Tradicionalna in moderna predelava hrane

Tradicionalne metode predelave hrane so dediščina tradicionalnih kultur in njihovih duhovnih uvidov o vplivu hrane na človeka. Medtem ko so se te metode prenašale skozi generacije, se je znanje o nadčutnih vidikih postopoma izgubilo. V sedanjem času prevladuje enostranska usmerjenost na materialne vidike hrane in proizvodnje živil. To je zelo očitno na področju predelave hrane, kjer uporaba modernih tehnologij omogoča industrijsko proizvodnjo velikih količin prehranskih izdelkov nizke kakovosti. Izjema so industrijski obrati, ki uporabljajo mehanizirane variante tradicionalnih metod predelave. Vendar pa najboljša živila prihajajo iz majhnih predelovalnih obratov, ki jih upravljajo mojstri raznovrstnih živilskih strok.

Potem ko so pridelki pobrani s polj in iz sadovnjakov, smo takoj soočeni z izzivom: kako jih ohraniti za kasnejšo uporabo? Jasno je, da ne moremo takoj zaužiti vsega in da moramo imeti dovolj rezerv do naslednje žetve oz. obiranja pridelkov. S tem starodavnim izzivom se danes ukvarja znanstvena veja živilske tehnologije. Obstaja množica načinov predelave živil, ki jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine:

• Konzerviranje hrane (npr. sušenje, vlaganje s soljo, vlaganje v kis, itd.)
• Izločanje določene sestavine iz določenega pridelka (npr. oljčno olje, jabolčni sok, trsni sladkor, itd.) [1]
• Ustvarjanje novih prehrambnih izdelkov (npr. sir, testenine, mešana marmelada, itd.)

Obstaja nekaj načinov predelave, ki se lahko uporabljajo v več kot eni skupini, kot je na primer fermentacija, ki se lahko uporablja bodisi za shranjevanje hrane (npr. kislo zelje, kisla repa, itd.) ali pa za izdelavo novih proizvodov (npr. jogurt, miso, itd.) [2] Poleg tega pa je včasih težko reči ali gre v primeru določenega proizvoda (npr. marmelada iz ene vrste sadja, ipd.) za nov proizvod ali je to le metoda konzerviranja sadja.

Izvor in narava tradicionalne predelave živil

Če želimo slediti izvoru tradicionalnih prehranskih kultur, moramo iti daleč nazaj v čas, ko so "vse, kar je bilo v tistih časih duhovne ali kulturne narave, ljudje prejemali iz misterijskih centrov, od koder se je to razširilo med njimi na vse možne načine in v takšnem obsegu, kot je bilo to možno. Vse zakone, institucije in družbene strukture, ki so tedaj obstajale, se lahko sledi nazaj do misterijskih centrov. Vse je bilo pod vplivom avtoritete misterijskih voditeljev; vse je bilo odvisno od tega. To je bil princip avtoritete, ki je temeljila na resnici in modrosti, ki sta bila dejavni v največji meri na najboljši možni način. Samo tistim, ki so bili veliki in modri voditelji človeštva, je bilo dovoljeno postati takšna avtoriteta. In to se je odvijalo, brez da bi povzročalo kakršno koli škodo človeštvu." [3]

Tako lahko sledimo izvoru tradicionalnih prehranskih kultur, vključno s tradicionalnimi metodami predelave hrane, do teh krajev modrosti, do misterijskih centrov. Praktična navodila v zvezi z vsemi vidiki proizvodnje hrane so temeljila na poznavanju nadčutnih sil, ki delujejo skozi različna živila in na učinkovanju teh živil na celotno človeško bitje – na njegovo fizično telo, eterično telo, astralno telo in ego organizacijo. Vse raznovrstne kulture prehranjevanja so torej temeljile na znanju, kako raznovrstni prehranjevalni običaji pomagajo specifičnim skupinam ljudi pri razvoju njihovih specifičnih lastnosti z namenom, da vse to prispeva k skupnemu razvoju človeštva. [4]

V dolgem obdobju prehoda od starih prehranskih kultur, ki so bile vodene iz misterijskih centrov, do sodobnega stanja, ko prevladuje materialistična znanost, smo ljudje v glavnem izgubili znanje in zavedanje o nadčutnih vidikih prehrane. [5] Na srečo pa smo ohranili tradicionalne metode predelave hrane – kot so sušenje, fermentacija, itd.– ker so se le-te prenašale iz očeta na sina in z matere na hčer. Na ta način smo podedovali te zaklade stare duhovne modrosti.

