Od simptomov do resničnih uvidov v družbena ozadja pandemije korone

Brane Žilavec, 4. julij 2020

To je malce spremenjena verzija članka objavljenega v reviji Svitanje, Pomlad/Poletje 2020.

V prvih mesecih tega leta smo bili priča seriji dogajanj, ki so sovpadali z obdobjem sezonske epidemije gripe, ko je po dolgem obdobju zimskega mraka človeški imunski sitem – poleg vseh nezdravih navad modernega življenja – še dodatno oslabljen zaradi pretežnega bivanja v zaprtih prostorih v zimskem času in posledičnega pomanjkanja sončne svetlobe. V tem času je v severni hemisferi naš dihalni sistem še dodatno obremenjen s povečano količino ogljikovega dvokisa zaradi minimalne zimske vegetacije. Vsakoletni rezultati te sezonske gripe so “okoli tri do pet milijonov primerov resne bolezni in okoli 290.000 do 650.000 smrti,” [1] predvsem starejših in tistih z različnimi vrstami kroničnih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, rak, sladkorna bolezen itd. – brez velike medijske pozornosti.

Toda to leto se je zgodilo nekaj, kar se ni zgodilo še nikoli prej. V marcu je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila globalno epidemijo Covida-19, nove oblike infekcije dihal, na osnovi “več kot 20.000 potrjenih primerov (okužbe) in skoraj 1.000 smrti v Evropski regiji.” [2] To je sprožilo veliko poplavo poročil množičnih medijev o apokaliptičnih posledicah te pandemije. Kmalu so vlade evropskih držav – ena za drugo – razglasile izredno stanje in zaprle meje, zaustavile mednarodna potovanja ljudi, uvedle pravila socialnega distanciranja in hišne karantene ter prepovedale vse gospodarske dejavnosti, smatrane za nebistvene. Samo Švedska in Belorusija nista šli tako daleč, kot so hišne karantene in ekonomke omejitve. Ta model nadzorovanja širjenja ‘smrtonosnega virusa’, o katerem se je izjavilo, da bi lahko okužil “med 40% do 70% svetovne populacije odraslih” [3] in bi “lahko ubil milijone ljudi,” [4] je bil uveden tudi v ZDA in mnogih ostalih državah. Ocenjuje se, da je bilo v času velikonočnih praznikov več kot ena tretjina svetovnega prebivalstva v eni ali drugi obliki omejitev.

Nekateri neodvisni raziskovalci in zdravniki so razkrili različne metode, s katerimi se je povečevalo število ljudi, ki naj bi umrli zaradi koronavirusa. Na primer, v ZDA so bolnišnice dobivale finančne nagrade za poročanje o smrti ‘zaradi koronavirusa’. Drugi so opozarjali ne dejstvo, da mnogi, katerih testi so bili pozitivni, niso imeli nobenih simptomov bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija je tudi priznala netočnost testiranja; vendar ne zaradi napačnih pozitivnih testov, temveč zaradi napačnih negativnih testov, ki “ne izključujejo možnosti virusne okužbe s Covidom-19.” [5]

Kmalu so se na internetu širile vse vrste kritičnih odzivov na medicinske in socialne vidike pandemije korone. Mnogi odzivi so izpostavili raznovrstne oblike manipulacij, ki se ves čas dogajajo za zaprtimi vrati in ki običajno niso deležne takšne stopnje pozornosti. In ni trajalo dolgo, preden je to pripeljalo do očitnih primerov cenzure: ukinjanje računov ‘prestopniških’ uporabnikov na Facebooku in Twitterju ter odstranitev videov na YouTubu v glavnem zato, ker so kritizirali medijske in vladne razlage pandemije koronavirusa.

Ta dogajanja nam kažejo, da nimamo opravka zgolj z epidemijo nalezljive bolezni, temveč z boleznijo družbenega organizma modernega človeštva. Simptomi te bolezni so: pandemija strahu pred boleznijo in smrtjo; pandemija enostranskega poročanja in lažnih novic; pandemija cenzuriranja in ostalih metod nadzora kritičnega mišljenja; pandemija iracionalnega obnašanja, kot so uvedba policijske ure, dezinfekcija ulic, zaprtje javnih parkov in prepoved čebelarjem, da obiščejo svoje panje; pandemija antisocialnega obnašanja z manipulacijo prebivalstva, uporabo policije in vojske za uveljavitev novih pravil socialnega distanciranja in veliko nestrpnostjo do tistih, ki jih ni bilo strah virusa.

