Obred skupnega obeda

Nesocialna 'skupna' miza v sodobnem času

Če naredimo kratek pregled različnih specifičnih prehranskih potreb ljudi današnjega časa, potem lahko razločimo naslednje skupine:

Osebe, ki uživajo hrano v skladu z eno od tradicionalnih kultur prehranjevanja, iz katere izhajajo.
Osebe, ki so sprejele sodobno kulturo hitrega prehranjevanja (fast food).
Osebe z različnimi stili prehranjevanja, kot so mesojedstvo, vegetarijanstvo, veganstvo, makrobiotika, presnojedstvo, itd.
Osebe s posebnimi prehranskimi potrebami zaradi prehranske intolerance, alergije ali specifične fizične bolezni.
Osebe s prehranskimi motnjami, kot so anoreksija, bulimija, debelost, itd.

Zgolj iz tega seznama lahko vidimo izziv sedanjega časa, ko morajo kuharji pripraviti skupen obrok za večjo skupino ljudi. Dejansko je nemogoče pripraviti eno samo jed ali obrok, ki bi zadovoljil vse te različne prehranske potrebe!

Kje so razlogi v ozadju takšnega stresnega stanja v odnosu do skupnega obeda, ki je v preteklosti služil potrebam po socialnem povezovanju, in ki je imel pogosto celo status svetega obreda? Za to obstaja več razlogov; med njimi je odločilnega pomena dejstvo, da "živimo v dobi duše zavesti, v kateri mora vsak človek postati neodvisen. Toda, od česa je to odvisno? To je odvisno od sposobnosti ljudi, da postanejo samozavestni, da ne dovolijo, da bi zaspali v svojem razmišljanju preko vplivanja drugih ljudi. Najbolj bistvene značilnosti človeka v tej dobi so antisocialne. To je obdobje, v katerem je potrebno razviti zavest, ki temelji na razmišljanju. Iz tega razloga se bodo v najvišji meri v tem obdobju preko same narave človeka manifestirali v družbi antisocialni impulzi. Ljudje ne bi bili sposobni izpolniti svoje današnje naloge, če ne bi ravno te antisocialne sile postajale vedno močnejše; dejansko so te antisocialne sile stebri, na katerih stoji osebna neodvisnost." [1]

Ljudje 'zaspijo' v svojem razmišljanju, kadar se zanašajo na avtoritete in preprosto sprejmejo njihova pojasnila, ne da bi se potrudili, da preverijo njihovo veljavnost. Če bi ljudje vložili ta napor, bi kmalu opazili enostranskosti in poenostavljanja v podajanju prehranskih razlag, ali pa, kako pogosto različni prehranjevalni nasveti nasprotujejo drug drugemu v temeljnih vidikih prehranjevanja. Potem ne bi obstajalo toliko različnih prehranskih 'političnih' strank, vsaka s svojo prehransko 'ideologijo' ali dokončno 'resnico' o hrani in prehranjevanju. Duhovna znanost lahko tu služi kot mirovni posrednik, saj ustvarja skupni temelj, ki nam omogoča razumeti, zakaj "duhovna znanost vključuje tisto, o čemer drugi menijo, da je edina in edinstvena stvar; to, kar drugi vidijo le iz lastnega ozkega zornega kota." [2] To je možno zaradi večstranskega pristopa duhovne znanosti, ki poudarja, da "izreči nekaj, kar je napačno, ni najslabša stvar, ki se lahko zgodi, kajti svet sam bo kmalu povedal resnico o tem; je pa resnično nevarno, če nekdo obravnava in vztraja pri enostranski resnici kot absolutni resnici. Vedno je bistvenega pomena pogledati na resnico ne iz ene same strani, ampak tudi iz drugih zornih kotov. Napaka večine ljudi z avtoritativnim znanjem ni, da izjavijo nekaj nepravilnega – v mnogih primerih njihovih trditev ni mogoče ovreči, ker so resnične – ampak, da dajejo izjave o stvareh, ki so bile obravnavane samo z ene strani,"[3], ali z nekaj strani, vendar ne iz vseh možnih vidikov. [4] Dokler ta enostranski pristop ne bo premagan, bomo imeli na področju prehrane prevlado zmešnjave in zmede.

