Trije osnovni vzroki v ozadju odzivov javnosti na pandemijo korone

V času, v katerem živimo, smo priča kumulativnim učinkom dogajanj, ki nimajo primere v preteklem razvoju človeštva. To so: zasvojenost s potrebo po nenehnem širjenju gospodarske proizvodnje, neizprosno izkoriščanje naravnih virov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst zaradi izgube naravnih habitatov, povzročanje nezaslišanega trpljenja živalim v sodobni industrijski živinoreji in patološko kopičenje bogastva s strani izbranih posameznikov na račun dobrobiti preostale družbe. Poleg tega smo priča zdravstveni krizi brez primere. Število ljudi, ki trpijo in umirajo zaradi raka, sladkorne bolezni, srčnih napadov, debelosti, alergij, depresije in tako naprej, je resnično šokantno, če si skušamo predstavljati stopnjo trpljenja, ki ga sodobnemu človeštvu povzroča kumulativni učinek vseh teh bolezni. Vendar nobeden od teh izjemno resnih problemov ni še nikoli sprožil takšne stopnje strahu in tesnobe, niti ni prisilil državnih voditeljev na tak nivo nujnih ‘preventivnih’ ukrepov, kot se je to zgodilo v primeru tako imenovane ‘pandemije koronavirusa‘. Zakaj je temu tako? Kaj je v tem primeru tako drugače?

Izza sedanjega skrajno pretiranega odziva je cela vrsta razlogov. V tem članku se bomo osredotočili na tri ključne razloge, ki so odločilno prispevali k temu, da je večina svetovne javnosti sprejela drastične ukrepe množične karantene, začasno ukinitev številnih vej svetovnega gospodarstva in prisiljeno socialno distanciranje in izolacijo – z malo ali brez resnega odpora.

ENOSTRANSKI MATERIALISTIČNI POGLED NA VZROKE BOLEZNI

Če želimo razumeti sedanjo situacijo, moramo pričeti z osnovno napako sodobne materialistične medicine: iskanjem enega samega vzroka za bolezen. Kajti v resnici je vsaka bolezen rezultat kumulativnega učinka številnih vzročnih dejavnikov. [1] Celo natančen pregled vseh dejavnikov, ki sodelujejo pri vzdrževanju homeostaze znotraj ustreznih meja, ki ohranjajo naše fizično telo v zdravem stanju, razkriva, da k temu vprašanju ni mogoče pristopiti na linearen način razmišljanja, ki pravi, da A povzroči B, B povzroči C in tako naprej. V resnici je zemljevid vseh metaboličnih poti oz. procesov v človeškem organizmu videti kot zemljevid velikega mesta s številnimi ulicami, cestami in potmi, ki so med seboj povezane v mreži podobnem vzorcu, kjer je težko razbrati, kje se en metabolični proces začne in kje se konča. [2]

Potemtakem, če želimo pridobiti resničen vpogled v dejavnike, ki prispevajo k nastanku katere koli epidemije, potem moramo “predvsem vedno bolj spoznavati, da je človek zapleteno bitje in da je vse, kar ima opraviti s človekom, povezano s to kompleksnostjo njegovega bitja. Če obstaja nekakšna znanost, ki meni, da je človek sestavljen izključno iz fizičnega telesa, to ne more koristno delovati na zdravega ali bolnega človeka. Kajti zdravje in bolezen sta v odnosu do človeka kot celote in ne le do enega samega dela, namreč do fizičnega telesa.” [3]

Povsem jasno nam mora biti dejstvo, da je ena od največjih zmot moderne medicine namerna opustitev ali miselna nesposobnost, da se prepozna duhovne vidike bolezni. Eden od odločilnih faktorjev, ki je prispeval k tej situaciji, je bilo to, da je »v teku nekaj zadnjih stoletij naše celotno pojmovanje sveta prevzelo obliko, ki je omejena na raziskovanje zgolj tistih stvari, ki se jih lahko potrdi s pomočjo čutov – ali s pomočjo poskusov ali z neposrednim opazovanjem – in ki se jih potem poveže enega z drugim s tistimi silami človeškega mišljenja, ki slonijo zgolj na pričevanju čutil.« [4] To se je zgodilo z »ustanovitvijo naših univerz v dvanajstem, trinajstem in štirinajstem stoletju. Od tega časa dalje se učimo samo na racionalističen način. Racionalizem vodi na eni strani k izostreni logiki in po drugi strani k čistemu materializmu.

