Ali je Steiner resnično odobril
sedanjo globalno kampanjo cepljenja?
Brane Žilavec, Velika noč 2021
V sedanjem času nismo priča samo neprimerljivemu pritisku, da se celotno človeštvo cepi proti virusu SARS-CoV-2 (katerega obstoj ni bil nikoli znanstveno dokazan), [1] marveč smo priča tudi največjemu medicinskemu eksperimentu v človeški zgodovini, v katerega so ljudje pretentani brez prostovoljnega soglasja. [2] To se ne nanaša zgolj na uporabo poskusnih gensko manipuliranih cepiv (mRNA cepiv), ampak na dejstvo, da zaradi izjemne naglice, da se proizvedejo nova cepiva enostavno ni bilo dovolj časa, da se izvedejo vse stopnje preskušanja, ki običajno vzamejo do pet let. [3] Zgolj zaradi tega razloga vsi tisti, ki prejmejo cepivo, sodelujejo v eksperimentu, katerega rezultati bodo znani šele v prihodnjih letih. Kljub temu se ljudem nenehno zagotavlja, da so nova cepiva šla skozi stroge varnostne teste in da »je standard za testiranje in nadzor nad cepivi višji kot za večino ostalih zdravil, ker so le-ta nenavadna v medicinskem svetu, zato ker se jih uporablja za zdrave ljudi in še posebno za zdrave otroke.« [4] In Bill Gates ima celo določene preroške sposobnosti, saj on že sedaj ve, da so bila nova GM cepiva velik uspeh. [5]
Zaradi teh in mnogih drugih utemeljenih razlogov obstajajo mnogi ljudje, ki ne zaupajo uradnim razlagam o poreklu in razlogih za sedanjo ‘pandemijo’ in o potrebi za cepljenjem. Na drugi strani pa imamo mnoge ljudi, ki vidijo cepiva kot edino rešitev za izhod is sedanje ‘pandemije’. Rezultat tega je naraščajoča polarizacija družbe v dva tabora: v pristaše in nasprotnike cepljenja.
Lahko bi pričakovali, da ta polarizacija ni prisotna (z nekaterimi izjemami) med člani antropozofskega gibanja, kajti njim je na voljo vir modrosti, ki lahko poveže ljudi z zelo raznolikimi videnji tako pomembnih vprašanj, kot je vprašanje človeškega zdravja. Zatorej bi lahko pričakovali vsaj to, da bo ta kriza spodbudila intenziven družbeni dialog med antropozofi in med antropozofskim medicinskim osebjem – kajti »posamezni antropozofski zdravniki imajo, tako kot konvencionalni in drugi zdravniki, različna osebna mnenja o koristnosti cepiv.« [6]
Navkljub vsem tem dejstvom, ki zahtevajo skeptični pristop – ali vsaj resno rezerviranost – so predstavniki Mednarodne federacije antropozofskih medicinski asociacij (IVAA) in Medicinske sekcije v Goetheanumu – oz. antropozofski ‘ustvarjalci politike’ (kot so se poimenovali sami) – izrazili dobrodošlico »razvoju varnih in učinkovitih cepiv proti SARS-CoV-2 v upanju, da bodo igrali pomembno vlogo v premagovanju pandemije Covida-19.«
Toda to še ni bilo konec nepričakovanih presenečenj, kajti oni tudi podpirajo napor za cepljenje celotnega človeštva [7] – z izjemo otrok – z novimi Covid cepivi na osnovi prostovoljnega soglasja. Oni se strinjajo, da »morajo biti SARS-CoV-2 cepiva na voljo ter dostopna po vsem svetu« in v ta namen »pozivajo k večji solidarnosti in sodelovanju med državami,« [8] da se zagotovi, da bodo tudi bolj revne države bile sposobne cepiti njihovo prebivalstvo. [9]
DRUŽBENI VIDIK: NE BODITE FANATIČNI GLEDE CEPLJENJA
Začeli bomo s vprašanjem ali obstaja kakšen argument v Steinerjevih delih, ki bi podprl takšno očitno nagnjenost v korist cepljenja. Obstaja kratek opis razgovora o cepljenju proti črnim kozam (iz delavnice, ki je potekala med konferenco za zdravnike v Dornachu leta 1924), kjer je dozdevno podan argument v prid stališča antropozofskih zdravnikov za cepljenje. V tej delavnici je bilo postavljeno naslednje vprašanje: »Kjer živim je učinek izobraževanja in ostalega zelo težaven; zatorej me zanima, kaj moram storiti glede tega?« [10]