Obstaja še en razlog za sedanjo negotovost v povezavi s prehranskimi potrebami, ki je predstavljen v tekstu IZGUBA ZDRAVIH PREHRANSKIH INSTINKTOV. V povezavi s tem moramo vedeti, da bo bližnji prihodnosti "naloga civiliziranega človeštva v dobi duše zavesti, da obvlada celotno človeško bitje in ga v celoti narediti odvisnega od samega sebe; ljudje morajo ozavestiti velik del tega, kar je v preteklih obdobjih človek občutil instinktivno in presojal nagonsko. Mnoge sedanje težave in veliko kaosa, ki prevladuje okoli nas v naši dobi, postane povsem razložljivo, če vemo, da je naloga naše dobe, dvigniti tisto, kar je nagonsko, na raven zavesti. Kar je v nas nagonsko, se do neke mere dogaja samo po sebi, vendar pa moramo za dosego zavestnega rezultata vložiti določen notranji napor; predvsem drugim moramo začeti resnično razmišljati z našim celotnim bitjem" [5] – to je ne samo z abstraktnim intelektom ampak z razmišljanjem, ki vključuje naše življenje čustev in impulze naše volje. "Upoštevati moramo, da živimo v dobi duše zavesti in da njeni impulzi iščejo pot v našo budno zavest. Vendar pa s pomočjo teh impulzov ljudje povzročajo več ali manj zaskrbljujoče okoliščine."[6]

Obstaja več kot dovolj dokazov o precej zaskrbljujočih okoliščinah na področju prehranjevanja, vključno z antisocialnimi težnjami pri sodobni 'skupni' mizi. Vendar se ne moremo proti njim boriti na običajen način, saj so te težave "povezane z neizogibnimi razvojnimi tendencami današnjega časa. Nesmiselno je izjaviti, da se je potrebno upirati antisocialnim impulzom, ker se jim preprosto ni mogoče upirati. Dojeti moramo bistvo notranjega razvoja človeštva v našem času in razumeti njegovo razvojno stremljenje." [7]

Ko spoznamo, da je ena od najpomembnejših nalog sedanjega časa svoboden razvoj naše lastne osebnosti, potem nas ne preseneča dejstvo, "da se posamezniki mnogo bolj razlikujejo med seboj, kot se običajno misli, kajti človeška duša ni več povezana izključno s fizičnim telesom in to naredi človeka današnjega časa zelo raznolikega." [8] Toda po drugi strani se moramo zavedati tudi tega, da "vsaka specialna dieta naredi človeka za nesocialnega. Bolj kot potrebujemo zase nekaj posebnega v prehrani, bolj postajamo nesocialni." [9] Tu imamo primer resničnega življenjskega protislovja, ki ga ni mogoče odpraviti s preprostimi formulami, ampak le z zavestnim sodelovanjem vseh tistih, ki si želijo spoprijeti s tem sodobnim izzivom. In če želimo v tem procesu sodelovati s pozitivnimi idejami in plodnimi praktičnimi rešitvami, potem moramo razumeti – vsaj v obrisih – duhovni arhetip skupnega obroka.

Duhovni arhetip in vloga skupnega obroka

Kadar pridemo skupaj in uživamo skupni obrok, se preko te aktivnosti vzpostavijo tri dopolnjujoče se oblike sodelovanja z drugimi ljudmi: [10]

Na fizični ravni delimo z drugimi čutne vtise vizualnega videza, vonja, okusa, toplote in strukture hrane, ki jo uživamo – vse to, kar pripada KOZMIČNEMU PREHRANSKEMU TOKU. Poleg tega delimo z drugimi objektivne učinke hrane na naš organizem; ti učinki so predstavljeni v poglavju PREHRANA IN ZDRAVJE.
Na ravni duše delimo užitke, ki jih povzroča zaužita hrana in radost zaradi druženja z ostalimi. To vidiki prehrane so predstavljeni v poglavju PREHRANA IN DUŠEVNO ŽIVLJENJE.
Na duhovni ravni delimo nadčutne učinke različnih živil. To so vidiki prehrane so predstavljeni v poglavju PREHRANA IN DUHOVNI RAZVOJ.

