Ritmično življenje prehrane

Dnevni ritem vnosa in izločanja hrane

Če primerjamo naše običajno življenje z dogajanji v naravi, vidimo da je "svet narave bogat z dnevnimi, mesečnimi in letnimi ritmi. Zgodnji ptič ujame črva. Polh prespi zimo. Rastline odprejo in zaprejo svoje cvetove vsak dan ob istem času. Čebele iščejo z nektarjem bogate cvetove, kot da bi se predhodno najavile na zmenek," [1] in tako naprej. To velja tudi za notranje ritme, ki so bistvenega pomena za človeški organizem. Vsi vemo, da se procesi zaužitja hrane, prebave hrane v prebavilih, vsrkanja hranilnih snovi v kri in limfo, ter izločanje 'odpadnih materialov', odvijajo – v zdravem stanju človeškega organizma – v ponavljajočih dnevnih ritmih. Ta ritem je povezan z vrtenjem Zemlje okoli svoje osi ter z ritmično izmenjavo dneva in noči. [2]

Če želimo razumeti, kaj je v ozadju tega osrednjega ritma človeške prehrane, moramo začeti z dejstvom, da "lahko človeka razumemo le, če vemo, da je sestavljen iz fizičnega telesa, eteričnega telesa, astralnega telesa in ega. Ti štirje člani človeškega bitja so povezani in odvisni eden od drugega na najraznovrstnejše načine. Vsak član vpliva na drugega in zato so v stalni povezavi eden z drugim. Toda to sodelovanje je zelo zapleteno. Človek potrebuje veliko časa, da spozna te povezave, kot tudi odnose teh članov do določenih sil in procesov v vesolju kot celoti. Človek je povezan z vesoljem preko vsakega od svojih članov; povezava je trajna, vendar se tudi spreminja. Kar poznamo kot fizično telo, eterično telo in tako naprej, je povezano drug z drugim in z vsem svetom okoli nas, kot tudi z vesoljem." [3]

Ti štirje člani človeškega bitja so na ta način povezani z različnimi kozmičnimi ritmi. Na primer, "vrtenje zemlje v teku dneva ustreza ritmu ega. Ego je podvržen ritmičnim spremembam v roku 24 ur, ki se dandanes še vedno izražajo v menjavanju med budnim stanjem in spanjem človeka. V prejšnjih časih je ta ritem vedno sovpadal z zunanjim ritmom. V prejšnji fazi človeškega razvoja se bi zgodilo nekaj zelo resnega, da bi si človek želel spati podnevi in ostati buden ponoči. S tem bi v svoje celotno življenje vnesel nered. Do neke mere ta ritem obstaja še danes, ampak je postal neodvisen od zunanjih okoliščin. Človek lahko v današnjem času spi podnevi in ostane buden ponoči." [4]

Moderna znanost priznava, da "skoraj vse, kar ljudje storimo, odslikava cirkadialni ritem. Ti ritmi skrbijo, da, teče vse kot ura in določajo pravi čas za vse. Ta programiran red je ključnega pomena in hkrati tudi sredstvo, ki preprečuje, da se ne bi vse dogodilo naenkrat." [5] Vendar pa moramo za pravi izvor cirkadialnega in drugih bioloških ritmov pogledati v duhovno sfero, kajti "ritem je bil povezan z materijo s posredovanjem duha in človek ima danes te ritme znotraj sebe, kot dediščino tega duhovnega izvora. Vendar pa lahko razumemo, kaj ti ritmi pomenijo za človeka in tudi za ostala kraljestva narave, samo v primeru, če se povrnemo do začetnih odnosov" [6] med duhovnim in fizičnim.

Cilj tega prehranskega principa ni v tem, da bi predstavili ritme vseh notranjih organov, ki sodelujejo v procesih človeškega prehranjevanja, ker "oseba, ki gleda v zakulisje obstoja, ve, da so različni organi človeškega telesa prišli v obstoj in se razvili v zelo različnih obdobjih človeške evolucije. Tisto, kar se z duhovno-znanstvenega vidika imenuje 'skrbno preučevanje človeškega telesa', je najbolj zapletena stvar, kar si jo lahko predstavljamo, saj je človeški organizem izredno zapleten in njegovi posamezni organi so začeli delovati v povsem različnih časih. Vse v fizičnem organizmu je izraz ali rezultat človekovih višjih članov, tako da vsak fizični organ izraža višjo organizacijo" [7] eteričnega, astralnega in duhovnega člana človeškega ustroja.

