Spoznavanje kot spajanje dveh tokov svetovnega obstoja
Obča definicija spoznavanja je: "miselna dejavnost ali proces
pridobivanja znanja in razumevanja preko misli, izkušnje in čutil." [1] O
tem verjetno ne obstaja nobenega spora. Toda o tem, kako pridemo do
pravilnega razumevanja sveta, obstajajo številne razlage – dejansko je
celotna zgodovina filozofije zgodovina iskanja ustreznega odgovora na to
temeljno vprašanje glede narave človeškega spoznanja.
To ni tako presenetljivo, ko prepoznamo, da "je čista izkušnja zgolj
nekaj, kar stoji drug poleg drugega v prostoru in si sledi v teku časa, nič
drugega kot nepovezane samostojne entitete. Nobeden od objektov, ki
prihajajo in gredo, nima nobenega opravka s katerimkoli drugim (v vzročnem
smislu). Na tej stopnji je svet množica pomenske enakosti. Polž, ki s svojo
organizacijo pripada nižji stopnji, je enakovreden najbolj razvitim živalim.
Razlike med stopnjami organizacijske popolnosti postanejo za nas razvidne
šele, ko se miselno lotimo množice doživetih izkušenj in jih predelamo. To
kar se nam predstavlja skozi izkušnje, je neskončna količina samostojnih
stvari. Te posamezne stvari morajo biti seveda drugačne druga od druge; v
nasprotnem primeru se nam ne bi zdele kot neskončna nepovezana množica"
[2] čutnih zaznav.
To stanje si mnogi ljudje težko predstavljajo, saj "v praksi človek
nikoli ne doživi delitve med zgolj pasivnim zavedanjem 'neposredno danega'
in miselnim zaznavanjem tega. Mejo med 'danim' in 'znanim' je treba
ustvariti umetno"
[3] z namenom, da razumemo naravo spoznavanja. Stanje čistega zaznavanja
bi lahko doživeli le v primeru, če bi opazovali svet tako, da bi istočasno
iz naše zavesti odstranili vse misli.
Potemtakem moramo priznati "nesporno dejstvo, da se v svetu, ki ga
zgolj zaznavamo kot razprostrtega okoli nas, resnica ne more najti
neposredno. Če je opazovanje dejanskega sveta čutnih izkušenj izvedeno
objektivno in temeljito, pridemo do uvida, da ta svet, ki ga zaznavamo z
našimi čuti, ni popoln sam zase; do stanja polne resničnosti se ga lahko
privede samo s pomočjo nas samih." [4]
Zaradi tega dejstva so nekateri filozofi prispeli do naslednjega
zaključka: "Človek opazuje čutni svet in mu potem preko dejavnosti
njegovega duševnega življenja dodaja svet idej. Kot rezultat tega se mu
zdi, da mora biti ta idejni svet slika zunanjega sveta. Po drugi strani
pa on zaznava, da svet idej obstaja znotraj njega. Kakšen odnos lahko
obstaja med tem svetom idej, ki ga človek najde v sebi, in svetom zunaj
njega? To je bilo vprašanje in edini dogovor, ki so ga lahko našli, je
bil ta: S povezavo našega sveta idej z zunanjim svetom, ki ga zaznavamo,
ustvarimo resnico." [5]
Ampak ti filozofi so se motili. Kajti če bi imeli prav, potem "bi
bile uničene vse možnosti, da se prodre do resničnosti objektov – vse
možnosti za iskanje resnice, kajti resnica ne more obstajati, če se je
lahko ustvari le subjektivno," [6] s strani samega človeka.
Pot iz te zagate je naslednja: "Če preučujemo dejanje čutnega
zaznavanja z nepristranskim razumom, odkrijemo, da je to dejanje samo po
sebi nepopolno, da ni v nobenem primeru samozadostno. Mi ločujemo
dejanski svet v dva dela zaradi tega, ker smo bili rojeni in umeščeni v
ta svet. Res je, da imamo iz ene perspektive tu z nami celo vsebino
sveta. Toda zaradi načina, s katerim smo kot ljudje umeščeni v svet, mi
razdvojimo vsebino sveta v 'svet zaznav', ki se nam prikazuje od zunaj,
in v 'svet idej', ki se nam prikazuje iz notranjosti naše lastne duše.
Zaradi načina našega obstoja v svetu, je svet za nas ločen v svet zaznav
in svet idej. [7]
Kdorkoli smatra to ločitev kot absolutno in si reče 'Svet je tam
zunaj in jaz sem tu', ne bo nikoli sposoben združiti njegov idejni svet
z svetom zaznav. Prava rešitev problema je naslednja: Jaz gledam
svet
zaznavnih predmetov. Le-ta je povsod nepopoln: povsod nekaj primanjkuje.
Jaz prejemam neskončno število nepovezanih vtisov. Jaz sam sem z mojim
celotnim bitjem prišel v obstoj ven iz istega vesolja, h kateremu
pripada tudi ta svet zaznavnih predmetov. Zaradi tega jaz gledam vase in
vidim v sebi ravno to, kar primanjkuje svetu zaznav, namreč ideje in
odnose, do katerih prispe mišljenje. Jaz moram potemtakem preko mojega
lastnega bitja ponovno združiti to, kar se je zame – kot rezultat mojega
prihoda v svet – ločilo v dva dela. Jaz dosežem realnost s pomočjo
mojega lastnega napora.