Z uživanjem skupnega obroka opravljamo dejavnost, ki vpliva na nas veliko bolj, kot se običajno zavedamo. Iz duhovno-znanstvenega vidika je imel obred skupnega obroka v preteklosti zelo pomembno vlogo in jo bo spet imel v prihodnosti. To je posledica dejstva, da vse, kar zaužijemo, vstopi v našo kri in s svojo kvaliteto vpliva na nas, tako v fiziološkem, kot tudi v duševno-duhovnem vidiku. To je možno zaradi tega, ker je kri fizični nosilec človekove ego-organizacije. [11] Prav zaradi tovrstnih prikritih duhovnih povezav je imel in še ima obstoj različnih prehranskih kultur zelo pomembno vlogo pri celotnem razvoju človeštva. Če bi hoteli razumeti razloge, ki so v ozadju dejstva, da so v številnih starih kulturah obstajali sveti obredi in ceremonije v povezavi s hrano ali s skupnimi obedi, potem bi se morali dodobra seznaniti z ezoteričnimi vidiki človeškega razvoja. Ker to ni izvedljivo brez resnega študija duhovne znanosti, bomo sedaj opisali en razlog, ki se ga lahko dojame z modernim razumom. [12]

"Ljudi je v starih časih, ko so živeli v majhnih plemenskih skupnostih, združevala skupna kri in človeški občutek skupne pripadnosti se je izražal skozi to krvno sorodnost. Vendar so v teku človeškega razvoja ljudje začeli čutiti simpatije drug do drugega kot posamezniki. Na ta način so se razvile manjše skupine, družine in skupnosti, ki so nato skupaj oblikovale večje skupnosti. Toda ljudje so kot posamezniki postajali vedno bolj egoistični in iščoči same sebe. Skrivnost človeškega razvoja je v tem, da je kri prevzela lastnost iskanja samega sebe."[13] Seveda je to razumljivo samo v primeru, ko upoštevamo duhovne vplive, ki so postopoma pripravljali pogoje za prehod iz skupinske zavesti krvne skupnosti v individualno zavest modernega človeka.

Zdaj smo v obdobju, ko je razvoj individualnosti osnovnega pomena. V ta namen moramo "gojiti individualni človeški ego, v nasprotju s skupnim egom, ki so ga razvile skupnosti povezane s krvnim razmerjem. Bolj kot iščemo v preteklosti, bolj gotovo najdemo zavest skupnosti, ki je tesno povezana s krvnim sorodstvom; s tekom časa pa vidimo upadanje tovrstne povezave: človekov občutek neodvisnosti postaja vedno močnejši in človek začuti potrebo po razvoju individualnega ega, v nasprotju s skupinskim egom." [14]

Obstoj posameznikov ne predstavlja konca človeškega družbenega razvoja, ampak je nujen korak na poti k oblikovanju skupnosti svobodnih posameznikov. Prihodnost človeštva se nahaja v duhovnih skupnostih, ki bodo nadomestile skupnosti, ki temeljijo na krvnem sorodstvu. Ko se bo nov duh svobode "vlil v posamezne ljudi, si bo velika skupnost človeštva prisvojila zemljo. Tedaj ne bo več nobene zavesti klanov in kakršnega koli krvnega sorodstva, ampak le zavest človeštva kot skupnosti. Kljub največji individualizaciji, bo vsak posameznik občutil silo privlačnosti do vseh ostalih. Majhne plemenske in etnične skupnosti se bodo umaknile skupnostim živega duha." [15] To je velik ideal človeštva prihodnosti.

Kako se ta razvoj prikazuje na področju prehrane? Ljudje v starih skupnostih so bili del celote; živeli, delali in jedli so skupaj. Na ta način so vsi ljudje pripadali specifični kulturi prehranjevanja; med člani iste skupine niso obstajale individualne prehranske potrebe. V tistih časih – in v podobnih okoliščinah tudi še danes – ne moremo govoriti o svobodi posameznika, da si izbere svoj lastni prehranski slog. To je prišlo v obstoj šele v modernem času. Tako smo lahko priča temu, kako je oseba "s pomočjo sedanjih prehranskih trendov iztrgana iz starih povezav s skupnostjo, z družino, in se mora sama in neodvisno naučiti, kot svoboden posameznik, kako najti pot do izgrajevanja nove skupnosti s pomočjo skupnega obeda. V ta namen bosta vedno bolj pomembna dva dejavnika. Prvič, človek mora resno vzeti duh časa in izbirati prehranjevanje s pomočjo duhovnega znanja. To je zahteva za vse, ki so odgovorni za prehrano skupnosti: pridelovalci in predelovalci hrane, kuharji, prehranski svetovalci, raziskovalci in predavatelji, itd. Druga zahteva velja potrošnikom samim. Danes se le-ti ne morejo zgolj usesti za vnaprej pripravljeno mizo; namesto tega morajo sodelovati v prizadevanjih za dosego osnovnega znanja o prehrani in njegove praktične uporabe. Sodobni človek mora izbrati" [16] v kakšni kulturi prehranjevanja želi sodelovati.

