih sil.

Po drugi strani pa moramo razumeti, da dolgo kuhanje lahko povzroči takšno alkimistično preobrazbo hrane, ki bo sprožila zdravilne procese v človeškem telesu. Primer takšnega živila je kitajski congee (s časom kuhanja od štiri do šest ur), ki se uporablja kot terapevtski ukrep za urejanje prebavnih dejavnosti in toplotnih procesov človeškega organizma. [4] Ta primer nam pomaga razumeti, da razlogi za pripravo marmelad iz različnih sadežev, ki se sicer lahko uživajo surova, niso le v tem, da se tako shrani sadje, ki bi sicer propadlo. Čeprav je splošno znano, da ima uživanje svežega sadja zelo pozitivne učinke na dobro počutje ljudi, si lahko predstavljamo, da so lahko marmelade dobre kakovosti [5] del zdrave prehrane, zaradi njihovega učinka na toplotni organizem človeka.

Tako lahko vidimo, da skrajnosti niso dobre - niti zavrnitev kuhane hrane, niti izključitev surove hrane iz človekove prehrane ni trajna rešitev, saj moramo upoštevati tudi bolj skrite nadčutne učinke, ki niso takoj opazni. Najprej moramo razumeti razloge, ki so pripeljali do uvedbe kuhane hrane v človeško prehranjevanje, preden se lahko pravilno odločamo o tem. Primerne odločitve lahko sprejmemo le takrat, ko dojamemo, kako si z alkimistično preobrazbo hrane s kuhanjem, dušenjem, cvrtjem, praženjem, pečenjem, in tako dalje, pomagamo pri prebavi zaužite hrane na optimalen način – ne le na fiziološkem nivoju, ampak tudi na višjih stopnjah duševno-duhovne 'prebave'. [6]

Bistvo elementa toplote

Če želimo poglobiti naše razumevanje narave alkimijskih transformacij v kuhinji, si moramo ogledati, kaj je bistvena narava toplota. Toda preden storimo to, moramo omeniti eno oviro, ki nam lahko prepreči, da dojamemo pravo naravo toplote: to je znanstvena teorija toplote, ki "se je oblikovala v teku devetnajstega stoletja, ki je dal veliko podpore materialističnemu videnju sveta. To se je zgodilo zato, ker se v opazovanju toplotnih procesov in odnosov lahko zlahka odvrne pogled od prave narave toplote in njenega bitja in se ga usmeri v mehanične pojave, ki izhajajo iz toplote." [7] V tem obdobju je prišla v obstoj materialistična teorija, ki smatra toploto za "termično gibanje atomov in molekul" [8] kjer "se amplitude nihanj povečajo s temperaturo." [9] Ta predstava izvora toplote se je globoko ukoreninila v zavest modernega človeštva.

V nasprotju s tem imamo duhovno-znanstveno sliko KOZMIČNEGA RAZVOJA SNOVI v štirih velikih obdobjih kozmičnega razvoja. V prvem obdobju je obstajala le toplota oz. element ognja. Iz njega so je postopoma razvilo sedem stanj materije, ki se ločijo v dve posebni sferi. "Na eni strani najdemo realnosti plinastega, tekočinskega in trdnega, na drugi pa realnosti svetlobe, kemičnih vplivov in vitalnih aktivnosti. Če zgornjo sfero poimenujemo eterično in spodnjo sfero kot področje merljivih snovi, je povsem očitno, da moramo sfero toplote upoštevati kot stanje ravnotežja med njima. Tako odkrijemo v toploti nekaj, kar predstavlja stanje ravnotežja med eteričnim telesom in merljivo materijo. Je hkrati eter in snov. Če ne razumemo tega dejstva, ne moremo razumeti ali storiti ničesar na področju toplotnih pojavov." [10]