Iz tega razloga se bomo osredotočili na dnevni ritem vnosa hrane, njene prebave, vsrkanja in izločanja. V teh aktivnostih igrajo ključno vlogo jetra, s tem ko proizvajajo snovi za žolčnik – ki izdeluje žolč, ki omogoča ustrezno prebavo maščob – in s tem, ko regulirajo procese presnove sladkorja. [8] Jetra so organ, ki manifestira najmočnejšo silo regeneracije med vsemi notranjimi organi. To je posledica tega, da imajo jetra najmočnejšo povezavo z življenjskim telesom. "Ta nadčutni organizem sil, ki ga poznamo tudi pod imenom eterično telo, je ritmične narave. To se fizično odraža v tekočinskem organizmu, ki ima svoje središče v obtoku. Vse tekočine v človeku se premikajo v ritmu, ne le kri, temveč tudi tekočine v tkivih, limfi, cerebrospinalna tekočina, itd. V resnici nam značilnosti ritma – njegova periodičnost, njegova ponovljivost v dinamično oz. nestatično umeščenih intervalih – vse to nam dovoljuje sklepati, da področje delovanja ritma leži v sferi eteričnega." [9]

Kadar smo seznanjeni z dejstvom, da so izza fizičnega organa jeter, aktivne močne eterične sile, potem lahko tudi razumemo odnos jeter do dnevnega gibanja sonca okoli Zemlje (iz naše perspektive). "Dihanje Zemlje ima 24-urni ritem. Eterični organizem Zemlje se premika ritmično v odnosu do trdne Zemlje in okoliškega vesolja, in sicer na tak način, da se pojavi največji vdih ob tretji uri ponoči in največji izdih ob tretji uri popoldan. Jetra sledijo 24-urnemu ritmu Zemljinega" [10] eteričnega 'dihanja'. Maksimalna proizvodnja žolča je ob treh popoldan, medtem ko se največje shranjevanje krvnega sladkorja v obliki glikogena dogaja ob treh ponoči. [11] Tako lahko vidimo, da jetra pri svojem delovanju sledijo gibanju sonca na podoben način, kakor to delajo rastline. Zaradi tega se jetra lahko imenujejo tudi človekova 'notranja rastlina'. Čez dan prevladujejo v jetrih tiste dejavnosti, ki so vpletene v razgradnjo hrane. Ponoči prevladuje dejavnost asimilacije krvnega sladkorja. Podnevi se dejavnost jeter giblje v eno smer, ponoči so drugo smer. Zaradi tega je delovanje jeter povezano z ego-organizacijo človeka, kajti "ego gre skozi svoj cikel v enem dnevu." [12] Ta ritem jeter odseva ritem ega, ki podnevi usmerja svojo zavestno dejavnost v zunanji svet, medtem ko se ponoči potopi v svoj notranji duhovni svet.

Na podlagi teh razlag o povezavah med dnevnimi ritmi ego-organizacije, jetri in eteričnim 'dihanjem' Zemlje, lahko razumemo, zakaj so mnoge tradicionalne kulture prehranjevanja organizirale dnevni ritem obrokov z zajtrkom, kosilom in večerjo, ki so bili prilagojeni delovanju njegove 'notranje rastline'.

Od ritmov narave do počlovečenih ritmov

Do sedaj smo videli, da so "ritmi bistvenega pomena za obstoj vseh živih bitij. Noben normalen življenjski proces se ne odvija brez ritma. Različnost ritma je brezmejna. Razprostira se preko rastlin, živali in človeka, do posamezne celice in tudi do celičnih skupin v organih, do procesov oblikovanja in samega časa. Sega onkraj 'živih dogajanj' v neživem svetu, v atmosfero in v vesolje." [13] Ko odkrijemo izjemen pomen ritmov za naš obstoj in obenem izkusimo kaotično naravo sodobnega življenja, morda iščemo rešitev v povratku 'nazaj k naravi' tako, da poskušamo ponovno vzpostaviti stare ritme v skladu z različnimi kozmičnimi ritmi. Čeprav lahko to včasih pomaga – še posebej, kadar je naše življenje postalo tako kaotično, da smo prišli v resne zdravstvene težave – to ni pravilna smer prihodnjega razvoja.

