Vsak človek ima notranjega zdravnika, ki si stalno prizadeva za ohranjanje zdravega ravnovesja med duhovnimi dejavnostmi pridobivanja znanja in zemeljskimi dejavnostmi gibanja in preobražanja snovi. Ta notranji zdravnik je ritmični sistem, ki posreduje med nasprotujočimi procesi razgradnje in izgradnje, ki morajo delovati znotraj mej zdravega ravnovesja. Vse, kar človek počne, občuti ali razmišlja, ima učinek na te procese. Zatorej je izjemno pomembno, da podpiramo naš ritmični sistem s tistimi dejavnostmi in snovmi, ki pripevajo k zdravemu ravnotežju, ne pa s takšnimi, ki povzročajo neuravnovešenosti, ki tlakujejo pot k pojavu bolezni.
Antropozofska duhovna znanost prepoznava v človeku obstoj treh fizioloških sistemov, ki izvajajo zelo specifične naloge v človeškem organizmu: [1]
Razlog za povezavo metaboličnega sistema in udov se lahko prepozna v dejstvu, “da je metabolizem bolj živahen, kadar so udi dejavni.” [2] To pomeni, da imata oba opravka z gibanjem; v prvem primeru imamo notranje gibanje prehranskih snovi, v drugem primeru pa gibanje udov.
Čeprav smo s to delitvijo prispeli do treh različnih sistemov, se moramo zavedati, da “ti trije organizmi delujejo drug v drugega. Lahko rečemo, da ima organizem živcev in čutil svojo glavno dejavnost v glavi, vendar je v funkcionalnem smislu celotno človeško bitje do določene mere glava. In enako lahko rečemo za druge sisteme, za ritmični organizem in za tistega, ki vključuje trup, ude in presnovne dejavnosti.” [3]
Ampak duhovna znanost se ne ustavi pri tem. Zato ker “si povsod prizadeva za celovit pogled, mora zgraditi tudi most med telesnim ustrojem na eni strani in duševnim življenjem na drugi. Resnično poglobljeno raziskovanje človeške narave je sposobno zgraditi most med zunanjo organizacijo človeka in tem, kar človek razvija v svojem notranjem življenju s pomočjo samozavedanja. V današnji znanosti takšen most navadno ni zgrajen ali pa je zgrajen zelo neustrezno.” [4] V nasprotju s tem pa duhovna znanost potrjuje, da “imamo prav, da takrat, ko opisujemo področje zavesti, ki je odvisno od naše telesne organizacije, le-tega razdelimo na miselno predstavljanje (mišljenje), na čustveno doživljanje in na voljo.
V procesih živčnega sistema – skupaj z njihovimi podaljški v čutilne organe na eni strani ter v notranjo organizacijo telesa na drugi strani – lahko najdemo telesne dvojnike duševnemu elementu miselnih predstav. Tako kot mora človek povezati miselne predstave z dejavnostjo živcev, mora čustveno doživljanje povezati z življenjskim ritmom, ki ima svoj sedež v dejavnosti dihanja in je združen z njim. Pri tem se moramo zavedati, da moramo slediti ritmu dihanja v vsem, kar je povezano z njim tudi v najbolj obrobnih delih naše organizacije. Šele takrat, ko človeku to uspe, bodo izginila vsa tista nasprotja, ki se sprva pojavijo, ko se čustveno doživljanje in ritem dihanja povežeta skupaj. To kar se nam najprej zdi protislovno, se skozi poglobljeno preiskovanje izkaže kot dokaz tega odnosa. Človek mora zgolj videti v pravi luči fiziologijo ritma dihanja in bo tako prispel do vsestranskega priznanja sledeče izjave: Duša ima izkušnje čustvenega doživljanja tako, da vzame za podlago ritem dihanja na enak način, kot se pri miselnih predstavah duša opira na živčne procese.
In na podoben način lahko človek ugotovi, da ima volja svojo podlago v procesih presnove. Tudi v tem primeru moramo v našo raziskavo vključiti vse pripadajoče razvejanosti in podaljšanja presnovnih procesov na celotni organizem. Tako kot se ob prikazu miselne slike pojavi živčni proces, na osnovi katerega se duša zave svoje miselne predstave – in prav tako kot se takrat, ko nekaj občutimo, spremeni ritem dihanja, s pomočjo katerega se pojavi v duši čustvo – na enak način se, ko nekaj hočemo, zgodi presnovni proces, ki je telesna podlaga za to, kar se v duši doživi kot hotenje oz. volja.” [5]
Tridelna delitev človeške narave predstavlja izhodišče za mnoge uvide v številne povezave do treh osnovnih sfer človeških dejavnosti:
Dandanes, ko smo soočeni z moderno epidemijo bolezni, je izjemnega pomena, da se začenjamo zavedati notranjega vira zdravljenja. Ampak v ta namen “moramo postati notranje gibčni; potem lahko pravilno prepoznamo te tri člane človeške organizacije in kako le-ti delujejo skupaj, da ustvarijo zdravo ravnotežje. Potem se tudi naučimo prepoznati, kako motnja v tem ravnotežju vodi k vsakovrstnim boleznim, in na živ način razlikovati med vzroki za zdravje in bolezen v človeškem življenju.” [6]
Bistveno je, da se zavedamo, da se znotraj človeka srečujejo ter vplivajo drug na drugega trije svetovi: fizični, duševni in duhovni svet. Še bolj pomembno je, da smo sposobni razlikovati tri vrste zakonov, ki vladajo na teh treh področjih obstoja. Zatorej pravo izobraževanje ali pravo prehranjevanje ali “prava medicina lahko obstaja le, če prodre do znanja, ki zaobjame človeka z vsemi tremi deli – s telesom, z dušo in z duhom.” [7] Kajti “procesi bolezni in zdravja se nenehno odvijajo v človeškem organizmu in vse, kar oseba naredi ali je vodena, da stori, učinkuje na te procese.” [8] In na te procese ne učinkuje le to, kar človek počne, temveč tudi to, kar občuti in misli. Potemtakem je odločilnega pomena, da si zapomnimo, da ima vse učinek na človeka – ali je to dejavnost, ki jo izvajamo, ali snov, ki jo sprejmemo vase preko dihanja ali kože ali v obliki zdravila ali hrane.