Steinerjev odgovor je bil: »V takšnih razmerah morate cepiti. Ni druge možnosti. Ne zaradi medicinskih razlogov, temveč na splošnih antropozofskih temeljih izrazito ne priporočam nobenega fanatičnega nasprotovanja cepljenju. Mi si ne prizadevamo za fanatično nasprotovanje tem stvarem; to kar hočemo narediti, je spremeniti stvari na splošno s pomočjo uvida. Vsem zdravnikom, ki so moji prijatelji, sem vedno dal vedeti, da nasprotujem fanatičnemu delovanju, kot je na primer v primeru doktorja Ascha, ki absolutno vztraja, da ne cepi. Vedno sem bil proti takšnemu obnašanju. Če en zdravnik ne cepi, potem bo cepil drug zdravnik. Popolnoma absurdno je ravnati fanatično v osami.« [11]
Oglejmo si ta opis bolj podrobno. Steiner je izrazil njegovo neodobravanje fanatičnega nasprotovanja cepljenju v primerih, ko se zdravnik upira cepljenju celo tistih, ki se želijo cepiti. Kajti samo v takem primeru bodo ljudje našli drugega zdravnika, ki bo potem cepil. Vendar to ne pomeni splošnega odobravanja vseh kampanj cepljenja brez temeljitega poznavanja razlogov za njihovo izvajanje. Kajti Steiner jasno reče, da morajo biti stvari vodene s pomočjo uvida in ne na podlagi dogmatičnih stališč, ki ne upoštevajo vseh možnih koristi in nevarnosti cepljenja.
Takšen pristop k vprašanjem cepljenja se ne bi smel pričakovati samo pri tistih, ki nasprotujejo cepljenju, temveč tudi pri tistih, ki govorijo ali pišejo v njegov prid. Toda če primerjamo način zagovarjanja stališč med nasprotniki in zagovorniki cepljenja v sedanji kampanji cepljenja proti koronavirusu, bomo našli precej več fanatizma med zagovorniki. Na primer, če so cepiva resnično tako varna in učinkovita, kot nam zagovorniki zagotavljajo, potem ne bi bilo nobene potrebe za cenzuriranje in obrekovanje kritikov v medijih in internetnih platformah, ki je moderna varianta sežiganja knjig in preganjanja heretikov v srednjem veku.
Poleg tega ne moremo enostavno prenesti skoraj sto let starega Steinerjevega priporočila, da na »splošnih antropozofskih temeljih« ne bi smeli izraziti »nobenega fanatičnega nasprotovanja cepljenju,« na sedanjo situacijo brez resne kritične ocene vseh okoliščin v primerjavi s tistimi, ki so bile prisotne v njegovem času. Kajti to se ne sklada z naslednjim Steinerjevim opozorilom: »Dandanes je še vedno razširjeno mnenje, da lahko obstajajo stavki, ki jih nekdo oblikuje in ki se jih lahko potem izgovarja ob vsaki priložnosti, zato ker imajo absolutno veljavnost. Za naše življenje v sedanjosti takšni stavki v resnici nič več ne obstajajo. Vsak stavek, ki je možen v določeni povezavi, je danes nemogoč v drugi povezavi. To pomeni, da smo vstopili v obdobje razvoja človeštva, v kateri moramo usmeriti naš pogled na to mnogostranskost življenjskih razmer.« [12]
In življenjske razmere v Steinerjevih časih so bile v mnogih vidikih precej drugačne od sedanjih. Na primer, v tistem času je bil prisoten močan spomin na milijone mrtvih v pandemiji španske gripe, medtem ko imamo v zadnjih desetletjih opravka v glavnem s poskusi farmacevtske industrije, da se ustvarijo nove ‘epidemije’ v korist povečevanja dobičkov – kot je predstavljeno v knjigi Virus manija. Poleg tega imamo sedaj mnoge bolj resne zdravstvene probleme s stalnim naraščanjem nenalezljivih bolezni kot z vsemi nalezljivimi boleznimi skupaj. To je razvidno iz naslednjega diagrama, ki prikazuje število smrti glede na vzroke od leta 1990 do 2017: [13]
Prav tako v sedanji krizi prihaja na površje vedno več evidence o izjemnem obsegu korupcije znotraj sistemov, katerih osnovna naloga je, da varujejo zdravje in dobrobit ljudstva: v političnem, znanstvenem, medicinskem, legalnem in medijskem/informativnem sistemu. [14] To stanje se prav gotovo ne more primerjati z obsegom korupcije pred stotimi leti.