V teku stoletij se je nabrala ogromna količina zunanjega znanja na področju biologije, fiziologije in drugih vej raziskovanja, ki so podlaga za študij medicine; resnično osupljiva masa opazovanj, iz katerih se lahko pridobi še mnogo več. Toda v času teh stoletij je vse znanje, ki je povezano s človekom in ki se ga ne more pridobiti brez duhovnega videnja, potonilo v pozabo. Zato je postalo dejansko nemogoče, da se raziskuje resnična narava zdravja in bolezni.« [5]

V primerjavi s tem nam duhovna znanost omogoča, da dosežemo pravo poznavanje BISTVA ČLOVEŠKEGA ZDRAVJA, ki obsega telesne, psihološke in duhovne vidike našega obstoja. S takšno široko arhetipsko sliko lahko nadaljujemo z raziskovanjem porekla bolezni. Na primer, s pomočjo duhovne znanosti lahko dojamemo, »kako obstaja v vsakem človeškem organu neke vrste ravnovesje med silo Sonca in silo Lune, oz. snovjo Sonca in snovjo Lune. V prvi prepoznamo nekaj, kar se izraža v elementu življenja, v cvetenju in rasti mladih sil; in v sili Lune nekaj, kar se izraža v propadanju in staranju, v izrabi tistih živih sil cvetenja, ki jih lahko opišemo kot duhovno realnost, kot silo Sonca.

Mi prepoznamo, da obstaja neke vrste ravnovesje in da sta potrebni obe sili, obe svojstvi bitja, ki delujejo tako, da prežemajo vsak posamični organ; mi vidimo, da takrat, ko smo bolni, pride do prevladovanja, do neravnovesja ene sile nad drugo. Zatorej je možno, da izvedemo zdravilni poseg na ta ali oni organ bolnega človeka, s tem da učinkujemo nanj s tistimi silami, ki so dejavne v neki rastlini ali mineralu iz zunanjega sveta; prevladovanje ene sile, ki deluje v bolnem človeku, se izenači z določeno rastlino ali mineralom, v katerem deluje nasprotujoča duhovna sila. Tako pridemo do jasne in racionalne medicinske znanosti; in to do take, ki ne zbira le rezultate izkušenj, temveč je znanstveno utemeljena s pomočjo razumskih pojmov.« [6]

S pomočjo takšne slike lahko potem nadaljujemo z raziskovanjem številnih duhovnih, psiholoških in fizičnih faktorjev, ki na kumulativni način prispevajo k pojavu infekcijske bolezni in epidemij. Obstajajo mnogi opisi duhovnih in karmičnih vzrokov nalezljivih bolezni v različnih Steinerjevih delih. Za ustrezno razumevanje vseh tovrstnih vzrokov je treba najprej razumeti ezoterično ozadje človeškega razvoja in vlogo bolezni v tem razvoju. Ker je pogoj za razvoj takšnega poglobljenega razumevanja resen študij duhovne znanosti – kar je odvisno od vsakega posameznika – lahko sedaj podamo le en dokaj dober povzetek duhovnih izvorov nalezljivih bolezni:

“Vnetje nastane zaradi bolj intenzivne dejavnosti duha in duše, ki delujeta preko imunskega sistema, običajno v prizadevanju za preoblikovanje fizično-eteričnega organizma človeka, da bi bil le-ta bolj primerno bivališče za individualni človeški duh. V tem intenzivnem duhovno-fizičnem procesu preoblikovanja se sprošča nezdrava strupena duhovnost in se izloča iz telesa v obliki sluzi, gnoja, krvi ali kožnih izpuščajev. Kot je dejal Ralph Waldo Emerson: ‘Ko pridejo bogovi, polbogovi odidejo!‘ Vsi ljudje trpijo zaradi iste okužbe – to je, da nas naseljuje naša senca in tako razvijamo nezdravo, temno duhovnost znotraj našega človeškega organizma. Bakterije in virusi so fizični čistilci ali stranski produkt te strupene duhovnosti in so zaradi tega neizogibno dejstvo človeškega stanja. Za razumevanje moči in avtoritete teorije mikrobnih bolezni v sodobnem mišljenju, je treba vedeti, da je to simptom našega materializma in temelji na naši potrebi, da zanikamo svojo notranjo duhovno temo in jo projiciramo na zunanja fizična mikroskopska bitja.” [7]

