Velika zabloda materialističnega pristopa
k umetni imunizaciji
Brane Žilavec, 16. oktober 2021
Med mnogimi trditvami, ki so bile široko promovirane v času ‘pandemije korone’, je bila tudi ta, da »je virus SARS-CoV-2 tako nov, da ga naš imunski sistem ne bo prepoznal. In zaradi tega, ko se pojavi potreba, se imunski sistem ne bo odzval pravočasno s proizvodnjo protiteles (v takem obsegu), da bi lahko rešili naša življenja. In to je razlog, zakaj se moramo cepiti. To je razlog zaradi katerega se mora cepiti cel svet.« [1]
Ta trditev izhaja iz prepričanja, da »se lahko naraščajoče poznavanje imunskega sistema in ustvarjanja imunskega spomina izkorišča pri pripravi cepiv.« [2] To pomeni, da človeški organizem v nekaterih primerih ne ve, kaj je tuje in nevarno zanj, vse dokler to ne vstopi vanj na naravni način ali s pomočjo cepiva. Zato »potrebujemo cepljenje. Ta tehnika ‘trenira’ naše telo, da prepozna nevarne viruse in bakterije, s tem da ga seznanja s temi samimi organizmi (neučinkovitimi ali mrtvimi) ali z deli teh organizmov.« [3]
Razmišljanje, ki je v ozadju razvoja novih ‘cepiv’ – ki so dejansko genska terapija pod krinko – sledijo osnovni predpostavki, da naš imunski sistem ni sposoben razločevati ‘sebe’ od vseh možnih variacij ‘tujega’, ki obstajajo v našem okolju. Zato mu je potrebno pomagati z inokulacijami vsakega specifičnega ‘tujka’, ki še ni poznan imunskemu sistemu. In vsaka nova inokulacija vodi k povečevanju človeške imunosti proti nalezljivim boleznim. [4]
Zaradi tega razloga se moramo seznaniti z duhovno znanstvenimi razlagami narave in delovanja človeškega imunskega sistema. To nam bo omogočilo, da prepoznamo tiste sporne trditve moderne imunološke znanosti, ki omogočajo nenehne kampanje cepljenja v »korist javnega zdravja.«
Kje so ‘organi’ našega ‘imunskega sistema’?
Preden predstavimo duhovno znanstveno razumevanje imunskega sistema je treba najprej pojasniti, katere strukture pripadajo temu sistemu. Če pogledamo standardno knjigo anatomije in fiziologije za študente medicine, lahko odkrijemo limfni sistem, ki se ga običajno povezuje z imunskimi funkcijami – zato ker »se limfni organi ukvarjajo s proizvodnjo in dozorevanjem limfocitov, belih krvnih celic, ki so prvenstveno odgovorne za imunske ukrepe« [5] – vendar ne pod naslovom imunski sistem. Namesto tega lahko najdemo opise obrambnih mehanizmov, odpornosti in imunosti v posebnem poglavju Zaščita in preživetje. Tako lahko vidimo, da v primeru ‘imunskega sistema’ celo standardna medicina začenja z dejavnostmi in ne le z organi fiziološkega sistema, ki se ga zlahka najde, kot je to v primeru živčnega sistema, dihalnega sistema, prebavnega sistema itd.
To opažanje potrjuje naslednji opis: »Imunski sistem je omrežje bioloških procesov, ki ščitijo organizem pred boleznijo. Ta sistem zaznava in se odziva na veliko množico patogenov, od virusov do parazitskih črvov, kot tudi rakavih celic in objektov, kot so leseni trni; imunski sistem razlikuje vse te patogene od lastnega zdravega tkiva organizma.« [6]
Biološki procesi so tisti procesi, ki »so vitalni za življenje nekega organizma in ki oblikujejo njegovo sposobnost vzajemnega sodelovanja z njegovim okoljem. Biološke procese sestavljajo številne kemijske reakcije ali druga dogajanja, ki so vpletena v vztrajnost organizmov in metamorfozo življenjskih oblik. Metabolizem in homeostaza sta primera« [7] bioloških procesov.
Potemtakem imamo tu priznanje, da je imunski sistem skupek dejavnosti, ki so bistvene za zdravo življenje nekega organizma. Ta omrežje obrambnih dejavnosti nas mora varovati proti vsem povzročiteljem bolezni in ne le proti parazitskim oblikam življenja – resničnim in izumljenim oblikam, kot so ‘virusi-spremenjeni-v-smrtonosne-parazite’ [8] – ki so dobile največ pozornosti javnosti zaradi neprestanega zastraševanja v medijih.
Ljudje se ne zavedajo dovolj, da »imunski sistem ni omejen na eno samo kolekcijo specializiranih celic z ločenimi funkcijami, temveč je prisoten v vsaki celici telesa. Ko preučujemo človeški imunski sistem, je zatorej pomembno, da ne zanemarimo vlogo tkiv, katera imunologi običajno niso smatrali kot ‘imunološke’.« Tu je mapa telesa s temi tkivi in ločenimi »strukturami, ki nedvomno pripadajo samemu imunskemu sistemu.« [9]
In »kot dodatek tem osnovnim imunskim mehanizmom imamo bolj kompleksne aktivnosti imunskega sistema, ki posedujejo njihovo lastno zgradbo čeprav je le-ta razpršena« [10] preko celega organizma. Šele tu končno srečamo dejavnost belih krvnih celic, ki so eden od najbolj znanih delov imunskega sistema v širši javnosti.
Čeprav strokovnjaki ne oporekajo, da so te »imunološke anatomske strukture kritične za razvoj in normalno delovanje imunskega sistema,« so vseeno prišli do uvida, da »bi z opisi imunskega sistema zgolj s pomočjo teh samih struktur – tako pomembne, kot so – vseeno zgrešili odločilno stvar; to je, da je ta sistem zelo povezan in celovit ter vsebuje mnoge topljive in posledično nevidne sestavine.« [11]
Da, v primeru imunskega sistema so znanstveniki odkrili obstoj ‘nevidnih sestavnih delov’ – to je, nadčutnih sestavnih delov. Znanstveniki priznavajo, da »je sistem komplementa eden od najbolj uveljavljenih vidikov imunskega sistema, ki sploh nima fizične strukture.« [12] Ta sistem poveča sposobnost imunskega sistema, da počisti mikrobe in poškodovane celice iz organizma s tem, da pospešuje vnetje z naraščanjem telesne temperature.