Zanimivo je, da je Steiner že v njegovem času omenil negativne posledice medicinskih predpisov, ki so eden od ključnih orodij za nadzorovanje prebivalstva. Ko je govoril o navodilih za zdravljenje otrok s posebnimi potrebami, je dejal: »Ko imamo opravka z odraslimi duševnimi bolniki, ne boste mogli uporabiti navodila v enaki meri; kajti v tem primeru vstopi nekaj zunanjega – namreč zakon. In v trenutku, ko morate računati na druge dejavnike kot tiste, ki se pojavijo iz narave bolezni – ko morate upoštevati nepopustljive in trdne zakone – postanejo zadeve neizvedljive. Kajti to, kar predpisuje zakon ne more biti individualno v njegovi uporabi, temveč mora biti splošno. Zakon je pravi strup v odnosu do zdravljenja nenormalnih ljudi. Vendar le-ta obstaja v svetu in ga moramo upoštevati. Stvari o katerih govorimo tu, se ne morejo uporabljati fanatično, temveč jim moramo dovoliti, da pronicajo v življenje na načine, ki so izvedljivi in praktični.« [15]
V sedanji situaciji obstaja več kot dovolj dokazov za strupene učinke slabih medicinskih predpisov, ki so vsiljene prebivalstvu brez kakršnega koli družbenega dialoga. Takšen avtoritarni pristop je rezultat izjemne prevlade farmacevtskih korporacij, ki bi nam rade, če je izvedljivo, odvzele celo našo osnovno človeško pravico, da se odločimo, če želimo določen medicinski poseg ali ne.
Oglejmo si samo en primer, kako farmacevtska industrija diktira nacionalne zdravstvene prioritete. NHS (Nacionalni zdravstveni sistem) v Veliki Britaniji se je obvezal, da bo kupil Covid-19 cepiva iz ZDA po dogovorjeni ceni okoli 35 milijard funtov na osnovi že sklenjenih pogodb o nabavi cepiv v primeru pandemije, ki jih imajo številne bogate države s proizvajalci cepiv. [16] V prejšnjih letih je farmacevtska industrija v ZDA imela letne prihodke v višini 50 milijard dolarjev (35 milijard funtov), medtem ko so v 1950-tih letih bili ti prihodki okoli 270 milijonov dolarjev. [17] To pomeni, da bodo ameriška farmacevtska podjetja sedaj zaslužila enako količino denarja od ene same države, kot so jih prej od vseh držav na svetu.
Če sedaj primerjamo to vsoto s 150 milijard funtov, ki vsebujejo stroške
vseh ostalih zdravstvenih uslug skupaj, je to izjemna vsota denarja
za eno
samo bolezen! Toda poleg cepiv so tu še stroški PCR testov in vsega
ostalega. Na zgornjem diagramu [18] lahko vidimo, da
bodo skupni stroški Covida-19 več kot 70 milijard funtov. To je skoraj
polovico proračuna angleškega Ministrstva za zdravje in socialno oskrbo v
letu 2019-20.
In vsa ta ogromna količina denarja za eno samo bolezen!!!
