Vsa hrana je rahlo strupena za naš organizem
Eden od temeljnih pravil sodobne prehranske znanosti je, da je vsa hrana
varna za uživanje, če se pri njeni pridelavi in pripravi upošteva vse
higienske in varnostne predpise, ki preprečujejo "kontaminacijo hrane z
bakterijami, strupenimi kemikalijami in tujimi telesi, kot so steklo, nohti
ali insekti." [1] Velik poudarek je na tem, da se prepreči "razmnoževanje
bakterij do nivoja, ki bi lahko povzročil zastrupitev s hrano [2] ... zaradi
neprimernega kuhanja oz. predelave." [3] Ampak, če si želimo pridobiti
ustrezno razumevanje povezave med hrano in zastrupitvijo, se moramo najprej
vprašati: "Kaj je strup? Vsaka snov je lahko strup. To je zgolj vprašanje
tega, kako snov vstopi v naše telo in koliko jo vnesemo vase ob določeni
priliki. Voda je močan strup, če nekdo spije deset veder enega za drugim.
Ljudje ne razmišljajo o tem, kako je beseda 'strup' relativna, kajti to je
odvisno vedno od količine" [4] tega, kar zaužijemo. Seveda obstajajo snovi,
ki so uvrščene na seznam strupenih snovi, zato ker poznamo njihove negativne
učinke na žive organizme. Vendar pa so stvari bolj zakomplicirane glede
strupenih učinkov snovi, ki jih uživamo vsakodnevno, kot so hrana in pijača.
Zaradi tega se moramo seznaniti z določenimi faktorji, ki vplivajo na
strupeno naravo prehranskih snovi.
V prehranskem principu POLNOVREDNA IN RAFINIRANA HRANA je podan kratek
opis prebavnih dejavnosti v prebavnem traktu, ki je od sedem do dvanajst
metrov dolga cev [5], ki se odvija skozi naše telo. V času, ki ga hrana
prebije v prebavni cevi, ki sega od ust do tankega črevesja, je le-ta
radikalno spremenjena s pomočjo procesov razkrajanja. In šele potem, ko je
to preoblikovanje hrane končano, lahko del tega, kar smo zaužili, preide
črevesno steno in se združi z našim limfnim in krvnim obtokom, ter na ta
način preskrbuje hranilne snovi za naše telo. Kaj so skriti razlogi za vsemi
temi predpripravami?
Eden od vzrokov se lahko odkrije v dejstvu, da "imamo v procesu
prehranjevanja opravka z zunanjimi snovmi, zunanjimi elementi hrane, tj. z
njihovo sestavo in obliko, v kateri obstajajo v našem okolju. Tako dolgo,
dokler bomo vztrajali v predstavi, da so te hranilne snovi večinoma mrtve –
ali v najboljšem primeru masa, ki vsebujejo takšno vrsto življenja, za
katerega običajno predpostavljamo, da je v rastlinah in drugih prehranskih
sestavinah – se nam bo gotovo zdelo, kot da je vse, kar je potrebno, da se
zunanje snovi sprejmejo v organizem kot hranilne snovi, da jih preprosto
predelamo s pomočjo tega, čemur pravimo proces prebave v najširšem pomenu
besede.
Mnogi ljudje si predstavljajo, da imamo opravka z neko neopredeljeno
snovjo, ki jo zaužijemo kot hrano, da gre za dokaj nevtralno snov v odnosu
do nas samih, ki – potem ko smo jo enkrat zaužili – le še čaka, da jo
prebavimo. Vendar temu ni tako. Sestavine hrane, konec koncev, niso samo
opeke, ki služijo kot neke vrste gradbeni material, s pomočjo katerega lahko
zgradimo strukturo, ki smo si jo zamislili. Opeke so vključene v načrt
arhitekta na katerikoli način, ki mu ustreza, saj v odnosu do zgradbe
predstavljajo maso, ki je sama po sebi precej neaktivna. To pa ne drži za
hranilne snovi v odnosu do človeka. Vsak delec snovi, ki ga imamo v našem
okolju, ima določene notranje sile, ki so v specifičnem soglasju z zakoni
narave. Bistveni element v katerikoli snovi je v tem, da ima svoje lastne
notranje zakone, svoje lastne notranje aktivnosti.