Z namenom, da bi razumeli ozadje razlogov, ki so pripeljali do modernega pomanjkanja ritmičnega življenja, moramo pogledati na določen čas v človeškem razvoju, "na sredino Zemeljskega razvoja. Če se vrnemo pred ta čas, potem odkrijemo natančen odsev kozmičnih odnosov v odnosih zunanjega človeškega življenja. Če bi tedaj človek počel iste stvari, kot jih počne danes, bi to imelo zanj zelo slabe posledice. Dandanes se človek ne prilagaja v veliki meri kozmičnemu stanju. V mestnem življenju morajo biti življenjske stvari pogosto urejene tako, da so ljudje budni, ko bi drugače spali, in spijo, ko bi morali biti budni. Če bi se kaj takega dogodilo v tistih časih – da bi ljudje bili budni ponoči ali bi spali podnevi – človek ne bi preživel. V starih časih človek ni imel potrebe po uri, saj je sam bil ura. Njegov potek življenja, ki ga je jasno občutil, je bil popolnoma v skladu s kozmičnimi odnosi. Človek je bil ura v dejanskem pomenu. In če ne bi ustrezal kozmičnemu položaju, bi se z njim zgodila natanko ista stvar, kot se dogodi uri, če njeno gibanje ne ustreza zunanjemu položaju: ura ni v redu in človek tedaj prav tako ne bi bil v redu. Notranji ritem je moral ustrezati zunanjemu. In bistveni del razvoja človeka na Zemlji je v tem, da se od sredine razvoja Zemlje zunanji položaj ne ujema povsem z notranjim. Ritem človeka je bil premeščen. Človek nikoli ne bi postal samostojno bitje, če bi bile vse njegove dejavnosti še vedno vodene s kozmičnimi vplivi. Temelj njegove svobode leži v tem, da je ohranil svoj notranji ritem, medtem ko se je oddvojil od zunanjega ritma." [14]

Od tistih davnih časov, ko je naše notranje bitje odražalo zunanje ritme vesolja, "se je v človekovem notranjem življenju dogodilo nekaj zelo posebnega s tem, ko se je sam dvignil, tako rečeno, izven kozmičnega stanja in zato ni več 'ura' v pravem pomenu besede. Bolj ali manj je podoben človeku, ki je premaknil svojo uro naprej za tri ure, nato pa pozabil, za koliko jo je premaknil naprej, in sedaj ne more več urejati svojega življenja. To se je dogodilo s človekom v zemeljskem razvoju, potem ko je bil osvobojen stanja, v katerem je bil kot ura v vesolju. V določenih ozirih je spravil svoje astralno telo v nered. Bolj kot so bili življenjski pogoji ljudi urejeni s strani fizičnega, tem bolj so bili stari ritmi ohranjeni; in bolj kot so bile življenjske razmere ljudi pod vplivom človekovega mišljenja, tem večji je bil nered, ki je prihajal v njih. Človek potrebuje danes učbenike, zato ker je privedel svoje notranje miselne procese v nered. Človek nič več ne ve, kako naj pridobiva smernice za svoje življenje iz velikega scenarija zvezd." [15]

Tako lahko vidimo, da smo izpadli iz kozmičnih povezav in "od tod prihaja pomanjkanje reda v človekovem življenju misli in občutkov. Red še vedno prevladuje pri tistih stvareh v astralnem in eteričnem telesu, na katere ima človek manj vpliva, toda v tistih delih, ki so bili predani v njegove roke – to so njegova duša občutkov, intelektualna duša in duša zavesti – so vstopile vanj nered in pomanjkanje ritma. To, da človek v naših mestih zamenja noč za dan, je ena izmed najmanj pomembnih stvari. Mnogo bolj pomembno je, da je v svojem notranjem miselnem življenju človek sam sebe oddvojil od velikih univerzalnih ritmov. Način, kako človek razmišlja podnevi, je z določenega vidika v nasprotju z življenjem velikega vesolja." [16]

