Trije glavni sistemi človeškega organizma – sistem živcev in čutil, ritmični sistem ter sistem presnove in udov – opravljajo posebne fiziološke in duševno-duhovne funkcije. Dejavnost prehranjevanja je ena od dveh glavnih opravil metaboličnega sistema in udov, ki je sedež človeške volje. Vsak sistem je povezan tudi z eno od treh prvobitnih zunanjih dejavnosti ljudi: s proizvodnjo hrane, z umetnostjo zdravljenja in s procesom izobraževanja.
Uvodno branje:
V uvodnem tekstu TRIDELNA NARAVA ČLOVEKA so predstavljeni trije glavni sistemi in njihove osnovne fiziološke in duševno-duhovne funkcije. Tu je na voljo dodatna, naprednejša razlaga odnosov med temi sistemi.
"Če nekdo opisuje področje zavesti, ki je odvisno od naše telesne organizacije, ima prav, da jo razdeli na miselno predstavljanje oz. mišljenje, na občutenje oz. čustvovanje in na voljo oz. hotenje. V procesih živčnega sistema – skupaj z njihovimi podaljšanji v čutilne organe na eni strani ter v notranjo organizacijo telesa na drugi strani – lahko najdemo telesne dvojnike duševnemu elementu miselnih predstav.
Tako kot mora človek povezati miselne predstave z dejavnostjo živcev, mora občutenja oz. čutenja povezati z življenjskim ritmom, ki ima svoj sedež v dejavnosti dihanja in je združen z njim. Pri tem se moramo zavedati, da moramo slediti ritmu dihanja v vsem, kar je v povezavi z njim tudi v najbolj obrobnih delih naše organizacije. Šele takrat, ko človeku to uspe, bodo izginila vsa tista nasprotja, ki se najprej pojavijo, ko se občutenje in ritem dihanja povežeta skupaj. To kar se nam najprej zdi protislovno, se skozi poglobljeno preiskovanje izkaže kot dokaz tega odnosa. Človek mora zgolj videti v pravi luči fiziologijo ritma dihanja in bo tako prispel do vsestranskega priznanja sledeče izjave: Duša ima izkušnje občutenja oz. čutenja tako, da vzame za podlago ritem dihanja na enak način, kot se pri miselnih predstavah duša opira na živčne procese.
In na podoben način lahko človek ugotovi, da ima volja svojo podlago v procesih presnove. Tudi v tem primeru moramo v našo raziskavo vključiti vse pripadajoče razvejanosti in podaljšanja presnovnih procesov na celotni organizem. Tako kot se ob prikazu miselne slike pojavi živčni proces, na osnovi katerega se duša zave svoje miselne predstave, in prav tako kot se takrat, ko nekaj občutimo, spremeni ritem dihanja s pomočjo katerega se pojavi v duši čustvo, na enak način se, ko nekaj hočemo, dogodi presnovni proces, ki je telesna podlaga za to, kar se v duši doživi kot hotenje oz. volja.
V naši duši je budna in polno zavestna izkušnja prisotna le z ozirom na miselne predstave posredovane s pomočjo našega živčnega sistema. To kar posreduje ritem dihanja, živi v običajni zavesti s približno enako intenzivnostjo kot sanjske slike. K temu sodi vse, kar ima naravo občutenja in čutenja: vse čustva, strasti, in tako dalje. Našo voljo, ki temelji na presnovnih procesih, pa izkušamo v stopnji zavesti, ki ni višja od tiste, ki je prisotna v popolnoma zatemnjeni zavesti našega stanja spanja.
Mnogovrstnost naših duševnih izkušenj – skozi miselne predstave, skozi občutenje in čutenje, skozi voljo – izhaja iz teh treh različnih vrst zavestnih izkušenj. Kdorkoli se ne odpravi v napačno smer s pojmi znanstvenega pristopa in je nepristranski v svojih duševnih opazovanjih, bo lahko na najbolj razločen način prepoznal neodvisnost našega čustvenega življenja; nadalje bo nepristransko vrednotenje poznavanja fizioloških procesov (ki so v ozadju duševnih aktivnosti) omogočilo uvid, da je treba občutenje pripisati ritmu dihanja na način, kot je to opisano zgoraj.