V tem članku so predstavljeni nekateri uvidi o realnostih v ozadju vseh teh simptomov iz antropozofske perspektive. S tem se bomo morda “dotaknili zadev, ki se dandanes zdijo ljudem neprijetne. Vendar je pomembno, da te probleme popolnoma razumemo. Samo s pridobitvijo jasnega razumevanja teh problemov lahko upamo, da se rešimo iz sedanjega nesrečnega stanja.” [6] Kajti “mi bomo sposobni prispevati k pravilnemu razvoju človeštva samo s prepoznavanjem impulzov,” [7] ki delujejo v ozadju dogodkov, ki smo jim priča v sedanjem času. “To, kar potrebujemo, je, da imamo uvid in razumevanje ter da se izogibamo napačni sodbi in pasivnemu odnosu, ki zavrača, da bi videl stvari takšne, kot so v resnici.” [8] Kajti mi ne moremo upati, da bomo prispevali k ozdravljenju družbenega organizma, če ne razumemo pravo naravo in izvora njegove bolezni.

Svobodni razvoj etičnega individualizma kot ključnega impulza sedanje dobe

Mnoga dogajanja v današnjih časih nam nazorno kažejo, da živimo “v dobi, ki je polna težav in številnih nerešljivih problemov. Zaradi tega je potrebno, da opazujemo tiste elemente, ki sestavljajo sedanjost, z neomahljivim pogledom. V tem času je aktivno mnogo več od kozmičnega trenutka, v katerem dejansko živimo. Skozi to sedanjost teče tok mogočnih dogajanj na takšen način, da se v njem izraža vsa sila v smeri človeškega razvoja. Tako prihodnost kot preteklost vplivata na sedanja dogajanja.” [9]

En vpliv, ki deluje iz preteklosti, se lahko odkrije, če pogledamo hierarhično strukturo starega Egipta z bogu podobnim faraonom na vrhu in sužnji na samem dnu piramide. V tistih starih časih so duhovniki in plemiči pripadali istemu družbenemu sloju. Če preidemo na srednji vek, lahko vidimo ločitev med kralji, plemiči in fevdalnimi gospodi na eni strani ter religijskimi voditelji – papeži, kardinali, škofi in duhovniki kot čuvarji duhovnega življenja ljudstva – na drugi strani. Vsak poskus upora proti tem avtoritetam je bil zatrt in pogosto kaznovan s smrtjo. Vendar celo takšno neusmiljeno zatiranje ni ustavilo postopnega prehoda iz dogmatičnih hierarhičnih struktur starih družb do bolj demokratičnih struktur sedanjosti. Najbolj pomembni so bili prehod iz suženjstva v tlačanstvo, odprava tlačanstva in ustanovitev svobodnih mest, ki “so rastla in uspevala in tako razvila svojo lastno kulturo buržoazije. Na tej osnovi se je razvila utilitaristična moralnost, [10] ki je preskrbela spodbudo za razvoj naravoslovne znanosti.” [11]

Od renesanse dalje smo priča poskusom katoliške cerkve, da bi zatrli učenje Kopernika, Galileja in Giordana Bruna, pionirjev moderne znanosti, ki temelji na intelektualnem razumevanju dejstev zunanjega sveta. V bistvu je bila to bitka za osvoboditev mišljenja od dogem rimske cerkve, ki so med drugim trdila, da je papež nezmotljiv. Tisti, ki se niso strinjali s cekrvijo in njenimi pogledi, so bili obtoženi herezije s strani inkvizicije in pogosto prisiljeni k priznanju svoje ‘napake’ s pomočjo mučenja brez pravice do pravne obrambe. Nekateri so bili, kot je bil to v primeru Giordana Bruna, usmrčeni s sežigom na grmadi, če se niso spokorili.

V sedanjem času pridemo do zelo pomembnega premika naprej. Po drugi svetovni vojni so bili mnogi ljudje šokirani z obsegom zlorabe nad civilisti. To občutje je doseglo višek “v letu 1948 s sprejetjem Splošne deklaracije človeških pravic v Parizu s strani generalne skupščine Združenih narodov.” [12] Čeprav je proces implementacije teh pravic še vedno daleč od uresničenja, ta dokument jasno definirana tiste pravice posameznikov, ki jih ne morejo odvzeti vlade ali religijska telesa. Kajti “človeške pravice so moralni principi oz. norme, ki opisujejo določene standarde človeškega obnašanja in so popolnoma zaščitene kot naravne in pravne pravice v občinskih in mednarodnih zakonih. Le-te so javno razumljene kot neodtujljive, osnovne pravice, ki pripadajo osebi enostavno zaradi tega, ker je človeško bitje.” [13]