S pomočjo te razlage duhovnih izvorov nalezljivih bolezni se lahko sprejme tudi možnost, da na ljudi vplivajo – na podoben način, kot so rastline v biodinamičnem kmetijstvu – tudi kozmične energije. To je v skladu s Steinerjevim stališčem, da “bomo rezultate na področju zdravja, higiene in medicine dosegli le, če bomo preučevali kozmološke simptome. Kajti bolezni, za katerimi trpimo na Zemlji, so obiski iz nebes. Z namenom, da dosežemo razumevanje tega, moramo opustiti predsodke, ki prevladujejo dandanes. Ali menite, da je nemogoče, da se nekaj dogaja na Soncu – z njegovimi žarki vsak dan usmerjenimi proti Zemlji – ter da ima to neposreden vpliv na zemeljske energije, ki so povezane z življenjem človeka, in da se odziv človeškega organizma na te energije razlikuje na različnih geografskih območjih? Ali mislite, da bomo dosegli kakršno koli razumevanje teh zadev, če ne bomo pripravljeni sprejeti resnične kozmologije, ki temelji na poznavanju duše in duha?” [8]

Potemtakem nam mora biti jasno, da je materialistična razlaga izvora nalezljivih bolezni zelo enostranska in nagnjena k nepravilnim razlagam. Za resnično celovitejše razumevanje teh pojavov človeškega življenja moramo vedeti, da “je vse, kar je povezano z zdravjem ali boleznijo človeka, dejansko povezano s človekovo raznovrstno naravo, s kompleksnostjo njegovega bitja; zato lahko le s poznavanjem človeka, ki izhaja iz duhovne znanosti, pridemo do razumevanja človeka v odnosu do zdravja in bolezni.” [9] Kajti živimo v času, ko “lahko pospešimo ideal razvoja v obdobju duše zavesti, [10] če prepoznamo veljavnost duhovnih resničnosti. Zato je vse odvisno od tega enega cilja: od iskanja, od iskanja resnice” [11] o duhovnih realnostih, ki obstajajo v ozadju sveta, ki ga zaznavamo.

NEGATIVNI UČINKI STRAHU V PRIMERU EPIDEMIJ

Pred približno 100 leti je Steiner razkril dejstvo, da “ljudi dandanes preganja strah, ki ga lahko primerjamo s srednjeveškim strahom pred duhovi. To je strah pred mikrobi. Objektivno sta obe stanji strahu enaki. Oba strahova ustrezata svoji dobi: ljudje srednjega veka so verovali v duhovni svet; zato so povsem upravičeno imeli strah pred duhovnimi bitji. Moderna doba je to prepričanje v duhovni svet izgubila; verjame pa v materialne stvari. Zato v tej dobi vlada strah pred materialnimi bitji, pa naj bodo še tako majhna. Objektivno gledano je največja razlika, ki jo najdemo med obema obdobjema, ta, da so duhovi v vsakem primeru mogočni in spoštljivi. Po drugi strani pa drobni mikrobi sploh niso omembe vredni, kar se tiče zastrahovanja ljudi. To seveda ne pomeni, da bi morali spodbujati mikrobe in da jih je dobro imeti čim več. To zagotovo ni samoumevna posledica. Vendarle mikrobi vsekakor obstajajo in obstajajo tudi duhovi, zlasti kar se tiče tistih ljudi, ki imajo resnično prepričanje v obstoj duhovnega sveta. Torej se ne razlikujejo glede resničnosti“ [12] njihovega obstoja.

