Globalna epidemija bolezni moderne civilizacije
Brane Žilavec, 22. november 2021
V časih, v katerih živimo sedaj, lahko pogosto slišimo svarila o bližajočem se koncu človeštva. Med najbolj ‘popularnimi’ so: konec naše civilizacije zaradi velikega meteorja, ki bo zadel Zemljo; propad človeštva zaradi preobljudenosti in izčrpanja naravnih virov; sproženje vojne med ZDA in Rusijo, ki bo vodila do atomskega uničenja sveta. Moj notranji odziv je vedno enak: »Da, ti scenariji niso povsem izključeni. Toda, ali ni najbolj verjetni scenarij ta, ki se nanaša na dramatično naraščanje bolezni po celem svetu? Kajti če se bo to naraščanje nadaljevalo z nezmanjšanim tempom, bo to slej ko prej pripeljalo do stanja, ko ne bo dovolj zdravih ljudi, ki bodo sposobni skrbeti za VSE tiste, ki bodo BOLNI!« Verjetno si ni težko predstavljati vse negativne posledice takšnega razvoja, če se ga ne bo pravočasno zaustavilo. [1]
Realnost apokaliptičnega obsega naraščajočega števila bolezni
Če si ogledamo dostopne statistike o raznovrstnih oblikah bolezni na globalnem nivoju ali v posamičnih državah, ne bomo prispeli do prijetne slike. Na primer, »leta 2015 je bilo predvideno, da obstaja 422 milijonov in 700 tisoč primerov BOLEZNI SRCA IN OŽILJA« [2] na celem svetu. »V Združenem kraljestvu je vsaditev srčnega spodbujevalnika ena od najbolj pogostih vrst operacije srca, ki se jo izvaja, z veliko tisoči srčnih spodbujevalnikov, ki se jih vsadi vsako leto.« [3] En bolnik, ki je prejel srčni spodbujevalnik, je po operaciji napisal: »V času tridesetih minut sem se pridružil naraščajoči armadi ljudi s srčnim spodbujevalnikom – okoli 388.000 ljudem se jim ga vsadi vsako leto samo v tej državi. To je na leto več, kot je prebivalcev Bournemoutha.« [4] To je bilo v letu 2005 v Veliki Britaniji s 60 milijoni prebivalcev.
Vzemimo drugi primer. »V letu 2018 je bilo 17 milijonov novih primerov RAKA na celem svetu. Štiri najbolj pogoste vrste raka, ki se pojavljajo na svetu, so rak pljuč, ženskih dojk, črevesja in prostate.« [5] Bodite pozorni, da to ni število vseh ljudi, ki imajo raka, temveč samo novi primeri raka v enem letu! Povrhu tega »je napovedano, da bo bilo od leta 2040 dalje v svetovnem merilu 27 milijonov in pol novih primerov raka vsako leto, če se trenutni trendi v pojavljanju glavnih vrst raka in rast prebivalstva prenesejo v prihodnost. To pomeni 61,7% povečanje v primerjavi z letom 2018.« [6]
Tretji primer je SLADKORNA BOLEZEN. »Leta 2019 je živelo približno 463 milijonov odraslih (20 do 79 let) s sladkorno boleznijo; leta 2045 bo to narastlo na 700 milijonov. Delež tistih s sladkorno boleznijo tipa 2 narašča v večini držav… Leta 2019 je sladkorna bolezen povzročila 4,2 milijona smrti in najmanj 760 milijard ameriških dolarjev v stroških zdravstvene oskrbe – kar je 10% skupne porabe za odrasle. Več kot 1,1 milijona otrok in mladostnikov živi s sladkorno boleznijo tipa 1« [7] – z napredujočo stopnjo sladkorne bolezni, ki zahteva terapijo z injekcijami inzulina. Ta tip sladkorne bolezni je bil v preteklosti običajen samo med odraslimi in starejšimi ljudmi.