Nepristransko opazovanje duše nas prisili, da prepoznamo neodvisno življenje volje; in realen vpogled v fiziološka odkritja kaže, da volje kot take ne smemo povezovati z živčnimi procesi temveč s procesi presnove oz. metabolizma. Če želimo na tem področju oblikovati jasne pojme, si moramo ogledati fiziološka in psihološka spoznanja v luči, kot jo zahteva realnost. Predvsem pa moramo jasno videti preplet povezav med živčnimi dejavnostmi, ritmi dihanja in presnovnimi aktivnostmi. Te oblike aktivnosti ne ležijo druga ob drugi, ampak ležijo druga v drugi; se prežemajo, gredo druga preko druge. Presnovna dejavnost je prisotna v celotnem organizmu; prežema organe ritma in organe živčnih dejavnosti. Vendar le-ta ni telesna osnova za občutenje v ritmu; prav tako ni podlaga za miselne predstave; raje se mora dejavnost volje, ki prežema ritem dihanja in živce, pripisati presnovnim aktivnostim. Samo materialistični predsodek je zmožen vzpostaviti povezavo med tistim, kar obstaja v živcu kot presnovna aktivnost in miselno predstavo. Preiskovanje, ki temelji na resnici, nam pove nekaj povsem drugega. Treba je priznati, da je presnova prisotna v živcu v tolikšni meri, kot ga prežema volja. Podobno je presnova prisotna v telesnem aparatu ritma. Presnovna aktivnost v tem aparatu ima opraviti z voljo prisotno v tem organu. Voljo moramo povezati s presnovno aktivnostjo in občutenje z ritmičnimi dogajanji ne glede na to, v katerem organu se pojavlja presnova ali ritem.
Telo kot celota, ne le dejavnost živcev v njem, je fizična osnova našega duševnega življenja. In tako kot lahko za običajno zavest opišemo naše duševno življenje kot miselno predstavljanje, občutenje in voljo, prav tako lahko naše telesno življenje opišemo kot dejavnost živcev, dejavnost ritmičnega sistema in dejavnost metaboličnih procesov." [1]
Dosedaj so bile opisane duševno-duhovne aktivnosti miselnega predstavljanja, občutenja in volje v njihovih odnosih do glavnih telesnih sistemov. Zdaj bomo razširili naš pogled na zunanje dejavnosti, katere izvajamo ljudje, in ki temeljijo na naših sposobnostih zaznavanja, mišljenja, čustvovanja in volje.
V glavi so zbrani naši prevladujoči čutilni organi vida, vonja, okusa in sluha. Skozi čutila vstopajo v nas iz zunanjega sveta čutni vtisi, ki so nujno potrebni za proces učenja. To je ena od dveh glavnih dejavnosti, ki so potrebne za pridobivanje znanja o stvareh, ki nas obdajajo. Druga dejavnost je pridobivanje ustreznih pojmov o tem, kar zaznavamo. Le-ti so preskrbljeni s pomočjo mišljenja. Glavni organ inteligence so možgani, ki so tudi mesto, kjer se stekajo vsi čutni živci. Na ta način sistem živcev in čutil omogoča povezovanje zaznavanja in mišljenja.
Ena od temeljnih človeških dejavnosti, ki vpliva na nas preko živčno-čutilnega sistema, je izobraževanje. Učenje ima mnogo oblik: lahko se učimo s pomočjo učiteljev – in to vključuje vse ljudi, od katerih se nečesa naučimo, ne le poklicne učitelje – lahko se samoizobražujemo, ali pa se učimo iz svojih življenjskih izkušenj.
V uvodnem tekstu BISTVO ČLOVEŠKEGA ZDRAVJA je stanje zdravja opisano kot sposobnost uravnoteževanja mnogovrstnih nasprotij, ki obstajajo v našem organizmu na duhovnem, psihološkem in fizičnem nivoju. To vključuje uravnoteženje med premalo ali preveč katere koli dejavnosti, ki ima vpliv na naš organizem, bodisi preko sil – kot je primer, ko delamo ali študiramo,itd., ali preko snovi – kot je primer, ko jemo ali jemljemo zdravila, itd.
Če pogledamo položaj ritmičnega sistema, lahko opazimo, da je vmes med živčno-čutilnim sistemom in sistemom presnove ter udov. Ta položaj mu omogoča, da služi kot posrednik med tema dvema sistemoma in na ta način lahko uravnotežuje dogajanja v celotnem organizmu. In kako ritmični sitem opravlja to nalogo? Kot je opisano v tem principu, v zgornjem človeku prevladujejo duhovne aktivnosti učenja, medtem ko v spodnjem človeku prevladujejo fizične aktivnosti prostovoljnega gibanja in prebave. Posredovanje in doseganje ravnotežja med temi nasprotujočimi dejavnostmi je doseženo s pomočjo ritmov dihanja in krvnega obtoka.
Kakšna pa je povezava med temi ritmi in našimi čustvi? Nagonsko še vedno veliko ljudi povezuje njihova čustva ljubezni s srcem. Vendar pa to ni dovolj. Naše izkušnje nam kažejo, da poslušanje harmonične glasbe ali zvokov vzbuja prijetna občutenja in čustva, medtem ko poslušanje disharmonij ali hrupa povzroča slaba občutja in čustva. Tu imamo očitno povezavo med občutji oz. čustvi in ritmi.