Ta zgodovinska dejstva nakazujejo na posebno nalogo sedanje dobe iz antropozofske perspektive. Sedaj živimo v obdobju, ki ga je Steiner imenuje ‘doba duhovne duše oz. duše zavesti’, v kateri razvijamo nadaljnje lastnosti človeške duše. Ta doba se je pričela z renesanso in bo trajala do sredine četrtega tisočletja. Steiner je razložil, da je napisal knjigo “Filozofijo svobode z namenom, da poda človeštvu jasno sliko ideje svobode, impulza svobode, ki je osnovni impulz sedanje dobe.” [14] To, kar je zagovarjal v tej knjigi, je bil etični individualizem. Zaradi tega je moral “prikazati, da ne more človek nikoli postati svobodno bitje, vse dokler nimajo njegova dejanja svojega izvora v tistih idejah, ki so ukoreninjene v intuicijah vsakega posameznika. Ta etični individualizem prepozna za končni cilj človekovega moralnega razvoja samo to, kar se imenuje svobodni duh, ki se prizadeva osvoboditi od omejitev naravnih zakonov in vseh konvencionalnih moralnih norm.” [15] Z drugimi besedami, v sedanji dobi je razvoj moralnih vrednot postala odgovornost vsakega posameznika, ki se je osamosvojil in ni več podložen tradicionalnim pravilom obnašanja.

V ta namen “pripada duši zavesti izobraževanje osebnosti. S pomočjo duše zavesti je človek mnogo bolj individualen, samotarski popotnik v svetu. V današnjem času je pri ljudeh vedno bolj poudarjena tendenca, da se umaknejo vase. Značilnost duše zavesti je težnja po izoliranem življenju, ki je ločeno od preostalega človeštva.” [16] Če gre ta razvoj predaleč, smo izpostavljeni določeni nevarnosti, da smo preveč usmerjeni na lastno bitje. Če se ji hočemo izogniti, morajo biti “naša mnenja utemeljena na dejstvih in ne na subjektivnih vtisih. V obdobju duše zavesti ni večje nevarnosti kot predajanje ali izkazovanje posebnega nagnjenja za osebna mnenja in predsodke. Z namenom razvoja duše zavesti si ne smemo dovoliti, da bi postali dogmatiki nenamerno, ne da bi se tega zavedali; gonilne sile naših misli in akcij morajo izhajati iz dejstev. To je pomembno. Pod površino zgodovinskega razvoja obstaja osnovni konflikt med sprejetjem tega, kar smatramo za pravilno, in med pritiskom dejstev.” [17]

Dandanes, ko so mnogi ljudje še vedno “v globokem spanju, bi si iskreno želeli, da bi bili budni vsaj, kar se tiče najbolj pomembnih stvari, ki se dogajajo – celo če kot posamezniki v veliko primerov ne morejo veliko spremeniti. Ni potrebe reči: Kako lahko jaz sam spremenim karkoli? V mnogih primerih lahko delujemo le, ko so za to primerni pogoji. Ni treba uporabiti enakega recepta za vse; ampak treba je vedeti, kako opazovati, zato da vemo, kaj moramo storiti, ko se nam zastavi vprašanje na našem lastnem polju delovanja. Predvsem pa moramo prepoznati, da večina ljudi, ki verjamejo, da veliko razmišljajo, gredo dejansko spat, kadarkoli je možno; oni spijo takrat, ko bi lahko pridobili – čeprav to ni lahko – resnično spoznanje o impulzih, ki delujejo v človeškem razvoju. Mi ne smemo soditi sveta v skladu z abstraktnimi principi, kajti potem bomo prešli le v globlji spanec; mi si moramo zastaviti cilj, da sodimo na osnovi pravega znanja.” [18]

V sedanji dobi “se poredkoma dovoli, da bi dejstva govorila sama zase; slišimo samo to, za kar le domnevamo, da so dejstva. Takšno stanje bo trajalo še dolgo časa. Prav tako bo trajalo dolgo časa preden bomo razvili sposobnost objektivnega razumevanja realnosti. V obdobju duše zavesti je pomembno objektivno razumevanje realnosti na vseh življenjskih področjih; prizadevati si moramo za dosego nepristranskega odnosa do realnosti.” [19]