Vsem tradicionalnim metodam predelave hrane je skupno to, da so to naravne metode – vse namreč slonijo na naravnih procesih in naravnih snoveh. In kadar je živilo preoblikovano na način, ki povzroča spremembe v kemijski sestavi živila, je to doseženo z uporabo naravno prisotnih koristnih mikroorganizmov v procesu fermentacije. V resnici, "je proces fermentacije živil – s ciljem,da se živila ohrani in da bi postala bolje prebavljiva ter bolj hranljiva – star kot človeštvo. Žal so fermentirana živila v veliki meri izginila iz zahodne prehranske kulture, na veliko škodo našega zdravja in gospodarstva. Ker je fermentacija po svoji naravi obrtniški proces, je izginotje fermentiranih živilih pripomoglo k hitri centralizaciji in industrializaciji naše oskrbe s hrano, na škodo malih kmetov in lokalnega gospodarstva." [6]

To ne preseneča, če upoštevamo, da je resnična narava "divje fermentacije nasprotje homogenizacije in uniformnosti; majhen protistrup, ki ga lahko s pomočjo zelo lokalne populacije mikrobnih kultur uporabite doma za proizvodnjo vaših lastnih edinstvenih jedi. To, kar lahko fermentirate z organizmi, ki so okoli vas, je manifestacija vašega specifičnega okolja, in bo vedno malo drugačno." [7] To je osnovni razlog, zakaj so siri in druga fermentirana živila privatnih proizvajalcev tako raznolika v svojih okusih, vonjavah, strukturi in tudi v njihovem videzu.

Obstaja še nekaj,kar moramo vedeti. Ker so tradicionalne metode predelave hrane obstajale tisoče let, so naša telesa razvila ustrezne sposobnosti za prebavo tovrstne hrane. Kot je razloženo v prehranskem principu HRANA KOT 'STRUP', moramo biti sposobni prebaviti kakršno koli hrano, če ne želimo zaiti v težave. To je razvidno iz primerov, ko nekateri ljudje nimajo specifičnih encimov za prebavo določenih živil. [8] V primeru, ko nekdo ne podeduje določene sposobnosti od njegovih prednikov, potem se mora z lastnim naporom naučiti, kako pravilno prebaviti novo živilo, ki se znajde na njegovem jedilniku.

Izvor in lastnosti sodobne živilske industrije

Sodobna živilska industrija je poleg konvencionalnega kmetijstva še ena posledica industrijske revolucije, ki se je razvila iz sodobnega znanstvenega razumevanja neorganskega kraljestva. "Značilna lastnost sodobne tehnologije je nastala kot posledica tega, da je človek pridobil znanje o naravnih zakonih in nato uporabil materialni svet za oblikovanje strojev v skladu s temi naravnimi zakoni. S temi stroji nato deluje nazaj na naravo in življenje na ta način, da z njimi upravlja življenjske okoliščine in ustvarja tehnološka okolja po njegovem lastnem okusu. To je moderno življenje v svojem bistvu in funkciji." [9] Vendar so veliki dosežki sodobne znanosti na vseh področjih, kjer imamo opravka izključno s fizikalnimi zakoni in snovjo (industrija, promet, stavbe, itd.), pri predelavi hrane uporabni le v omejenem obsegu. Na primer, tehnološki napredek v prometu in hlajenju omogoča varen in hiter prevoz sveže zelenjave, česar ne bi bilo mogoče v prejšnjih časih. Tudi kakovost sodobnih stavb je omogočilo izboljšave higienskih pogojev pri predelavi hrane, ki v srednjem veku niso bile možne.

Stvari postanejo bolj problematične, ko pridemo do same predelave hrane. Kajti v primeru hrane imamo opravka z organskimi snovmi, pridobljenimi iz živih organizmov – iz rastlin, živali, gliv in mikroorganizmov. Glavni problem znanstvenega pristopa do živih organizmov je, da se jih obravnava kot neke vrste aparate narejene iz fizičnih snovi, ki uporabljajo energijo za proizvodnjo novih snovi, ali pa uporabljajo snovi za proizvodnjo energije. Na primer, v knjigi Food Technology to GCSE – "napisani za srednješolce, ki delajo v smeri GCSE oblikovanja in tehnologije: prehranska tehnologija" [10] – je mogoče prebrati: "Tako kot pri drugih panogah, tudi živilska industrija uporablja sestavne dele za proizvodnjo svojih izdelkov. Vsak sestavni del je bistven del izdelanega proizvoda; npr. avto ima na tisoče sestavnih delov, kjer ima vsak svoj poseben namen. Prav tako je pri hrani, vsak sestavni del ali sestavina opravlja določeno funkcijo." S takšnim mehanističnim pristopom je povsem logično, da lahko razstavimo kompleksna naravna živila na njihove dele in jih ponovno sestavimo na vse možne vrste načinov. In ker imamo opravka le z materialnimi snovi, lahko uporabimo vse tehnološke metode, ki so dovolj varne, da ne bodo takoj škodile ljudem. Vendar pa se je s takim pristopom popolnoma izgubilo zavedanje o učinkih predelave hrane na življenjske sile, ki so prisotne v rastlinskih in živalskih živilih. To je v veliki meri prispevalo k nastanku kulture hitre hrane, ki temelji na množični proizvodnji cenenih, nizko kakovostnih prehranskih proizvodov.