Sedaj si oglejmo BOLEZNI PREBAVIL, kot so sindrom vnetja črevesja, sindrom razdražljivega črevesja, zaprtje, bolezen žolčnika, slaba prebava itd. Leta 2002 je bilo v Veliki Britaniji več kot 3 milijone obiskov zdravnika splošne prakse na mesec zaradi okvar prebavil. [8] Bolj nedavni podatki kažejo, da »je skoraj 86% vseh odraslih Britancev trpelo zaradi specifične motnje ali bolezni prebavil« [9] v obdobju od februarja 2015 do februarja 2016. To je okoli 3,4 milijona na mesec.
Ta krajši pregled moderne ‘apokalipse bolezni’, bomo končali z DEBELOSTJO, ki je – po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) – »nenormalna ali pretirana akumulacija maščob, ki lahko škodi zdravju.« Po poročanju WHO »se je debelost v svetovnem merilu skoraj potrojila od leta 1975. Leta 2016 je imelo več kot 1.9 milijarde odraslih (starejših od 18 let) preveliko težo. Od teh je bilo 650 milijonov debelih. Leta 2018 je imelo 40 milijonov otrok mlajših od 5 let preveliko težo ali je bilo debelih. Leta 2016 je imelo več kot 340 milijonov otrok in mladostnikov starih od 5 do 19 let preveliko težo ali je bilo debelih.« [10]
Lahko bi še dolgo nadaljevali s takšnimi vznemirljivimi statistikami, vendar bi moralo to, kar je podano zgoraj, zadostovati, da se prizna, da smo v sredini izjemne krize na področju oskrbe za človeško zdravje na svetovnem nivoju. Kajti temu medicinskemu sistemu je uspelo ustvariti družbo, kjer je normalno, da je človek bolan; kjer narašča število tistih, ki imajo dve, tri ali več bolezni; kjer so dojenčki in otroci diagnosticirani z boleznimi, ki so bile ne tako daleč nazaj običajne samo med odraslimi ali starejšimi; in kjer pandemija debelosti ne spodbudi vlad v državah celega sveta v akcijo za rešitev življenj – kar bi lahko naredili, če bi se zoperstavili tistim, ki služijo ogromne dobičke s prodajo slabe hrane (junk food), ki zaradi velike količine sladkorja in umetnih dodatkov povzroča podobne učinke zasvojenosti, kot jo imajo droge. Obstoj resne krize zaradi nenehnega naraščanja bolezni je razviden tudi iz naslednjega diagrama, ki prikazuje števila smrti na svetu glede na njihove vzroke: [11]
Skupno število vseh smrti v letu 2017 je bilo 56 milijonov. Če seštejemo vse bolezni in oblike podhranjenosti v gornjem diagramu, dobimo malce več kot 50 milijonov smrti. Vsi ostali vzroki – prometne nesreče, samomori, umori, utopitve, alkoholizem in uporaba mamil, vojne, požari, zastrupitve, izpostavitev skrajni vročini ali mrazu, terorizem in naravne nesreče – so povzročile ‘samo’ okoli 6 milijonov smrti. To pomeni, da je možnost, da umremo od bolezni več kot osemkrat večja, kot da umremo od vseh drugih vzrokov skupaj!
Lahko naredimo drug izračun. Ker je velika verjetnost, da se te številke niso zmanjšale v zadnjih letih, lahko 50 milijonov smrti zaradi različnih vrst bolezni in podhranjenosti razprostremo preko celega leta in tako pridemo do rezultata, da v povprečju umre vsak dan zaradi bolezni 137,000 ljudi. Ali ni to nekaj, kar bi moralo že davno nazaj sprožiti reševalno akcijo vseh politikov in medicinskih strokovnjakov, če jih resnično žene skrb za reševanje človeških življenj? In ne smo življenj, kajti vse te bolezni povzročajo velikansko količino trpljenja, ki bi bilo lahko zmanjšano in včasih celo odpravljeno, če bi obstajala pripravljenost za sodelovanje z vsemi, ki lahko prispevajo nekaj pozitivnega k ozdravljenju ljudi – ne le s tistimi, ki delujejo znotraj privilegiranega sistema alopatske medicine, temveč tudi z vsemi strokovnjaki komplementarne, tradicionalne in alternativne medicine.
