Prehrana za dušo in telo 2

PREHRANA ZA NAŠE UŽIVANJE IN TELESNE POTREBE

S pomočjo razlage DVODELNE NARAVE ČLOVEKA lahko razumemo, da težavna vprašanja prehrane, s katerimi se ljudje sodobnega časa soočajo v izjemnem obsegu, ne morejo biti razrešena na ustrezen način brez priznanja polarnosti med fizičnim človekom ter človekom duše in duha.

V skladu z dvojno naravo človeškega bitja moramo razlikovati med potrebami fizičnega telesa po hranilnih snoveh in energiji ter resničnimi potrebami človeka po uživanju hrane in občutjih ugodja, ki jih spodbujajo hranjenje in pitje. Naloga holističnega pristopa k prehrani je, da omogoči takšno prehranjevanje, ki bo služilo obem potrebam na uravnotežen način. Samo z uskladitvijo teh nasprotujočih potreb lahko upamo, da bomo dosegli zdrave prehranjevalne navade.

Obstaja dovolj dokazov, da so ljudje dandanes še vedno daleč od doseganja takšnega ravnovesja. Na eni strani imamo ljudi, ki jih v glavnem zanima uživanje hrane, brez velike pozornosti na to, kako hrana vpliva na njihovo telo. Tovrstni ljudje uživajo hrano, ki jo imajo radi, ne glede na vse obstoječe dokaze o škodljivih vplivih specifičnih živil. Na splošno jih ne zanima, da bi se seznanili s tem, kako hrana vpliva na človeški organizem.

Na drugi strani so ljudje, ki se v veliki meri ukvarjajo z vprašanjem, kako jesti zgolj zdravo hrano. Tovrstni ljudje jedo nekaj samo zato, ker jim je bila predstavljena znanstvena evidenca o zdravstvenih koristih določenega živila. Mogoče bodo redno pili sok zelene trave, zato ker vsebuje klorofil, aminokisline, minerale, vitamine in encime, in ne zato, ker bi jim bil njegov okus resnično všeč. Takšni ljudje so bolj nagnjeni k jemanju prehrambnih dopolnil, zato ker hočejo dobiti več kalcija ali vitamina B in podobno; vendar pri jemanju tablet ni prisotnih nobenih občutij uživanja!

Obstaja veliko manifestacij takšnih enostranskih pristopov. Pomembno pa je, da razumemo, da nihče od teh ljudi nima popolnoma prav ali narobe. Najpogostejši problem v zvezi s prehrano je posploševanje enostranskih resnic. Uživanje hrane spodbuja številne dejavnosti in procese, ki so zelo kompleksni in večplastni. Na žalost se ljudje osredotočajo samo na enega ali le na nekaj vidikov prehranjevanja, ne upoštevajoč tistih, ki se ne ujemajo z njihovimi pogledi. Brez zavedanja kompleksnosti človeškega organizma in mnogih notranjih procesov, ki jih sproža pitje in hranjenje, ne bomo prišli dlje, kot do enostranskih resnic. To povzroča delitev ljudi na zagovornike različnih 'dokončnih' prehranskih pravil brez kakršnega koli poskusa razumeti druge ljudje z nasprotnimi stališči.

Razlage, ki jih podaja duhovna-znanost, pa pomagajo priti do soglasja, saj nam omogočajo postopoma razviti razumevanje o tem, zakaj obstajajo znotraj področja prehranjevanja takšne velike razlike in nasprotja. To je možno zato, ker "duhovna znanost ne podaja pravil, ampak želi le pojasniti, kakšne so stvari v resnici. Ne postavlja se na stran te ali one vrste prehrane – kar v resnici omogoča je, da ljudje razumejo kakršno koli obliko prehranjevanja. Potem lahko vsakdo uredi svoje življenje tako, kot si želi v skladu s temi velikimi zakoni obstoja." [1]