Tisti ljudje, ki niso pripravljeni vložiti naporov za dosego objektivnega razumevanja realnostih v ozadju manipulacij tistih, ki želijo ohraniti stare hierarhične strukture vladanja, bodo v to prisiljeni, ko bodo postale stvari bolj skrajne. Lahko se vprašamo: “Ali mora biti tako, da ljudje ne bodo nikoli uspeli najti poti do ‘luči’ s pomočjo prebujenja tega, kar biva v njihovih srcih in najgloblji dušah? Ali morajo priti do ‘luči’ preko zunanjih ovir? Ali se mora vse sesuti pred njihovimi očmi, preden bodo začeli misliti?” [20] In odgovor je: Za mnoge ljudi bo to edini način. “Tragično je, ko se stvari dogodijo zgolj pod prisilo, medtem ko bi bilo resnično koristno, če bi bile plod svobode. Kajti danes mora izhajati to, kar mora biti smoter svobode, iz svobodnih misli. Te stvari niso rečene z namenom, da bi izzvale pesimizem, temveč zato da bi spodbudile vaša srca in duše, da bi posledično lahko vi spodbudili srca in duše drugih ljudi in prebudili uvid in razumevanje. Kar je najbolj trpelo v zadnjih letih so bile sodbe, ki so dovolile, da so bile zatemnjene s podrejanjem avtoritetam.” [21]

Z nadaljnjim napredovanjem človeštva “bomo postajali vedno bolj neodvisni, vedno bolj individualistični. Verovanje v zunanje avtoritete bo bolj in bolj izpodrinjeno z verovanjem v avtoriteto človekove lastne duše. To je nujen trend razvoja.” [22] Toda to se lahko dogodi samo, če se naučimo misliti sami zase in ne podležemo nobeni obliki manipulacije javnega mnenja s strani tistih, ki želijo ohraniti svoje družbene privilegije. Mi se moramo ščititi pred nevarnostjo, ki jo je Einstein opisal kot: “Spoštovanje avtoritete brez razmišljanja je največji nasprotnik resnice.”

Metode in obseg manipulacije javnega mnenja v modernih družbah so razvidni iz zgodbe Edwarda Bernaysa (1891–1995), nečaka Sigmunda Frojda (avstrijskega začetnika psihoanalize), ki je “odkril ameriškim korporacijam, kako lahko pripravijo ljudi, da želijo stvari, ki jih ne potrebujejo, s pomočjo sistematičnega povezovanja produktov serijske proizvodnje in njihovih nezavednih poželenj. Bernays je bil eden od glavnih ustvarjalcev modernih metod prigovarjanja v množično potrošnjo z uporabo vseh možnih trikov, od odobravanja slavnih oseb do erotiziranja avtomobila. Njegov najbolj razvpiti uspeh je bil odprava tabuja kajenja za ženske, s tem da jih je prepričal, da so cigarete simbol neodvisnosti in svobode.” [23]

Danes niso samo korporacije, ki uporabljajo takšne metode prepričevanja potrošnikov, ki se imenujejo ‘odnosi z javnostjo’, temveč tudi politične partije. In množični mediji in internet so postali najboljši učinkoviti kanali za manipuliranje javnega mnenja. Seveda moramo v obdobju duše zavesti “iti skozi takšne teste in preizkušnje, ki jih na našo pot postavljajo sile nasprotovanja. Zaradi tega so lahko čustva simpatije in antipatije zelo razširjena; toda samo z zavestnim premagovanjem teh površnih občutenj lahko omogočimo varno rojstvo duše zavesti.” [24]

Pomembno je, da ne izgubimo poguma zaradi tega, ker “zaznavamo v naši civilizaciji kaos. Teoretično rečeno, materializem vsebuje v sebi kaos. Ko danes odpremo knjigo, se lahko zgrozimo nad maso nepovezanih individualnih uvidov. Ničesar drugega kot detajli in kaos vsepovsod, tudi v družbenem življenju.” Toda to ima tudi pozitiven učinek. “Če ne bi naša celotna civilizacija podlegla kaosu, se ne bi mogli posamezniki razviti svobodno iz svojih lastnih sposobnosti, temveč bi bili vedno vezani na svoje okolje. Star red se mora razpasti in postati kaos. V tem oziru smo soočeni z velikimi spremembami in nihče ne more upati, da bo reformiral karkoli v svetu brez pomoči notranjega razvoja.” [25]

Tako lahko vidimo, da ima tudi kaos dobro stran, s tem da nam omogoča, da se ločimo od starih oblik skupnosti. Kaos nas sili ven iz cone udobja in spodbuja, da presežemo miselno lenobo. In čeprav je prvi učinek takšnega razvoja, da “se egoizem in sebičnost razvijata v skrajnost – zato ker vsakdo hoče postati svoj lastni mojster – bo prišel čas, ko ne bo priznana nobena avtoriteta razen tiste, ki jo bodo ljudje prepoznali svobodno, katere moč temelji na svobodnem zaupanju. Mi se moramo vedno bolj prizadevati, da vsak posameznik doseže modrost.