Ko dojamemo ta posebni vmesni položaj toplote med zemeljskimi in eteričnimi stanji materije, lahko nadaljujemo k njeni naslednji specifični lastnosti. "Tako starodavna in sodobna duhovna znanost se strinjata, da obstaja zelo pomembna razlika med tistim, kar se izraža kot zemlja, voda in zrak, ter tistim, čemur pravimo ogenj ali toplota. Kako spoznamo element zemlje oz. trdnosti? Lahko poskusimo z dotikom in tako izkusimo njeno odpornost. Enako velja za vodo, čeprav ponuja manj odpora. Kljub temu se jo zavedamo kot odpor, ki je zunaj nas. Enako velja tudi za zrak. Spoznamo ga kot nekaj zunanjega v odnosu do nas samih. Vendar to ne drži v primeru toplote. V tem primeru moramo poudariti vidik, ki ga sodobni opisi štejejo kot nepomembnega, vendar ga bomo morali upoštevati, če želimo spoznati uganko obstoja. V resnici se toplote zavemo, brez da se jo dotaknemo navzven. To je pomembno. Toplote se zavemo, ko se dotaknemo predmeta, ki je bil segret, in v tem primeru toploto opazimo na enak način, kot je to v primeru drugih elementov. Vendar pa občutimo tudi toploto v našem organizmu. Toplota je prvi element, ki se ga lahko opazi tudi navznoter.

Toplota oziroma ogenj ima dvojno naravo – zunanji vidik, ki se ga zavemo navzven in notranji vidik, ki ga občutimo v lastnem stanju toplote. Pravzaprav smo mi topli ali hladni in zato lahko občutimo našo lastno notranjo toploto, medtem ko nismo nagnjeni k temu, da bi se ukvarjali s tem, kar je plinastega, tekočega ali trdnega v našem organizmu – to je, s tistim, kar je v nas zrak, voda in zemlja. Sebe se začnemo zavedati šele v elementu toplote. Starodavna in sodobna duhovna znanost tako razglašata ogenj oziroma toploto kot prvo stanje, v katerem snov postane duša. Zato lahko v polnem pomenu besede govorimo o zunanjem ognju, ki ga dojemamo kot ostale elemente, in notranjem duševnem ognju v človeku. To je razlog, da v duhovni znanosti, ogenj vedno gradi most med zunanjim materialnim svetom in notranjim svetom duše, ki se ga lahko zaznava samo navznoter." [11]

Če sedaj vse to povežemo skupaj, nas ne bi smela presenetiti ugotovitev, da v aktivnostih kuhanja dejansko vplivamo na kakovost alkimijskih transformacij snovi v hrani s kakovostjo naše notranje toplote – to je z rezultatom tistega, kar smo do sedaj uspeli integrirati v našo osebnost s pomočjo pridobivanja duhovnega znanja in s pomočjo moralnega razvoja. "Mi lahko resnično delujemo na izboljševanju naših sposobnosti; v kasnejšem obdobju življenja lahko pridobimo lastnosti duše, ki so nam prej primanjkovale. To nam omogoča razvoj značaja v teku človeškega življenja med rojstvom in smrtjo." [12]

Tako lahko zaključimo, da je ena od najbolj pomembnih 'sestavin' resnične alkimije v kuhinji človek, ki opravlja dejavnosti priprave hrane v jedi in obroke. In končna kakovost jedi je potemtakem poleg kakovosti sestavin in metod priprave hrane v veliki meri odvisna tudi od tega, kar v svoje delo 'vtisnejo' tisti, ki imajo opravka s hrano. Tako postanejo problemi in izzivi, ki se tičejo pridelave, predelave, priprave in prebave hrane, obenem moralni problemi in izzivi. Ker pri teh dejavnosti sodeluje veliko ljudi, je končni rezultat odvisen od skupnega vpliva vseh posameznikov, ki so del prehranske verige, ter od kakovosti surovin in metod, ki so uporabljene. Vse to odseva in je mogoče zaznati v končni kakovosti obroka – ne le v značilnostih, ki jih lahko zaznamo s pomočjo naših fizičnih čutov, ampak tudi v bolj skritih nadčutnih informacijah, ki jih prenaša medij toplote. [13]

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ HOLISTIČNI PRISTOP H KUHANJU