Umetno napihnjeno število umrlih zaradi ‘koronavirusa’
Kot se lahko vidi v gornjem diagramu, je leta 2017 umrlo 3,91 milijona ljudi zaradi bolezni dihal, 2,56 milijona zaradi okužbe spodnjih dihal in 1,18 milijona zaradi tuberkuloze. [12] Skupaj je to 7,65 milijonov smrti zaradi različnih vrst bolezni dihal. Med temi je »2,56 milijonov ljudi umrlo zaradi pljučnice« [13] in vsako leto »umre med 290,000 in 650,000 ljudi zaradi gripe, oziroma ‘gripi-podobne bolezni’« [14] na svetu. Če primerjamo te številke umrlih s tistimi, ki so povzročile uvedbo masovne karantene na svetovni ravni in druge omejitve normalnega življenja zaradi pojava t.i. ‘nove bolezni Covid-19’, potem se lahko upravičeno vprašamo, zakaj se ti ukrepi niso vpeljali v preteklih letih. Dr Joel Kettner, profesor na univerzi Manitoba, bivši glavni inšpektor za javno zdravje v provinci Manitoba in zdravstveni direktor Mednarodnega centra za nalezljive bolezni, zastavlja enako vprašanje:
»Nikoli nisem videl ničesar podobnega, ničesar niti približno podobnega. Ne govorim o pandemiji, ker sem jih doslej videl 30, vsako leto eno. Imenuje se gripa. In ostale viruse bolezni dihal, o katerih ne vemo vedno, kaj natančno so. Vendar nisem nikoli doživel takšnega odziva in poskušam razumeti zakaj.« [15]
Če hočemo dobiti ustrezno sliko obsega sedanje ‘pandemije’ moramo pričeti s primerjavo 7,65 milijonov umrlih zaradi vseh vrst respiratornih bolezni v letu 2017 (kar je 630,000 umrlih na mesec) in 5,14 milijonov smrti, ki so jih uradno pripisali Covidu-19 v obdobju od 1. marca 2020 do 19. novembra 2021 (kar je 250,000 umrlih na mesec). [16] Tako lahko vidimo, da je število smrti, ki so pripisane Covidu-19 v vsakem pogledu znotraj povprečne letne stopnje smrti za vse bolezni dihal na svetovni ravni.
To je primerjava uradnih statistik umrlih zaradi Covida-19. Vendar pa so te številke povsem iluzorne, ker so Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Center za nadzor bolezni (CDC) in druge vladne in medicinske institucije v ZDA in Evropi ustvarile številne legalne ‘spodbude’, ki so omogočile poročila o naraščajočemu številu Covid smrti. Med njimi so: [17]
Če izberemo samo eno metodo, da se lahko katerega koli pacienta ‘s Covidom-19’ (to je oseba, ki je imela ‘pozitiven’ PCR test v obodju 4 tednov pred smrtjo) uvrsti na seznam ‘Covid smrti’, čeprav so trpeli zaradi več resnih sklerotičnih bolezni – in če upoštevamo, da na svetu vsak dan umre vsaj 130,000 ljudi zaradi raznovrstnih bolezni – lahko vidimo, da obstaja obilje ‘možnosti’, da se drži neobveščeno javnost v stalnem strahu pred ‘smrtonosno virusno boleznijo’ s pomočjo dnevnih statistik.