Ko torej vnesemo zunanje hranilne snovi v naš organizem – ko jih tako
rekoč vstavimo v našo lastno notranjo organizacijo – nam mora biti jasno, da
te snovi na začetku preprosto ne privolijo v to, ampak poskušajo najprej
vsiliti svoje lastne zakone, svoje lastne ritme in notranje oblike gibanja.
Torej, če želi človeški organizem uporabiti te snovi za lastne namene,
mora
najprej uničiti tisto vitalno dejavnost, ki je tipična zanje. Da imajo te
snovi zares svoje zakone, lahko človek občuti takrat, ko se na primer skozi
njegova prebavila giblje močan strup. V takem primeru lahko kmalu začuti,
kako ga je obvladal specifičen zakon, ki pripada tej snovi; človek lahko
občuti, kako se zakoni tuje snovi uveljavijo. Tako kot ima vsak strup na
splošno svoje notranje zakone, s pomočjo katerih izvaja napad na naš
organizem, prav tako je z vsako snovjo, ki jo zaužijemo kot hrano. Hrana ni
nekaj nevtralnega, ampak nekaj, kar hoče delovati v skladu s svojim ritmom.
Ta ritem mora človeški organizem obvladati, tako da tudi v primeru hrane
nimamo opravka zgolj z nekim nevtralnim gradbenim materialom znotraj
človeškega ustroja, ampak moramo svojsko naravo tega gradbenega materiala
najprej obvladati." [6]
Zaradi tega razloga ne moremo sprejeti hrane v naše telo v svojem
prvotnem stanju. Če bi si neposredno vbrizgali v kri utekočinjeno vsebino
zelo majhnega obroka hrane, bi si povzročil veliko škodo, saj bi naš imunski
sistem to hrano zaznal kot tujek in jo posledično napadel kot nevaren strup. [7]
To drži za vso hrano, ki prihaja iz zunanje narave, kajti
"pretakanje zunanjega sveta v človeški organizem ima učinek zastrupljanja oz. uničevanja." [8]
Zaradi tega se mora človek zoperstaviti strupeni naravi hrane v
njegovem prebavnem traktu dokler ni le-ta ustrezno predelana. To dogajanje
povzema naslednji arabski pregovor: "Prehranjevanje povzroči, da zbolimo, in
prebava nam povrne zdravje." Tu se nam razkriva ena od pomembnih skrivnosti
prehranjevanja: Vsaka hrana je za nas najprej strupena, dokler jo ne
razstrupimo s pomočjo prebave!
Individualna moč v nasprotju z zunanjimi snovmi in silami
V našem vsakdanjem življenju jemljemo vase snovi brez premora – "mi
dihamo in jemo in tako vsrkavamo vase zunanji svet. Vendar pa se moramo
jasno zavedati, da je vse, kar človek jemlje iz zunanjosti, nekaj, kar v
resnici ne bi smelo tvoriti del njega. V svetu obstajajo številne napačne
predstave, ki se nanašajo na to vsrkavanje snovi in sil iz zunanjega sveta.
