Duhovno ozadje shranjevanja hrane

Vsi živi organizmi vsebujejo poleg mineralnih snovi tudi beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate. Te snovi so v zunanjem svetu podvržene procesom razpadanja, ki jih vzpodbujajo svetloba, toplota, zrak, vlaga in mikroorganizmi, medtem ko v živem organizmu eterično telo preprečuje gnitje beljakovin, astralno telo preprečuje, da bi postale maščobe žarke, sile ega pa preprečujejo fermentacijo ogljikovih hidratov. Čeprav so preostanki teh nadčutnih sil še vedno prisotni v živilih rastlinskega in živalskega izvora, pa njihovi vplivi sčasoma slabijo. Ta proces zmanjševanja se lahko upočasni z ustreznim skladiščenjem hrane, ki ohranja njeno vitalnost in tiste prehranske sile, ki dajejo hrani njen značilen okus in aromo.

Nadčutna telesa se borijo proti procesom razpadanja znotraj živih bitij

V naravi smo priča temu, kako je vsa organska snov, ki je nekdaj pripadala kateremu koli živemu organizmu, podvržena procesom razpadanja: organske snovi postanejo žarke, fermentirajo, gnijejo in plesnijo. [1] Če želimo dojeti, zakaj ti procesi prevladujejo v zunanji naravi, moramo najprej razumeti, kaj preprečuje, da se ne odvijajo znotraj živih organizmov, ki so v osnovi sestavljeni iz enakih  snovi – beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov in mineralov. Ker minerali niso podvrženi tovrstnim procesom razpadanja, jih bomo sedaj pustili ob strani, in si ogledali, kaj se dogaja s tremi glavnimi vrstami organskih snovi: beljakovinami, maščobami, in ogljikovimi hidrati.

Ko preučujemo beljakovine, lahko opazimo, da "tako rastline, kot tudi živalsko in človeško telo, proizvajajo beljakovine. Vse beljakovine so pol-tekoče. Človeško eterično telo se lahko znajde v vsem, kar je pol-tekoče. Ničesar ne more storiti s trdnimi snovmi, ampak le s tekočinami. V nas imamo trdne snovi, ki gradijo fizično telo. Vendar pa je fizično telo v celoti oblikovano iz tekočega elementa in za ta element imamo eterično telo; to je tisto fino telo, ki ga ne moremo videti, čeprav prežema celotnega človeka. S pomočjo eteričnega telesa se v trebuhu preoblikujejo beljakovine. Seveda so pri tem aktivni tudi drugi duhovni člani človeškega bitja, vendar se mora z beljakovinami ukvarjati eterično telo. Če telo ne preoblikuje beljakovin v trebuhu, so le-te nagnjene k propadanju. Če imamo v sebi neustrezno preoblikovane beljakovine, imamo v našem črevesju nekaj, kar je podobno gnilim jajcem. Eterično telo je tisti del človeka, ki preprečuje gnitje beljakovinskih snovi. V nas se stalno odvija boj proti razkroju in tisti, ki se bori, je eterično telo.

Maščobe so druga vrsta hranilnih snovi. Seveda prispejo tudi maščobe, potem ko jih zaužijemo, v trebuh. Vendar pa gredo maščobe skozi črevesje in delujejo z veliko močjo na osrednji del človekovega telesa – na prsni koš. Razlog, zakaj potrebuje človek maščobe za predel prsi, je v tem, da se tam nahaja njegovo dihanje. Kaj to pomeni? To pomeni, da se ogljik, ki ga nosimo v sebi, spaja s kisikom. Za to, da se ogljik poveže s kisikom, potrebujemo toploto. Medtem ko se maščobe vežejo s kisikom, se proizvaja toplota. Zatorej prispevajo maščobe velik delež k temu, kar potrebuje človek v organizaciji njegovih prsi.