Tako se lahko smatra, »da imunski sistem predstavlja celotno telo – vsak celica v telesu ima svoje lastne notranje mehanizme imunskega odziva; poleg tega obstajajo specializirane strukture in organi, ki nadzorujejo infekcijo. Bolj specializirana oz. ‘profesionalna’ ekipa imunskih celic, z njihovimi pripadajočimi strukturami za izobraževanje in razvoj celic, nadzoruje in povezuje odzive vseh ostalih celic; in med tema dvema sistemoma so v stalni komunikaciji skupine raztopljenih posrednikov (molekul) in mobilnih celic.« Vse to povzroča, da so sporna vprašanja imunosti mnogo bolj zapletena od razlag medijev ali zagovornikov cepljenja. Poenostavitve, ki se jih predstavlja javnosti, so vir zmede, saj so zelo daleč od odkritij tistih imunologov, ki opisujejo imunski sistem kot ‘plavajoče možgane’. [13]
Ker je kompleksnost možganov splošno priznano dejstvo, nas ne bi smela presenetiti naslednja primerjava: »Oblikovanje povzetka tega, kar so se znanstveniki naučili (od začetka modernega raziskovanja) o imunskem sistemu, je podobno poskusu, da se napravi kopija Sikstinske kapele z barvicami. Imunski sitem je orkestralen v njegovi kompleksnosti z izjemno raznolikostjo celic, ki komunicirajo med seboj s signali, ki bi sestavili cel slovar; z desetinami vrst molekul, ki so namenjene temu, da pomagajo celicam pri odločitvah, kaj se mora uničiti in kaj se mora ohraniti. Imunski sistem deluje kot možgani, ki jih prenaša kri« [14] s ciljem, da se zaščiti naše telo proti vsem oblikam življenja, ki so tuje našemu bitju.
Zato se lahko vprašamo, kaj daje medicinskim strokovnjakom tako veliko mero gotovosti, ko govorijo ali pišejo o tem, kaj se dogaja znotraj človeškega organizma in da celo trdijo, da vedo bolje, kako bi moral delovati naš imunski sistem. Zakaj se ne upošteva dejstvo, da sta tako človeški organizem kot imunski sistem osupljivo zapletena? Obstaja nekaj strokovnjakov, ki so priznali – potem ko so opravili pregled tega, kar se je dosedaj odkrilo o delovanju imunskega sistema – »da je to strašno veliko gibljivih delov. In mi sploh ne vemo, kaj velika večina od njih dela oz. bi morala izvajati. Ne moremo biti niti gotovi, kako prepoznati, kdaj imunski sistem ne deluje pravilno, še manj pa prepoznati vzrokov za to. Razlog je v tem, da nimamo dobrih meril za to, kako zdrav imunski sistem izgleda.« [15]
Eden med temi strokovnjaki je celo priznal, da »smatra imunski sistem kot ‘črno skrinjico’ v povezavi s tem, da ne obstaja veliko znanja o njegovih notranjih ‘delovanjih’.« [16] Z drugimi besedami, človek se lahko zgubi v množici podrobnosti, ki jih odkriva znanost, če ne pozna bistvene odnose med dejavnostmi različnih organov in sistemov človeka, ki nam jih je sposobna podati samo antropozofska duhovna znanost.
Duhovno znanstvena razlaga narave
in delovanja človeške imunosti
Zaključki tistih znanstvenikov, ki so odkrito priznali, da so dosegli meje pri raziskovanju človeškega imunskega sistema, niso presenečenje za tiste, ki raziskujejo naravo človeškega organizma iz duhovno-znanstvene perspektive. Kajti zgradba človeka je dejansko izjemno zapletena! Po mnenju Steinerja »v fizično-zaznavnem svetu ni resnično ničesar tako zapletenega, kot je narava človeškega bitja.« [17] In obstaja več kot dovolj znanstvenih dokazov, ki podpirajo to izjavo – za tiste, ki jo jih pripravljeni videti.
To je razvidno tudi v primeru ‘imunskega sistema’, ki se ga ne more ustrezno razumeti brez razlag, ki jih preskrbi antropozofska duhovna znanost. Razlog za to je v dejstvu, da vsi člani ŠTIRIDELNE NARAVE ČLOVEKA – ego, astralno telo, eterično telo in fizično telo – sodelujejo na raznovrstne načine v tem, kar znanost imenuje ‘zaščita in preživetje’, ‘odpornost in imunost’, ‘omrežje bioloških procesov’ in tako dalje.
Iz duhovno-znanstvene perspektive je imunost eden od rezultatov dejavnosti ego organizacije, katere naloga je, da preoblikuje in vzdržuje astralno telo, eterično telo in fizično telo v takšnem stanju, da postanejo ustrezen inštrument za razvoj vsakega posameznika. V uvodnem tekstu DVOJNA NARAVA ČLOVEŠKE INDIVIDUALNOSTI je razloženo, da ljudje posedujejo zavestno ego organizacijo, ki omogoča našo dejavnost mišljenja in samozavedanja, in podzavestno ego organizacijo, ki igra neobhodno potrebno vlogo v vseh življenjskih procesih našega organizma. To vključuje tudi zaščito pred homeostatskimi neravnovesji, strupi, paraziti, stresom in vsemi ostalimi povzročitelji bolezni.