Kako lahko potem ločujemo med procesi bolezni in zdravja? V ta namen moramo vedeti, da “sile, ki izgrajujejo človeka in ki povzročijo njegovo rast ter proces prehranjevanja, človeka ne pripeljejo do stanja, v katerem bi lahko občutil in mislil. Ravno nasprotno, v organizmu se mora nekaj uničiti, da lahko občutimo in mislimo.” [9] Ti procesi razgradnje so povsem normalni, zato ker naše telo ni izgrajeno le enkrat in ostane za vselej enako, temveč se stalno prenavlja. In “tako kot jemljemo snovi vase, jih tudi nenehno izgubljamo navzven. Na primer, samo pomislite na svoje nohte in lase. Začenši s tem lahko zlahka opazujemo, kako človeško telo nenehno izgublja snovi in se popolnoma obnovi v obdobju približno sedmih let.” [10] To prenavljanje je rezultat vzajemnega sodelovanja gornjega in spodnjega sistema z njunimi nasprotujočimi procesi razgradnje in izgradnje, ki morajo delovati znotraj meje zdravega ravnovesja. Dejansko so ti procesi vir stalnih manjših nepravilnosti, ki “se odvijajo povsod v človeškem organizmu; in vse to se privede v ravnovesje s pomočjo ritmičnih procesov.” [11]
Potemtakem so procesi bolezni tisti, ki resno prekoračijo njihov zakoniti obseg delovanja, medtem ko so procesi zdravja isti procesi, ki ostanejo tam, kjer morajo biti, in ki se odvijajo v pravilnih ritmih. Kajti v človeškem bitju ne obstaja ničesar, kar ni potrebno, če deluje ob pravem času na svojem pravem mestu. In sistem, ki skrbi za to, je ritmični sistem. “Dejansko je cel ritmični sistem doktor,” [12] zato ker vzpostavlja dinamično ravnotežje med dvema nasprotnima sistemoma, ki predstavljata dva različna svetova – duhovni svet zgoraj in fizični svet spodaj. Potemtakem lahko prepoznamo ritmični sistem kot zdravilni sistem. Ta “ritmični sistem je posrednik med kozmičnim in zemeljskim v človeku.” [13] In “prav tako kot poteka življenje rastline in živali v njihovi zunanji obliki ritmično, prav tako poteka življenje fizičnega telesa. Srce bije ritmično, pljuča dihajo ritmično, in tako dalje. Vse to se odvija ritmično, zato ker je tako urejeno s strani višjih duhovnih sil oz. s pomočjo modrosti sveta.” [14]
Če hočemo vse to resnično dojeti, bi nam moralo biti povsem jasno, da “se naše moči razumevanja in sposobnosti razsojanja ne morejo razvijati s pomočjo strokovnega znanja v posamezni veji znanosti, temveč le preko vseobsegajočega poznavanja duha. Tvorba pojmov in predstav, ki so potrebne za duhovno znanost in so svojske zanjo, nas ne usposobi, da postanemo strokovnjaki v kateri koli posamezni sferi, marveč nam daje moč razsojanja” [15] o čemerkoli, kar vpliva na naše bitje.
Slika tridelne narave človeka tvori podlago za delovanje učiteljev, zdravnikov, raznovrstnih terapevtov, in kuharjev. Ta slika prav tako pomaga kmetovalcem in ljudem, ki predelujejo in pripravljajo hrano, da razumejo, zakaj je kakovost hrane tako zelo pomembna za dobrobit ljudi, ki jo uživajo. Kajti če želimo izboljšati zdravje ljudi, potrebujemo sodelovanje učiteljev, umetnikov, zdravnikov, terapevtov, kmetovalcev, kuharjev, pekov in ostalih predelovalcev hrane s ciljem podpiranja in spodbujanja sil notranjega zdravnika ljudi. To bo resnično celostna zdravstvena oskrba, ki bo služila vsem trem članom človeškega ustroja – telesu, duši in duhu – na najprimernejši in najuspešnejši način.
OPOMBE