V resnici je vse, kar jemo, rahlo strupeno. Kajti bistvo življenja je v tem,
da jemljemo vase hrano in da ji ne dovolimo, da bi se v celoti združila z
nami: mi ji nudimo odpor in življenje se dejansko sestoji iz tega, da nudi
odpor oziroma obrambo. Seveda so snovi, ki jih jemljemo vase v obliki hrane
tako rahlo strupene, da smo sposobni, da jim nudimo odpor. Kajti, če
zaužijemo resnični strup, nas bo le-ta uničil, ker nismo sposobni, da bi se
ubranili pred njim." [9]
Ko se prepozna strupeno naravo naše vsakdanje hrane, bi morda nekdo
iskal rešitev v radikalnem zmanjšanju vnosa hrane. Vendar to ni prava
rešitev, saj "lahko vidimo, da celoten človeški organizem pridobiva v svoji
moči, ko se upira elementom v svojem okolju. Te sile odpornosti se razvijajo
ob vsakem času in v vseh krajih. Lahko bi celo rekli, da je ves zunanji svet
'strup' za človeka. Ne glede na to ali je izvor 'strupa' neposreden ali
posreden, ali gre za snov ali silo, strup se vnese v organizem in se ga
prebavi ter premaga. Na ta način se bogatimo, razvijamo in krepimo." [10]
Če uporabimo ta uvid na področju prehrane, lahko s pomočjo duhovne
znanosti odkrijemo, "da je celoten človeški organizem zgrajen izključno iz
stvari, ki so bile prvotno strup. Mi smo si pridobili sposobnost, da jemo
današnjo hrano tako, da smo se naučili razviti odpornost proti njenim
škodljivim vplivom. Bolj, ko vnašamo na ta način vase snovi, tem bolj
razvijamo našo moč. In bolj, ko zavračamo snovi iz narave, tem bolj slabotni
postajamo v odnosu do nje. Karkoli smo torej sprejeli iz zunanje narave, nas
krepi in je koristno za nas." [11]
Naše zdravje je odvisno od ravnovesja med našimi notranjimi silami
preobrazbe in med močjo in značajem tuje narave prehranskih snovi, ki jih
uživamo. Zatorej je nesmiselno, da se primerjamo z drugimi; vsak posameznik
mora imeti dovolj moči, da preobrazi katerokoli hrano, ki jo je zaužil. Mi
moramo izbirati takšno hrano, ki je primerna našim osebnim lastnostim in
življenjskim okoliščinam. Mi moramo upoštevati kakovost tega, kar uživamo,
zato ker imajo moderne metode proizvodnje hrane ogromne učinke na naravo
hrane, ki nam je dostopna. In mi moramo vzeti bolj resno vprašanje ustrezne
količine hrane, zato ker "lahko presežek hrane povzroči zastrupitev. Veliko
število bolezni so dejansko obolenja povezana s prehranjevanjem – kar
pomeni, da se v prehranjevanju ne upošteva dejstvo, da se glede na vrste
živil lahko zaužije le primerne količine, če se jih hoče resnično prebaviti.
Tako zelo blizu sta si prehranjevanje in zastrupljanje." [12]
To je posledica "splošnega načela, da karkoli pristopa k človeku od
zunaj, je treba v celoti predelati in preoblikovati v njegovi notranjosti.
In če želimo skrbeti za zdravje ljudi, je bistvenega pomena, da razumemo, da
ne sme ničesar vstopiti v človeka, kar bi ostalo takšno kot je bilo,
ničesar, s čimer se ne bi mogel človeški organizem spoprijeti in le-to
preobraziti, četudi gre za zelo majhno količino. To ne velja samo za odnos
do snovi, to velja tudi za odnos do sil." [13]
Na prehranskem področju je potemtakem vse odvisno od razmerja med
količino tujih snovi in sil, ki vstopajo v naš organizem preko hrane in
pijače, in našo osebno sposobnostjo za njihovo preoblikovanje. Če želimo
ohranjati zdravje, moramo biti sposobni, da razstrupimo vse, kar zaužijemo
iz dneva v dan. Mi moramo enostavno imeti dovolj osebne moči, da premagamo
tujo naravo vseh snovi in sil, ki vstopajo v naš organizem preko
prehranjevanja in pitja.
PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE
S pomočjo tega prehranskega principa lahko prvič razumemo, zakaj
prehranjevanje lahko povzroči, da zbolimo, kajti to ne bi bilo mogoče brez
obstoja tuje oz. strupene narave prehranskih snovi. To še posebej drži v
primeru prehranskih intoleranc in alergij, kjer nekateri predstavniki
medicinske znanosti odkrito priznajo, da ne vedo, zakaj imunski sistem
človeka "začne nenadoma napadati določeno prehransko snov kot tuje telo".
Odgovor je: Zato, ker je tujek za človeški organizem! Pravo vprašanje je:
Kaj so osnovni vzroki, ki so pripeljali do stanja, ko človek ne more več
razstrupljati niti 'vsakdanjega kruha'?
Dejansko obstajajo različni vzroki, ki prispevajo k temu, in
različne stopnje obolenja, ki ga povzroči prehranjevanje (ki obsega hrano in pijačo):
- V primeru ustreznih količin kakovostne hrane, ki jo
jemo vsak dan, vedno rahlo 'zbolimo' (kar se lahko občuti kot potreba po
krajšem počitku po zaužitem kosilu) dokler se ne opomoremo s prebavo hrane,
ki smo jo zaužili.