»Kaj je v resnici ta ego organizacija? V fizičnem svetu se mora zaznati v obliki človeškega telesa. Ko pogledamo telo človeka, ki stoji v fizičnem svetu, moramo uvideti, da to telo nima v osnovi ničesar skupnega s silami, ki delujejo v fizičnem svetu. Kajti v trenutku, ko človek preide prag smrti in ego organizacija zapusti fizično telo, to telo zapade pod vpliv sil zunanjega sveta. To pomeni, da se telo nič več ne razvija, temveč je uničeno. Če si zapomnite, da je fizično telo uničeno s pomočjo sil, ki delujejo v zunanji naravi, potem boste takoj doumeli, da telo v njegovi obliki ne more biti na kakršen koli način pod vplivom sil fizičnega sveta. Potemtakem to pomeni, da takrat, ko ego organizacija razvija in oblikuje fizično telo, le-tega odstrani od sil, ki so prisotne v človeškem zemeljskem okolju. Z drugimi besedami, ego organizacija je nekaj povsem drugega od vsega, kar se lahko najde v fizičnem svetu.« [18]
Ena od ključnih posledic tega dejstva je, da »ima pritekanje fizičnega sveta v človeški organizem strupen oz. uničevalen učinek.« [19] Zato »moramo pred vsem drugim jasno prepoznati, da je vse, kar človek prejme vase od zunaj, nekaj, kar dejansko ne bi smelo tvoriti del njega,« [20] zato ker pripada drugemu svetu, ki je povsem drugačen v njegovih oblikah in energijah.
Potemtakem, če hočemo pravilno razumeti katero koli vprašanje človeške imunosti, se moramo zavedati te osnovne polarnosti med človeško ego organizacijo in med snovmi in silami zunanjega sveta. V prehranskem principu HRANA KOT ‘STRUP’ je razloženo, da »je celoten človeški organizem zgrajen izključno iz stvari, ki so bile prvotno strup. Mi smo si pridobili sposobnost, da jemo današnjo hrano tako, da smo se naučili razviti odpornost proti njenim škodljivim vplivom.« [21]
Dejansko je celo sedaj – vsakič, ko zaužijemo obrok ali prigrizek ali pijačo – »vse, kar jemo [ali pijemo], rahlo strupeno. Kajti bistvo življenja je v tem, da jemljemo vase hrano in da ji ne dovolimo, da bi se v celoti združila z nami: mi ji nudimo odpor in življenje se dejansko sestoji iz tega, da nudimo odpor oziroma obrambo. Seveda so snovi, ki jih jemljemo vase v obliki hrane tako rahlo strupene, da smo sposobni, da jim nudimo odpor. Kajti, če zaužijemo resnični strup, nas bo le-ta uničil, ker nismo sposobni, da bi se ubranili pred njim.« [22] Rezultat tega je, da moramo biti vsak trenutek sposobni odstraniti tujo naravo vsakega grižljaja hrane in vsakega srkljaja pijače; v nasprotnem primeru se ne bomo počutili dobro in bomo v resnih primerih, ko nismo več imuni do tuje narave določene hrane, doživeli alergijski odziv našega organizma.
V prehranskem principu INDIVIDUALIZACIJA ČLOVEŠKIH SNOVI je opisano, kako mora naša ego organizacija odstraniti tuje duhovne, astralne in eterične sile iz hrane, ki jo zaužijemo in kako to omogoča ustvarjanje lastnih telesnih snovi, ki vsebujejo človeške eterične, astralne in duhovne sile.
»Ko zaužijemo hrano, vnesemo vase snovi iz zunanjega sveta. Le-te se morajo preoblikovati znotraj nas. Kaj je tisto, kar povzroči to bistveno preobrazbo zunanjih snovi? Kaj povzroči to spremembo? V resnici je to dogodi s pomočjo ega (ego organizacije). Samo ego (organizacija) je dovolj močna, da raztegne svoje tipalke, tako rečeno, naravnost v sile zunanjih snovi. Če poenostavimo, zunanja snov vsebuje določene sile, ki se morajo najprej razstaviti, da bi se lahko ponovno sestavile v človeškem organizmu. [23] Eterično in astralno telo se tako rekoč samo gibljeta okoli snovi; ti telesi nimata moči, da bi prodrla v notranji vidik snovi; zato se jim zgolj izogneta. Edino ego organizacija je tista, ki je dejansko sposobna predreti v snovi oz. resnično vstopiti v snov.« [24]
Zatorej si lahko ego organizacija utre pot celo v mineralne snovi; ampak v ta namen morajo vse trdne mineralne snovi iti skozi tri preobrazbe – ki so opisane v prehranskem principu TRANSSUBSTANCIACIJA MINERALOV – da dosežejo stanje toplotnega etra. Kajti le v tem stanju je ego organizacija sposobna prežeti mineralne snovi na takšen način, da »nič, kar ljudje vzamejo vase, ne ostane tako, kot je; nič ne ostane zemeljsko. Vse – in še posebej vse, kar prihaja iz mineralnega kraljestva – se preoblikuje do te mere, da lahko vase prejme duhovno in kozmično.« [25]
Če ego organizacija »ni sposobna izvesti tega, je zunanja mineralna snov odložena in predre v človeški organizem kot anorganska materija, ki ostane tuja človeškemu tkivu.« To je primer pri sladkorni bolezni, kjer je organizem obremenjen z depoziti nepreobraženega sladkorja. To je zgolj en primer »splošnega načela, da mora biti vse, karkoli se približa človeku od zunaj, v celoti obdelano in preoblikovano v njegovi notranjosti. In če želimo skrbeti za zdravje posameznika, je bistvenega pomena, da poskrbimo za to, da ne vstopi vanj ničesar, kar ostane tako, kot je bilo; nič, s čimer se človeški organizem ne more ukvarjati, vse dokler ni preoblikovan tudi najmanjši delec« [26] tega, kar prejmemo vase. Z drugimi besedami, dokler ni popolnoma odstranjena tuja narava snovi in zamenjana s človeško naravo.
Tako “slonijo vse možnosti, da ojačamo sebe proti zunanjim vplivom, na tem, da smo sposobni imeti bolezen, da lahko zbolimo. Bolezen je pogoj za zdravje; ta razvoj je absolutna realnost. K sami naravi in stanju zdravja pripada zahteva, da je človek dolžan pridobivati svojo moč.« To nenehno nasprotovanje tujim duhovnim, astralnim, eteričnim in fizičnim snovem (oblikam) in silam (energijam in ritmom) »vsebuje plod imunosti pred boleznijo.« [27] Tako smo prispeli do precej obsežnejše slike človeškega ‘imunskega sistema’:
S pomočjo te slike lahko vidimo, da lahko v kraljestvih narave srečamo množico živih bitij, ki vsebujejo različne kombinacije duhovnih, astralnih, eteričnih in fizičnih članov, [28] ki vsebujejo takšne snovi in sile, ki so prilagojene njihovim edinstvenim potrebam. To je tisto, kar jih naredi za nas tuje!