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Najprej moramo obravnavati vprašanje pretiranega kuhanja. Zaradi tega, je potrebno razvrstiti živila v tri skupine:

Če ne želite izgubiti preveč vitalnosti, potem morate odkriti minimalni čas kuhanja, ki je potreben za določeno živilo. Nekatera živila je zelo enostavno prekuhati, zlasti če sledimo receptom iz starih kuharskih knjig. Različna živila bodo potrebovala različne čase kuhanja. Stročnice zahtevajo dolg čas kuhanja. Pri žitih se čas kuhanja spreminja glede na vrsto žita in način kuhanja. Ti časi so lahko precej dolgi ali krajši. Kar se tiče zelenjave: korenine so tiste, ki so najmanj zrele in zato zahtevajo več kuhanja. Listi, kot so zelje, ohrovt, itd., pa potrebujejo krajši čas. Najbolj zreli so sadni deli rastlin, kot so paradižnik ali paprika, itd. in sadje. Seveda so to le splošne navedbe z namenom, da nam pomagajo pri izvajanju poizkusov v kuhinji.

Naslednja stvar, ki jo moramo omeniti, je vprašanje ostankov hrane. Najbolje je, če ostankov hrane ali prekuhane hrane sploh ne uporabljamo – to pomeni, da vedno pripravljamo sveže obroke. Toda, to ni vedno možno. Važno je, da se zavedamo, da imamo v primeru vnaprej pripravljenih jedi, prekuhanih živil in ostankov živil opraviti z jedmi z nižjo stopnjo vitalnih sil, kot v primeru, če kuhamo sveže jedi, zatorej se tovrstnim jedem skušamo čim bolj izogibati. [16]

To ni tako problematično, kadar imamo opravka s kuhanimi polnovrednimi žiti in stročnicami, ki se lahko hranijo v hladilniku kar nekaj dni. Najbolj problematična je listnata zelenjava, ker je najbolj občutljiva. To lahko vidimo tudi, ko jo hranimo svežo v hladilniku. Po določenem času bo ovenela – kar je jasen znak izgube vitalnih sil. Zato je zelo pomembno, da kupujemo kakovostne sestavine z močnimi vitalnimi silami; potem bo neizogibna izguba določene količine vitalnosti sorazmerno manjša, kot pri sestavinah nizke kakovosti. [17]

♣ Za seznam kakovostnih sestavin glej HOLISTIČNO PREHRANSKO 'PIRAMIDO'

Poleg zgoraj omenjenih dejavnikov, pa se moramo zavedati še tega, da h končni kakovosti jedi prispevajo tudi kakovost vode in zunanjih dejavnikov – posod, pribora za kuhanje, vira toplote, itd. Za ustrezno obravnavo teh vlivov bi bilo potrebno dodatno besedilo. Ker to ni možno, so tu navedeni zgolj trije osnovni nasveti.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

