Kako lahko prispemo do ustreznega razumevanja družbenega fenomena pandemije korone?

Prvi osnovni pogoj je upoštevanje
vseh možnih vidikov in ugovorov

Globalna kriza, ki je prišla v ospredje pozornosti svetovne javnosti v obdobju med januarjem 2020 in majem 2023 pod ‘blagovno znamko’ pandemija korone, se vsekakor lahko primerja s krizo prve svetovne vojne, kateri je bil priča sam Steiner in o kateri je dejal: »Časi so resni; zaradi tega nam v teh časih lahko pomagajo samo resna in iskrena videnja sveta in življenja. Zato je pomembno, da razvijemo določeno občutje, katerega sem pogosto označil kot bistvenega: predvsem ne smemo ustvariti prenagljenih sodb; namesto tega gledamo na stvari eno ob drugi ter čakamo, da nam spregovorijo. V teku časa nam bodo povedale precej veliko stvari. Seznaniti se s tako veliko vidikov, kot je možno, je najboljša priprava za popolno razumevanje težavnih in kompliciranih okoliščin današnjega življenja.« [1]

Tu imamo enega od osnovnih pogojev za dosego razumevanja katere koli stvari, bitja ali pojava, vključno z izredno zapletenimi družbenimi pojavi, v katerih sodeluje veliko ljudi z različnimi motivi, ki so plod različnih svetovnih nazorov in etičnih vrednot posameznikov. Ta pogoj zahteva, da se ne zadovoljimo z enim samim pogledom na ’pandemijo korone’, temveč da vzamemo v poštev vse možne poglede, ne glede na osebne simpatije ali antipatije.

To seveda ne pomeni, da se moramo strinjati z vsemi trditvami, ki so predstavljene v raznovrstnih razlagah družbenih in medicinskih vidikov ’pandemije korone’. Glede na naše življenjske izkušnje in nivo poznavanja tematike, lahko v določenih primerih občutimo, ali so določene trditve pravilne ali napačne – ali samo delno pravilne. Vendar pa to ne zadostuje. To, kar je pomembno, je, da razumemo, zakaj so pravilne ali napačne!

To sposobnost lahko razvijemo, če »poslušamo z odprtim duhom vse ugovore, ki so podani. To lahko storimo v miru« in z vztrajnostjo, kajti mi »se počutimo dolžne, da dosežemo poznavanje stvari, četudi je to naporno; mi sami se moramo ukvarjati z epistemologijo in logiko.« V ta namen »moramo priznati potrebo – še posebno v antropozofskih razlagah – po usklajevanju pojmov, ki jih pridobimo iz duhovnega sveta, s filozofskimi (znanstvenimi) pojmi. To pomeni, da omogočimo našim izrazom in pojmom, da vsepovsod vzpostavijo odnose s tistimi, ki se jih pridobiva iz zunanjega čutnega sveta« [2] s pomočjo znanosti.

Zavedati se moramo, da je dandanes absolutni predpogoj za dosego pravega razumevanja katere koli zadeve, da upoštevamo vse možne vidike in vse resne ugovore proti zaključkom, do katerih smo prispeli. V ta namen moramo izvajati t.i. ‘notranji miselni monolog’ preden gremo z našimi zaključki v javnost. »Miselni monolog, ki bi moral biti tako živahen, kot je možno, moramo vaditi pred tem. Monologu dovolimo, da se oblikuje na osnovi vseh argumentov za ali proti, ki jih v času priprave (predavanja ali članka) mi sami navedemo v pričakovanju vseh ugovorov – v tolikšni meri, kot je to možno.« [3]

Zato je potrebno, da »smo predhodno povsem uredili element mišljenja znotraj nas« – »da smo ga v celoti dokazali vnaprej – kolikor je to časovno izvedljivo« [4] – preden se pojavimo v javnosti z našimi razlagami stvari ali pojava. Kajti le v takšnih primerih, ko »se počutimo dolžni, da najprej dokažemo vse stvari, ki jih izrečemo – ko imamo primeren nadzor nad vsemi našimi besedami« [5] – le takrat razvijamo naš čut za resničnost na tak način, ki ustreza zahtevam sedanje dobe.