Dva primera ‘korona smrti’ iz držav z zelo različnima političnima sistemoma
Varljiva zanesljivost statičnih podatkov o prijavljenih smrtih, ki se jih pripisuje koronavirusu, je nazorno prikazana v primeru naslednje zgodbe o »starejšemu moškemu (starem okoli 77 let) z neobvladljivo sladkorno boleznijo, ki se je mnogo let zelo upiral jemanju njegovih zdravil in spremembi njegove prehrane. V teku teh let je zaradi sladkorne bolezni izgubil vid najprej v enem in nato v drugem očesu. Njegove ledvice niso delovale normalno. En dan se je zgrudil in so ga prepeljali v bolnišnico. Prej kot v 24 urah so odpovedale njegove ledvice, njegova pljuča so se sesedla in bolnik je prešel v stanje otrplosti in nato je umrl. Njegovi družini so sporočili, da je bil to ‘korona bolnik’, kar je bilo zapisano tudi v poročilu bolnišnice. Ta oseba ni bila pokopana kot običajen mrlič, temveč kot ‘korona’ oseba (brez običajnega muslimanskega rituala umivanja telesa in molitev). Družini so dali navodilo, da naj bo v karanteni najmanj 14 dni.« [19]
To se je zgodilo v Iranu. Ampak podobne stvari so se prav tako dogajale v drugih državah. To je očitno iz izredne podobnosti gornje zgodbe z naslednjo ‘korona’ smrtjo v Veliki Britaniji: »Moj svak je bil bolan že precej let. Težave je imel zaradi odpovedi delovanja ledvic in sladkorne bolezni. Trikrat tedensko je bil na umetni dializi in v zadnjih letih je bil velikokrat v bolnišnici. Jasno je bilo, da je trpel. Redno je jemal zdravila in se ni počutil dobro. 31. marca zvečer je bil sprejet v večjo bolnišnico v severnem Londonu, kjer so ga najprej zadržali v oddelku za nujno pomoč, nato pa je bil premeščen na oddelek za oživljanje in kasneje na intenzivno nego. Enkrat v tem času je bil verjetno testiran na koronavirus. O tem nismo gotovi, kajti ko je moja žena govorila z zdravnikom, se ta ni zdel prepričan o tem. Okoli 10. ure zvečer je zdravnik obvestil mojo ženo, da ni ničesar več, kar bi lahko storili zanj; moja razlaga je, da je bil premeščen v Modro cono (poseben oddelek za umirajoče) in vse terapije so bile zaustavljene. Zdravnik je dal jasno vedeti, da ne bo preživel do jutra. Moje žena ni mogla obiskati zdravnika ali videti svojega brata. Ta je umrl 1. aprila ob drugi uri zjutraj in njegove žena je sedaj sama doma v 14 dnevni karanteni. Ne vemo, kdaj bo pogreb, vendar pa so nam dali jasno vedeti, da lahko prisostvuje le nekoliko ljudi, ki se morajo držati zahtevane distance. Njegova mati in oče sta v tujini in se ne bosta mogla udeležiti pogreba njunega sina.« [20]
Ti dve zgodbi sta se zgodili v državah z zelo različnima političnima ureditvama in kulturnimi navadami. Ampak to, kar jima je skupno, je moderen sistem medicinske oskrbe, ki je do določene mere ‘neodvisen’ od države in je v skladu z mednarodnimi dogovori dolžan slediti navodilom in predpisom WHO.
Sistematična zloraba statističnih metod in izkrivljanja podatkov
Na osnovi vse dostopne evidence je jasno, da obstaja namera, da se umetno napihne število smrti, ki so pripisane pandemiji korone. En primer očitne manipulacije s statističnimi podatki se lahko najde v poskusu, da se pokaže javnosti domneven ‘uničujoč’ učinek Švedskega pristopa brez uporabe omejitev gibanja prebivalstva ipd. Prvi diagram, ki so ga prikazali mediji, prikazuje število vseh smrti na Švedskem od leta 1900 do 2020. Ta diagram prikazuje, da je leto 2020 (obdobje pandemije korone) drugo najslabše leto po letu 1918 (obdobje pandemije španske gripe). Vendar pa v primeru, ko vzamemo v poštev rast prebivalstva na Švedskem, dobimo precej drugačen diagram stopnje smrtnosti na število prebivalstva za isto obdobje. Ta diagram jasno prikazuje, da je število smrti v letu 2020 – z izjemo obdobja od leta 2014 do leta 2019 – pod številom letnih smrti na prebivalstvo od leta 1900 dalje!