Vendar pa znotraj sodobne prehrambne industrije ne najdemo samo slabe hrane (junk food); obstaja cel spekter kakovosti, ki se razteza od dobre do zelo slabe. Izid je odvisen od naslednjih dejavnikov:

• Kakšne surovine se uporabljajo.
• Kakšne metode ali tehnološki procesi se uporabljajo.
• Kakšne snovi se uporabljajo kot pripomočki pri predelavi živil, ki ne ostanejo v končnem izdelku.
• Kakšne vrste prehranskih dodatkov oz. aditivov se uporabljajo, ki postanejo del končnega izdelka.

Zaradi vseh teh dejavnikov obstaja v praksi veliko kakovostnih kategorij. Kljub temu pa lahko znotraj sodobne prehrambne industrije ločimo dva pristopa k proizvodnje hrane, ki si stojita na nasprotnih straneh kakovostnega spektra (in vsakovrstne kombinacije med njima):

• Uporaba tradicionalnih načinov predelave hrane ter ekološko ali naravno vzgojenih surovin in naravnih dodatkov. V tem primeru stroji zamenjujejo človeško delo ali tradicionalno opremo z namenom priprave večje količine živil.
• Uporaba sodobnih visoko tehnoloških postopkov predelave živil in konvencionalno vzgojenih surovin in umetnih dodatkov. V tem primeru vse sledi cilju, da se proizvede velike količine poceni hrane.

Za primerjavo si oglejte Kako se proizvajajo olja (neprevedeno) – primerjava dveh metod predelave:

• Tradicionalni način proizvodnje olja, ki je bil sprejet in posodobljen v ekološki pridelavi hladno stiskanih olj;
• Sodoben industrijski način proizvodnje cenenih rafiniranih olj. [11]

Nenavadno dejstvo sodobnega življenja je, da kljub internetu in drugim sodobnim načinom komunikacije, vemo zelo malo o tem, kako natanko se predelujejo naša živila. Zelo težko je najti informacije o tem, kako se proizvajajo določena živila. Koliko ljudi je že sploh kdaj slišalo (razen o zmrzovanju in obsevanju), o naslednjih tako imenovanih 'mehkih tehnologijah', ki se uporabljajo pri predelavi živil: [12]

• mikrofiltracija in ultrafiltracija
• visokotlačna tehnika
• pulzirajoče električno polje
• pulzirajoča svetloba
• termo-sterilizacija z mikrovalovi
• sterilizacija hrane v plavajočem sloju v vodnem mediju
• osmotska impregnacija v vakuumu
• obsevanje (z gama žarki)
• zmrzovanje

Človek se lahko samo sprašuje, kako bi izgledal seznam 'trdih tehnologij', ki se uporabljajo pri predelavi hrane. [13]

V opisu Štiridelne narave živil je pojasnjeno, da naša hrana ni le kombinacija fizičnih snovi, ampak hkrati vsebuje življenjske oz. eterične sile, astralne sile in tipične oblike kot odraz individualne narave določene rastlinske ali živalske vrste. Prevladujoča znanost o prehrani zavrača te nadčutne vidike, ki so v holistični prehrani bistveni del celovite kakovosti hrane. Sedaj se ne moremo posvetiti vprašanju, kako lahko merimo te nadčutne vidike kakovosti hrane, ker bi to zahtevalo veliko pisanja. Vendar pa je ena stvar jasna: če ljudje zavržejo ali se ne zavedajo teh vidikov, potem je malo verjetno, da bo rezultat njihovih intervencij pozitiven, kar se tiče kakovosti hrane.