- Če smo pojedli preveč, lahko to občutimo kot določeno težo v našem
želodcu, kajti naš organizem mora uporabiti več prebavnih sil s ciljem, da
razstrupimo to, kar smo pojedli.
- Če se prepustimo uživanju večjih količin zelo okusne hrane (kar se
zlahka zgodi v primeru prazničnih obedov), potem bomo izkusili neke vrste
'prehranskega mačka' dokler se naše telo ne opomore s pomočjo počitka in
razstrupljanja (vključno s postom).
- Če vsakodnevno uživamo hrano slabe kakovosti – to je konvencionalno
pridelano hrano s šibko vitalnostjo in z veliko umetnih snovi (pesticidi,
sintetični prehranski dodatki, gensko spremenjeni organizmi, itd.) – potem
obremenjujemo naše telo s snovmi, ki so resnično tuje našemu organizmu. To
pomeni, da ne more ustrezno ravnati s temi umetnimi snovmi in prej
ali kasneje bomo soočeni z neko zdravstveno težavo ali z resno boleznijo.
Vendar pa ta povezava ni zlahka opazna, zato ker je zastrupljanje
zelo majhno in zato ker so njegovi učinki lahko dolgoročni.
- Če je hrana močno onesnažena z nevarnimi snovmi ali bakterijami in
virusi zaradi neprimernih metod pridelave, predelave, priprave ali
shranjevanja, potem lahko oseba zboli ali celo umre že po enem samem
zaužitem obroku (samo taki primeri se v zdravstvenih statistikah štejejo kot
zastrupitev s hrano).
Zavedati se moramo, da je slaba kakovost hrane posledica sodobnega
'kemičnega' kmetijstva in živilskega inženiringa, ki se je začelo razvijati
sredi devetnajstega stoletja in postalo gonilna sila 'razvoja' po drugi
svetovni vojni. Naša telesa se v tako kratkem evolucijskem obdobju niso
navadila in ne morejo ustrezno preobraziti takšne hrane, zato ker vsebuje
snovi, ki še nikoli prej niso obstajale v človeški hrani. Poleg tega
uporaba visoko razvitih tehnologij za predelavo hrane (kot je
homogenizacija, mikrovalovi, itd.) dramatično spreminja notranjo strukturo
prehrambnih izdelkov. Visoko število prebavnih težav in bolezni,
prehranskih intoleranc in alergij dokazuje, da imajo ljudje resne težave s
premagovanjem tuje narave sodobnih živil.
V primeru naravnih živil, ki jih ljudje uživajo že tisočletja, smo se
nanje že privadili ter tako postali odporni proti njim. Kar se tiče naravne
hrane, bi potemtakem morali biti sposobni prebaviti vso hrano, ki se je
uporabljala v tradicionalni kulturi prehranjevanja, ki ji pripadajo naši
predniki – seveda, v ustreznih količinah. Vendar pa se te količine
razlikujejo od ene osebe do druge. Obstaja nekaj splošnih smernic glede
ustreznih količin hrane v HOLISTIČNI PREHRANSKI 'PIRAMIDI',
ki pa niso zavezujoče. Dejansko mora vsak posameznik najti količine, ki ustrezajo njegovim individualnim
potrebam, ne glede na splošna navodila.
Posamezniki pa lahko razvijejo tudi nove sposobnosti za prebavo tistih
naravnih živil, ki prihajajo iz drugih tradicionalnih kultur prehranjevanja.
To je pomembno še posebej v primerih, ko oseba živi v tujini, ali če so
njegovi starši različnega rasnega in/ali nacionalnega porekla. Na ta način
postajajo ljudje močnejši, kajti s tem razvijajo nove sposobnosti, podobno
kot v primeru, ko se naučijo novih ročnih spretnosti, kot so na primer
šivanje, obdelovanje lesa, ali kuhanje. Na ta način se ljudje
naučijo prebaviti nove vrste hrane in obenem krepijo svoj imunski sistem.
Seveda to velja le za naravno hrano, in ne za človeške izume, ki bi jih lahko pogosto
poimenovali 'imitacija hrane' oziroma 'prehranski ponaredek'.
SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno
vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV
z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem.
Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z
namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.