Kar se tiče maščob, je treba vedeti, da ne gnijejo – maščobe postanejo žarke. Tudi maslo postane žarko. [2] Če ga damo na jezik in ga okusimo, takoj vemo, da je žarko. To ima nekaj opraviti z zavestjo, z občutenjem. Gnitje ima opraviti z vonjem, z nečim zunanjim, in ga zato lahko vonjamo. Temu pa ni tako, ko nekaj postane žarko; žarkost je potrebno okusiti, ker gre za bolj ponotranjen proces. Ta ima opraviti z našim notranjim občutenjem. Vse tisto, kar ima v naši zavesti opraviti z občutenjem, je fizično povezano z našim osrednjim sistemom – z našim prsnim košem – duhovno pa z astralnim telesom. V prsih je aktiven zračni element. Mi vdihavamo zrak in ga preoblikujemo. Zrak je doma v prsih. V drugih delih človeškega telesa se plini in zrak proizvajajo v zelo pičli meri. Osrednji sistem v človeku pa je primeren kraj za zrak. In višji nadčutni član, ki vlada v tem delu, je človekovo astralno telo. To astralno telo se bori in preprečuje maščobam, da bi postale žarke, ravno tako kot se eterično telo bori proti gnitju beljakovinskih snovi.

Tretja sestavina človekove hrane so ogljikovi hidratI, ki se nahajajo predvsem v krompirju, v leči in fižolu ter seveda v vseh žitaricah. Na primer, mi zaužijemo to, kar je v krompirju, in preoblikujemo. Krompir vsebuje veliko škroba in ta škrob se pretvori najprej v dekstrin in nato v sladkor. Glavna naloga glave je, da nasprotuje temu, kar želita storiti škrob in sladkor. In kaj želita storiti? Poglejmo vino. Ko pride jesen, se grozdje obere in stisne, in potem grozdni sok fermentira. Škrob in sladkor sta snovi, ki želita fermentirati. Prav tako sta nagnjeni k fermentiranju v človeškem organizmu. Če zaužijemo alkohol, izgubi glava sposobnost, da bi preprečila fermentacijo škroba in sladkorja, ki jih vsebuje krompir, ki smo ga zaužili. Krompir in fižol ter druga živila, kot so žita, začnejo znotraj človeka fermentirati. Zaradi alkohola je postala glava nezmožna obvladovanja procesa fermentiranja, tako da je sedaj človek poln sil fermentacije.

Tako kot se eterično telo v glavnem nahaja v trebuhu, in astralno telo v prsih, tako se ego večinoma nahaja v glavi. To lahko vidimo tudi takole: fizično telo ima opravka s trdnim, eterično telo s tekočim, astralno telo s plinastim in ego ima na enak način opraviti s toploto. Vse kar ima opravka s človeškim egom, spodbuja gibanje toplote. Temu se lahko natančno sledi v človeškem telesu. Pravi ego [3] je povezan tudi s krvjo in to je razlog, zakaj kri proizvaja toploto. Pravi ego je tisti, ki deluje iz nadčutnega in preprečuje fermentacijo, ki deluje skozi sile glave. Tako lahko rečemo, da se eterično telo bori proti gnitju beljakovin, astralno telo se bori proti žarkosti maščob in ego se bori proti fermentaciji sladkorja in škroba. Človek se mora zavedati dejstva, da mora biti dovolj močan, da najprej premaga gnitje beljakovin, da nato prepreči, da bi maščobe postale žarke, in da v tretje prepreči fermentacijo škroba in sladkorja. Človek se resnično bori proti temu, kar je zunaj v naravi" [4] aktivno pri razpadanju organskih snovi.

Tako lahko vidimo, da se v živih organizmih osnovne organske snovi obnašajo ravno nasprotno, kot to počnejo zunaj, ko so izpostavljene procesom razpadanja ali kompostiranja. V primeru ljudi imamo naslednjo sliko:

• Ego organizacija se neprestano bori proti fermentaciji škroba in sladkorja v toplotni organizaciji v človeški glavi.
• Astralno telo se neprestano bori proti žarkosti maščob v zračni organizaciji v prsnem košu.
• Eterično telo se neprestano bori proti gnitju beljakovin v tekočinah trebuha.