Na tej točki moramo pojasniti, da stališče duhovne znanosti do sodobnega tehnološkega razvoja ni v vsesplošnem pozivu 'nazaj k naravi'. Vendar pa "je nujno, da razumemo, da je danes človeštvo ustvarilo popolnoma nov svet okrog sebe; ljudje sami so razvili tovarne in sile, ki zdaj določajo njihovo usodo. Vendar pa so ljudje več kot le razum; imajo tudi čustva in občutljivosti. Naše duševno življenje se mora spopadati z vsem, kar vstopa vanj iz tehnoloških proizvodov in iz strojev. Edini način, da se zoperstavimo temu je, da svojo dušo izpolnimo z eno stvarjo, ki nam bo dala moč – moč, ki je Zemlja sama po sebi ne more zagotoviti. O sebi kot o ljudeh smo lahko gotovi le, če hodimo po poti, ki jo je ustvarila vsa ta tehnologija, vendar pa ne smemo dovoliti, da bi bila naša življenja vodena s proizvodi tehnologije. Mi moramo postati sposobni prepoznati duhovno moč, ki lahko postane del nas in ki lahko premaga vse te izdelke tehnologije. Danes je nujno, da povežemo življenje in duh – vsakdanje življenje se mora prežeti z duhom in resnično življenje je potrebno razviti tako, da se poveže z duhom." [14]

Ko začenjamo povezovati vsakdanje življenje z duhovnimi temelji obstoja, nam postane jasno, da je nujno treba preseči materialistični pristop do tistih področij obstoja, ki imajo opravka z živimi organizmi. To mora obsegati tudi področje proizvodnje hrane – natančneje, metode in snovi, ki jih uporabljamo za gojenje in predelavo hrane. To so najpomembnejši dejavniki, ki določajo končno kakovost hrane, ki jo uživamo. Obstaja veliko inteligentnih ljudi, ki preprosto ne jemljejo resno dejstva,da načini proizvodnje hrane vplivajo na kakovost hrane. [15] Takšen odnos je enak izjavi: »Kakovost umetniškega pristopa – ideje, tehnike in estetske vrednote umetnika – nimajo nobene povezave s končnim izidom. To kar je pomembno, so snovi, ki jih najdemo v umetniškem ustvarjanju. Ne, niti to ni odločilni dejavnik; kar moramo poznati, je njihova kemijska struktura." Ko bo dovolj ljudi spoznalo, da za razumevanje kakovosti potrebujemo resnično celovit pristop, ki upošteva fizikalne in nadčutne dejavnike, ki vsi po vrsti prispevajo h končnemu izidu, potem se bo celotna moderna predelava hrane spremenila v drugo smer: k naravi in človeku prijazno, raznoliko obrtniško proizvodnjo majhnega obsega, ki bo zagotavljala visoko kakovostne prehrambne izdelke, ki bodo koristila ljudem na telesnem, duševnem in duhovnem nivoju.

Resnična živila v primerjavi s ponaredki

Najprej je treba priznati, da je sodobna proizvodnja hrane z masovno proizvodnjo cenenih živil že naredila pomembne korake v smeri proizvodnje umetne hrane. Dejstvo sodobnega življenja je, da "danes ponarejanje živil, zlasti v razvitem svetu, presega vse, kar bi si javni varuhi standardov čistosti v prejšnjih časih lahko zamislili. Kajti sodobna tehnologija hrane sloni na aditivih, na več tisočih prehranskih dodatkov." [16] Modernemu potrošniku "se je težko izogniti 6.000 aditivom – ojačevalcem okusa, sredstvom za glaziranje, izboljševalcem, sredstvom proti strjevanju, razredčilom, konzervansom, barvilom, kislinam, emulgatorjem, mazilom, antioksidantom, zgoščevalcem, sredstvom za beljenje, sladilom, kelatorjem – in neobjavljenim 'pripomočkom za predelavo', ki se rutinsko uporabljajo za kulisami sodobne proizvodnje hrane." [17] To je očiten primer sodobnega ponarejanja hrane, ki se odvija v industrijskem obsegu!

Čeprav je veliko aditivov uporabljeno z namenom, da se izdela bolj privlačne industrijske prehrambne proizvode, je večina aditivov uporabljena zato, da bi se zmanjšali stroški proizvodnje. Ker naravna živila zahtevajo dražje surovine, obstaja trend, da se jih zamenjuje z imitacijami. Na primer, sir v picah in hamburgerjih je najbolj verjetno t.i. 'predelani sir'. “Predelani sir je prehrambni proizvod, ki se prične s pravim sirom, in je narejen z dodajanjem sestavin kot so živilska barvila , sol in emulgatorji… Ker se pri njegovi proizvodnji lahko uporabi mnoge poceni surovine, ga je praviloma bolj ekonomično proizvajati kot običajen sir.” [18]

Motiv za ustvarjanje dobička gre do drugih skrajnih mer. "Znanstvenik, ki je zaposlen pri enem od največjih proizvajalcev hrane v Ameriki, je priklical v spomin sporočilo vodstva podjetja delavcem v laboratorijih: poslovanje podjetja je prodajanje zraka in vode." [19]