En razlog, zakaj toliko ljudi še vedno verjame medijski propagandi je, da »so v vsakovrstnih zadevah in še posebno glede pogojev, ki so v ozadju razvoja človeštva, ljudje močno nagnjeni k temu, da se dejansko ne dotaknejo realnosti, temveč vidijo samo tisto, kar jim ustreza. Oblikovanje sodbe, ki je zares objektivna, seveda ni tako lahko kot oblikovanje sodbe, ki se želi podati v čim bolj preprosti obliki. Objektivne sodbe se ne morejo brez težav skrčiti v formule, še posebno ko zaobjamejo družbeno, človeško ali politično življenje, kajti na teh področjih je resnica skoraj vedno nasprotna od tega, kar se predpostavlja. Na pravi poti smo le takrat, ko se potrudimo, da ne oblikujemo nobenih sodb glede tovrstnih odnosov, temveč oblikujemo podobe oz. predstave. V sedanjem obdobju je posebnega pomena, da vložimo napor v oblikovanje duševnih slik, ne pa da se zadovoljimo z abstraktnimi, izoliranimi sodbami. Samo s pomočjo takšnih predstav se lahko podamo na pot socializacije.« [19]
Vse vrste fanatizma slonijo na izoliranih sodbah in na enostranskih resnicah, ki imajo v oblasti tiste, ki strastno verjamejo v njih. Toda takšen pristop ne vodi k resničnemu razumevanju katerega koli spornega vprašanja, vključno s vprašanjem cepljenja, ki je s takšno silo prišel v ospredje v sedanji krizi. Kajti »resnica se ne more pridobiti z razumevanjem, ki poskuša obseči objekt z enim pogledom, temveč zgolj s povezovanjem resničnih pogledov iz različnih perspektiv.« [20] In to je tisto, kar dejansko primanjkuje v mnogih zaključkih in sodbah o različnih vidikih sedanje ‘pandemije korone’, vključno z antropozofskimi.
Zaradi vseh teh razlogov domnevam, da bi v sedanji situaciji lahko Steiner izjavil, da je »popolnoma absurdno fanatično podpirati prizadevanje, da se cepi vse ljudi na svetu z novimi Covid-19 cepivi, [21] kajti med nami je že dovolj ljudi s slepo vero v sistem medicine, ki sloni na varljivih obljubah ‘večnega zdravja’, medtem ko smo istočasno priča apokaliptičnemu porastu bolezni. Mi imamo medicinski sitem, ki ne gradi na prirojenih zdravilnih silah posameznikov, temveč zasužnjuje ljudi z dolgotrajno odvisnostjo od zdravil od rojstva do smrti. To je greh proti človeški svobodi in ustreznemu duhovnemu razvoju človeštva. To kar sedaj resnično potrebujemo je prenova izobraževanja, medicine, prehrane in kmetijstva s pomočjo duhovne znanosti. In na družbenem področju nujno potrebujemo prenovo obstoječih družbenih struktur s pomočjo družbene tridelnosti.«
Vendar pa ni veliko upanja, da lahko dosežemo prenovo medicinskega sistema brez vzpostavljanja zavezništva z vsemi ljudmi in gibanji – vključno z gibanji proti cepljenju – ki nasprotujejo avtoritarnemu in nemoralnemu sistemu vodenja, ki omejuje ali zatira našo pravico svobodne izbire zdravstvene terapije. Kajti naša glavna moč je v številu ljudi, ki so se pripravljeni povezati v skupnem boju za to, kar smatrajo za bistvene ideale človeškega obstoja. Kot izkušnje v sedanji ‘pandemiji korone’ kažejo, se že odvija bitka med tistimi, ki hočejo dobiti celo večji nadzor nad našimi življenji od tega, ki ga že imajo, in med tistimi, ki se jim upirajo. In zaradi sedanje krize, ki so jo povzročila dejanja ljudi v obstoječem nedemokratičnem in nezdravem sitemu odločanja, smo priča pojavu novih pobud, gibanj in zvez, katerih cilj je vzpostavljanje bolj zdrave družbe tako na področju človeškega zdravja kot na področju družbene ureditve.
Vprašanje, ki se potemtakem zastavlja, je: Na kateri strani te stopnjujoče se bitke bodo bili člani antropozofske medicine in preostali člani antropozofskega gibanja?
ANTROPOZOFSKE IZJAVE V KORIST CEPLJENJA
KOT MODERNE ‘PAPEŠKE BULE’
Drugo vprašanje, ki se ga lahko zastavi glede izjav IVAA in Medicinske sekcije v Goetheanumu v korist cepljenja, je: Ali bi Steiner – če bi bil še vedno predsednik Antropozofskega društva – odobril takšno dejanje? Odgovor je precej preprost: Ne obstaja ničesar v bistvenih razkritjih duhovne znanosti, kar bi podpiralo takšno dejanje!