  1. Glagol 'kuhati' v angleščini pomeni: pripraviti za uživanje z uporabo toplote, to je s kuhanjem, cvrtjem, pečenjem, itd. Včasih besedilo omenja 'kuhanje in peko', ker predstavljati dve glavni skupini toplotne obdelave hrane, ki zahtevata različne spretnosti.
  2. Rudolf Steiner, Dornach, 31.07.1924; www.rsarchive.org
  3. Privrženci uživanja surove hrane trdijo, da kuhanje na splošno poslabša okus živilom. To se lahko zgodi, še posebej takrat, ko hrano prekuhamo in kadar uporabljamo sestavine nizke kakovosti, vendar to ni pravilo (kot to dokazuje makrobiotični slog kuhanja). Čeprav je vprašanje okusa zelo osebno, očitno obstajajo živila, ki jim kuhanje v veliki meri izboljša okus, kot so fižol, riž, kruh, itd.
  4. Vir: Paul Pitchford, Healing with Whole Foods - Asian Traditions and Modern Nutrition, North Atlantic Books, 2002
  5. Dobre marmelade so narejene iz naravnega/ekološko pridelanega sadja in z dodatkom naravnih sladil. Za njihov seznam glej Naravna sladila.
  6. Za opis teh višjih procesov preoblikovanja si oglejte prehranske principe v poglavjih MISTERIJI NOTRANJE ALKIMIJE in PREHRANA IN DUHOVNI RAZVOJ.
  7. Rudolf Steiner, Stuttgart, 1.03.1920; Warmth Course, www.rsarchive.org
  8. Wikipedia, Temperature, Julij 2016
  9. Na istem mestu
  10. Rudolf Steiner, Stuttgart, 13.03.1920; Warmth Course, www.rsarchive.org
  11. Rudolf Steiner, Dusseldorf, 12.04.1909
  12. Rudolf Steiner, Munich, 14.03.1909; Metamorphoses of the Soul – Paths of Experience, Vol. 1, Rudolf Steiner Press, 1983
  13. Ljudje imajo lahko tovrstne izkušnje, brez da bi se zavedali njihove moralne strani. Na primer, nekdo v relativno kratkem časovnem obdobju zaužije isto vrsto jedi, ki jo pripravita dve različni osebi. In ena mu je všeč in druga ne. Ljudje po navadi pripisujejo ta učinek razliki v kuharskih spretnostih. Ampak tudi, če bi bilo to res, to dokazuje moralno povezavo, kajti raven usposobljenosti je odvisna od stopnje zanimanja in navdušenja za vse, kar ljudje počnejo; in ta stopnja je odsev moralnega razvoja človeka.
  14. Muesliji običajno vsebujejo kosmiče, ki so proizvedeni s pomočjo toplotne obdelave. Ena izjema so kosmiči, ki jih naredimo sami z ročnim ali električnim kosmičnikom; druga izjema je sveže mleta polnozrnata moka, ki jo namočimo čez noč in uporabimo namesto kosmičev. Vendar pa moramo vedeti, da je ta tip zajtrka razvil dr. Bircher-Benner kot del njegovega terapevtskega pristopa. Za razlago terapevtskih učinkov surove hrane preberite tekst SUROVA IN KUHANA HRANA.
  15. V to skupino niso vključene kaljene stročnice (mnogi ljudje jih v majhnih količinah uživajo surove, kot dodatek k solati, itd.), kajti kaljenje jih ne napravi prebavljive v isti meri, kot to stori kuhanje. To je razvidno tudi iz dejstva, da se okus kaljenih stročnic ne razlikuje od okusa nekuhanih namočenih stročnic. Zaradi tega razloga priporočamo, da kaljene stročnice kuhate ali dušite nekaj minut, dokler ne izgubijo njihov neprijeten okus.
  16. V knjižici Nutrition No. 1 (Eugen Kolisko, Kolisko Archive Publications, 1978) je poročilo o poskusu na eni skupini podgan, ki so jih ob 12. uri hranili s hrano iz javnih restavraciji in na drugi skupini, ki so jo pitali z 'enako' hrano, vendar tri ure kasneje. Rezultat je bil, da so podgane krmljene s starejšo hrano začele hujšati in so na koncu umrle. Čeprav ne moremo prenesti teh rezultatov na ljudi na način, kot to ponavadi počnejo znanstveniki, ta poskus vendarle nakazuje, da z zaradi rednega uživanja prekuhane hrane in/ali ostankov hrane ljudje izgubljajo vitalne sile.
  17. Dr Ehrenfried Pfeiffer poroča o izjemnem primeru živila z močnimi vitalnih silami, to je biodinamično pridelana pšenica, ki je bila segreta na 100°C za 30 minut in je nato še vedno kalila. Vir: Pfeiffer, Sub-Nature and Super-Nature in the Physiology of Plant and Man – True Foundations of Nutrition, Mercury Press, 1981.
  18. Ker se prehranjujemo tudi preko čutov (glej KOZMIČNI PREHRANSKI TOK), je pomembno, da jih preskrbujemo z zaznavami dobre kakovosti – to je, z zaznavami stvari, ki so narejene iz naravnih materialov, kot so keramika, steklo, kovina, les, itd.