V preteklosti so bile tovrstne izbire naravne in nezavedne; sedaj jih moramo storiti na podlagi razumevanja. Le na ta način lahko obred skupnega obroka znova služi kot takšna sila za izgrajevanje skupnosti, ki vodi k resnični svobodi posameznika na področju prehrane. Takšna preobrazba naših prehranskih tradicij in sedanjega kaotičnega stanja je tudi v skladu s temeljnim sociološkim zakonom, ki pravi: "V zgodnjih obdobjih kulturnega razvoja se je človeštvo nagibalo k oblikovanju družbenih enot; sprva so bili interesi posameznikov žrtvovani interesom teh skupin; nadaljnji napredek v razvoju vodi k osvobajanju posameznika od interesov skupin in k neomejenemu razvoju potreb in zmožnosti posameznika." [17]

To je nova družbena umetnost zavestnega soustvarjanja nove kulture prehranjevanja. Če želimo stopiti na to pot, potem moramo posedovati živo zanimanje za druge ljudi. Kajti "le resnična skrb vsakega človeka za svojega bližnjega lahko prinese odrešitev za človeštvo v prihodnosti – za življenje v skupnosti. Značilna lastnost obdobja duše zavesti je človekova izolacija. To, da se človek v svoji notranjosti izolira od svojega bližnjega, je posledica individualnosti, razvoja osebnosti. Vendar pa mora ta težnja ločevanja imeti tudi nasprotni pol in ta nasprotni pol mora vsebovati gojenje aktivne skrbi vsakega človeka za svojega bližnjega. To prebujanje aktivne skrbi za druge se mora razvijati v obdobju duše zavesti na vedno bolj zavesten način.

Nad vhodom znamenitega templja Apolona v Grčiji je bil zapisan naslednji moto: 'Spoznaj samega sebe!' V tistem času je bilo še vedno mogoče doseči najvišjo stopnjo samospoznanja s pomočjo gledanja v lastno notranjost. Ampak to postaja čedalje manj izvedljivo. Danes je človek le malo napredoval v samospoznavanju skozi introspekcijo. Načeloma ljudje vedo tako malo drug o drugem, ker se preveč ukvarjajo sami s sabo, in ker posvečajo tako malo pozornosti drugim, še posebej temu, kar imenujejo pomanjkljivosti drugih." [18]

Ljudje pogosto omenjajo, da človek ne bi smel biti kritičen, ampak pozitiven do drugih. Vendar ni jasno, če se tisti, ki to pravijo, zavedajo, da mora "dandanes večina ljudi zagotovo prenehati s svojim dosedanjimi načini obnašanja, če želijo razviti pozitiven odnos, kajti v tem trenutku nimajo niti najmanjšega pojma, kaj to pomeni. Ko zaznajo nekaj v svoji soseščini, kar jim ne ugaja – ne nekaj, čemur so posvetili skrben premislek, ampak nekaj, kar se sreča z njihovim neodobravanjem s pomočjo površinskega opazovanja – pričnejo takoj kritizirati brez namere, da se postavijo v kožo svojega bližnjega. Posedovanje takšnega nagnjenja in pristop k bližnjemu z odkrito simpatijo ali antipatijo je zelo antisocialno z vidika prihodnjega razvoja človeštva. Po drugi strani pa bo v prihodnje najboljša in najbolj pomembna socialna lastnost razvoj znanstveno objektivnega razumevanja pomanjkljivosti drugih ljudi, ko nas bodo bolj zanimale njihove pomanjkljivosti, kot naš posel, da jih kritiziramo. Kajti postopoma v teku prihodnjih kulturnih obdobij se bodo morali posamezniki vse bolj posvetiti ljubeči skrbi za pomanjkljivosti svojih bližnjih." [19]

Mi moramo razviti takšen odnos tudi na področju prehrane; razviti moramo aktivno zanimanje in duhovno-znanstveno razumevanje posebnih prehranskih potreb vseh ljudi, s katerimi delimo naše obede. To sta dva od osnovnih pogojev, ki jih moramo upoštevati, če hočemo izgraditi novo kulturo prehranjevanja, ki bo v duhu prihajajoče dobe.