Ali bo to preprečilo egoizem in grožnjo razkroja? Da. Kajti le takrat, ko dosežemo najvišjo modrost, v kateri ni razlikovanja med osebnimi mnenji in stališči, temveč obstaja zgolj eno samo videnje, se bodo ljudje strinjali. Če bi ljudje ostali takšni, kot so sedaj, in bi sledili njihovim različnim stališčem, bi se vedno bolj razdvajali. Najvišja modrost vedno proizvede soglasno stališče vseh ljudi. Resnična modrost je ena in ta ponovno združuje ljudi, medtem ko jih pusti tako svobodne, kot je to možno brez katere koli prisile avtoritete.

Razvoj materialistične civilizacije je dosegel svoj višek v devetnajstem stoletju in zaradi tega je takrat vstopil v svet impulz duhovne znanosti. S pomočjo duhovne znanosti je prišlo v življenje nasprotujoče gibanje v smeri duhovnosti; sedaj to obstaja in nasprotuje materializmu. Veliki cilj duhovno-znanstvenega gibanja je, da omogoči ljudem doseči svobodo in resnično modrost. Njegovo poslanstvo je, da dopusti resnici in modrosti, da pritekata v ljudi. Materializem in egoizem prinašata v človeštvo razkrajanje, kajti posamezni ljudje cenijo samo lastne interese. Zatorej mora modrost ponovno združiti ljudi, ki so na ta način postali ločeni. Modrost jih povezuje v najbolj popolni svobodi in ne izvaja nobene prisile. To je naloga duhovno-znanstvenega gibanja našega časa.” [26] To se seveda ne nanaša na tiste antropozofske skupnosti, ki še vedno delujejo hierarhično, temveč na vse tiste skupnosti, v katerih sodelujejo posamezniki s ciljem, da razvijejo etični individualizem na osnovi svobodnih duhovnih intuicij.

Razširjeno verovanje v avtoriteto in nezmotljivost znanstvenega materializma

Po statistikah obstaja na svetu več ljudi s tradicionalnimi religijskimi verovanji kot ateistov. Kljub temu temelji prevladujoč način znanstvenega raziskovanja na prepričanju, da “tvori izključen vir vsega zanesljivega znanja informacija, ki izhaja iz izkušenj čutil in je razložena s pomočjo razuma in logike.” [27] Na osnovi tega prepričanja se zavrača introspektivno in intuitivno znanje, metafiziko, teologijo in ostale oblike duhovnega pogleda na svet. Ta miselni odnos, ki se imenuje pozitivizem, je prežel vse veje naravoslovne znanosti.

Zaradi mnogih razlogov mora iti človeštvo skozi fazo razvoja, v katerem igra pomembno vlogo materialistično videnje sveta. En razlog je, da mora človeštvo pozabiti na obstoj duhovnega sveta s ciljem, da se osvobodi starih avtoritarnih duhovnih verovanj in preostankov atavistične jasnovidnosti in postopno vzpostavi novo povezavo z duhom na osnovi svobode. Toda če bomo z materialističnim razumevanjem sveta nadaljevali v prihodnost, bomo prej ali slej soočeni z nepremagljivimi problemi.

“Tragedija našega časa je, da učijo študente na naših univerzah, da vprežejo njihovo mišljenje zgolj v čutni svet. Tako smo posledično neprostovoljno ujeti v dobo, ki je bolj ali manj nemočna v soočanju z etičnimi, družbenimi in političnimi vprašanji. Kajti mišljenje, ki je vezano le na popoln nadzor čutnih zaznav, ne bo bilo nikoli sposobno doseči notranje svobode in se tako dvigniti na stopnjo intuicij, do katere se mora dvigniti,” [28] če hočemo razrešiti moderne probleme obstoja.