Ta razlaga ni podana z namenom, "da se spodbudi svetovni nazor, ki bi znova pripeljal človeka nazaj v tovrstne ritme. Človek se je moral odtujiti od starih ritmov; njegov napredek je bil odvisen od tega. Bistveno svojstvo razvoja je v tem, da človek raste in postaja vedno bolj neodvisen od zunanjih ritmov. Vendar pa ne smemo izgubiti tal pod našimi nogami. Za človekov napredek in odrešitev ni najbolje, da se vrne na stare ritme in se vpraša, na primer, kako naj bi zopet živel v harmoniji s štirimi luninimi menami. Kajti v starih časih je bilo bistvenega pomena za človeka, da je živel kot odsev vesolja. Vendar pa je pomembno tudi to, da človek ne sme verjeti, da lahko živi brez ritma. Tako kot je bilo njegovo notranje življenje oblikovano od zunaj navznoter, mora sedaj človek ustvariti ritme od znotraj navzven. To je bistvena stvar. Njegovo notranje življenje mora postati ritmično. Značilnost naše dobe je v tem, da je izgubila stare zunanje ritme in da še ni dosegla novih notranjih ritmov." [17]

Potemtakem je pravo vprašanje za sodobnega človeka: Kako lahko preoblikujem kaotično naravo mojega mišljenja, občutkov in volje, v ritmično notranje življenje? Začeti moramo z dejstvom, "da ima človek štiri člane svojega bitja: fizično telo, eterično telo, astralno telo in ego. In, ko ego opravi svoje delo, se astralno telo spremeni v duha samega, eterično telo v življenjski duh in temelj fizičnega človeka v duhovnega človeka. Samo pomislite, koliko ozadja je pokrito s to ključno formulo duhovne znanosti: fizično telo, eterično telo, astralno telo in ego. To je in ostaja zanesljiva nit, na katero lahko nanizamo naše misli: ti štirje člani človekovega bitja in njihovo medsebojno delovanje; in potem na višji ravni preoblikovanje treh nižjih članov: tretjega v petega, drugega v šestega in prvega v sedmega člana našega bitja. Če preštejete vse člane človekovega bitja, jih imamo sedem. In če preštejete tiste, ki tvorijo osnovo, jih imamo štiri. Na ta način, ko sledite temu nizu misli, ponovno ustvarite v vašem mišljenju makrokozmični ritem 7:4 in 4:7. Vi spet ustvarjate zunanji, makrokozmični ritem iz sebe samega. S tem ponavljate ritem, ki je bil nekoč prisoten makrokozmično v vesolju in ga ponovno ustvarite. Ko na ta način v nam ponovno oživimo notranje ritme števila, tedaj se ven iz kaosa miselnega življenja razvije kozmos misli iz najglobljega bitja duše. Ljudje so se osvobodili od zunanjih ritmov. S pomočjo tistega, kar je resnična znanost o duhu, se spet povrnemo k ritmom in ustvarimo od znotraj navzven kozmičen ustroj, ki je v svoji notranjosti ritmičen. Mi se lahko naučimo misliti z notranjim ritmom na način, ki je potreben za prihodnost, ko razmišljamo v skladu s temi osnovnimi odnosi." [18]

Tako lahko zaključimo: "Človek je ohranil stare ritme, ki jih uporablja in deli s celim vesoljem, toda ti ritmi so bili premeščeni. V daljni prihodnosti bo človek spet dosegel točko, ko bo projiciral svoje ritme v svet iz moči svojega lastnega notranjega razvoja. To je skriti pomen tega, da postane ritem neodvisen." [19] Če hočemo prispeti do te stopnje razvoja, moramo razviti – med drugimi svojstvi – nove prehranske navade in ritme obrokov na osnovi resničnega razumevanja človeške narave in vloge prehrane za prihodnji razvoj človeštva.