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Ta prehranski princip nam pomaga prepoznati sodobne asocialne trende na področju skupnih obrokov, ne glede na to, če nam je to všeč ali ne. Pri tem imamo na voljo tri možnosti:

Lahko pasivno sprejmemo neizogibni antisocialni razvoj, ki se bo končal (če ne bomo ničesar storili glede tega) s tem, da bo vsak užival svojo jed sam zase.
Lahko poskušamo oživljati tradicionalne oblike skupnih obrokov, kadar obstajajo za to primerne okoliščine.
Lahko pričnemo razvijati nov, bolj zavestni pristop do priprave skupnih obedov.

Kaj je možno narediti v praksi, če izberemo tretjo pot? Ta izziv je očitno socialne narave, kajti ne moremo vnaprej vedeti, kakšna bo rešitev, kadar vključimo druge člane skupnosti v ta proces. Nihče ne more ostalim reči, kaj bi morali jesti ali kaj je najboljša rešitev; o tem se moramo pogovarjati in ugotoviti, kaj imamo skupnega, in začeti graditi na tem. Vendar pa obstaja ena stvar, ki nas mora povezovati – to je volja, da delujemo zavestno na vprašanju, kako lahko z drugimi člani skupnosti, v duhu medsebojnega spoštovanja naših individualnih razlik, sodelujemo pri skupnih obrokih.

V zvezi s skupnimi obroki v osnovi obstajata dve vrsti vprašanj, o katerih moramo razpravljati. Najprej gre za vprašanja v zvezi s kakovostjo hrane. Najpomembnejše vodilo glede kakovosti hrane je, da si prizadevamo za izboljšanje kakovosti sestavin, ki se uporabljajo za skupne obroke. Če živimo v družbenih okoliščinah, ki nas ovirajo pri tem, kar bi radi dosegli, lahko začnemo z iniciativo, da jih spremenimo, namesto da bi sprejeli 'neizogibne' omejitve. Motivi za takšno bolj zahtevno pot lahko izhajajo le iz resničnega razumevanja učinkov, ki jo ima kakovost hrane na naše celotno bitje. In takšno razumevanje je mogoče razviti le s pomočjo temeljnih prehranskih principov, ki so na voljo na tej spletni strani.

Potem so tu vprašanja specifičnih potreb in želja posameznikov. V odnosu do teh vprašanj moramo pričeti s tem, kjer se nahajamo na naših osebnih življenjski poteh. Tu je potrebno razviti empatijo za nepopolnosti drugih članov naše skupnosti, pa tudi za naše lastne. Pošteno priznanje naših slabosti in pomanjkljivosti je zdrav temelj, iz katerega bomo lahko stremeli k idealu, ki ga želimo doseči. Medtem ko si zavestno prizadevamo, da razumemo slabosti, se moramo tudi zavedati, da je to dolgo potovanje brez bližnjic, kajti resnično poznavanje človeškega bitja je najtežje od vsega.

♣ Glej DEVET VIDIKOV ZDRAVEGA OBROKA, ki omogoča vpogled v vse vidike, ki jih je treba upoštevati, če želimo ustvariti obrok, ki bo zadovoljil potrebe vseh tistih, ki ga bodo zaužili. [20]

♣ Glej POT K NOVI PREHRANSKI KULTURI za dodatno razlago o tem, kaj je treba storiti in katere stvari je potrebno razpravljati z drugimi, če želimo z njimi deliti obroke na način, ki spoštuje svobodo vsakega posameznika.

Če želimo, lahko izrazimo naše zavedanje o duhovnih stvarnostih, ki delujejo v ozadju fizičnega sveta, s pomočjo uporabe meditativnega verza, ki ga izrečemo na začetku skupnega obroka. V preteklosti so ljudje izražali razpoloženje hvaležnosti za darove narave, ki so bili pred njimi na skupni mizi, s pomočjo molitve. Čeprav je to danes še vedno mogoče storiti, je tovrsten odnos nekaj, kar izhaja iz preteklosti, ko je spoznanje duhovnega sveta temeljilo na verovanju. Dandanes ni dovolj samo izreči molitev ali meditativni verz, besede moramo tudi napolniti z resničnim življenjem. Toda za moderne ljudi, pri katerih prevladuje intelektualno mišljenje (kar je povsem upravičena lastnost duše zavesti), to ni mogoče, če si zavestno ne prizadevajo za pridobitev znanja o duhovnih svetovih. Le v primeru, ko ljudje ob skupni mizi delijo sorodno duhovno znanje, bo verz, ki ga izrečejo pri skupnem obedu, izražal nekaj resničnega in bo s tem prispeval k gojenju socialnih sil.

♣ Nekaj primerov takšnih verzov je na voljo v TABLE VERSES (neprevedeno).

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.