Strah pred okužbo je zelo povečan zaradi prepričanja, da se bakterije in virusi prenašajo s tistih, ki so že bolni. Izvor tega prepričanja lahko najdemo v “načinu sedanje medicine in patologije pri opisovanju začetka neke bolezni, kjer se navaja, kateri bacil je z vdorom v človeški organizem povzročil to bolezen. Seveda je zelo enostavno ovreči argumente in pomisleke proti vdoru mikroorganizmov iz preprostega razloga, ker nam ni treba več opozarjati, da ti mikroorganizmi resnično obstajajo. In ker imajo pri različnih boleznih drugačne značilnosti, je spet povsem razumljivo, da se zlasti poudarja te razlike in da določene bolezni povezuje s specifičnimi vrstami mikroorganizmov.” [13]

Vendar se “v tovrstno videnje vrine očitna napaka s tem, da se pozornost preusmeri stran od osnovnega elementa. Predpostavimo, da se med potekom bolezni v nekaterih delih telesa pojavi veliko število bakterij. Povsem naravno je, da naj bi povzročile simptome, ki so posledica kakršnega koli tujega telesa v organizmu, in da zaradi prisotnosti teh bakterij izvirajo vse vrste vnetij. Če pa vse te rezultate v celoti pripišemo delovanju bakterij, je pozornost dejansko usmerjena le v delovanje teh mikroorganizmov. Na ta način se odvrne pozornost stran od resničnega izvora bolezni, saj kadarkoli nižji organizmi najdejo za svoj razvoj primerno gojišče znotraj človeka, je to gojišče nastalo s pomočjo dejanskih primarnih vzrokov za nastanek bolezni. ” [14] Zato je najučinkovitejši pristop, da “usmerimo svojo pozornost v dejavnike, ki ustvarjajo ugodno sfero življenja za specifične bakterije. Ta ugodna sfera življenja ne bi smela obstajati zanje.” [15]

Ko smo sedaj preplavljeni v medijih s podobami ljudi v zaščitnih oblekah, ki razkužujejo izpraznjene javne prostore, s krstami v preobremenjenih mrtvašnicah, z množičnimi grobovi žrtev ‘morilskega virusa’, z več kot milijardnimi povečavami slik bodičastih korona virusov in tako naprej, se moramo zavedati, da to ni brez negativnih posledic za tiste, ki te slike sprejemajo vase. Nevarnost je v ‘negativnem placebo učinku’. [16] Pri testiranju zdravil je dobro znano dejstvo, da se bo pri določenem odstotku ljudi njihovo stanje izboljšalo, celo v primerih, ko dobijo le inertno snov brez kakršnekoli terapevtske vrednosti. Materialistična znanost dejansko ni sposobna razložiti, kako nastane ta pozitivni placebo učinek.

V primerjavi s tem duhovna znanost razkriva, da “imajo človeška bitja naravno sposobnost, da pretvorijo podobe, ki jih zaznavajo, v podobe polne življenja. Hipnotizem sloni na tem dejstvu; hipnotizerji izključijo astralno telo in vnesejo direktno v eterično telo tovrstne slike; vendar je to nenormalen postopek. Slike, ki jih ustvarjamo mi sami, se vtiskujejo v eterično telo. Če te izhajajo iz duhovnega sveta, imajo v sebi moč, da ostranijo nezdrava stanja; to pomeni, da se vzpostavi harmonija z univerzalnimi duhovnimi tokovi. Tako pride do ozdravitve, ker nezdrava stanja vedno izvirajo iz egoizma; s pomočjo tega procesa smo dvignjeni nad svojim običajnim miselnim življenjem, ki je zatemnjeno. Ta proces se mora odvijati vedno znova, na primer med spanjem; v tem primeru se astralno telo loči od fizičnega in eteričnega telesa ter se združi z duhom kozmosa. Iz tega duhovnega območja vtiskuje astralno telo v eterično telo slike, ki prinašajo zdravje.” [17]