Na ta način lahko vidimo, da »je zdravje enako individualno, kot je imunost oz. fiziološka individualnost. Zdravje je nenehno prizadevanje za ravnotežje vseh človeških sil in članov njegovega bitja – zdravje je harmonija. Zdravje je sila, ki je bila z naporom pridobljena iz bolezni, trpljenja in bolečine.« In zaradi tega moramo biti stalno pozorni, da prejmemo »samo toliko ‘strupa’, kot ga lahko premagamo, samo tiste ‘strupe’ s katerimi smo se sposobni ukvarjati, samo tiste ‘strupe’, ki spodbujajo naša življenja v sedanjosti, namesto tistih, ki povzročijo bolezen,« [29] ki paralizira naš nadaljnji razvoj zaradi naše nesposobnosti, da bi se ji ustrezno zoperstavili.
Če želimo izboljšati naše zdravje, potem se moramo najprej »osvoboditi od vseh zunanjih vplivov; ne tako, da pobegnemo iz sveta, temveč s tem, da postane neodvisen naš pravi človek – duhovni oz. višji Jaz. Mi dejansko nimamo le štiri temveč pet članov; to so fizično, eterično in astralno telo, zunanji ego [zavestni ego] in v njegovem ozadju resnični Jaz, resnični človek. Mi prejemamo vse vplive iz zunanjega sveta v ta zunanji ego; ti vplivi nas ženejo v eno ali drugo smer. Vsi vplivi, ki delujejo od človeka do človeka, dosežejo zunanji ego. Mi se moramo lotiti jačanja resničnega Jaza, ki zdaleč presega običajni Jaz. Potem smo imuni proti zunanjim vplivom« duševno-duhovne narave, kot so manipulacije in prevare z enostranskimi resnicami ali lažmi, grožnje našemu obstoju, ustrahovanje z virusi in boleznimi in podobno. Kajti človek, »ki ne more priti do lastnih odločitev, ki sledi temu, v kar ga prepričujejo drugi ljudje, je kot barka na morju, ki se jo žene gor in dol z valovi in vetrovi.« [30]
Mi lahko postanemo bolj imuni pred zunanjimi vplivi, če hranimo našo zavestno ego organizacijo z duhovno modrostjo. V nasprotju s tem bodo tisti, »ki zavračajo sprejemanje duhovnega znanja postajali vedno šibkejši; kajti z zadrževanjem prehrane, ki ga zahteva lastni duh – ki je znanje in ničesar drugega – človek dopusti, da njegov duha strada, peša in propada. Ko je tako oslabljen, človek postane nemočen pred procesi v njegovem fizičnem in eteričnem telesu, k obstoju katerih on ne prispeva; ker postanejo neodvisni od duha, začnejo ti procesi prevladovati in ga premagajo v njegovem stanju oslabelosti. Tisti, ki ima v nasprotju s tem željo do znanja, prehranjuje svojega duha; le-ta postane okrepljen in pridobi nadzor nad vsem, kar se odvija neodvisno od duha v njegovem eteričnem in fizičnem telesu. To je bistvena razlika.« [31]
Drug način ojačevanja naše podzavestne ego organizacije je s pomočjo dobre naravne hrane. Kajti hrana predstavlja največjo količino tujih snovi, ki jih vnašamo v naša telesa na redni osnovi. In naravna hrana ima odločilno prednost, zato ker naša ego organizacija, ki deluje preko »imunskega sistema, ve kako obravnavati to, kar je na voljo v naravi. Ni ji bilo potrebno čakati, dokler se ni pojavila farmacevtska industrija v zadnjih petdesetih letih zato, da bi zagotovila, da bo imunski sistem deloval. Zato so hranila, katerim moramo posvetiti pozornost« pri pojavu nalezljivih boleznih vitamin A, C in D. »Dejansko je nekako neumno, da govorimo o vsakem vitaminu posebej. Ko pogledamo na njihov seznam, vidimo, da so vsi potrebni na ta ali oni način. In ne samo tisti vitamini na abecednem seznamu vitaminov, temveč tudi elementi v sledeh, minerali in fitokemikalije – skoraj vse v celem spektru prehrane in življenjskega stila.« [32]
Tu je odločilno, da dojamemo, da prehranska dopolnila niso dolgoročna rešitev, ki povečuje odpornost našega imunskega sistema. Kajti vsaka snov, ki jo izoliramo iz hrane, ima podoben učinek kot zdravilo, ki nudi začasno podporo, ne pa resničnega ozdravljenja. To kar povečuje moč našega imunskega sistema, je uživanje naravne polnovredne hrane. Kajti samo v tem primeru naš organizem izvaja vse stopnje razstrupljanja/razstavljanja in ponovnega sestavljanja, v katerih je v polni meri zaposlena naša ego organizacija. V primerjavi s tem je učinek mineralnega zdravila ali prehranskega dopolnila (v obliki praška) v tem, da »smo fizično telo umetno umaknili iz njegove povezave z drugimi [nadčutnimi] telesi,« [33] kar naredi fizično telo bolj neodvisno. Na ta način oslabimo vpliv ego organizacije na fizično telo.
Uživanje polnovredne hrane dobre kakovosti ni edini način, ki omogoča, da naša ego organizacija pridobi večjo imunost v odnosu do vplivov zunanjega sveta. V vsakem primeru ne smemo pozabiti, da je ojačevanje ego organizacije investicija, ki bo prinesla rezultate na dolgi rok. To ni stvar hitrih in lahkih rešitev, temveč postopnega in vztrajnega napora, ki nas bo prej ali kasneje pripeljal do stanja, ko bomo postali takšen »človek, ki nadzira svoje želje in hrepenenja in ki ne dovoli, da nanj vplivajo drugi ljudje.« Takrat bomo bili »kot človek, ki dobi močan in zanesljiv prijem krmila in vodi barko k cilju ne glede na viharno vreme.« [34]
Ključne zmote materialističnih razlag
o učinkih umetne inokulacije
Iz gornjih opisov bi moralo biti razvidno, da je imunski sistem v svojem bistvu nadčutni sistem, katerega učinki v organizmu se lahko do določene mere zaznavajo z metodami naravoslovne znanosti. Vendar pa je tudi očitno, da zaradi tega, ker obstoj treh nadčutnih teles ni priznan s strani materialistične znanosti, obstajajo resne ovire za resnično razumevanje ‘mehanizmov’ imunosti. Vse, kar lahko raziskovalci naredijo, je opazovanje dogajanj v fizičnem telesu in izmišljanje teorij, ki naj bi razložile to, kar se dogaja.