Seznanjanje s temeljnimi principi prehrane je prvi korak, ki je potreben za razširitev našega znanja o prehranjevanju. Le s pomočjo teh načel se lahko izognemo nevarnosti, da se izgubimo v veliki količini podatkov. In zgolj s poznavanjem teh principov lahko upamo, da bomo našli "pravo ravnovesje med tem, kar človek uživa in kar je dobro zanj." [2]

Objektivna in subjektivna dejstva prehranjevanja

Ko raziskujemo vprašanja človeškega prehranjevanja, moramo vzeti v obzir vse raznolike potrebe ljudi. Ena od zelo razširjenih iluzij je, da je možno zgolj na podlagi znanstvenih raziskav ugotoviti, kaj je najboljša prehrana za ljudi, in potem to ponujati kot prehranska priporočila za celotno populacijo. Več desetletij delovanja v tej smeri niso zmanjšala problemov prehrane; nasprotno, težave s prehrano se slabšajo in celo razširjajo.

Obstaja več razlogov za ta neuspeh. Eden med njimi je v sami naravi znanstvenega raziskovanja. "Konec koncev, če pomislimo, zakaj je zahodna znanost tako uspešna, lahko ugotovimo, da ni njena kvaliteta v tem, da bi nas vodila k boljšemu razumevanju človeškega bitja, ampak je dejansko v tem, da nas vedno bolj odtujuje od njega. Kakšni so cilji, ki se jih prizadevajo doseči na svojih področjih tisti znanstveniki, ki so v zadnjih treh ali štirih stoletjih sprejeli principe znanstvenih raziskav? Njihov cilj je razviti pojme za stvari okoli nas in o človeškem bitju, ki so, kolikor je le mogoče, morda celo v celoti, brez kakršne koli vpletenosti človeških čustev ali impulzov volje. Bolj ko se lahko subjektivni oz. osebni elementi izključijo iz znanstvenih raziskav, bolj ti znanstveniki verjamejo, da so dosegli ideal znanstvenega raziskovanja." [3]

Takoj se lahko vidi slabe strani takšnega prizadevanja za objektivnost na področjih prehrane in zdravja. "Slabe strani pristnega znanstvenega pristopa se posebej jasno pokažejo v medicini. Navsezadnje je glavni cilj naravoslovnih znanstvenikov, da v celoti izločijo človeka iz svojih pojmov, s tem da na svet gledajo na povsem intelektualni način in proučujejo naravne zakone intelektualno in preko eksperimentov. Z opazovanjem se znanstveniki naučijo toliko, kot se o učinkovitosti tega ali onega zdravila ali naravnega proizvoda lahko naučijo na ta način. Vendar jim primanjkuje notranjega razumevanja človeka kot celote in razumevanja človekovega odnosa do naravnih proizvodov, kot so živila ali zdravila. Zgolj takrat, ko nadaljujemo z zaupanjem in na nepristranski način od samega naravoslovja do medicine, spoznamo, kaj v resnici pomeni izločitev človeškega bitja iz metod raziskovanja in naknadna uporaba tistega, kar se tako naučimo, na človeškem organizmu.

Naravoslovne vede izločijo vse, kar prihaja iz naše notranjosti, da bi, kot trdijo, dosegle objektivnost. Vendar pa to terja svoj davek. Znanost doseže objektivnost, vendar za določeno ceno: človek ni več vključen v to objektivno znanost. Prvič, znanstveniki odstranijo iz svojih raziskav same sebe – tako da ni čudno, da človek ni vključen v znanost, ki jo vzpostavljajo. Vendar pa skušajo potem znanstveniki svoje ugotovitve uporabiti na ljudeh. To se bo izkazalo za nemogoče, ker človek, takšen kot obstaja , pri vsem tem sploh ni bil upoštevan." [4]