Mnogi ljudje, ki “so podlegli slepi veri v nezmotljivost znanstvenega materializma oz. pozitivizma” [29] se ne zavedajo, da “je ta pozitivizem enostavno nadaljevanje odloka Osmega ekumenskega zborovanja v Konstantinoplu leta 869, na katerem je zahodna cerkev uradno zavrnila nekdanjo pojmovanje človeka kot tridelnega bitja telesa, duše in duha – s trditvijo, da je človek samo dvojnost telesa in duše – in z zanikanjem, da sta človekovo mišljenje in razumska spodobnost kar koli več kot svojstvo duše.” [30] To je tlakovalo pot k izgubi znanja o obstoju ega – bistvenega duhovnega jedra človeka – kot duhovnega člana človeške organizacije. Ampak to ni bil edini izgubljeni nadčutni član človeka na poti k čisti materialistični znanosti. Izgubili smo tudi poznavanje duše kot manifestacije astralnega telesa in poznavanje življenja kot manifestacije eteričnega telesa. [31] Potemtakem ne preseneča, da pravoverna materialistična znanost smatra vse razumske, psihološke in življenjske funkcije za rezultat fizioloških, kemičnih in biokemičnih procesov v človeškem organizmu.

Ta materialistični pozitivizem ni ostal samo v ozkih znanstvenih krogih. “V zadnjih štirih stoletjih so se pojavljale splošne ideje na osnovi populariziranja naravoslovnih metod. Celo kmet na polju misli po vzorcih naravoslovja, čeprav bo morda odel svoje misli v lastne besede. Dandanes razmišlja v smislu naravoslovja katolicizem s svojim dogmatičnim materializmom – naravoslovne misli prevladujejo vsepovsod.” [32]

Lahko se vidi, kako “kot nezmotljiv in neviden papež ta pozitivizem obvladuje s trdno roko partije” na obeh straneh političnega spektra (posebno tiste, ki nimajo nobenih povezav z raznovrstnimi tradicionalnimi religijami) in “jim preprečuje doseči svobodo.” [33] Prav tako pozitivizem obvladuje učitelje javnih šol, gimnazij in univerz, člane medicinskih poklicev in vse ostale ljudi, ki so prevzeli ateistični svetovni nazor. Nekateri med njimi gredo v skrajnost z nasprotovanjem osnovni človeški pravici do svobodne izbire svetovnega nazora v tistih primerih, ko se čutijo dolžne zaščititi ljudi pred ‘indoktrinacijo’ z duhovnim videnjem sveta. Tovrstni ljudje so pogosto strastni nasprotniki svobodne izbire izobraževanja.

Vendar pa ta odnos deluje proti “impulzu svobode, ki mora biti osnovni impulz sedanje dobe. Pojem svobode je univerzalni pojem, ki ga lahko razume – in resnično občuti, kaj je svoboda – le tisti, ki zaznava, da je človeška duša scena ne le za zemeljske sile, temveč se skozi njo pretaka dejanski kozmični proces, ki se ga lahko dojame v človeški duši.” [34]

Obstaja še en pomemben razlog za nasprotovanje svobodi mišljenja. Naprej moramo prepoznati, da “misli in notranji motivi, ki so prišli v obstoj vse do sedanjega časa družbenih kriz, niso več uporabni in da zato potrebujemo nove impulze. Če nekdo danes prinese nov impulz, je najbolj verjetno, da je to zadnja stvar, ki so jo ljudje sposobni razumeti. Živa motivacija se prinaša naravnost dol iz duhovnega sveta, zato da lahko služi kot zdravilo za nesreče današnjega časa; kljub temu slišimo zbor obtoževanj od vseh strani, od skrajno leve do skrajne desne, z ugovorom, da je vse nerazumljivo. Seveda je nerazumljivo tako dolgo, dokler se ohranja stare oblike razmišljanja. Namesto da obtičimo v starih oblikah mišljenja, moramo preobraziti našo celotno dušo.