Po zaslugi dejstva, da je moje lastno bitje rojeno v svet tako, kot
sem jaz, se je to, kar je dejansko eno, pojavilo ločeno v dva dela – v
to, kar je dano preko zunanjega zaznavanja, in v svet idej. S pomočjo
življenja in rasti in razvoja mojega bitja jaz združujem dva toka
resničnosti. V procesu pridobivanja znanja jaz sam dosegam resničnost.
Dejansko ne bi bil nikoli sposoben doseči samozavedanja, če ne bi preko
načina, s katerim sem vstopil v svet, ločil svet idej od zunanjega sveta
zaznavanja. Vendar pa ne bi mogel nikoli najti mostu do resničnega
sveta, če ne bi še enkrat privedel sveta idej, ki sem ga izločil v mojem
bitju, v soglasnost s tem, kar sploh ni resničnost brez sveta idej."
[8]
Odločilnega pomena je, da nam je jasno, da "je mišljenje organ
pojmovanja, ki zaznava miselno vsebino sveta. Naša zavest ni sposobnost
proizvajanja in shranjevanja misli, kot se na splošno predpostavlja,
temveč sposobnost zaznavanja misli in idej. Našega razuma si ni treba
predstavljati kot shrambo za ideje sveta, ki vsebuje znotraj sebe misli,
temveč kot organ, ki zaznava misli" [9] tako natančno in dosledno, kot
smo ga sposobni uporabljati v ta namen.
Vsa nesoglasja o naravi sveta so rezultat nepopolnih opazovanj in
nesposobnosti za temeljito preiskovanje sveta idej in načina, kako se
lahko ideje uskladijo z dejstvi obstoja. Kajti "naše mišljenje je
množica misli, ki so organsko stkane in povezane skupaj na najbolj
zapleten način. Vendar, ko smo enkrat prodrli v to množico misli iz vseh
smeri, ta množica spet postane harmonična celota. V njej so vsi elementi
povezani drug z drugim; obstajajo zaradi drugih; eden spreminja drugega,
ga omejuje, itd. V trenutku, ko naš um zasnuje ustrezne misli, se nam
naenkrat zdi, da se resnično stekajo skupaj in tvorijo celoto. Povsod v
območju realnosti najdemo medsebojne povezave; ta pojem se povezuje z
onim, tretji spet podpira četrtega, in tako naprej. Če, na primer,
najdemo v naši zavesti pojem 'organizem' in potem samo raziščemo naš
idejni svet, se srečamo z drugim pojmom 'sistematični razvoj, rast'.
Postane nam jasno, da ta dva pojma sodita skupaj; da predstavljata le
dva vidika ene in iste stvari.
Vendar to velja za naš celotni miselni sistem.
Vse posamezne misli
so del velike celote, ki jo imenujemo naš idejni svet. Ko se posamezna
misel pojavi v zavesti, ne moremo počivati, vse dokler je ne privedemo v
soglasje z našim preostalim mišljenjem. Katerikoli izoliran pojem je
anomalija oz. neresnica. Ko smo prispeli v to stanje duha, v katerem ves
naš miselni svet nosi značaj popolne notranje harmonije, smo s tem
pridobili zadovoljstvo, za katerim stremi naš um. Zdi se nam, da smo v
posesti resnice. Tako dojemamo resnico kot popoln sporazum in skladnost
vseh pojmov v naši posesti" [10] in njihove skladnosti z vsemi izkušnjami, ki jih srečamo v
našem življenju.
Na ta način "naša teorija spoznanja utrdi prepričanje, da je v
mišljenju posredovano bistvo sveta. Samo preko mišljenja se
manifestirajo razmerja med podrobnostmi vsebine sveta, tako v primeru
odnosa sonca do kamna, ki ga ogreje, ali odnosa človeka do zunanjega
sveta. Samo v mišljenju je podan tisti element, ki določa vse stvari in
njihova razmerja med enim in drugim." [11] Zaradi tega daje duhovna
znanost velik poudarek na potrebi po razvoju sposobnosti mišljenja za
vse tiste, ki hočejo prispeti do resničnega razumevanja narave stvari,
bitij in pojavov, ki obstajajo na svetu.
Vendar to ne pomeni, da ni potrebe za razvijanje sposobnosti
zaznavanja in opazovanja, kot tudi za vedno nove izkušnje, ki nam jih
omogočajo življenjske okoliščine. Nekdo, ki bi na primer na veliko
preučeval jabolka – njihovo poreklo, pridelavo, uporabo v prehrani itd.
– in ne bi obenem pojedel enega samega sadeža, ne bi mogel priti do
resničnega spoznanja narave jabolka. Tako kot s pomočjo posameznih
pojmov lahko pridemo do bolj popolne miselne slike tega, kar
raziskujemo, tako tudi izolirane zaznave barv, oblik, okusov, vonjev,
zvokov, itd. omogočajo bolj popolno izkušnjo tega, kar zaznavamo.
Tako lahko prispemo do zaključka, da "naše celotno bitje deluje na
takšen način, da elementi, ki sestavljajo realnost vsakega objekta ali
dogodka, prihajajo k nam iz dveh strani, s strani zaznave in s strani
mišljenja. Spoznanje je sinteza zaznave in pojma. Samo oba skupaj
sestavljata popolno stvar" [12] – oziroma bolj natančno rečeno,
spoznanje je sinteza vseh zaznav in razlag, ki nudijo ustrezne razlage
predmetov, bitij in pojavov, ki jih raziskujemo.