Potemtakem ne bi smeli biti presenečeni, ko odkrijemo, da celo v primerih, ko njihove razlage niso namensko zavajajoče, lahko najdemo napačne zaključke, ki podpirajo škodljive prakse umetne imunizacije celotnega prebivalstva s ciljem, da se »zaščiti javno zdravje.« Sedaj bomo natančno preiskali tri takšne zmote, ki tvorijo trdno podlago za sedanjo globalno kampanjo cepljenja proti t.i. ‘Covidu-19’.
Zmota posploševanja v odnosu do učinkov cepiv na človeško imunost
Če si ogledamo poročila poskusov z medinskimi zdravili, lahko odkrijemo zanimivo dejstvo, ki se nekako izmakne pozornosti javnosti. To dejstvo je, da navzlic uniformni naravi človeške anatomije in fiziologije – ki jo podaja naravoslovna znanost (z edinimi razlikami med moškim in ženskim spolom) – nikoli ne najdemo 100 odstotno enakih učinkov zdravila na vse udeležence poskusov, celo v primeru, da izključimo učinke placeba.
“Spremenljivost v odzivih na zdravila je bila zapažena tako dolgo, kot so bila zdravila sistematično testirana. Te razlike so bile označene kot ‘biološke’ in so se smatrale kot nujno zlo s strani tistih, ki so si prizadevali razviti sistematično znanost farmakologije. Veliko pozornosti se je posvečalo matematični obdelavi podatkov pridobljenih iz takšnih poskusov, malo pa osnovnim razlogom za to spremenljivost.« Kot ponavadi, vse, kar lahko raziskovalci naredijo, je da priznajo, da »mehanizmi teh posebnosti niso razumljivi.« [35] To pomeni, da medicinski raziskovalci nimajo pojma, zakaj se ljudje odzovejo na tako različne načine na isto zdravilo.
V primeru cepiv, ki so posebna veja farmacevtskih zdravil, so tovrstna dejstva povsem zanemarjena v prizadevanju, da se razvije eno cepivo za vse prebivalstvo sveta. To je v popolnem nasprotju z obstojem farmakoloških razlik v biokemičnih odzivih človeškega organizma, ki so bili že leta 1956 predstavljeni javnosti v knjigi Biokemična individualnost. V njej avtor pride do zaključka, da je »skoraj nemogoče najti zdravilo, ki bi delovalo na popolnoma enak način na vse ljudi. S ciljem, da bi se to doseglo, bi se morala ukiniti biokemična individualnost in variacija, ki je osnova evolucije.« [36] Dejansko je to tisto, kar si dandanes želi farmacevtska industrija in kar si v primeru cepiv prizadeva doseči z vso njeno močjo.
Toda to ni edina nevarnost, kajti duhovna znanost razkriva pozornost zbujajoče dejstvo, da »snovi, ki lahko človeka pozdravijo, lahko tudi povzročijo, da zboli ali celo umre. To je ena od velikih odgovornostih, ki jih ima tisti, ki pripravlja zdravila, kajti ne obstajajo resnična zdravila, ki ne bi mogla, če so napačno uporabljena, povzročiti enako bolezen, ki jo lahko tudi pozdravijo.« [37]
Potemtakem bi se moral vsak, ki izvaja cepljenje, zavedati, da »se lahko zdravila vselej pripravijo iz strupenih snovi s ciljem, da se okrepiti ego organizacija; ampak takrat, ko jih uporabljamo, je potrebno vedeti vse o posameznem pacientu.« Če tega ne naredimo, bomo poškodovali ali celo usmrtili mnoge ljudi, ki ne zmorejo prenesti specifičnega strupa. »Zaradi tega je tako nevarno govoriti na splošno o tem ali onem medicinskem pripravku kot o zdravilu za to ali ono bolezen.« Namesto tega »moramo pred vsem drugim odkriti, ali lahko splošno stanje bolnika prenese zdravilo; zdravilo, ki vstopi globoko v telo, se sme uporabiti samo takrat, ko smo najbolj natančno preiskali celotno zdravstveno stanje bolnika.« [38] In vsa medicinska zdravila, ki se vnesejo v telo z injekcijo, vključno s cepivi, so tista, ki vstopijo globoko v telo!
V primeru eksperimentalnih cepiv proti koronavirusu ni niti časa za izvajanje postopka prostovoljnega informiranega soglasja. [39] Celo manj realistično je pričakovati, da kdorkoli izvaja podrobno preiskavo zdravstvenega stanja ljudi pred cepljenjem. To razloži, zakaj so mnogi od njih poškodovani ali celo umrejo. Takšen posploševalen pristop k ‘javnemu zdravju’ je v popolnem nasprotju z obstojem individualne moči imunosti, ki se lahko zelo razlikuje od enega do drugega človeka. Dejansko je ideja ‘čredne imunosti’ veljavna samo za živali. V primeru ljudi obstajajo samo statistične vsote določenega števila posameznikov, ki so razvili moč svoje ego organizacije do enakega nivoju v odnosu do te ali one tuje snovi ali energije, ki obstaja v zunanjem svetu. Vse ostalo so samo teorije materialističnega uma.
Nesmiselnost imunizacije proti novim umetnim strupom v cepivih
Iz duhovno-znanstvenih opisov narave imunosti je razvidno, da človekova ego organizacija ni nesposobna razločevati ‘sebe’ od ‘ne-sebe’ ali od tega, kar je tuja snov ali sila. [40] Kajti ključna lastnost ego organizacije je, da individualizira človeka v njegovih oblikah in naravi nadčutnih energij. Učinki tega procesa individualizacije so na primer razvidni v obliki celega človeka, v fiziognomiji obraza in v obliki prstnih odtisov. Znanost je tudi odkrila, »da se najde posebne odtise naše osebnosti v vsaki od naših celic,« ki vsebujejo človekov unikaten genom. »Tako nosi vsaka od milijard celic v našem telesu odsev« [41] naše ego organizacije.