Danes bo vsaka zunanja revolucija vodila človeštvo – ne glede na to, kako sprejemljiva je za katero koli partijo ali razred – zgolj navzdol v najslabše slepe ulice in bo povzročila najbolj strašne nadloge, če ne bo spremljana z notranjo revolucijo duše. To vključuje, da opustimo našo zatopljenost v izključna materialistična stališča in se pripravimo na sprejetje duhovnega vala, ki se hoče vliti v človeški razvoj kot novo razodetje. Edina zdrava revolucija je revolucija iz materije v duh. Vse ostale so zgolj otroške bolezni – kot škrlatinka ali ošpice – predhodnice tega, kar poskuša priti v obstoj na zdrav način v pojavu duhovnosti v sedanjem času.” [35]

“Rezultati delovanja naravoslovnih znanosti, ki so bili doseženi v zadnjih stoletjih, so resnično izredno pomembni; poudariti je treba velik pomen uspehov naravoslovnih ved,” [36] še posebno tistih, ki so izboljšale pogoje življenja in osvobodile ljudi mukotrpnega ročnega dela. Obenem pa moramo priznati, da “je naravoslovna znanost postala mnogo bolj dogmatska, kot so bile stare religije. Danes se ljudje – predvsem tisti, ki prevzamejo naravoslovje kot amaterji – držijo dogem bolj togo in resno, kot je bil to primer s starimi religijskimi dogmami. Dejansko so predstavljali Kopernikovi nazori velik pomik nihala; le-ti so morali priti, saj so bili korak proti resnici. Vendar so tudi ti nazori v mnogih ozirih enostranski in se morajo dopolniti s pomočjo duhovnega pojmovanja vesolja. Če se jih drži tako dogmatično, kot se jih izraža – če se izjavlja, da so absolutno resnični – potem bodo vsilili v duše ljudi pojme, ki jim bodo preprečili razumevanje duhovne znanosti.” [37]

Obstajajo mnogi znaki, ki kažejo na to, “da znanost ni zlahka pripravljena sprejeti nove ideje” . Vemo, da so “v srednjem veku obstajali ljudje, ki so nasprotovali Keplerjevim odkritjem. Potrebni so bili največji napori, preden so njegova učenja premagala neprosvetljene nazore njegovega časa. Prav tisti ljudje, ki pred vsemi drugimi opozarjajo na to dejstvo, so tisti, ki so prevzeli enak odnos ne le do duhovne znanosti, temveč tudi do znanstvenih dejstev, ki nas v sedanjem času silijo v iskanje duhovnih zakonov,” [38] ker jih enostavno ni mogoče razložiti s pomočjo znanstvenega materializma.

Ljudje morajo uvideti, da “doba duše zavesti zahteva, da se mora človek postaviti na lastne noge, biti samozadosten in se osvoboditi kot osebnost. On mora opustiti stare podpore. Človek si ne sme več dovoliti, da bi se ga pregovarjalo v to, v kar naj bi verjel”. On sam mora biti aktiven v pridobivanju lastnega duhovnega razumevanja sveta. “Potemtakem imamo v sodobni zgodovini dva toka: zaradi obstoja impulza duše zavesti imamo na eni strani kaotično iskanje svobode, enakosti in bratstva. Na drugi strani vidimo napore, ki jih izvajajo zelo raznoliki redi za svoje lastne cilje, da se zatre to prebujenje v duši zavesti. Ta dva tokova se prepletata skozi celotno zgodovino modernih časov.” [39]

Kateri so tisti ‘zelo raznoliki redi’, ki delujejo proti prebujenju duhovne duše? To so tajna bratstva, o katerih je Steiner govoril v številnih predavanjih. Med njimi izstopajo tri skupine. Prva so vzhodnjaška bratstva, še posebno indijska bratstva, ki želijo nadaljevati z delovanjem tako, kot so to počela pred pojavom krščanstva. V drugi skupini so jezuiti, ki želijo obdržati človeštvo v stanju odvisnosti od duhovnikov kot pastirjev vernih ‘ovc’. Najbolj vplivna skupina so elitni člani prostozidarskih lož, ki si prizadevajo za nadomestitev duhovnega življenja s skrajnim materializmom. Glavna sredstva za dosego njihovega cilja so češčenje Mamona, boga denarja, ljubezen do udobja ter strah pred smrtjo. (Potrebno je pojasniti, da imajo mnogi dobronamerni ljudje povezavo s takšnimi skupinami in da se morda ne zavedajo globljih motivov, ker ni vse delovanje razkrito ‘običajnim’ članom.)

Ob koncu prve svetovne vojne je Steiner podal naslednje opozorilo: “Če to, kar se imenuje znanost, in še posebno to, kar se imenuje umetnost, ne bo oplojeno z znanostjo posvečenja, ki jo prakticirajo ljudje, katerih zavest je danes v stiku z duhovnim svetom, bo človeštvo soočeno s hitrim in strahovitim padcem. Če se dovoli, da se način učenja, ki prevladuje na naših univerzah, nadaljuje tri naslednja desetletja, in da se ravna na enak način z družbenimi vprašanji, ki jih imamo sedaj, še nadaljnjih trideset let, potem bomo imeli opustošeno Evropo.” [40] Ker ni bilo dovolj ljudi pripravljenih prepoznati potrebo po antropozofski duhovni znanosti – moderni obliki znanosti posvečenja – je bilo človeštvo pahnjeno v opustošenje druge svetovne vojne.