Vendar pa obstaja še en motiv za izdelavo umetne hrane. V času človekovega pristanka na Luni smo lahko prebrali v časopisih o tako imenovani "astronavtski dieti, ki je sestavljena iz mešanice aminokislin, ogljikovih hidratov, maščobnih kislin, vitaminov, mineralov, aromatičnih snovi, itd." [20] Takšni poskusi so odraz goreče želje sodobne znanosti, da bi bila sposobna ustvariti živila v laboratorijskih pogojih, kjer se lahko zlahka nadzoruje vse dejavnike in se tako lahko ustvari hrano glede na specifične potrebe. Kajti v naravi stvari niso tako predvidljive in zanesljive – v naravi vedno obstajajo razlike v sestavinah, ki so posledica letnih časov, vrste tal, družine in sorte rastlin, živalske pasme in različnih metod ter snovi, ki se jih uporablja v kmetijstvu.

Astronavtska hrana ni edini poskus ustvarjanja popolnoma umetne hrane; ta ideja se vedno znova pojavlja v tistih krogih, ki so sprejeli materialistični pristop k znanosti o prehrani. Nedavni primer je predstavitev ameriških živilskih strokovnjakov, ki so "občinstvu na Euroscience Open Forumu v živo prikazali, kako iz kemikalij ustvariti različne pene, želatine, trdno hrano in druge snovi, ki so imele podobno strukturo in videz, kot jo ima hrana; ko se te snovi sestavijo, izgledajo kot limonin narastek in čokoladni puding. Ti živilski strokovnjaki so nato primerke teh laboratorijskih stvaritev razdelili občinstvu, katerim so povedali, da so imitacije živilskih proizvodov val prihodnjega" [21] razvoja v proizvodnji hrane.

Iz teh primerov lahko razberemo ključno razliko med resničnimi in ponarejenimi živili:

• resnična živila ustvarjajo rastline in živali ob pomoči ljudi, ki delujejo v skladu z naravnimi principi;
• ponarejena živila so ustvarjena umetno v laboratorijskem okolju.

Danes številni trendi na prehranskem trgu v bogatih družbah kažejo, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo umetno narejena živila postala del vsakdanje realnosti. Glavni razlog, ki ga navajajo zagovorniki umetne hrane, je, da se lahko le na takšen način rešijo prehranski problemi sveta, s katerimi se soočamo zaradi naraščajočega števila prebivalstva in omejenih naravnih virov. Zaradi tega se moramo osredotoči na ključno vprašanje: Ali lahko umetno ustvarjena živila hranijo ljudi na enak način kot resnična naravna hrana?

Iz vsebine te celotne spletne strani, in še posebej iz pojasnil podanih v temeljnih prehranskih principih, mora biti jasno, da je tisto, kar potrebujemo, živa hrana. Ni dovolj zgolj hranjenje z minerali in kemičnimi spojinami. Ljudje lahko "analizirajo hrano in delajo kemična živila, vendar pa niso sposobni prepoznati, da kemična živila ne prehranjujejo na enak način kot naravna hrana, čeprav so sestavljena iz istih snovi." [22] Kot je razloženo v tekstu RESNIČNA NARAVA PREHRANSKIH SNOVI, pri hrani nimamo opravka samo s kemičnimi snovmi, ki so prisotne v njej. Če želimo ustrezno oceniti učinke umetne hrane, moramo upoštevati da "je v ozadju vsega materialnega duhovno; to velja tudi za hranila. Z njimi ne zaužijemo le tega, kar je fizično vidno našim očem, temveč z njimi jemo tudi duhovno, ki deluje v ozadju." [23] Zaradi tega razloga ne moremo biti presenečeni, če slišimo, da je v ozadju propagande umetno narejene hrane, aktiven impulz , da se "vzpostavijo prehranski laboratoriji in da se na ta način pridobi vpliv na prehranjevanje prebivalstva" [24] in s tem posledično nadzor nad ljudmi. Čeprav se ljudje, ki reklamirajo umetno hrano, morda ne zavedajo te bolj pogubonosne lastnosti ponarejene hrane, moramo mi sami vedeti bolje in se ustrezno zavarovati.