Tako lahko razumemo, da bodo slike, ki jih ne ustvarijo dobronamerne duhovne sile, takšne, ki bodo imele škodljive učinke na eterično telo in bodo posledično oslabile našo prirojeno imunsko obrambo in tako prispevale k nastanku bolezni. Kajti “nemogoče je, da bi imeli misli ali občutke, ki ne bi imeli vpliva naravnost navzdol v fizično telo. Tega ne more dokazati noben anatom, toda vsaka vrsta občutenja, ki ga doživljamo, povzroči določene spremembe v zgradbi fizičnega telesa.” [18] Vendar “tisti, ki lahko prodrejo v duhovno znanost, prepoznajo komaj opazne načine, s katerimi se razvijata zdravje in bolezen. Če se sprehodite po ulicah velikega mesta in sprejmete v svojo dušo grde stvari, ki so na ogled v trgovinskih izložbah in oglasnih panojih, ima to uničujoč učinek. Materialistična znanost nima pojma, v kolikšni meri semena bolezni ležijo ravno v tovrstnih nagnusnostih. Vzroke za bolezen iščejo v bacilih in se ne zavedajo na kakšen indirekten način je izvor bolezni v duši. Samo ljudje, ki so seznanjeni z duhovno znanostjo, bodo vedeli, kaj pomeni sprejemati vase raznovrstne slike.” [19]

Zatorej, “če je strah pred boleznijo edino, kar nastane v primeru epidemije in ponoči zaspimo s to mislijo, ustvari le-ta posledične podobe, ki so prepojene s strahom. To je dobra metoda za gojenje in negovanje mikrobov. Če se lahko ta strah zmanjša samo za malo, na primer z aktivno ljubeznijo in s tem, da medtem ko negujete bolnike za nekaj časa pozabite, da se lahko okužite, so pogoji za mikrobe manj ugodni.” [20]

In niso samo strah ali tesnoba ali stres tista stanja, ki lahko negativno vplivajo na našo sposobnost ohranjanja zdravega ravnovesja. Kajti “celo močno zavedanje o bolezni lahko samo po sebi postane vzrok za to, da jo ujamemo s posredovanjem astralnega telesa” [21] in njegovega vpliva na eterično telo med spanjem. Seveda to ne bi smel biti argument proti pridobivanju znanja o izvoru in vplivih bolezni. Toda – kot smo lahko priča pri sedanji krizi – niti materialistični niti religiozni misleci (z nekaj izjemami) ne zmorejo nuditi uspešnega upiranja proti širjenju strahu med prebivalstvom. To kar ima resnično moč zoperstavljanja strahu, so ezoterične razlage dejavnikov, ki so dejavni v pojavu bolezni in poznavanje resnične narave zdravilnih sil. Kajti samo takšno spoznanje nas bo obvarovalo, da se ne bomo izgubili v pandemiji izjemno poenostavljenih in enostranskih razlag, ki smo jim vsi izpostavljeni v sedanji krizi.

PREVLADUJOČA VERA V MEDICINSKO-ZNANSTVENE AVTORITETE

Naslednja lastnost sodobnega časa, ki odločilno prispeva k načinu odzivanja na sedanjo pandemijo korone, je široko pričakovanje, da je mogoče vse sodobne zdravstvene težave rešiti z naslednjim ‘čudežnim zdravilom‘ ali s pomočjo tehnologije in računalniške analize podatkov, ki omogoča odkritje najboljše strategije zdravljenja, ki temeljijo na značilnostih genoma in medicinski kartoteki pacientov. Vendar pa obstaja eno vprašanje v zvezi s takšnim pristopom, ki ga pogosto ne omenjajo niti tisti, ki so na drugih področjih življenja goreči zagovorniki demokratičnih vrednot. Ljudje so nagnjeni k temu, da pozabijo, da “je vedno, ko se oznanjajo posamezna pravila o ustrezni zdravstveni oskrbi, ki so rezultat medicinske ali fiziološke znanosti, osnova za sprejemanje takšnih pravil – pravil, katerih notranjo veljavnost dejansko nismo sposobni preveriti – splošno zaupanje v znanstveno področje. Tovrstne izjave o zdravstvenem varstvu, ki izhajajo iz knjižnic, bolnišnic in raziskovalnih laboratorijev, velik del prebivalstva sprejema izključno na podlagi avtoritete.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki so prepričani, da se je v sodobni zgodovini v zadnjih nekaj stoletjih v človeštvu pojavilo hrepenenje po demokratični ureditvi vseh spornih vprašanj. Nato pa naletijo na to povsem nedemokratično prepričanje v avtoriteto, ki se jo zahteva na področju zdravstvene oskrbe. [22] Ta nedemokratični odnos, ki sloni na veri v avtoriteto, je v nasprotju s splošnim hrepenenjem po demokraciji. Vprašanja zdravstvene oskrbe se pogosto preprosto ne obravnavajo v duhu demokratične zahteve, da bi naj zadeve v javnem interesu – ki zadevajo vsakega zrelega državljana – presojala ta skupnost državljanov, bodisi neposredno bodisi posredno prek predstavnikov. Morda ne bo izvedljivo, da bi bila stališča v zvezi z zdravstvom v celoti podvržena demokratičnim principom, saj so taka vprašanja dejansko odvisna od presoje specialistov. Po drugi strani pa se je treba vprašati: Ali si ne smemo prizadevati za večjo demokratizacijo, kot jo sodobne okoliščine dovoljujejo, na področju, ki je tako neskončno blizu skrbi vsakega posameznika in s tem celotne skupnosti, kot je to skrb za osebno zdravje?” [23]