Resnični izziv za ego organizacijo v odnosu do snovi in sil zunanjega sveta je izziv, da je sposobna, da jih ustrezno preobrazi. Ta moč ego organizacije se lahko v veliki meri razlikuje od človeka do človeka in v našem lastnem življenju se razlikuje med rojstvom in smrtjo. Na primer, v zgodnjem otroštvu moramo postopoma razviti imunost do vsake hrane, ki jo zaužijemo in včasih potrebujemo nekaj let, da se naučimo ustrezno preobraziti specifično hrano. Drug primer: enaka količina alkohola, ki jo sedaj lahko prenesemo brez resnih zdravstvenih posledic, bi bila v otroštvu zelo škodljiva za naše zdravje.
Ljudje imajo tudi različne nivoje imunosti proti specifičnim strupom, ki obstajajo v naravi. Na primer, obstajajo ljudje, ki jih lahko pičijo številne čebele brez resnih zdravstvenih posledic; in obstajajo ljudje, katerih življenje je ogroženo zaradi pika ene same čebele. Steiner razloži, da takrat, ko nekoga piči čebela in »je drugače človek z zdravim srcem, potem deluje strup tako, da postane vedno manj občutljiv nanj.« Rezultat tega je, da razvije imunost proti čebeljemu strupu. Toda v primeru, ko »ima človek neko bolezen srca,« potem čebelji strup »prizadene šibko srce in možna posledica je, da človek izgubi zavest ali lahko celo umre.« [42]
Nekateri ljudje lahko razvijejo imunost celo proti nevarnim kačjim strupom. Na primer, tradicionalni »hindujski zdravniki uporabljajo princip, ki tvori osnovo imunizacije – oz. cepljenja, kot ga poznamo – s protiserumom. Oni se borijo proti določeni obliki bolezni s tem, da uporabijo vzrok te bolezni kot zdravilo. Hindujski zdravniki zdravijo kačje ugrize s tem, da nanesejo na rano njihovo slino. Slina je pripravljena s šolanjem; zdravniki razvijejo imunost proti kačjemu strupu tako, da se izpostavijo njihovih ugrizom. Njihovo stališče je, da lahko zdravnik povzroči nekaj v telesu (bolnika) s tem, kar razvije v samemu sebi.. Vsi zdravilni učinki človeka na človeka temeljijo na tem principu. Pri Hindujcih tvori določeno posvečenje osnovo temu principu. Znano je, da postane človek drugačna oseba s pomočjo določenega šolanja. Sile, ki jih drugi ljudje nimajo,« [43] se razvijejo pri teh zdravnikih s pomočjo prostovoljnih ‘cepiv’ s kačjim strupom.
Na temelju takšnih tradicionalnih praks in bolj modernih verzij (proti)serumske terapije, ki uporabljajo serum živali, ki so razvile imunost proti določeni patogenski snovi, so dandanes ljudje bolj ali manj sprejeli tudi idejo, da lahko pomagamo našemu imunskemu sistemu z inokulacijami patogenih mikrobov in virusov v oslabljeni obliki. Vendar pa ima to smisel samo, če obstaja resnična nevarnost, da smo izpostavljeni ugrizom strupenih kač, škorpijonov ali drugih prenašalcev strupa. [44] Toda dandanes je glavni vir strupov, ki smo jim izpostavljeni, kemična industrija z umetno ustvarjenimi strupi: industrijske kemikalije, agrokemična sredstva, čistila, razkužila itd.
Naša ego organizacija je že soočena z zahtevno nalogo razvoja imunosti proti vsem tistim okoljskim strupom, ki se jim ne moremo izogniti, četudi jemo biološko hrano, nosimo ekološko proizvedena oblačila, uporabljamo naravno kozmetiko ter čistila in podobno. Naša zemlja, voda in zrak so onesnažena dovolj s pomočjo več kot 100.000 industrijsko proizvedenih kemikalij – vključno z umetnimi gnojili, herbicidi, pesticidi itd.
PoPoleg tega je notranje okolje mnogih človeških teles dodatno ‘onesnaženo’ s preostanki agrokemičnih sredstev, umetnih prehranskih dodatkov, medicinskih zdravil, rekreacijskih drog, kemičnih hišnih čistil in kozmetike itd. – z vsemi tistimi kemičnimi snovmi, ki jih človeška ego organizacija ne zmore tako zlahka obvladovati, kot je to v primeru naravnih tujih snovi. [45] Prav zares ni nobene potrebe, da obremenimo ego organizacijo z dodatnim izzivom, da razvije imunost proti umetno ustvarjenemu cepivu, ki je zgolj nova vrsta strupa, ki ga ne bi nikoli srečali v našem življenju, če ga ne bi ustvarili v laboratorijih farmacevtske industrije! [46]
Potemtakem lahko zaključimo, da se je praksa umetne ‘imunizacije’ s pomočjo cepiv izrodila v popolno nasprotje: namesto, da pomaga ljudem razviti imunost proti obstoječim strupom v njihovem okolju, so ljudje zgolj obremenjeni z vedno novimi strupi! Vse to ne bi bilo nikoli možno brez prevladujočih zmot materialističnega razumevanja človeške imunosti in široko razprostranjenega religiji-podobnega-verovanja v obljubljeno odrešitev od trpljenja, bolezni in smrti s pomočjo enostavne medicinske intervencije v obliki pilule ali cepiva.
Zaradi tega razloga moramo zavrniti vse obstoječe zmote, ki postavljajo na glavo dejstva, ki se nanašajo na delovanje človeške imunosti, kar omogoča nadaljevanje masovnih kampanj cepljenja. Namesto tega »morajo načini mišljenja današnjega časa doživeti radikalen preobrat.« Vse dokler si ne bodo ljudje, ki delujejo v »medicinski znanosti, ne pridobijo intuicije, ne bodo ponovno imeli tega, kar deluje na zdravilen način« na vsakega bolnega posameznika. Le s temeljito preobrazbo svojega mišljenja bo »zdravnik spet postal to, kar bi moral biti: najbolj plemenit človeški prijatelj, ki se počuti zavezanega, da izboljšuje svoj poklic s pomočjo lastnega izpopolnjevanja v taki meri, kot je to možno.« [47]
In to, kar omogoča radikalen preobrat mišljenja v današnjem času, so prav gotovo razkritja duhovne znanosti o naravi sveta in človeka.