Obstaja še en razlog za vsem tem. Seveda lahko "samo nakažemo na to, kar je v resnici vpleteno, ker gre ta stvar zelo globoko v okultno področje, in ker je v razvojnem ciklusu narave, v katerem se trenutno nahajamo, v ospredju materialno zaznavanje, medtem ko se je intuitivno zaznavanje izgubilo. Kakorkoli, predstavljajmo si tisto nujno časovno obdobje v razvoju naše Zemlje, ko ni še nihče uporabljal svojih rok pri oblikovanju materialne narave, ko je bil celoten planet dan človeku v svoji naravni obliki. In kaj se je zgodilo potem? Poglejte nazaj na gradnjo egiptovskih piramid, ko je bil vsak kamen prilagojen drugemu kamnu s pomočjo človekovega posredovanja. Naravni stvaritvi je bila dana nova oblika, ki je bila rezultat človeške misli. Človeška modrost je na ta način preoblikovala Zemljo. Med prvobitnim in današnjim časom so človeške moči prinesle v mineralni svet preobrazbo, ki se je dogajala z uporabo različnih orodij, ki jih je usmerjala človeška modrost.

Tudi umetnost je sredstvo za vlivanje človeškega duha v mrtvo materijo, s katerim se ravno tako doseže prežetje z dušo in osvojitev neživega, ki se ga najde v naravi. Vsa umetnost je predana temu namenu – vedno gre za obvladanje mrtve, neorganske narave, ne glede na to, ali gre za kiparsko klesanje iz marmorja ali slikarsko urejanje barv, svetlobe in sence.

Do sedaj je človek obvladoval samo neživo v naravi. Preobrazba življenjskih sil, preoblikovanje tistega, kar klije in raste v rastlinah, in tega, kar se manifestira v živalskem in človeškem razmnoževanju – vse to je izven njegove moči. Človek mora pustiti te skrivnostne sile narave nedotaknjene. Kar izvira iz teh sil, tega človek ne more v celoti dojeti. Na enak način, kot je človek dosegel nadzor nad neživo naravo – prav tako, kot je s pomočjo vodne tehtnice in svinčnice obvladal gravitacijo, in prostorske sile narave s pomočjo geometrije in mehanike – prav tako bo človek v prihodnosti sam nadzoroval tisto, kar prejema kot darilo od narave – to je, življenje. V prihodnosti se bodo morale osvojiti tudi tiste sile zunanje narave, nad katerimi trenutno nimamo nadzora, prav tako kot si je človek že podvrgel gravitacijo, svetlobo in elektriko, ki pripadajo neživi naravi." [25]

Dolga je še pot do teh časov in preden bomo dosegli obvladovanje življenjskih sil, moramo delati na našem moralnem razvoju. Kajti zgolj takrat, "ko bodo ljudje napredovali tako daleč, da ne bodo soglašali le v svojem razumu, ampak tudi v svojih zaznavah in občutkih, ter bodo v soglasju v globini svoje duše do te mere, da se bodo prepoznali v tistem, kar je plemenito in dobro – dokler se ne bodo ljubeče združili s ciljem, ki je vsem skupen, in sicer na enak način, kot se strinjajo, da je dva krat dva štiri in tri krat tri devet – šele potem bo prišel čas, ko bodo ljudje lahko nadzorovali tudi živo. Soglasje – objektivno soglasje v dojemanju in občutkih – z vsem človeštvom zaobjetem v resnični ljubezni, to je predpogoj za pridobitev nadzora nad živim." [26]

Obstaja več kot dovolj dokazov, da smo še precej oddaljeni od tega predpogoja. Popolnoma jasno je tudi, da večina ljudi, ki dela v sodobni živilski industriji, ni motiviranih s takimi moralnimi ideali. Prav zaradi tega razloga moramo razumeti, da kakršno koli poseganje na področje življenja – v katerega spada tudi hrana – da kakršna koli oblika manipulacije življenja ne more prinesti nič dobrega. Zaradi tega proizvodnja in uživanje umetnih imitacij žive hrane deluje proti svobodnemu razvoju človeške osebnosti – kar je naloga sedanjega časa – in je zato škodljivo za vse tiste, ki želijo sodelovati v pozitivnem toku zemeljskega razvoja.

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ BIOLOŠKA IN KONVENCIONALNA HRANA

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Zavedanje o pomenu naravnih živil, ki so predelana na tradicionalne načine, se je začelo postopoma obujati vse od začetkov ekološkega gibanja. Iz vsebine tega prehranskega principa je razvidno, da je hrana, ki se proizvaja na naravni način boljša od živil, ki se jih proizvaja z metodami, ki so bile izumljene od začetka znanstveno-industrijske revolucije. To ne vključuje mehanskih oz. tehnoloških izboljšav tradicionalnih metod predelave hrane. En takšen primer je hladilnik – kar je verjetno najboljši izum na področju shranjevanja hrane; drug primer so sodobne peči za peko kruha, ki omogočajo večjo učinkovitost kot tradicionalne peči. Vendar pa obstajajo tudi takšne 'izboljšave' strojev, ki imajo zelo negativen učinek na kakovost prehranskih izdelkov. Na primer, sodobni visoko-hitrostni mešalnik potrebuje 3 minute za pripravo testa za kruh. Lahko si predstavljamo, da njegova kakovost ne more biti enaka testu, za katerega je potrebno 15 minut počasnega mesenja s strojem, ki posnema gibanje rok pri mesenju testa.