Vsako prizadevanje za večjo preglednost in demokratizacijo zdravstvenega sektorja je lahko uspešno samo v primeru, če obstaja dovolj ljudi, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za lastno zdravje. Sedanja kriza nazorno prikazuje, da je še vedno preveč ljudi, ki niso pripravljeni narediti tega odločilnega koraka v smeri večje osebne svobode; namesto tega »pričakujejo od njihovih zdravnikov, da se bodo 'znebili nečesa', kot se pogosto izrazijo. Toda če se preprosto 'znebimo' nekega obstoječega stanja, se lahko zlahka zgodi, da bo njihovo stanje slabše, kot je bilo pred tem. To se mora vzeti v račun; pogosto se njihovo stanje poslabša in zdravniki morajo potem čakati, dokler se ne pojavi priložnost, da se ponovno vzpostavi zdravo stanje bolnikov. Ampak preden se to lahko zgodi, bolniki velikokrat zbežijo in prenehajo z zdravljenjem.« [24]

Po drugi strani pa obstaja več kot dovolj ljudi, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za lastno zdravje navkljub vsem oviram, ki jih povzročajo predpisi, ki dajejo prednost terapijam, ki jih podpira farmacevtska industrija. To ni presenetljivo za tiste, ki vedo, da je aktivna skrb za lastno zdravje sestavni del duhovnega razvoja. Potemtakem bi “bolje služilo prihodnosti človeštva, če bi se ljudem posredovale misli, ki bi jih vodile stran od materializma in jih spodbujale k aktivni ljubezni na osnovi duha. Potem bi v boju proti mikrobom lahko dosegli neskončno večjo učinkovitost, kot z vsemi pripravami, ki jih zdaj razvija materialistična znanost.” [25]

To se lahko zgodi le, če “duhovna znanost tako razsvetli celotnega človeka, da ideja, ki se poraja znotraj njega, nakazuje na vrednost, bistvo in dostojanstvo človeka. Resnica glede tega ni nikjer bolj očitna, kot takrat, ko ne opazujemo zdravega človeka v njegovih posameznih delih organizma, temveč človeka, ki je bolan, kjer je veliko odstopanj od tako imenovanega normalnega stanja. Ko smo sposobni opazovati celotnega človeka pod vplivom neke bolezni, nas vse, kar nam pri bolni osebi razkrije narava, vodi globoko v kozmične povezave. To nas vodi k temu, da razumemo določeno zgradbo tega človeka in lahko nato njegovo človeško organizacijo povežemo s določenimi naravnimi snovmi, ki bodo delovale kot zdravila. Na tak način smo vodeni k širšim povezavam. Ko k svojemu razumevanju zdrave osebe dodamo vse, česar se lahko naučimo iz opazovanja bolne osebe, se bo pojavil globok vpogled v medsebojne povezave in globlji pomen življenja. Takšen vpogled postane temelj za znanje o človeku, ki ga lahko delimo z vsemi drugimi. Res je, da v tej smeri še nismo dosegli prav dosti, ker je duhovna znanost bila sposobna delovati le relativno kratek čas. Vendar je duhovna znanost po svoji naravi sposobna delovati in razvijati tisto, kar je vsebovano v ločenih znanstvenih vedah, in sicer tako, da je vse, kar bi morali vedeti o človeku, lahko predstavljeno vsem.