Nesposobnost znanstvenikov, da bi razumeli delovanje imunskega spomina
Tretji razlog za nadaljevanje s prakso umetne imunizacije je verovanje, da cepljenje povzroči dolgotrajen imunski spomin, ki ščiti pred ponovno okužbo z istim vsiljivcem. [48] V skladu z uradno razlago medicinske znanosti »je imunski spomin verjetno najbolj pomembna lastnost imunosti, saj nam le-ta omogoča, da se bolje odzovemo, ko se drugič srečamo z nevarnostjo infekcije.« [49] »Imunski spomin je sposobnost imunskega sistema, da hitro prepozna specifičen antigen, ki ga je telo pred tem že srečalo, ter sproži ustrezen imunski odziv.« [50] To se izvaja s pomočjo limfocitov, ki so ena od skupin belih krvnih celic, ki sestavljajo približno 30% vseh belih krvnih celic v človeškem organizmu. Bolj natančno, imunologi pripisujejo sposobnost ohranjanja spomina le t.i. spominskim T in B celicam, dvema podskupinama T in B limfocitov.
Vendar pa so vse dozorele krvne celice, vključno vse bele krvne celice, proizvedene iz enakih matičnih celic v kostnem mozgu. In to je precej zahtevna naloga, saj »vsak normalen človek proizvede vsak dan več kot 500 milijard krvnih celic [zaradi] potrebe, da regulira število vsakega tipa krvnih celic v obtoku.« [51] To je potrebno zato, ker življenjska doba krvnih celic traja od nekoliko ur do nekaj tednov – z eno samo izjemo spominskih T in B celic, za katere se trdi, da lahko živijo nekoliko let ali celo desetletij.
To pomeni, da iz perspektive naravoslovne znanosti za razvoj vseh različnih tipov krvnih celic – ki so proizvedene iz iste vrste matičnih celic, ki se razmnožujejo brez omejitve vse dokler smo živi – ni potrebno nobenega spomina!? Znanstveniki se niti ne vprašajo, kako vse te celice vedo, v kateri tip se morajo razviti in kaj so njihove specifične naloge v organizmu.
Toda stvari postanejo še bolj čudne: Potem, ko se vse krvne celice razvijejo v posebne tipe, nenadoma dve skupini celic dobita sposobnost, da razvijejo »funkcionalen celični spomin, ki omogoča imunskemu sistemu, da se nauči odzvati na patogene.« [52] Zaradi tega se imenujejo ‘spominske T celice’ in ‘spominske B celice’. In zaradi nepojasnjenega razloga vse preostale bele krvne celice niso sposobne razviti spomina, čeprav je dejstvo, da vseeno opravljajo nujno potrebne naloge v človeškem imunskemu sistemu.
Toda to še ni konec nerazrešenih nasprotij v znanstvenih razlagah delovanja imunskega spomina. Kajti obstoj spominskih T in B celic je v izrazitem nasprotju z znanstvenim mnenjem, da »je celični spomin vzporedna domneva s telesnim spominom, ki predpostavlja, da se lahko spomini shranijo izven možganov v vseh celicah. Ljudje, ki so prejeli presajen organ, verjamejo v idejo, da imajo lahko ne-možganska tkiva spomin, čeprav se to smatra za nemogoče.« [53]
Zakaj se obstoj telesnega oz. celičnega spomina smatra za nemogoče? Razlog je v tem, da je velika večina znanstvenega raziskovanja spomina osredotočena na miselno sposobnost spominjanja človeških izkušenj. Tako je zaključek dveh znanstvenih vej, ki raziskujejo pojave spomina – nevropsihologije in nevroznanosti – da »je spomin bistven za dejansko vse, kar počnemo. Brez spomina ne bi bili sposobni govoriti, brati, usmerjati naše gibanje v našem okolju, prepoznavati objekte ali vzpostavljati osebne odnose.« [54] To raziskovanje lahko včasih odkrije fascinantne primere motenj spomina, kot so ljudje, ki so izgubili spomin o sebi, ali ljudje, ki imajo tako izjemno sposobnost spominjanja, da je za njih to postalo breme.
Ampak ko se pride do vprašanja, kje so naši spomini shranjeni, se za razlago uporabi ‘analogija predalnika za shranjevanje dokumentov’, kjer imamo logično razlikovanje med:
V našem obdobju je to analogijo zamenjala analogija računalnika, kjer je »aktivni spomin primerjan s sposobnostjo RAM-a vašega osebnega računalnika« in kjer »je trdi disk računalnika podoben dolgotrajnemu spominu.« [56] In ko se ta model prenese na človeški organizem, je povsem logično, da pride nevroznanost do zaključka, da »je spomin sposobnost možganov, s pomočjo katerega so podatki oz. informacije kodirane, shranjene in ponovno pridobljene, ko se jih potrebuje.« [57] In nadaljnja logična posledica tega zaključka je, da »dosedaj niso poznani nobeni načini, s pomočjo katerih bi bila druga tkiva, kot so možgani, sposobna shranjevati spomine.« [58] Tu imamo znanstveno zanikanje obstoja imunskega spomina v primeru t.i. spominskih T in B celic!
Iz gornjega razkritja nasprotujočih trditev različnih vej znanosti, je razvidno, da ima materialistična znanost težave z razumevanjem narave spomina. Kajti niti nevropsihologija niti nevroznanost nista sposobni dojeti, da je sedež človeškega spomina – iz perspektive duhovne znanosti [59] – v eteričnem telesu. »Spomin se vzdržuje s pomočjo eteričnega telesa, ki ponovno proizvede stvari, ki sestavljajo spomine.« [60]
Ko ta spomin deluje na podzavestnem nivoju celic, tkiv in organov, potem omogoča osnovne življenjske funkcije organizma. Kajti vsaka celica je kot kapljica vode, ki je prežeta z eteričnim dvojnikom enake velikosti, ki vsebuje ves spomin, ki je potreben za razvoj vsake celice iz prvobitne človeške celice s ciljem, da pridobi primerno obliko in da postane sposobna opravljati njeno nalogo, ki ji pripada v okviru celotnega organizma. Brez tega modrega spomina (ki daleč presega običajno sposobnost človekovega spominjanja) ne bi mogel priti v obstoj noben živ organizem, niti bi bil sposoben rasti in izvajati njegove neobhodne življenjske funkcije.