Naloga skladiščenja: Ohranjanje vitalnosti in hranilnih snovi

V vsaki stopnji proizvodnje hrane – v pridelavi, predelavi in distribuciji – obstajajo obdobja, ko je potrebno shranjevati pridelke ali delno predelane surovine ali končne živilske proizvode, preden se uporabijo za nadaljnjo predelavo ali prodajo. Tu imamo opravka z izzivom, kako jih shranjevati na najbolj ustrezne načine. Ta izziv je prisoten tudi v tistih gospodinjstvih, kjer ljudje za kuhanje še vedno uporabljajo sveže sestavine. Če hočemo pripraviti kakovostne jedi takšne kakovosti, ki bodo služili potrebam ljudi na najboljši način, potem moramo razumeti tudi duhovno ozadje izzivov, s katerimi se srečujemo v povezavi z ustreznim skladiščenjem živil.

V opisu Štiridelne narave pravih živil je omenjeno, da so glavni vir človeške prehrane živila rastlinskega in živalskega izvora. Rastline in živali so živi organizmi, ki poleg fizičnega telesa vsebujejo tudi višja nadčutna telesa: eterično in astralno telo, ter ego organizacijo. Prav zaradi tega razloga vsebuje naša hrana naslednje lastnosti:

• Vitalnost oz. življenjske sile, ki so posledica dejavnosti eteričnega telesa;
• Okus, barvo in vonj, ki so posledica dejavnosti astralnega telesa;
• Zunanjo obliko in notranjo strukturo, ki so posledica dejavnosti ego organizacije specifične rastline ali živali. [5]

Kot smo lahko videli zgoraj, ta nadčutna telesa prav tako ščitijo beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate pred procesi razpadanja, katerim je podložna vsa hrana, ki izvira iz rastlin in živali. V primeru rastlinskih živil se moramo zavedati, da imajo ta živila različna razmerja eteričnih, astralnih in duhovnih sil, kar je odvisno od tega, kateremu delu rastline pripadajo. To tudi določa, kako dolgo jih lahko shranimo. Na primer, če jih shranjujemo na tradicionalen način, brez pomoči sodobne tehnologije, potem obstajajo različna obdobja, v katerih so še uporabna za človeško prehrano. [6]

• Semena nekaterih žit lahko hranimo več let.
• Semena stročnic in oreškov se lahko hranijo vsaj eno leto.
• Korenovke lahko hranimo nekaj mesecev (shranjene pod zemljo ali v podzemeljski kleti).
• Nekatero sadje, kot so jabolka, lahko hranimo več mesecev, medtem ko drugo sadje lahko hranimo le nekaj tednov ali dni.
• Nekatere vrtnine lahko hranimo en teden ali več.
• Listnata zelenjava se lahko hrani le za dan ali dva (odvisno od zunanje temperature), preden oveni.

Seveda, cilj shranjevanja hrane ni le, da jo ohranimo tako dolgo, kot je mogoče, ohraniti moramo tudi hranilne snovi v hrani, ter njene organoleptične lastnosti, kot so okus, vonj, itd. ​​Tako lahko prepoznamo glavni izziv na področju skladiščenja hrane: Kako z izbiro primerne metode shranjevanja čimbolj zmanjšati neizogibno izgubo vitalnosti in drugih lastnosti sveže hrane? Čeprav so v vseh živilih, ki prihajajo iz živih organizmov, prisotni ostanki eteričnih sil, astralnih sil in sil ego-organizacije, le-te počasi izginjajo in tako obenem omogočajo delovanje procesov propadanja. Tudi takrat, ko imamo opravka s predelanimi živili, ta izziv še vedno obstaja.

Medtem ko se vitalne sile v živilih postopoma izgubljajo, to privablja različne vrste mikroorganizmov. Ti mikrobi izvajajo potrebno nalogo recikliranja vseh organskih snovi. Mi lahko preprečimo ali upočasnimo njihovo rast z nadzorovanjem okolja, kjer hranimo živila. Na primer, nadzorovati moramo količino vlage, kajti "mikroorganizmi potrebujejo vlago za svojo rast in za razmnoževanje. Odstranjevanje vlage s sušenjem pomaga ohranjati živila in to je bila ena od prvih metod shranjevanja." [7] Vendar pa je vse odvisno od tega, s katero vrsto hrane imamo opravka. V času skladiščenja imamo lahko dve vrsti problemov v povezavi z vsebnostjo vode:

• Bodisi se eterične sile izgubijo zaradi izhlapevanja vode, kot je to v primeru listnate zelenjave, ki uveni;
• Ali pa preveč vlage sproži postopek razpadanja, kot je to v primeru, ko postane hrana plesniva, ipd.