Obstaja tudi dovolj dokazov – osebnih in statističnih – o vplivu naših čustev na stanje našega celotnega organizma. To postane razumljivo, če upoštevamo, da iskanje ravnotežja med premalo in preveč neke specifične dejavnosti vedno spremljajo tudi naši občutki simpatije ali antipatije do te dejavnosti. Precej pogosto se dogaja, da imamo radi določeno aktivnost ali hrano do te mere, da pretiravamo z njo, dokler nas to ne vrže iz zdravega ravnovesja. Ali pa nas naši občutki silijo v zavračanje določenega početja ali hrane, kljub temu, da bi lahko le-ta imela ugoden učinek na naš organizem. Tako lahko vidimo kako naša čustva simpatije in antipatije vplivajo na stanje našega celotnega bitja. Tu imamo opravka s povezavami med uravnoteževanjem duševnega življenja, procesi zdravljenja in funkcijami ritmičnega sistema.
Obstaja ena človeška dejavnost, ki ima najmočnejši vpliv na naš organizem preko tega sistema: to je medicina v svoji prvobitni vlogi. To ni moderna medicina s svojim fokusom na operacijah, temveč so to tiste metode pravega zdravljenja, katerih cilj je uravnoteženje nasprotujočih dejavnostih človeškega organizma. Ljudje, ki nam lahko pomagajo pri tem stalnem stremljenju, so pravi zdravilci, ne glede na to, ali so to zdravniki z diplomo, ali pa drugi ljudje s posebnimi zdravilnimi sposobnostmi in znanjem. [2]
Dejavnost prehranjevanja je ena od dveh glavnih opravil sistema presnove in udov. Z vnosom hrane in pijače sprožimo v gibanje številne metabolične procese. Sistem presnove in udov je tudi fizična osnova za "sile, ki se pri človeku izražajo kot gibanje in moč volje, vse to kar mu omogoča, da hodi in dela ter da prijemlje stvari." [3]
Obstajata dve področji človeškega delovanja, ki vplivata na nas preko tega sistema: proizvodnja hrane (kmetovanje, predelava in distribucija živil) in kuhanje. Ta vpliv je bodisi posreden z uživanjem hrane, ali neposreden, kadar smo aktivni kot kmetovalci (vrtičkarji, delavci v prehrambnem podjetju, itd.) ali kot kuharji.
Tako lahko vidimo, da prehranjevanje sodi v eno izmed najbolj temeljnih funkcij človeškega organizma: to je njegova moč volje, ki se kaže v dejavnostih, ki jih izvaja s pomočjo sistema presnove in udov. Na eni strani ta sistem izvaja presnovne procese, ki so zaposleni s prebavo hrane in pijače; na drugi strani nam udi omogočajo, da se premikamo in delamo. Brez aktivne sile volje ne moremo storiti ničesar praktičnega na svetu; volja je bistvenega pomena za uresničevanje človekovih idej in idealov.
Za dopolnilno perspektivo glej:
Pomembnost prehrane se vidi v njeni posebni povezavi s človeško močjo volje. Skozi uživanje pridelkov iz njive in vseh drugih naravnih živil, spodbujamo našo voljo, ki nam omogoča, da smo aktivni udeleženec v življenju na Zemlji. Ena od posledic slabega prehranjevanja je postopna slabitev človeških sil volje, kar se dogaja vse od uvedbe sodobnega konvencionalnega kmetovanja in predelave hrane. [4]
Obstajajo znamenja časa, ki jih ni moč razumeti, ne da bi razumeli, da ustrezna naravna hrana stimulira človekove moči volje, s tem ko zaposluje metabolični sistem s procesi prebave, transporta in predelave zaužite hrane. Če primerjamo tradicionalne kulture prehranjevanja ter tedanje fizično zelo zahtevne načine življenja s sodobno kulturo hitrega hranjenja ter prevladujoči življenjski slog ljudi v bogatih družbah, v katerem se veliko sedi, lahko dobimo namig v bolj skrite učinke konvencionalne proizvodnje hrane. V preteklosti so bili ljudje fizično močni, da so lahko kmetovali, se borili, ipd. Prav tako so bili tudi bolj izpostavljeni naravnim razmeram, kot so mraz, vročina, poplave, suša, itd. Dandanes pa v bogatih modernih družbah ljudje preživijo večino časa v zaprtih prostorih in ob delu z računalniki. Poleg tega splošnega trenda obstaja vse več ljudi, ki nimajo dovolj moči za prenašanje lastnega telesa pri dejavnosti hoje in potrebujejo za to pomoč vozila. To je žalostna posledica izgubljene modrosti tradicionalnih prehranskih kultur in nekritične uporabe mehanistične, redukcionistične in materialistične znanosti pri proizvodnji hrane in prehranjevanju.
Edina pot iz sedanje prehranske krize je razvoj pravilnega razumevanja konkretnih odnosov med prehranjevanjem in človeškim organizmom ter ponovno uživanje kakovostne naravne hrane.
♣ Lastnosti prave naravne hrane so opisane v HOLISTIČNI PREHRANSKI 'PIRAMIDI'
SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.
OPOMBE