Tako smo opisali omejitve konvencionalnega znanstvenega pristopa k raziskovanju vprašanja prehrane. Če hočemo priti iz te slepe ulice, moramo priznati obstoječe nasprotovanje med objektivnimi oz. merljivimi dejstvi človeškega organizma in različnih živil, ki jih raziskujejo različne veje naravoslovja, ter subjektivnim zaznavanjem in razumevanjem hrane in prehranjevanja, ki jih vsak posameznik razvija v teku življenja. Ljudje smo različni že zaradi dejstva, da "oblikovanje miselnih slik daje našemu miselnemu življenju individualni pečat. Vsakdo gleda na svet s svojega zornega kota. Posameznikovi pojmi se povezujejo z njegovimi osebnimi zaznavami. Vsak razmišlja o splošnem pojmu na svoj specifičen način. Ta odločilni faktor izhaja iz položaja, ki ga imamo v življenju, iz niza zaznavnih predmetov, ki pripadajo našemu okolju. Drug odločilni element je odvisen od naše posebne konstitucije oz. zgradbe. Naša duševno-telesna narava je resnično posebna, dobro opredeljena entiteta. Vsak posameznik povezuje raznovrstne občutke – in dejansko v zelo različnih stopnjah intenzivnosti – s svojimi zaznavami. To je tisto, kar je individualno v naši osebnosti." [5] Tu vidimo izjemen pomen našega čustvenega doživljanja stvari za razvoj naše individualnosti. Vendar znanstveniki ožigosajo tovrstne izkušnje v odnosu do zdravja in prehrane kot 'anekdotske dokaze' in jih na ta način uvrstijo v kategorijo nezanesljivih, subjektivnih izkušenj, ki ne zaslužijo resne obravnave.

"Ravno nasprotno pa je storjeno v tem, za kar si prizadeva duhovna znanost. Tu je vključena celotna oseba pri razvijanju pogleda na človeka in svet. Seciranje, analitičnost, eksperimentalne metode sodobne znanosti nas ne morejo pripeljati do razumevanja človeka kot celote, kajti to zahteva upoštevanje vseh vidikov, ne samo tistih, ki jih lahko računamo in merimo. Prav tako moramo upoštevati tiste vplive, ki jih lahko natančno preučujemo le v njihovi intenzivnosti in kakovosti." [6] To pomeni, da ni mogoče rešiti nobenih težav povezanih s prehrano brez aktivnega sodelovanja tistih, ki hrano uživajo. Kaj oseba misli o prehrani in kako se ob hrani, ki jo je, počuti, je bistveni del vsakega prehranskega problema in posledično vsake rešitve. Med najhujšimi izkušnjami v zvezi s hrano je lakota in na nasprotni strani izkušnja, ko je nekdo prisiljen jesti nekaj, kar mu ni všeč. To dokazuje, kako pomemben je subjektivni odnos posameznika do tistega, s čimer se hrani. Vsak poskus vsiljevanja 'pravilne' prehranske rešitve, ki temelji na znanstvenih dokazih, bo neizogibno propadel zaradi dejstva, da izključuje ljudi – to je subjektivno polovico realnosti na področju prehrane. Le s postopnim individualnim procesom usklajevanja objektivnih in subjektivnih potreb lahko dosežemo preoblikovanje obstoječih splošnih prehranskih navad v smeri bolj zdrave kulture prehranjevanja.

Kako lahko to dosežemo? Pot iz tega začaranega kroga je razvoj holističnega razumevanja prehrane. Narava holističnega razmišljanja ni izključujoča, ampak vključujoča – če ne bi bila, potem je ne bi imenovali holistična! Holistični pristop vključuje subjektivni človeški odnos do hrane in rezultate objektivnih znanstvenih raziskav [7], vendar pa zavrača vsakršno morebitno trditev glede njihove univerzalne veljavnosti. Nekaj, kar je resnično znotraj določene domene, ni mogoče smatrati kot absolutno resnico. "Materializem ima določeno utemeljitev; naučiti se moramo razmišljati v skladu z zakoni materije, tako kot razmišlja materialist, vendar je takšen način razmišljanja treba uporabiti le v materialnem svetu. Razumeti moramo te zakone, sicer se v materialnem svetu ne bomo mogli znajti." [8] Naše fizično telo pripada temu svetu. Vendar pa "mora vsakdo, ki resnično želi stopati po poteh, ki vodijo do (celostnega) pojmovanja sveta, priznati, da se je najprej nujno potrebno izogniti vsakršni enostranskosti." [9] To še posebej velja na področju zdravljenja in prehranjevanja. "Vse oblike enostranskosti, ki si skušajo lastiti univerzalno veljavnost, je treba odločno zavrniti." [10]