Ko bodo ljudje dojeli bistvo kakovosti hrane ter njenega pomena za naše dobro počutje, potem bodo raje posegali po visoko kakovostnih živilih, ki jih izdelujejo mojstri svoje obrti (npr. peki, sirarji, itd.) z uporabo tradicionalnih metod predelave. [27] Tovrstna živila so zaradi sedanje usmeritve prehrambne industrije v ceneno masovno proizvodnjo dražja in težje dostopna, vendar pa vredna svojega denarja. Preden bodo postala tovrstna živila bolj razširjena in dostopna, lahko uporabljamo druge vrste predelanih živil. Nekateri imajo še vedno čas, da konzervirajo zelenjavo iz lastnega vrta, ali da spečejo svoj kruh, ali pa da izdelajo domači jogurt. Medtem ko preostali ljudje lahko kupijo živila izdelana s pomočjo nizke tehnologije – to je, proizvedene z moderniziranimi tradicionalnimi metodami – ki so na voljo predvsem v ekoloških trgovinah, zato ker "se ekološka hrana predeluje z biološkimi, mehanskimi in fizičnimi postopki na način, ki ohranja življenjsko važno kakovost vsake sestavine in končnega izdelka." To je vodilni princip osnovnih standardov IFOAM-a, ki pa se v praksi vedno ne dosegajo. Kljub temu je splošna kakovost ekološko predelane hrane bistveno boljša od hrane predelane z razvitimi tehnologijami. Z nakupom ekološke hrane se tako izognemo tistim sodobnim praksam ponarejanja živil, ki bi jih lahko uvrstili v kategorijo "Saj ne morem verjeti, vendar je res!"

Torej, če želite kupovati naravno predelana živila, potem imate dve izbiri:

• Ekološke oz. biološke živilske izdelke, kot so kruh, testenine, siri, marmelade, sokove, konzervirana zelenjava, itd. Pri izdelkih iz sadja se izogibajte tistim, ki imajo dodan sladkor, kajti tudi v ekoloških živilih je žal dovoljena uporaba visoko rafiniranih tipov sladkorja, vključno z belim sladkorjem. [28]
• Izdelke lokalnih predelovalcev, ki jih poznate, in za katere veste, da uporabljajo naravne surovine in metode predelave.

♣ Za seznam kakovostnih živil glej HOLISTIČNO PREHRANSKO 'PIRAMIDO'