Mansoureh Tajik, ki je strokovnjak na področju medicinskih statistik, je podal dober povzetek o nezanesljivosti sedanjih korona statistik: »Jaz govorim iz perspektive nekoga, ki deluje na tem področju mnoga leta in je dobro podkovan v tej stvari. To pomeni iz izobraževalnega in izkustvenega znanja nekoga, ki je zbiral, analiziral in razlagal podatke, zato da bi oblikoval in izvedel projekte, ki bi lahko morda zmanjšali stopnje bolehnosti in smrti zaradi infekcijskih in ostalih bolezni za ulomek oz. desetinko in za majhno število ljudi na tisoč ali sto tisoč prebivalcev.
Nadalje sem moral mnoga leta, en semester za drugim, učiti študente o metodah, pristopih ter analitičnih tehnikah o tem, kako razlikovati med navideznimi vzorci oz. modeli stvari (bolezni, smrti, strupi, patogeni itd.) in njihovih dejanskih vzorcih. Študentje so morali biti sposobni, da kritično preiskujejo, kako dognati, na primer, če obstaja neredna povezava med virusom in določeno boleznijo, ali če obstaja resnična povezava, ali če obstajajo dodatni faktorji in tako naprej.
V trenutnem stanju ‘pandemije’ vidim pred seboj serijo nesmiselno izvedenih in nesistematičnih zbiranj podatkov po volji avtorjev, nejasne in vprašljive postopke diagnosticiranja, lažno razvrščene smrti in podobno – vse to se uporablja za poudarjanje podatkov, števil in informacij s ciljem, da bi se predstavilo neke vzorce za resnične. Sprašujem se zakaj?
Poslušam dobro poznane ‘strokovnjake’ na tem področju (ki imajo povezavo z WHO, CDC, Nacionalnim inštitutom za zdravje in drugimi) in opazim lahko, kako poskušajo na zelo premeten način združiti Covid-19 z drugimi faktorji, drugimi števili in drugimi dogodki ter tako povečati to dejansko in obvladljivo infekcijsko bolezen v velikansko krizo svetovnega obsega – kar vsekakor ni. Spet se sprašujem zakaj?« [21]
Prav tako se lahko vprašamo: Zakaj smo v sedanji ‘pandemiji korone’ povsod izpostavljeni dnevnim statistikam o potrjenih primerih okužbe, o primerih prebolelih in o smrtih na svetovnem nivoju? Ničesar podobnega se ni dogodilo nikoli pred tem. To prinaša mnoga vprašanja, ki zahtevajo dobre odgovore, ki jih ne dobimo v medijih in od uradnih medicinskih ustanov in politikov.
Potreba po šolanju notranjega čuta za resničnost
s pomočjo duhovne znanosti
Če želimo izboljšati našo sposobnost prepoznavanja resnice, nam mora biti jasno, da »bistva antropozofije ni mogoče dojeti s pomočjo nekaj enostavnih pojmov ali teorije ali celo programa. V to morajo biti vpletene sile celotne duše.« Vedeti moramo, da »ima človek v njegovem srcu in duši že občutek za resnico, še preden lahko doseže najvišjo stopnjo razvoja.« To, kar je potrebno, je, da se z odprtim duhom posvetimo negovanju tega občutka za resnico, ter da se zavedamo, da »obstajajo v sedanjem času mnogi vplivi, ki nas odvračajo od naravnega občutka za resnico, ki je prisoten v globini naših duš.« Če bomo sposobni preseči vse predsodke, ki nas vodijo na stranpoti, potem bomo »sposobni občutiti resnico tam, kjer dejansko obstaja. Poštena kritika je potemtakem vedno možna, tudi če je nekdo zgolj na samem začetku poti za dosego« [22] spoznanja realnosti višjih svetov – ali pa tako zapletenih pojavov, kot je sedanja družbena, ekološka in zdravstvena kriza.