Pričakovali bi lahko, da se vsaj člani antropozofskega gibanja zavedajo, da »mora antropozof pridobiti med mnogimi drugimi sposobnostmi, ki jih je potrebno pridobiti, tudi duševno razpoloženje, da se lahko k zadevam sveta pristopi iz mnogih vidikov in iz mnogih različnih strani« [6] – preden lahko trdimo, da nekaj zares poznamo. To je pomembno za našo sposobnost oblikovanj osebnih zaključkov in sodb, kadar smo v vlogi opazovalcev družbenih dogajanj. Vendar pa je to absolutna nujnost za vse tiste, ki predstavljajo plodove njihovega raziskovanja javnosti.

Kajti »nezaslišano veliko je odvisno od tega, ali bo obstajalo dovolj ljudi, ki razumejo,« da bo v sedanji dobi in »v mnogih prihodnjih tisočletjih odločilno, da ljudje razvijejo občutek odgovornosti do misli, ki jih pridobijo in dojamejo.« To pomeni, da »nam sposobnost mišljenja ni dana z namenom, da oblikujemo misli z nepotrebno naglico, temveč raje zato, da lahko preiskujemo. Mišljenje se mora smatrati kot proces, ki lahko ostane dolgo časa na stopnji iskanja ustrezne oblike. Mi moramo izražanje misli odložiti na pozneje, vse dokler ne prevzamemo odgovornosti za dejstva – dokler nismo dejstva obrnili in preudarili ter pogledali na njih iz vseh strani.« Samo s pomočjo takšnih doslednih priprav lahko naše mišljenje »doseže stopnjo, ko je v vsakem primeru prikladno, da se ga sporoči« [7] drugim ljudem.

Drugi osnovni pogoj je potreba
po poznavanju metod raziskovanja

Morda ste tudi vi sami opazili, da v mnogih primerih, ko avtorji predstavljajo znanstvena ‘dejstva’, ni podane nobene razlage o tem, kako so prispeli do njihovih zaključkov. Niti niso podane razlage o metodah eksperimentov, s katerimi naj bi bilo dokazano to, kar trdijo glede vzrokov infekcijskih bolezni in načinih preprečevanja zdravljenja. In v redkih primerih, ko so opisani postopki poskusa, tega ni lahko razumeti zaradi uporabe znanstvenega žargona, ki je razumljiv samo ‘posvečenim’, ki delujejo na specifičnem področju znanosti. V vseh teh primerih ni možno zanesljivo vedeti, ali so trditve resnične ali so zgolj hipoteze, ki so bile sprejete kot dejstva s strani znanstvenikov. [8] To postavlja ljudi v situacijo, da se odločajo na osnovi njihovih osebnih nagnjenj in ne na osnovi dejstev, ki se jih lahko odkrije s pomočjo objektivnih postopkov medicinskih raziskav.

To je še posebno problematično, ko se govori o stvareh, ki se dogajajo na celičnem in molekularnem nivoju znotraj živih organizmov. Kajti zavedati se moramo, da obstajati dve področji, kjer uporaba metod raziskovanja materialistične znanosti ni več možna. Ena meja se pojavi takrat, ko se raziskuje stvari v vesolju s teleskopi in drugimi napravami; v tem primeru so stvari tako neznansko daleč, da lahko znanstveniki trdijo, karkoli hočejo, vendar pa mi nimamo nobenih sredstev, da bi preverili, kaj se tam resnično dogaja. In enak problem obstaja, kadar se raziskuje področje obstoja, kjer so stvari tako majhne, da jih ne moremo ‘videti’ niti z najbolj močnimi mikroskopi. To je področje atomov in molekul, med katere spadajo tudi virusi. V vseh teh primerih ne moremo razlikovati med nespornimi dejstvi in med predpostavkami, ki se jih smatra za ‘dejstva’.

Poleg teh dveh prostorskih omejitev materialističnega raziskovanja obstaja tudi meja pri raziskovanju živih organizmov. To je razvidno iz dejstva, da je med največjimi izzivi sodobne znanosti njeno prizadevanje, da bi razumela procese, ki prispevajo k pojavom bolezni, staranja in smrti. Prav zaradi tega razloga »je težko uskladiti to, kar imenujemo življenje, s pojmom, ki ga ima o njem materialistični zdravnik. Samo nekdo, ki s pomočjo intuicije ve, kaj je življenje, lahko dejansko prispe do razumevanja življenja. In nekdo, ki mu to uspe, ve tudi, da je učinkovanje kemičnih in fizičnih zakonov v človeškem telesu nadzorovano z nečim,« kar se težko opiše z zemeljskim jezikom. »To se lahko prepozna samo s pomočjo intuicije. Zdravnik ne more priti do tega spoznanja, preden on sam ne postane drugačna oseba. Z določenim šolanjem mora pridobiti pojme in nato uvid v način delovanja našega eteričnega telesa. Običajni razum oz. običajni človeški intelekt je nesposoben razumeti duhovno; takoj, ko bi moral napredovati do višjih področjih, nas pusti na cedilu. Zatorej je vse na medicinskem področju, kar je brez intuicije, samo razpravljanje; na tak način se ne more nihče ukvarjati z realnostjo.« [9]