Za dopolnilne perspektive glej:

♦ RAZVOJ NOVIH PREHRANSKIH 'INSTINKTOV'

♦ POT K NOVI PREHRANSKI KULTURI

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Vsebina tega prehranskega principa nam dokazuje, da ne moremo rešiti vseh sodobnih problemov, ki so povezani s prehrano, samo s prehranskimi ukrepi. Kajti, vprašanja zdravja, vključno z vprašanji prehrane in ritmov prehranjevanja, pripadajo celotnemu človeškemu razvoju, ki obsega tudi duševno-duhovne vidike našega življenja. Obstaja dovolj dejstev, ki dokazujejo, da smo izgubili stare harmonične ritmične odnose z zunanjim svetom; to se je zgodilo zaradi razvoja svobode v našem notranjem duševno-duhovnem življenju. Zaradi tega razloga moramo najprej delovati na vzpostavitvi ritmov v našem mišljenju, občutenju in volji. V ta namen lahko bodisi študiramo literaturo, ki je plod tradicionalne duhovne znanosti, ali pa literaturo, ki jo nudi sodobna duhovna znanost. Vendar pa se moramo zavedati, da lahko prinesemo več harmonije in ritma v naše notranje življenju le postopoma, z vztrajnim resnim študijem in asimilacijo duhovne modrosti. Kadar nam uspe asimilirati nova spoznanja do te mere, da vplivajo na naša najgloblja občutja, potem postanemo tudi sposobni, da spremenimo naše prehranske navade, vključno z ritmi obrokov.

Seveda, to ne izključuje situacij, ko smo tako rekoč prisiljeni v spremembo ritma prehranjevanja. Največkrat je to primer pri zdravstvenih težavah, ki so povezane s prebavo, kot so zaprtje [20], sindrom razdražljivega črevesja, itd. Splošni pristop pri zdravljenju tovrstnih bolezni sloni na načelu, da "ritem zdravi, aritmija pa slabi in izzove bolezen". [21] Poleg tega obstajajo socialni razlogi za spremembo ritma prehranjevanja, ko moramo na primer prilagoditi čas naših obrokov našim službenim obveznostim. In tudi v primeru, če preživimo večino časa doma, smo 'prisiljeni' razviti lasten ritem obrokov, ki ustreza našim lastnim individualnim značilnostim. Med njimi je na primer dejstvo, da se ljudje delijo v 'zgodnje ptice' in 'nočne sove' v povezavi z ritmom budnosti in spanja. Očitno je, da bo zaradi te razlike ritem prehranjevanja drugačen za ljudi iz različne skupine, čeprav bo vsak določil svoje dnevne obroke v skladu s svojo notranjo biološko 'uro'.

Prehranski princip OBRED SKUPNEGA OBEDA se ukvarja z izzivom, kako imamo lahko še vedno skupen obed, navkljub vsem našim individualnim razlikam. To vključuje tudi vprašanje o dnevnem ritmu obrokov. Ne moremo se preprosto odločiti, da bomo upoštevali ritmično življenje naših jeter, in na ta način vzpostavili dnevni ritem obrokov za določeno skupino ljudi. Kajti, naše biološke ure so bile v preteklosti prestavljene v različnih obsegih! Verjetno bo potrebno vložiti precej truda, če hočemo priti do takšnih rešitev, ki bodo upoštevale potrebe vseh posamičnih članov skupnosti. In to je mogoče doseči šele takrat, ko se dovolj ljudi zaveda velikega pomena prehrane za naš prihodnji razvoj. Morda se bo zgodilo, da bo skupina ljudi, ki bo delovala na takšen način, prispela do rešitve, ki bo podobna njihovi tradicionalni kulturi prehranjevanja – na primer, zajtrk zjutraj, kosilo okoli poldneva in večerja v večernih urah. Vendar tudi v tem primeru njihov trud ne bo zaman, kajti obstaja pomembna razlika med tem, ali vemo, zakaj nekaj delamo, ali pa samo sledimo tradicionalnim navadam. To je razlika med večjo ali manjšo svobodo na področju prehrane.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.