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

1. Procesi rafiniranja prav tako spadajo v skupino predelovalnih metod, ki uporabljajo proces izločanja. Vprašanje rafiniranja je obravnavano v tekstu POLNOVREDNA IN RAFINIRANA HRANA.
2. Čeprav v procesih konzerviranja hrana spremeni svoj videz, lahko še vedno prepoznamo izvirni pridelek (kot je razvidno iz primera kislih kumaric, suhih marelic, kislega zelja, itd.), medtem ko se pri kruhu, siru, sojini omaki, itn., izvirna snov spremeni do te mere, da brez poznavanja celotnega postopka predelave, ne bi mogli prepoznati surovin, iz katerih so tovrstni prehranski izdelki narejeni.
3. Rudolf Steiner, kombiniran citat iz dveh virov: Dornach, 26.12.1923 in Berlin, 25.03.1907
4. Danes je stanje bistveno drugačno, saj smo sedaj v obdobju, ko je v ospredju razvoj človeške individualnosti. Za podrobnejši opis glej SPLOŠNA IN INDIVIDUALNA PREHRANA.
5. Izguba znanja o duhovnih realnostih je značilna za naravoslovje, vodilne izobraževalne ustanove, ter zlasti za medicinsko znanost, h kateri spada tudi raziskovanje prehrane. Vendar so ob tem prevladujočem razvojnem toku vedno obstajale kulture, kjer se je znanje o duhovnem predajalo iz roda v rod, vse do današnjih dni. Tak primer je tradicionalni indijski medicinski sistem, imenovan Ayurveda (ki vključuje tudi prehransko terapijo), ki temelji na zavedanje, da "um, duh in telo držijo življenje v ravnovesju.« (Dr. Shantha Godagama, Handbook of Ayurveda, 2006)
6. Sally Fallon, uvod v knjigi Wild Fermentation (glej spodaj)
7. Sandor Ellix Katz, Wild Fermentation, The Flavour, Nutrition and Craft of Live-Culture Foods, Chelsea Green Publishing Company, 2003
8. Na primer, nekateri prebivalci Afrike in Azije niso sposobni prebaviti mleka, ker nimajo encima laktaze, ki je potreben za prebavo sladkorja iz mleka.
9. Rudolf Steiner, Dornach, 28.12.1914; Art as Seen in the Light of Mystery Wisdom, www.rsarchive.org
10. Anita Tull, Food Technology to GCSE (Prehranska tehnologija za srednješolce), Oxford University Press, 1998
11. V angleških supermarketih lahko kupite tudi biološka rafinirana olja, vendar do sedaj nisem uspel najti informacije o tem, kako so le-ta pridobljena. Če veste, me prosim obvestite.
12. Ta seznam sem dobil iz uradnega poročila o letnem strokovnem srečanju slovenskih živilskih tehnologov v 1990-ih. Sam ne vem, kaj vse vključujejo te tehnologije, vendar se lahko razbere iz njihovih imen, da imajo verjetno negativen vpliv na etrske oz. življenjske sile, vsebovane v hrani.
13. Ni mi uspelo najti nobenega pregleda tehnologij, ki se uporabljajo v proizvodnji hrane, zato ker "proizvajalci hrane in globalna podjetja, ki izdelujejo sestavine, s katerimi jih oskrbujejo, na mnoge različne načine vodijo segregacijsko politiko, ki izloči vsakogar, ki jim ne pripada. Glasnost ni temeljni princip delovanja moderne prehrambne industrije" še posebno zato, ker se "velika proizvodna podjetja, ki pretvarjajo sestavine v izdelke … skrivajo za kuliso poslovne skrivnosti." (vir: glej opombo 17)
14. Rudolf Steiner, Stuttgart, 14.11.1920; Polarities in the Evolution of Mankind, Rudolf Steiner Press, 1987
15. Čeprav obstajajo nekatere izjeme, obstaja skoraj nepisano pravilo, da znanstveniki, zdravniki in strokovnjaki za prehrano zagovarjajo stališče, da ni nobene pomembne razlike v kakovosti med konvencionalno in ekološko proizvodnjo hrane.
16. Walter Gratzer, Terrors of the Table, The Curious History of Nutrition, Oxford University Press, Oxford, 2005 (poglavje The New Millennium: Profits and the Higher Quackery)
17. Joanna Blythman, Swallow This - Serving Up the Food Industry's Darkest Secrets, London, 2015
18. Melissa King, What is Processed Cheese?, May 2020
19. Glej opombo 16
20. Gerhard Schmidt, The Dynamics of Nutrition, Bio-dynamic Literature, USA, 1980
21. Ethan A. Huff, White House chef says future food to be made from chemicals, not real food ingredients, 30.07. 2012, naturalnews.com/cooking_chemicals_ingredients.html
22. Rudolf Steiner, citat iz knjige The Dynamics of Nutrition (glej opombo 20)
23. Rudolf Steiner, 17.12.1908; Drugs, Poisons, Suicide, Alcohol, Stimulants, Digestion, Foods in the Light of Spiritual Science, odlomki iz del Rudolfa Steinerja, urednik in prevajalec Richard Lewis, ZDA, brez datuma
24. Rudolf Steiner, citat iz knjige The Dynamics of Nutrition (glej opombo 20)
25. Rudolf Steiner, Berlin, 2.01.1906; The Temple Legend, Rudolf Steiner Press, Forest Row, UK, 2002
26. V istem delu
27. Ljudje, ki z vsem srcem podpirajo mojstre živilske obrti in spodbujajo tradicionalne metode predelave hrane, so povezani v mednarodno gibanje Slow Food. Na uvodni sliki lahko vidite dva primera tovrstnih živil: jaggery (azijski tradicionalni sladkor) in sire mojstrov sirarske obrti. (V spodnji vrsti so polnovredni mini kruhki in ameriški krofi z glazurami in posipi.)
28. Rafinirane vrste sladkorja se ne štejejo kot naravne, kajti samo popolnoma nerafinirani sladkor se lahko uvrsti v to kategorijo. Vendar moramo biti previdni zaradi splošne prakse zavajajočega označevanja bioloških sladkorjev kot 'nerafiniranih',ali  'surovih' ali 'naravnih'. Več o tem je na voljo v poglavju Labelling of Organic Refined Foods (neprevedeno). Več o sladkorju je na v voljo v tekstu DOBRA IN SLABA SLADILA.