Kdorkoli je pozoren na ta problem, lahko opazi v medicinski literaturi pomanjkanje ustreznih pojmov in idej, ki bi omogočile raziskovalcem prepoznati delovanja nadčutnih teles v živih organizmih. Prvo med njimi je eterično telo, brez katerega ne more obstajati noben živ organizem. In brez poznavanja narave in funkcij eteričnega telesa, »je nemogoče – ko odkrijemo dve celici enake oblike – zaključiti iz njune zgradbe, da so istovetne v njuni notranji funkciji. Potrebno je poznati celotno povezavo dejstev,« ki so vplivali na razvoj obeh celic. »Zaradi tega je moderna celična fiziologija, ki pričenja s preiskovanjem notranje zgradbe celic, na napačni poti. Nikoli ne more zunanji videz dokazati notranjo naravo stvari.« Zaradi tega so znanstvene razlage o dogajanjih v človeškem organizmu v veliki meri zgolj predpostavke, ki so postale sestavni del uradnih materialističnih razlag, v katere njihovi privrženci ne dvomijo več. Lahko se samo vprašamo, koliko časa bo potrebno, preden bodo prepoznali, da »je vsa naša moderna teoretična znanost stvaritev fantazije, ki je prišla v obstoj s kombinacijami zunanjih dejstev in zgolj z upoštevanjem njihovih zunanjih videzov.« [10]

V sedanji fazi človeškega razvoja je absolutno potrebno, da ljudje razumejo same metode opazovanja in spoznavanja, ki naj bi dokazale to ali ono trditev raziskovalcev. Sam Steiner je nadrobno opisal na številnih mestih v njegovih objavljenih delih metode raziskovanja in spoznavanja, ki jih je uporabljal in katere bi morali uporabljati vsi ostali duhovno-znanstveni raziskovalci, če hočejo priti do resničnega poznavanja katere koli tematike, ki jo preučujejo. [11] To pomeni, da ne smemo nikoli trditi ničesar, brez da bi navedli dokaze in razlago o tem, kako smo do našega zaključka prispeli. »Mi imamo zanesljive znanstvene rezultate samo zaradi tega, ker imamo takšno raziskovanje, s pomočjo katerega lahko vsak človek ob katerem koli času preveri rezultate. Danes ima človek prav, če hoče preveriti vse,« [12] karkoli trdi kateri koli strokovnjak, ki deluje na tem ali onem področju znanstvenega raziskovanja, vključno z duhovno-znanstvenim raziskovanjem.

Osnovni principi duhovno-znanstvenega pristopa k raziskovanju

V obdobju, ko sem izvajal predavanja o prehrani in kasneje, ko sem pripravljal mojo spletno stran Nova kultura prehranjevanja sem sledil osnovnim principom duhovno-znanstvenega raziskovanja, ki jih je opisal Steiner na različnih mestih v njegovih knjigah in predavanjih.

Vsak, ki se bolj resno ukvarja s perečimi vprašanji prehrane, lahko opazi obstoj veliko prehranskih šol z različnimi prehranskimi navodili, ki pogosto nasprotujejo druga drugi. Česta posledica tega stanja na področju prehrane je zmedenost med tistimi, ki želijo najti najbolj ustrezno prehrano za njih same. To, kar je posebna značilnost antropozofskega pristopa k prehrani, pa je, da omogoča razumeti, zakaj obstaja tako veliko različnih prehranskih šol in zakaj si nasprotujejo. Kajti »duhovna znanost ne podaja pravil, temveč želi le pojasniti, kakšne so stvari v resnici. Ne zavzema se za ta ali oni način prehrane – kar v resnici počne, je, da ljudem omogoči razumeti kakršenkoli način prehrane. Potem lahko vsak uredi svoje življenje tako, kot sam hoče, skladno s temi velikimi zakoni obstoja.« [13]

Priprava te spletne strani je bila velika šola, kako lahko vsak, ki uporablja principe raziskovanja, ki jih je podal Rudolf Steiner, pride do takšnega poznavanja zapletenih vprašanj prehrane, ki ne vodijo do enostranskih stališč ali do zmedenosti glede izziva, kako ločiti med tem, kar velja za vse ljudi in kaj le v specifičnih primerih.