Pri skladiščenju moramo nadzorovati tudi količino zraka okoli hrane in sicer z odstranitvijo ali zmanjšanjem njegove prisotnosti, kolikor je možno, kajti "nekateri mikroorganizmi lahko rastejo in se razmnožujejo le aerobno, to je, ko je prisoten kisik." [8] Prav tako moramo nadzorovati toploto, ker "so mikroorganizmi po navadi najbolj aktivni pri povišani temperaturi. Ko temperatura pade, se njihova dejavnost upočasni." [9] Nazadnje, vendar ne najmanj pomembno: maščobe moramo obvarovati pred preveliko toploto in svetlobo, ki spodbujata proces, ki pripelje do žarkosti maščob.

Vsakdo, ki je študiral žive procese v naravi, ve, da življenje ne more obstajati brez procesov razkrajanja; v resnici so procesi propadanja druga plat procesov rasti – v naravi se vsa organska snov s pomočjo razkroja brez prestanka reciklira nazaj v nove oblike življenja. Iz tega razloga ne bi smeli biti presenečeni ob ugotovitvi, kako isti naravni vplivi, ki so potrebni za rast rastlin – svetloba, toplota, zrak, voda in mikroorganizmi – pospešujejo tudi procese razpadanja hrane. [10] Kajti prava hrana je nekaj, kar se je ločilo od živega organizma in je ohranilo le nekakšen odtis tega, kar je bilo nekoč živo. Zaradi tega je glavna naloga shranjevanja hrane preprečiti tem elementarnim silam narave dostop do živil, ki jih shranjujemo, oziroma vzpostaviti in vzdrževati ustrezno okolje z nadzorom teh sil. Le tako nam bo uspelo ohraniti tiste lastnosti hrane, ki prispevajo k dobremu počutju človeka in njegovemu zdravju.

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ HRANA KOT VIR ENERGIJE

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Glavni cilj tega prehranskega principa je ozaveščanje o velikem pomenu ustreznega shranjevanja različnih živil. Najpogostejša napaka, ki se dogaja v povezavi s tem v kuhinji, je nepotrebna izguba vrednosti živil, ki je posledica pomanjkanja pozornosti o tem, da je hrana nekaj 'živega' in potemtakem podvržena procesom razpadanja. Posledica tovrstne 'pozabljivosti' v tej zadnji fazi pred kuhanjem, so jedi slabše kakovosti. Torej, če želimo pripraviti dobre jedi, moramo nameniti več pozornosti shranjevanju hrane. Moramo se zavedati, da je končna količina življenjskih sil, hranilnih snovi, ter snovi, ki dajejo hrani specifične senzorične lastnosti, odvisna od vsake stopnje v proizvodnji in pripravi hrane, vključno s skladiščenjem. S slabim shranjevanjem je zelo enostavno izgubiti vitalne sile in hranilne snovi v hrani, skoraj nemogoče pa je kasneje s postopki priprave hrane pridobiti nazaj tisto, kar je bilo izgubljeno zaradi nepazljivosti. Zato je najboljši način, da z ustreznimi pogoji shranjevanja preprečimo nepotrebne izgube.

Praktična navodila za skladiščenje predelanih živil so na voljo na njihovi embalaži. V zvezi s svežim sadjem, zelenjavo in žiti pa lahko ravnamo po zdravi pameti v skladu z vrsto živila. Tukaj je nekaj praktičnih nasvetov: [11]