Vendar pa v človeku ta modrost eteričnega telesa ne deluje sama. Kajti naše telo je prežeto z astralnim telesom, ki opravlja mnoge pomembne naloge v našem zavestnem življenju. Poleg tega je astralno telo dejavno tudi v podzavestnih procesih v našem organizmu. Na primer, v članku Vloga prehrane pri pojavih in zdravljenju infekcijskih bolezni je na voljo opis delovanja astralnega telesa, ki izvaja modro distribucijo izbranih prehranskih snovi z namenom, da je vsak organ preskrbljen s primerno prehrano. Tudi ta dejavnost – ki je nujno potrebna za odpornost človeškega organizma in posledično za njegove obrambne sposobnosti – ni možna brez sposobnosti spominjanja.
In nato imamo še ego organizacijo z njeno podzavestno dejavnostjo vodenja razvoja celic, tkiv in organov v skladu s splošnim duhovnim arhetipom človeka in z našo individualno biografijo. To je najvišja oblika človeškega spomina, ki je več kot sposobna razločevati, kaj pripada in kaj ne pripada človeškemu organizmu.
Tako lahko razlikujemo tri vrste imunskega spomina:
Potemtakem lahko zaključimo, da je trditev imunologije, da obstajati samo dve skupini celic, ki posedujejo spomin, očitna napaka omejenega materialističnega razumevanja narave spomina. Kajti »cel človek postane organ spomina, ko usmeri oz. odpre svoje organe navznoter.« Vsi vtisi, ki vstopajo preko čutil, »vse, kar zaznavamo, se prenese v preostanek telesa. Živci nimajo direktnega odnosa s spominom. Nasprotno, celotno človeško telo oz. cel človek postane inštrument spomina, ki je specializiran samo v skladu z določenim organom, ki usmerja svojo dejavnost v notranjost« [61] človeškega telesa.
V primeru spomina smo soočeni z enakim problemom, kot v primerih imunosti ali zdravja – kajti noben od teh pojavov se ne more razumeti brez poznavanja nadčutnih teles. To je prvi pogoj. Naslednji pogoj je, da moramo dojeti, da so v delovanje spomina vpleteni vsi štirje člani človeka: ego organizacija, astralno telo, eterično telo in fizično telo. Čeprav je sedež spomina v eteričnemu telesu, moramo upoštevati, da »se spomin razvije kot rezultat sodelovanja med človeško dušo in zemeljskim fizičnim telesom.« [62] Z drugimi besedami, »ko utrdimo vtise znotraj nas tako močno, da jih po poteku določenega časa lahko spet prikličemo v spomin, smo te vtise, ki smo jih prejeli s pomočjo ega in jih obdelali v našem astralnem telesu, vtisnili v naše eterično telo.« [63]
Tako lahko vidimo, da v naši zavestni sposobnosti spominjanja preteklih izkušenj sodelujejo vsa štiri telesa; enako velja za naš podzavestni spomin, ne glede ali se ga imenuje telesni spomin, celični spomin ali imunski spomin. Vseeno pa lahko pripišemo vodilno vlogo v imunskemu spominu ego organizaciji, saj je njena naloga, da razlikuje ‘sebe’ od vsega, kar je tuje našemu organizmu.
Potemtakem nas ne bi smelo presenetiti duhovno-znanstveno razkritje, da »po desetih letih ne bo obstajajo ničesar od tega, kar ste sedaj, razen spominov vaših izkušenj. Danes ne obstaja ničesar od tega, kar ste bili pred desetimi leti, z izjemo tega, kar so naredili iz vas spomini. Vi ste stkani iz vaših spominov; vse, kar je fizično, se odlušči in izgine« [64] – ampak spomini vaših nadčutnih teles ostanejo.
Nevarnost napačnih znanstvenih razlag o delovanju imunskega spomina je še bolj očividna, če upoštevamo, da »zgolj s primerjavo realnostih z realnostmi, lahko pridemo do duhovnega razumevanja sveta.« In v primeru spomina »lahko primerjamo spominjanje in pozabljanje, če jih povežemo z nečim resničnim, z uspavanjem in s prebujenjem. To je tisto, kar bo postalo neskončno potrebno za prihodnost človeštva; da se ljudje privadijo, da vstopijo v realnost. Ljudje dandanes razmišljajo skoraj izključno v besedah; ne razmišljajo v resničnih izrazih. Kako bi lahko sedanji človek prispel do te predstave prebujenja, ki je realnost o spominu? Na področju samih besed, lahko sliši vsakovrstne načine definiranja spomina; vendar mu ne bo prišlo na misel, da bi odkril te stvari iz resničnosti, tj. iz same stvari« [65] s pomočjo objektivnega opazovanja pojavov in narave spomina.
Zato je sedaj čas za prebujenje – to je, za ponovno pridobitev spomina o nadčutni naravi človeka! Kajti le tako bomo bili sposobni razumeti pojave človeškega spomina. Če bodo ljudje ‘nadaljevali s spanjem’ s pomočjo znanstvenih definicij spomina, potem ne tvegajo samo izgubo njihovega zdravja, temveč tudi izgubo povezave z njihovim duhovnim jedrom, z ego organizacijo. Kajti »Jaz je jedro in center vsega življenja,« znotraj katerega niso shranjeni samo spomini našega preteklega življenja, temveč poleg tega »v njem počiva vsa prihodnja rast.« [66] Potemtakem je prava nevarnost, o kateri bi morali biti zaskrbljeni, da »bi tisti, ki je pozabil vse, kar je kadarkoli izkusil, dejansko izgubil svoj ego.« [67]
OPOMBE