Ta pristop pa ni uporaben samo na področju prehrane; ta pristop se lahko uporablja na katerem koli področju raziskovanja. Tu so štiri od Glavnih lastnosti duhovno-znanstvenega raziskovanja:

Duhovni znanstvenik mora najprej predstaviti širši pogled na dejstva in realnosti življenja ter se šele nato lotiti preučevanja podrobnosti.
Duhovni znanstvenik ne želi uporabljati standardov simpatije ali antipatije, temveč želi brez predsodkov razumeti vse, kar obstaja v človeškem življenju in v duhovnem svetu.
Duhovni znanstvenik ne podaja definicij, temveč opisuje raznovrstne lastnosti stvari, bitij in pojavov s ciljem, da se prispe do njihovega resničnega razumevanja na osnovi povezovanja pravilnih pogledov, ki so posledica različnih perspektiv. [14]
Vse ideje in razlage, ki jih podaja duhovni znanstvenik, se lahko preverijo s pomočjo nepristranskega inteligentnega razmišljanja in s primerjavo z dejstvi življenja.

Te metode raziskovanja sem uporabljal tudi pri raziskovanju različnih vidikov ‘pandemije korone’. Plodovi mojega raziskovanja so na voljo v štirinajstih člankih. Iz njihove vsebine se vidi, da so v njih obravnavani mnogi vidiki te družbeno-zdravstvene krize, ki jih številni drugi raziskovalci (vključno z nekaterimi antropozofskimi) niti ne omenjajo. [15]

Poleg tega lahko vidite, da večina člankov napisana tako, da bralci nimajo potrebe, da bi bili seznanjeni z ezoteričnimi vidiki ’pandemije korone’. [16] Edini razlog za to je, da sem hotel doseči širšo publiko in ne le tiste člane antropozofskega gibanja, ki so oz. bi morali biti seznanjeni z duhovnim ozadjem takšnega pojava, kot je bila ’pandemija korone’.

Glavni motiv za moje pisanje je bila potreba, da se odzovem na enostransko in zelo pomanjkljivo videnje ‘pandemije korone’ s strani antropozofskih zdravnikov in nekaterih drugih antropozofov, ki so zavzeli stališče v korist cepljenja proti t.i. ‘Covidu-19’. Seveda pa je obstajalo tudi dovolj antropozofov, ki so bili sposobni prepoznati, da so moji »članki o različnih vidikih pandemije korone pravi primeri duhovnega raziskovanja,« ki ljudem lahko pomagajo prepoznati delovanje zla. Zatorej lahko »upamo, da bodo ljudje v antropozofskem gibanju začeli prepoznavati, kaj se dejansko dogaja.« [17]

Zavedanje o tem, kaj se dejansko dogaja, pa bo možno doseči med člani antropozofskega gibanja le takrat, ko bodo vsi antropozofski duhovni raziskovalci uporabljali metode in principe raziskovanja, ki jih uporabljal sam Steiner v vsem njegovem delovanju. [18] Kajti brez dogovora o tem, katere so metode duhovno-znanstvenega raziskovanja, ne moremo govoriti o duhovni znanosti. Namesto tega nam ostanejo samo različna mnenja in sistemi verovanja.

Duhovna znanost nam omogoča, da postanemo
sposobni kritizirati delovanje strokovnjakov

V obdobju ’pandemije korone’ so se mnogi čudili, zakaj obstaja tako veliko ljudi, ki »imajo nagnjenje, da se odrečejo njihovemu občutku svobode in podležejo okovom javnega mnenja.« Razlog za ta pojav je razkril Steiner v njegovem predavanju, kjer je opisal duhovno poreklo in naravo ‘javnega mnenja’. V njem je razložil, da je »popolnoma nemogoče, da lahko znotraj sveta javnega mnenja še vedno obstaja neodvisno razsojanje« – to je sposobnost oblikovanja sodbe, ki temelji na dejstvih in objektivnem preverjanju vseh možnih dejavnikov, ki pripevajo k pojavu zdravstvene ali družbene krize. Kajti »javno mnenje ima manjšo vrednost, kot jo imajo sodbe, ki jih lahko doseže posameznik na poti razvoja« njegove osebnosti. Steiner je tudi napovedal, da »bodo bili ljudje v prihodnosti še bolj izpostavljeni pritisku javnega mnenja«, kot so bili v njegovem času, in obenem razkril, da je učinkovita obramba proti temu pritisku razvoj večje notranje moči v ljudeh, kar bo »možno samo s pomočjo duhovne znanosti.« [19]