Prav nasprotno, obstaja dovolj tehtnih razlogov o tem, zakaj člani antropozofskega gibanja ne bi smeli objavljati takšnih izjav – celo v primeru, da bi vsebovale zgolj nesporne trditve. Steinerjev pristop je temeljil na principu, »da je duhovni raziskovalec dolžan izjaviti resnico o stvareh. Njegov odnos ne sme nikoli biti agitacijski, temveč mora biti prepričan, da bo oseba potem, ko bo dojela resnico tega, kar pove, ravnala pravilno« [22] ali pa bo v primeru, da ne še ne more dojeti resnico, nadaljevala z napačnim ravnanjem.
Ta odnos je edini, ki je primeren za sedanji čas, za dobo duše zavesti, ko je ena od glavnih nalog ljudi, da razvijejo etični individualizem v ozračju absolutne svobode kulturnega življenja. [23] Ker je človek sedaj v procesu osvobajanja od starih hierarhičnih struktur, »ne more več pričakovati navodil od zgoraj. Ne obstajajo več templji, ki podajajo takšna navodila. Niti od Goetheanuma ne moremo pričakovati, da bo podajal navodila. To kar preostane, je zgolj posameznik.« [24]
Ljudje morajo najti svojo lastno pot v zmedi današnjega časa, kajti »človek ne more nikoli postati svobodno bitje, vse dokler nimajo njegova dejanja svojega izvora v tistih idejah, ki so ukoreninjene v intuicijah vsakega posameznika. Ta etični individualizem prepozna za končni cilj človekovega moralnega razvoja samo to, kar se imenuje svobodni duh, ki se prizadeva osvoboditi od omejitev naravnih zakonov in vseh konvencionalnih moralnih norm” [25] in zunanjih avtoritet.
Ko povsem dojamemo ta etični princip, potem postane očitno, da deluje vsaka oblika navodil, s katero se skuša prisiliti ljudi v določeno ‘najbolj primerno’ obnašanje, proti obvezi, da spoštujemo »element volje in vse ostalo v podzavesti druge osebe kot nekaj, v kar se ne sme pod nobenim pogojem vstopiti s silo; to se mora smatrati za človeško najbolj notranje svetišče. Pomislimo samo, kako je za zdravo duševno življenje neprijeten občutek, da je volja drugega človeka pod prisilo.« Zmeraj bi se morali zavedati, da »je edini zdravi način, da se vpliva na voljo drugega človeka preko spoznanja. Spoznanje bi moralo biti sredstvo, preko katerega pride ena duša do razumevanja z drugo. Človek mora najprej prevesti svoje želje v obliko pojmov; le-ti lahko potem vplivajo na spoznanje drugega človeka in tako se lahko dotaknejo njegove volje preko te posredne poti. Ničesar drugega ne more biti zadovoljivo v najvišjem in najbolj idealnem smislu zdravega življenja duše.« [26]
Kajti obstaja zgolj »ena avtoriteta, kateri se moramo predati spontano iz naše lastne svobodne volje: to je avtoriteta resnice, tako da je vse, kar lahko dosežemo – ne le v tem, kar rečemo, temveč tudi v tem, kar naredimo, v vseh naših osebnih dejanjih – prežeto z resničnostjo.« [27] To pomeni, da mora vsak razložiti na podlagi dobrih argumentov, zakaj misli, da bi se morali ljudje cepiti, in jim potem pustiti, da se odločijo, če so njegovi argumenti zadovoljivi ali ne. Če je obstajala kakšna dejanska potreba po izjavi o cepljenju, potem bi morali predstavniki IVAA in Medicinske sekcije samo razložiti, zakaj se mora vsak posamezen antropozofski zdravnik in drugo osebje odločiti, ali bodo ali ne bodo podpirali sedanjo kampanjo cepljenja proti Covidu-19.