Če hočemo vedeti, kaj se dogaja v družbi okoli nas, ne smemo nikoli verjeti ničesar samo na osnovi zaupanja v avtoriteto, ki je vir informacije. To pomeni, da v sedanji dobi obstaja absolutna potreba, da »mora vsak posameznik postati tisti, ki postavlja vprašanja in ki prepriča samega sebe s pomočjo njegove najgloblje svobode razsojanja« [23] in preverjanja notranje složnosti argumentov in njihove skladnosti z dejstvi, ki so nam poznana. Samo na ta način se lahko osvobodimo od vseh dogmatičnih oblik religijskega ali znanstvenega verovanja. Celo, če nekdo »sliši besede duhovne resnice, se mora sam zase prepričati o njihovi resničnosti. Če želi sodelovati in biti aktiven v društvu in skupnosti, mora to narediti iz njegovih najnotranjejših srčnih pobud.« [24]
Mnogi ljudje »se počutijo na varnih tleh, kadar lahko računajo s pomočjo številk, kadar lahko dokažejo stvari s statistikami. Najprej ne obstaja ničesar, kar bi nasprotovalo številkam, zaradi vere, s katero se jim zaupa. Ampak kasneje lahko začnemo prepoznavati, kako ‘zanesljive’ so takšne številke! Priznati moramo, da so številke včasih sredstvo dokazovanja, vendar pa v primeru, če gremo v njihovo ozadje in raziskujemo bolj podrobno, pogosto opazimo stvari,« [25] ki niso v skladu z razlago, ki jo promovirajo avtorji statistik. Zatorej »moramo pristopiti k stvarem objektivno. Mi moramo doseči resničnost celo v najmanjših stvareh. Če nekdo ne zmore razviti nagnjenja do resničnosti v njegovi osebnosti, potem bo ta vedno dostopen za nevarnost, da se ga okuži oz. da podleže vplivu neresničnosti, ki živi v svetu« [26] okoli nas.
Potemtakem ne bi smeli predpostavljati, da imamo opravka z realnostmi, kadar poslušamo medijska poročila in uradne statistike, ki naj bi temeljile na t.i. ‘točni znanosti’. Kajti nekdo v ozadju lahko zlahka manipulira številke tako, da pokažejo želene rezultate. »Kdor ima čut za resničnost, ne more dobro uporabljati tovrstne statistične metode; le-te ne obetajo veliko. Vendar pa takšen čut za resničnost popolnoma primanjkuje modernim ljudem zaradi določene nuje v razvoju človeštva.« [27]
Zakaj je temu tako? »Človek je v starodavnih časih gledal ven v svet. S pomočjo vsega, kar je nosil znotraj njega, je opazoval razmerja in povezave v zunanjem svetu. On je oblikoval njegovo teorijo zvezd ven iz njegovega lastnega notranjega zvezdnega sistema. On je imel ‘čut za resničnost’ in ga je nosil v njegovih čutilih. Ta čut za resničnost je izginil v teku človeškega razvoja. Ta čut se bo moral ponovno razviti; moral se bo razviti v enaki meri od znotraj, kot se je v preteklosti od zunaj. Mi moramo dejansko gojiti to čut za resničnost v našem notranjem bitju s pomočjo šolanja, ki ga prejmemo preko duhovne znanosti; samo potem bomo bili sposobni, da ga razvijemo v zunanjem svetu. Če bo človek vztrajal na poti, na kateri se je razvijala moderna intelektualnost, bo na koncu precej nesposoben, da bi zaznaval, kaj se dogaja okoli njega.« [28]