Pomislite, kaj bo pomenilo, če bo duhovni znanosti uspelo na ta način preoblikovati medicinsko znanost, če ji uspe razviti oblike znanja o zdravem in o bolnem človeku, ki bodo dostopne splošni človeški zavesti. Če duhovna znanost uspe v tem, kako drugačni bodo potem odnosi med enim in drugim človekom v družbenem življenju; kako bo s tem razumevanje ene osebe za drugo veliko večje, kot je danes, ko gredo ljudje drug mimo drugega, ne da bi kdorkoli imel najmanjše razumevanje za določeno individualnost drugega. Ko bodo najrazličnejša področja življenja temeljila na objektivnem znanju in konkretnih življenjskih izkušnjah, bodo družbena vprašanja odstranjena iz intelektualnih premišljevanj. To je očitno zlasti na področju zdravstvene oskrbe. Pomislite, kakšen družbeni učinek bi imelo, če bi resnično razumeli, kaj je pri nekom zdravo, in kaj v nekom drugem nezdravo; pomislite, kaj bi pomenilo, če bi bilo zdravstveno varstvo nadzorovano s pomočjo razumevanja celotnega človeštva. Vsekakor to ne pomeni, da bi morali spodbujati znanstveni ali medicinski diletantizem – prav gotovo ne – ampak predstavljajte si, da bi simpatično razumevanje zdravja in bolezni našega sočloveka prebudilo ne le občutek, ampak razumevanje, ki izhaja iz vpogleda v človeka – pomislite na učinek, ki bi ga to imelo na družbeno življenje. Zdravljenje nikoli ne more izhajati iz abstraktnih konceptov, ampak le iz spoštljivega zavedanja posameznih sfer življenja. In medicina, skrb za zdravje, je zelo posebna, saj nas pripelje najbližje do veselja našega sočloveka skozi njegov zdrav, normalen način življenja ali do njegovega trpljenja in omejitev skozi tisto, kar bolj ali manj živi v njem kot bolezen.” [26]

Do takšne preobrazbe zdravstvenega sektorja lahko pride samo, če se zgodi radikalen preobrat v načinu poslovanja sedanjih zdravstvenih ustanov – bolj radikalen, kot bi ga bili mnogi pripravljeni storiti. Še posebej tisti, ki imajo koristi od obstoječih hierarhičnih struktur na področju zdravstva!

Potreba po preobrazbi naših aktivnosti
v resnično zdravljenje s pomočjo modrosti

V današnjem času, ko se soočamo z neverjetno stopnjo družbene odtujenosti, moramo priznati, da ni enostavna naloga, da oživimo duhovno znanost v nas do te mere, da postane “sposobnost zdravljenja, ki je večja od česar koli drugega, zlasti v smislu preprečevanja bolezni. Treba je priznati, da tega ni enostavno dokazati. Vendar pa se preko duhovne znanost v ljudi vlivajo življenjske sile, ki jih ohranjajo mladostne in močne. Modrost naredi človeka odprtega in dovzetnega, kar je temelj, iz katerega raste ljubezen do vseh stvari. Pridigati o ljubezni je neuporabno. Ko modrost ogreje dušo, ljubezen teče.« Potemtakem se moramo zavedati, da v primeru, »ko se ljubezen in sočutje ne združita z modrostjo, ne more priti do resnične pomoči. Če nekdo leži na ulici z zlomljeno nogo, obkrožen z ljudmi, polnimi sočutja, vendar brez znanja, mu ne more nihče pomagati. Zdravnik, ki pride z znanjem, kako ravnati z zlomljeno nogo, lahko pomaga, saj njegova modrost svoje sočutje spremeni v delovanje. Osnova vsaki pomoči s strani ljudi je znanje, vpogled in sposobnost.” [27]

To pomanjkanje ustreznega razumevanja narave zdravja in izvorov bolezni daje plodno podlago za bujen razmah tesnobe in strahu, kar omogoča nekritičen sprejem ‘zaščitnih‘ ukrepov, ki nam jih vsiljujejo vladne zdravstvene avtoritete – navkljub dejstvu, da se ti ukrepi ne ukvarjajo z osnovnimi vzroki sedanje 'pandemije'. Še več, kot poudarjajo nekateri kritični opazovalci, “domnevno zdravilo je hujše od bolezni.” [28]