Vendar pa so antropozofski ‘ustvarjalci politike’ z objavo izjav v korist cepljenja posegli v oz. se vmešali v »najbolj notranje svetišče« svobodne volje ostalih članov medicinskega sektorja. Takšno posredovanje ni ničesar drugega kot moderna verzija objave papeških bul v srednjem veku, v katerih so se podajala jasna navodila vernikom o ustreznem moralnem obnašanju v odnosu do raznih spornih zadev. S tem ko so objavili izjave v korist cepljenja, so demonstrirali nepripravljenost, da sledijo principu, da se »mora danes zadeva človekove svobode postaviti v središče vsakega resničnega duhovno znanstvenega premišljevanja.« [28] Kajti »za antropozofijo je dandanes pomembno, da se jo predstavlja na tak način, da je v najmanjši možni meri utemeljena na verovanju v avtoriteto. V tej dobi intelektualizma ne smemo apelirati na verovanje ljudi v avtoriteto, temveč na njihovo sposobnost razumnega raziskovanja.« [29]
Nekdo se lahko vprašuje, če »bodo antropozofske institucije, Waldorfske šole, medicinske klinike in Antropozofsko društvo in njegove panoge aktivno in odprto podpirali to, za kar se prizadeva Medicinska sekcija v Goetheanumu: obveščeno soglasje za vse, podpora pomembnosti in znanstvene nuje necepljenega prebivalstva in odpor proti cepljenju otrok in šolskih skupnosti, za katere je povsem nepotrebno in bi lahko imelo uničujoče posledice?« [30]
To je daleč premalo za to, kar bi morale izvajati vse antropozofske institucije in sekcije Antropozofskega društva glede cepljenja, če bi dojele bistvo duhovne bitke sedanjega časa. [31] Kajti »duhovna znanost je nova moč življenja in človeštvo potrebuje takšno novo moč od časa do časa.« Duhovna znanost »ni samo znanje in nauk, temveč tudi sila življenja in snov naše duše. Videna v tej luči je duhovna znanost sposobna delovati v življenju na tak način, da osvobaja ljudi skrbi in nemira. In na ta način mora delovati v sedanjem času, kajti svoj obstoj ne dolguje samovolji, temveč znanju, ki ga potrebujemo.« Če se resnično potrudimo, potem »bo bilo duhovno znanje zdravilo za našo dušo.« In s pomočjo tega zdravila »bodo vse razprtije in vsa nesoglasja življenja izginila, ko se jim bodo zoperstavile harmonične misli in občutja,« ki jih bodo spodbujala razkritja vse-obsegajoče duhovne modrosti. [32]
Če se kdo vprašuje, zakaj člani antropozofskega gibanja še niso dosegli stanja »harmoničnih misli in občutja« glede sedanje pandemije korone in cepljenja – s pomočjo moderne misterijske modrosti v obliki antropozofije – potem lahko najdemo namig o možnem vzroku v dejstvu, da »pridejo ljudje do skupnega stališča samo takrat, ko svoja mnenja bolj ponotranjijo. Na primer, zadeva notranje izkušnje je, da je tri krat tri devet ali da trije koti v trikotniku merijo 180 stopinj. To je notranje znanje in o zadevah notranjega znanja se ni potrebno prerekati. Vse duhovne resnice pripadajo tej vrsti. To kar uči duhovna znanost, se razkrije ljudem preko njihovih notranjih sil; ljudje bodo prišli do absolutnega soglasja in sloge preko notranje poti. Ne moreta obstajati dva mnenja o dejstvu, brez da bi bil eden napačen. Ideal leži v največji možni notranjosti znanja, ki vodi k miru in slogi.« [33]
Kot člani antropozofskega gibanja »moramo razumeti, da je modrost ista za vse.« Dejstvo, da se še vedno ne strinjamo o mnogih stvareh, razodeva, da »še nismo našli poti, da bi prišli skupaj v eni in isti modrosti. Mi bomo bili sposobni to narediti, če se bomo resnično posvetili tej modrosti in postali individualni kot je možno. Če bomo odkrili duha modrosti, ki je isti za vse, se bomo odvadili reči: To je način, kot to vidim jaz; to je moje videnje. Mi moramo razumeti, da ne obstaja posamezno stališče, ko se pride do modrosti, ki je enaka za vse – imeti osebno videnje pomeni, da nekdo še ni napredoval dovolj daleč« [34] v študiju antropozofske duhovne znanosti.
Za dodatno perspektivo glej:
❖ Duhovni učinki cepiv in mineralnih zdravil na prihodnji razvoj človeštva
OPOMBE