V sedanjih časih obstaja mnogo ljudi, ki niso sposobni zaznavati, kaj se dogaja okoli njih. Na primer, nekateri ljudje mislijo, da ni možno, da bi vsi mediji lagali javnosti; in obstajajo drugi ljudje, ki so prepričani, da prispevajo k zdravju drugih ljudi, če se oni sami cepijo. In dodali bi lahko mnoge druge iluzije, ki jih gojijo drugače precej bistri ljudje. Toda vedeti je treba, da »se ravno zaradi prizadevanja za resnico – oziroma zaradi današnjega pomanjkanja prizadevanja za resnico – izjavljajo stvari, katerim se verjame v najširših krogih, čeprav niso ničesar drugega kot absolutna nasprotja resnice. V dobi, ko je možno, da se prilagodi resnico kateri koli vrsti antipatije, strasti ali instinktom, bo potrebno veliko napora, da se prebudi močan čut za resnico, ki lahko potem vodi do duhovnega življenja.« [29]
Lahko se vprašamo: »Zakaj je v sedanjem času resnica tako izkrivljena? Namen stvari, ki se izjavljajo, je, da se širi nejasnost in zmedo, zato da se odvrača pozornost ljudi od resnice. To je sedaj izjemno težavna usoda človeštva: da se ljudje ne občutijo dolžni slediti dejanski, pravi resnici in resničnosti, ki živi v dejstvih – prav zares se zdi, da je ravno nasprotno od tega začelo vladati svetu in to se bo v prihodnje dogajalo v vedno večji meri.« Številni dogodki in pojavi, ki se odvijajo na svetu v sedanjem času, so posledica izjemne neresničnosti. »Zaključek, ki ga moramo izvleči iz tega, je, da moramo še bolj temeljito vstopiti v dejstva, da moramo razviti čut, ki nas lahko vodi do tega, da prepoznamo na primernih mestih tiste stvari, ki lahko dejansko osvetlijo in razkrijejo to, kar je bistveno.« [30]
V današnji krizi je potrebno, da ne verjamemo ‘dejstvom’ o ‘globalni Covid apokalipsi’, o katerih poročajo običajni mediji. Če hočemo priti do bolj objektivne slike, se moramo poučiti iz drugih bolj neodvisnih virov. In celo v takšnih primerih moramo ostati kritični do te mere, da ne sprejmemo ničesar brez preverjanja in navzkrižnega preiskovanja dostopne evidence.
Predvsem drugim pa ne smemo hiteti z zaključki; namesto tega moramo biti posebno pozorni, da ločimo dejstva od tolmačenja dejstev ali manipuliranja z dejstvi. Seveda obstajajo poleg manipulacij in varljivih tolmačenj dejstev tudi dobra tolmačenja, toda celo v takih primerih lahko še vedno odkrijemo nekatere trditve, ki so netočne. To ni tako čudno, kajti v primeru sedanjih dogajanj imamo opravka z izjemno zahtevno tematiko pravih vzrokov za pojave človeške bolezni in z izjemno zapletenimi odnosi med mnogimi udeleženci v tej družbeni krizi.
Potemtakem »to, za kar se moramo prizadevati – če naj prihodnost vsebuje upanje – ne more biti ‘od tega sveta’. Seveda ta zahteva nasprotuje človeški ljubezni do udobja. Bolj prikladno je, da se stare navade vzpostavi za ideale in da se potem greje v gorečnosti čestitanja samim sebi; to je daleč bolj prijetno, kot pa reči: Velika odgovornost za prihodnost se mora prevzeti in to se lahko naredi le takrat, ko postane prizadevanje za duhovno znanje gonilna sila v človeštvu. Zatorej je dandanes Velika noč praznik svarila namesto, da bi bil praznik radosti.« [31]
In Velika noč v letu 2020 je bil skrajni praznik svarila z zapuščenimi mesti podobnimi mestom duhov, z zaprtimi prebivalci v njihovih domovih in z zaprtimi cerkvami, šolami, kulturnimi ustanovami, restavracijami, športnimi prostori itd. – to je z vsemi prostori, kjer se ljudje lahko srečujejo in imajo socialne stike. To je bilo jasno svarilo za vse, ki so sposobni videti, kaj se resnično dogaja na svetu, da je to, kar sedaj najbolj nujno potrebujemo, vstajenje novega, absolutno svobodnega duhovnega življenja človeštva.
Za dodatno perspektivo glej:
❖ Trije glavni krivci za sedanjo svetovno zdravstveno krizo
OPOMBE