• Uporabljajte plastične vrečke s sponkami za shranjevanje listnate zelenjave v hladilniku. Ni dovolj, če jo hranimo v plastičnem zaboju, ki je namenjen shranjevanju zelenjave, ker ima zrak še vedno enostaven dostop. Odstranitev zraka s pomočjo vrečke upočasnjuje venenje in ohranja pravo količino vlage; vendar zelenjava ne sme biti preveč vlažna, sicer bo pričela gniti. Najbolje je, da z majhno količino vode navlažite vsebino vrečke (s stresanjem in obračanjem vrečke), nato pa preostanek vode izlijete iz vrečke. Ta metoda je uporabna tudi za drugo zelenjavo, ki se običajno hrani v hladilniku, še posebno takrat, ko shranjujemo odrezane dele zelenjave.
• Vsa zelenjava in sadje izgubljata hranila in vitalnost v sorazmerni meri s stopnjo razrezanosti – manjši kot so kosi, večje so izgube. Zaradi tega jih narežemo tik pred uporabo. Če nam ostane nekaj kosov, jih shranimo v hladilniku v nepredušni posodi ali jih tesno zavijemo v plastični film ali vrečko in jih nato porabimo v najkrajšem možnem času.
• Cela žita hranimo v dobro zaprtih steklenih kozarcih. Lahko so izpostavljena svetlobi, če so njihova zrna cela. Proso in ovseni kosmiči je najbolje hraniti v temnem prostoru, da preprečimo maščobam, ki so prisotne v njih, da bi postale žarke. To velja tudi za shranjevanje oreškov, ki vsebujejo veliko maščob. Še posebno občutljivi so orehi in brazilski oreščki, ki hitro postanejo žarki, če jih izpostavimo svetlobi in toploti.
• V zvezi z začimbami moramo vedeti, da se njihov okus in vonj zmanjšujeta hitreje, če so zmleta, ali če se ne hranijo v nepredušnih kozarcih. Razlog temu je izhlapevanje eteričnih olj, ki začimbam dajejo vonj in prispevajo k njihovemu okusu.

Kakšna pa je zadeva z uporabo zmrzovanja? Celo uradna znanost priznava, da lahko "ledeni kristali, ki se tvorijo znotraj celic sadja, zelenjave in mesa, povzročijo, da celice počijo. Ko se hrana odtaja, se voda sprosti, celice pa razpadejo in hrana lahko izgubi svojo prvotno strukturo tkiva. Če živila zamrznemo na hitro, se tvorijo manjši kristali in zato povzročajo manj škode na živilih." [12] Posledica tovrstnih poškodb hrane je zmanjšanje vitalnosti hrane, kar je logično, če vemo, da je življenje celic izraz aktivnosti eteričnega telesa v organizmu. Seveda se posledice rednega uživanja zamrznjenih živil, ki vsebujejo poškodovane celice, ne bodo pokazale takoj. Vendar ima taka praksa podoben učinek kot redno uživanje prekuhane hrane – to je postopno oslabitev naših prebavnih sil zaradi zmanjšanih življenjskih sil v hrani. Iz tega razloga se zmrzovanje živil ne priporoča kot splošno uporabljeno metodo shranjevanja hrane, ampak le za občasno shranjevanje tistih živil, ki bolje prenašajo postopek zmrzovanja, kot so meso, ribe, kruh, sladoled in podobno. Kriterij, ki nam pomaga pri odločitvi, katera hrana je primerna za zmrzovanje in katera ni, je v tem, v kolikšni meri določena hrana obdrži prvotno obliko, potem ko je odmrznemo. [13]

S pomočjo tega prehranskega principa lahko tudi razumemo, zakaj je materialistični pristop k zdravju in varnosti pretirano osredotočen na nevarnosti kvarjenja hrane s strani mikroorganizmov in na zmanjševanju te nevarnosti z nizom higienskih pravil. Samo po sebi se razume, da so dobre higienske navade pomemben del holističnega pristopa k proizvodnji, distribuciji, pripravi in potrošnji hrane, kajti le-te odsevajo našo pozornost do podrobnosti in naš vsesplošen odnos do hrane in prehranjevanja. [14] Vendar pa se zaradi odsotnosti poznavanja duhovnega ozadja, ki je razloženo tu, ne posveča dovolj pozornosti pravemu krivcu za kvarjenje hrane: pomanjkanju vitalnosti in drugih nadčutnih sil, ki bi morale biti prisotne v hrani. To pomanjkanje ustvarja ugodne pogoje za razvoj procesov razpadanja. Celo tako imenovane 'patogene bakterije' so del naravnih procesov razpadanja; te so nam škodljive le takrat, ko zaužijemo hrano, ki je zaradi pomanjkanja življenjskih sil že v prvi fazi razkroja. Rešitev je v tem, da vložimo več pozornosti in naporov v proizvodnjo hrane dobre kakovosti, kar bo ustvarilo boljše pogoje za njeno shranjevanje.