Če ste med tistimi, ki se sprašujejo, zakaj smo v sedanji pandemiji soočeni s povsem iracionalnimi ‘argumenti‘, ki zagovarjajo sprejete ‘preventivne‘ ukrepe za zaustavitev širjenja okužbe, potem morate vedeti, da je lahko celo mišljenje inteligentnih ljudi, vključno z znanstveniki, pod vplivom njihovimi osebnih simpatij ali antipatij, čustev in interesov. Objektiven način gledanja na stvari danes ni prav pogost. Če bi ljudje vedeli, da ima “logično in jasno mišljenje krepčilni in zdravje spodbujajoči vpliv na fizično telo, kar ga naredi manj dovzetnega za bolezni” [29] – zlasti za prenos katerekoli nalezljive bolezni – bi morda vložili več truda v razvoj nepristranskega načina mišljenja. V sedanjem času je to možno zgolj na področju “matematičnih in geometrijskih resnic. Te se ne more odobriti z glasovanjem. Če bi milijon ljudi izjavilo, da je dva krat dva pet in mi vemo, da je štiri, potem vemo, da je to resnica in da morajo biti vsi ostali v zmoti.” [30] Samo “na ta način se lahko vzpostavlja zaupanje v vseh zadevah zunanjega in notranjega življenja. Močni posamezniki bodo poslušali le svoj notranji glas, medtem ko so tisti, ki so šibki, nagnjeni k temu, da čakajo na nasvete in predloge drugih” [31] – še posebno na nasvete tistih, ki jih smatrajo za znanstvene ali religijske avtoritete. In med njimi imajo zelo veliko vlogo avtoritete na področju medicine.

Ljudje se morajo “popolnoma zavedati teh stvari. Vse dokler teh stvari ni v našem jasnem zavedanju in dokler nimamo čistega vpogleda, potem ne moremo razumeti dogajanj. Na nevarnosti, ki so povezane z vsem tem, je treba gledati s zbranim pogledom in mirnim srcem. Mirno se moramo soočiti z njimi. To bomo storili le, če si bomo povsem na jasnem glede dejstva, da iz te smeri človeštvo ogroža določena nevarnost. To je nevarnost ohranjanja tistega, česar se ne bi smelo ohraniti. Vedno obstaja nevarnost, da bi ljudje nadaljevali z materializmom, z materialističnim načinom razmišljanja, ter ga prenašali v naslednja stoletja, ko bi moralo biti to v skladu s kozmičnim načrtom okoliščin že preseženo.” [32]

Sedaj živimo v času, ko se bo moral vsak izmed nas odločiti, ali se bo želel povezati z materialnim ali z duhovnim napredkom v razvoju človeštva. Kumulativni učinki individualnih odločitev bodo vidni na vseh področjih človeškega življenja, vključno s področjem medicine. In če ne želimo, da bi nas naša čustva potisnila v pretirane negativne odzive, kadar smo soočeni s sočlovekom, ki je okužen z ‘nalezljivo‘ boleznijo – če želimo biti sposobni, da takšnim ljudem pomagamo z mirnim srcem in kozmičnimi predstavami, ki vsebujejo moč zdravljenja – potem ni boljšega načina, kot je doseganje spoznanj, ki jih ponuja antropozofska duhovna znanost.

Vendar pa moramo biti opozorjeni, da »v duhovni znanosti dejstva in načini, kako se povezujejo drug z drugim, sploh niso enostavna, temveč so dejansko zelo komplicirana. Pogosto smo opozorili na zamotano naravo teh dejstev in vas prosili, da razumete, so navkljub temu, da so splošne formule, ideje in zakoni o razmerjih med različnimi vidiki življenja – ki jih prejmemo od duhovne znanosti – absolutno točne, je vseeno res, da je njihova uporaba na dejanskih primerih izjemno zapletena.« [33] To velja še posebno, ko imamo opravka s tako kompleksnimi spornimi vprašanji, kot so prišli v ospredje zaradi t.i. ‘pandemije korone’ v sedanjem času.