Mnogi ljudje, ki so bili soočeni z raznovrstnimi pogledi, mnenji in sodbami o medicinskih vidikih t.i. ‘pandemije korone’ – še posebno, kadar so jih izražali laiki – se bi strinjali z naslednjim ugovorom: »Vi niste usposobljeni, da izrazite mnenje o tem, kar dandanes uradno izjavljajo strokovnjaki. Samo upoštevajte, koliko se morajo naučiti študenti medicine!« [20] In po končanem študiju potrebuje vsak od njih še več let praktičnih izkušenj, preden se lahko smatra za strokovnjaka na določenem področju medicine.

Vendar pa bi bili v primeru, če bi bil to absolutno veljaven princip, pod popolno avtoritarno vladavino medicinskih strokovnjakov – brez kakršne koli pravice, da bi ocenjevali kakovost njihovega dela, ki ima tako velik vpliv na naše zdravje, kadar potrebujemo njihovo pomoč. Duhovna znanost je sposobna preseči to resnično življenjsko nasprotje s tem, da izpostavi, da »moramo dovoliti strokovnjakom, da ustvarjajo, vendar pa moramo biti sposobni, da jih kritiziramo. In to sposobnost oblikovanja sodbe ne bomo dosegli s pomočjo specializacije, temveč le s pomočjo vsestranskega izobraževanja naših moči razumevanja in naše sposobnosti razsojanja. Vendar tega ne bomo nikoli razvili preko strokovnega znanja v neki določeni veji znanosti, temveč zgolj preko vse-obsegajočega poznavanja duha,« [21] ki ga omogoča antropozofska duhovna znanost.

To je še posebno pomembno za sedanjo dobo, ko je glavna naloga človeštva, da razvije etični individualizem. Zaradi tega moramo vedeti, da »tvorba pojmov in predstav, ki so potrebne in svojske za duhovno znanost, nas ne bo usposobila, da postanemo strokovnjaki v kateri koli posamezni sferi, temveč nam daje moč razsojanja.« Ta nam bo »omogočila, da uporabljamo naše razsojanje, ko smo soočeni s prisotnostjo avtoritete. Mi ne bomo imeli strokovnega znanja, toda ko v določenih primerih strokovnjak deluje na osnovi tega, kar ve, bomo bili sposobni oblikovati o tem našo lastno sodbo.« [22]

Iz antropozofske perspektive je znanje edini vir tega, kar nam »omogoča in pospešuje svobodo in neodvisnost našega mišljenja. Duhovna znanost nas morda ne bo usposobila, da vstopimo v medicinski stan, vendar pa nas bo v primeru, ko lahko razumemo realnosti duhovne znanosti, usposobila oblikovati pravilne sodbe o rezultatih medicine v javnem življenju« [23] ali o katerem koli drugem vidiku moderne medicine, ki ima učinek na kakovost našega življenja.

Vse to je možno, ker »se duhovna znanost počuti intimno povezana z najbolj praktičnimi področji življenja in, kadar se primerno uporablja, daje največji pomen dejstvu, da doživlja mišljenje – najbolj zanesljiv vodič – dejanski razvoj v resničnem praktičnem življenju.« V ta namen »duhovna znanost ne bi smela biti nekaj, kar lebdi nezemeljsko in oddaljeno od sveta kjerkoli v utopični deželi in hoče odtegniti človeka od običajnega vsakdanjega življenja. Namesto tega bi morala biti nekaj, kar lahko služi našemu življenju z vsem, kar mislimo, delamo in občutimo v vsakem trenutku.« [24]

Vsak človek z zdravim razumom in osnovnim občutkom za resnico lahko opazi, da živimo v času, ko je širjenje neresnic, ki odvračajo pozornost od resničnih problemov, postalo splošna praksa v medijih, med politiki ter predstavniki medicinskih organizacij. To je razvidno iz nenehnih ponavljanj določenih fraz – kot so »zaupajte znanosti« ali »znanost je odločena glede cepljenja« – medtem ko se niti ne omenja vse dostopne evidence o izjemnem obsegu korupcije znanosti, ki prihaja na plan prav po zaslugi ’pandemije korone’. Zaradi tega razloga potrebujemo pogumne ljudi, ki so sposobni kritizirati strokovnjake – tako tiste, ki so podkupljeni, kot iste, ki so ’začarani’ z enostranskim materialističnim videnjem sveta.