♣ Glej HOLISTIČNO PREHRANSKO 'PIRAMIDO' za seznam živil, ki imajo najbolj ustrezne lastnosti za njihovo shranjevanje.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

1. Med procesi fermentacije in tistimi, ki povzročijo plesnivost hrane, so tudi nekateri, ki so jih ljudje v preteklosti uspeli izkoristiti za proizvodnjo določenih pijač in živil, kot so mošt, vino, siri z žlahtno/modro plesnijo (Gorgonzola, Stilton, Roquefort, itd.). Vseeno pa drži, da katerikoli proces plesnivosti ali vrsta fermentacije, ki se pojavi v naravi, pripada procesom razkroja organske snovi, ne pa procesom rasti.
2. Maslo postane žarko, če se ne hrani v hladilniku. Obstajajo ljudje, ki hranijo maslo v kuhinjski omari, zato da se izognejo temu, da bi postalo trdo. Zaradi razloga udobnosti – resnično je bolj naporno razmazati trden košček masla na mehko rezino kruha – jedo ljudje redno žaltavo maslo brez zavedanja o tem, da je žarka maščoba na isti stopnji kot gnila beljakovina.
3. V tekstu DVOJNA NARAVA ČLOVEŠKE INDIVIDUALNOSTI je na voljo opis narave pravega ega v primerjavi z običajnim egom (oziroma nezavednega in zavedajočega se ega).
4. Rudolf Steiner, Dornach, 23.01.1924; Nutrition & Stimulants, Bio-Dynamic Farming & Gardening Association, USA, 1991
5. Tu so prehranske sile pripisane delovanju ego-organizacije preko medija toplote in mineralnih snovi (glej Ego-organizacija – Toplota – Mineralni svet in Prenova sil hranjenja s pomočjo kozmičnega 'procesa soli'). Venar pa v preostalem tekstu izraz 'prehranske sile' vključuje tudi rezultate delovanja astralnega telesa, ki nas prehranjujejo preko naših čutov okusa, videnja, vohanja, itd. Na ta način pridemo do razlikovanja med silami vitalnosti (eterično telo) in prehranskimi silami (astralno telo in ego-organizacija).
6. Pregled tradicionalnih načinov shranjevanja služi le za ilustracijo, zato ne obsega vseh metod in vidikov shranjevanja. Poleg tega se moramo zavedati, da v vsaki skupini obstajajo izjeme, kar je posledica velike raznolikosti rastlinskih družin in sort. Obdobje shranjevanja se lahko razlikuje tudi zaradi drugih dejavnikov, kot so metode kmetovanja, kakovost semena, itd.
7. Anita Tull, Food Technology to GCSE, Oxford University Press, 1998
8. V istem delu
9. V istem delu
10. Te elemente narave lahko uporabimo tudi kot sredstvo za shranjevanje hrane, kar naredimo, kadar sušimo sadje na soncu ali zelišča s pomočjo zraka, ali ko fermentiramo zelje, ki je pokrito z vodo, s pomočjo mikroorganizmov. Na voljo so tudi knjige, ki nam pomagajo ponovno odkrivanje umetnosti tradicionalnih metod shranjevanja hrane (glej Nutritional Books & Cookbooks).
11. Če imate praktične nasvete v zvezi s skladiščenjem v gospodinjstvu in bi jih radi delili, lahko ustvarim v ta namen posebno stran v poglavju SPLOŠNI PREHRANSKI NAPOTKI.
12. Glej opombo 7
13. Izvedete lahko enostaven poizkus z listom špinače, ki izgleda po odmrznjenju enako, kot da bi bil skuhan. Tega učinka običajno ne opazimo, ker se priporoča, da špinačo pred zamrznitvijo najprej nekaj minut blanširamo.
14. En primer, ki prikazuje ta odnos, je naslednji: lahko se oceni, kakšna je kakovost odnosa do hrane in prehranjevanja ljudi na osnovi stanja njihovega hladilnika – to je, z nivojem čistoče in s stanjem živil, ki se hranijo v njem.