Če pogledamo na dvojno naravo človeškega bitja, "lahko rečemo, da ima materialistično razmišljanje svojo utemeljitev, vendar le na določenih področjih. Ne glede na predmet raziskovanja, je potrebno duhovno razmišljanje uporabiti v skladu z zakoni duhovnosti in ne s tistimi iz mehanike." [11] Katero koli vrsto razmišljanja je potrebno razširiti z vključitvijo raznovrstnih zornih kotov – v tolikšnem številu kot jih zmoremo – dokler ne dosežemo soglasja. "Kadar človek trdi, da je resnica preprosta, je to z njegove strani velika nadutost; to kaže, da želi prirediti resnico, da bo ustrezala njegovemu lastnemu udobju. To je enostavno ljubezen do lagodnosti, ki vodi človeka v trditev, da mora biti resnica preprosta. Resnica je dejansko zelo zapletena." [12] Iz tega razloga, "je med mnogimi sposobnostmi, ki jih moramo pridobiti, tudi občutek, kako je potrebno k vprašanjem, ki nam jih zastavlja svet, pristopiti z veliko gledišč in iz različnih strani. Postopoma se moramo naučiti seznanjanja z idejami in pojmi iz vseh raznovrstnih virov in vidikov, kar nam bo pomagalo" [13] razviti vseobsegajoče oz. celovito razumevanje človeškega bitja in ugank, ki nam jih zastavlja prehrana.

Za dopolnilno perspektivo glej:

♦ IZGUBA ZDRAVIH PREHRANSKIH INSTINKTOV

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Naš končni cilj h kateremu si prizadevamo je, da oblikujemo lastne prehranjevalne navade na tak način, da bodo istočasno koristne za telo – kar se kaže v dobrem telesnem počutju – in da bomo v tem, kar jemo, tudi uživali. To ravnovesje bo moč doseči le s pomočjo holističnega pristopa k prehrani, vključno z osnovnim razumevanjem temeljnih načel prehranjevanja.

Obstaja veliko načinov za dosego tega ravnotežja, odvisno od posameznikove narave ali osebne enostranskosti. Na primer, svoje telo lahko vidite kot zelo prefinjeno napravo in hrano kot vir bistvenih hranil, ki jih potrebuje, da deluje. Če je tako, potem vam lahko koristi, da se začnete zavedati vonja in okusa hrane, njenih oblik in barv, njene notranje sestave in temperature. Zavedajte se, da se dejansko hranimo tudi preko naših čutil in prijetnih občutij!

Vendar, če ste oseba, ki hrano vidi le kot vir užitka in udobja, potem vam lahko koristi, da poskušate izvedeti več o anatomiji človeškega telesa in kako hrana deluje v našem telesu, potem ko smo jo zaužili. Razumeti moramo, da imajo različne vrste hrane zelo specifične učinke na presnovne procese, ki se sprožijo z vnosom hrane v telo. Izjemno pomembno je, da se seznanite s tem, katera živila spodbujajo zdrave presnove procese in katera ne.

V obeh primerih je cilj, da se razširi zavedanje o vplivu hrane. Niti racionalni, niti čutni odnos do hrane ne sme biti prevladujoč do te mere, da bi ljudje škodovali sami sebi. Vedno si moramo prizadevati za bolj celovit pristop k prehrani, kajti resnično znanje, ki temelji na individualnih uvidih, ima zdravilen učinek na naš organizem.

♣ Glej tekst RAZVOJ NOVIH PREHRANSKIH 'INSTINKTOV', kjer so podane osnovne smernice za preoblikovanje obstoječih prehranjevalnih navad.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.