Kajti ljudje lahko “uvajajo ideale na tem ali onem področju, kolikor jim je drago; ljudje lahko govorijo, dokler jim glas dopušča, o individualnih potrebah, ki izhajajo iz te ali one skupine; ljudje lahko govorijo v veri, da bo z njihovimi nujnimi zahtevami nekaj storjeno za prihodnost človeštva – vse to bo zaman, če ne pride preobrazba iz globin človeških duš, iz ideje o povezavi tega sveta do duhovnega sveta. Če v tem oziru ne bo spremembe v učenju in mišljenju, potem bo svet uničen z moralnim potopom.” [41] Dandanes je vsepovsod dovolj znakov moralnega potopa, ki razkraja zdrave družbene in naravne sisteme in ki je posledica neobrzdanega tekmovanja v kopičenju svetovnega bogastva s strani majhnega odstotka ljudi, ki jih podpira vojska modernih plačancev: politikov, ekonomistov, znanstvenikov, raziskovalcev, doktorjev, odvetnikov, novinarjev, oglaševalcev itd.

“Dan, ko bomo doživeli konec zanikanja duha, zanikanja, ki je značilnost modernega pozitivizma – dan, ko bomo prepoznali, da moramo graditi na mišljenju, ki je osvobojeno od tiranije čutil, ter na duhovnem izobraževanju, ki vključuje vse, kar se imenuje znanost na etičnem, družbenem in političnem področju – ta dan bo naznanil svitanje novega človeštva.” [42]

Nadvlada pravovernega medicinskega pristopa in industrializacija zdravstvene oskrbe

Čeprav so v različnih deželah sveta še vedno v uporabi nekatere metode tradicionalne medicine (zeliščarstvo, akupunktura, ajurveda ipd.) in mnoge nove alternativne in komplementarne metode – vključno z antropozofskimi in prehranskimi terapijami – je vseeno res, da obstaja velika prevlada moderne znanstvene medicine. Pri tem pristopu “se smatra človeško telo kot stroj, ki se ga lahko analizira s poznavanjem njegovih delov; bolezen se razume kot motnjo v delovanju bioloških mehanizmov, ki se jih preučuje iz vidika celične in molekularne biologije; vloga zdravnika je, da posreduje na fizični ali kemični način s ciljem, da popravi motnjo določenega mehanizma.” [43]

Vendar pa “moderna medicina z usmeritvijo na vedno manjše delce telesa pogosto izgubi videnje pacienta kot človeka in se s skrčenjem zdravja na mehanske funkcije ni več zmožna ukvarjati s pojavom zdravljenja.” [44] To ne preseneča, če vemo, da “moramo iskati princip notranje moči zdravljenja v eteričnem telesu,” [45] ki omogoča vse življenjske funkcije telesa.

Ker moderna medicina priznava le obstoj fizičnega telesa, potem ne čudi, da ne more pomagati ljudem, da bi resnično pozdravili notranje bolezni, ki so rezultat duševno-duhovnih nepravilnosti človeka. Navkljub temu osupljivemu pomanjkanju uspeha so mnogi ljudje “hipnotizirani z bleščavo visoko tehnoloških ‘rešitev’ in patetično verjamejo v ‘popravno moč’ zdravil ter zmotno smatrajo, da so vse bolečine zlo, ki se ga mora zatreti, in si prizadevajo, da bi za vsako ceno odložili smrt.” [46]

Moderni pristop k zdravljenju je plod materialistične znanosti in področji, na katerih se zares odlikuje, sta kirurgija in nujna pomoč v primerih poškodb in zastrupitev, medtem ko v primerih bolezni omogoča opis patoloških simptomov in procesov v človeškem organizmu. Medicinski raziskovalci so tudi dobri pri poimenovanju novih bolezni ali pri novih variantah že obstoječih bolezni – medtem ko istočasno postajajo ljudje vedno bolj bolni.

Toda namesto, da bi prepoznala neuspeh takšnega mehanističnega pristopa, “je naša družba – uročena z mistiko, ki obdaja poklic zdravnika – podelila zdravnikom izključno pravico, da odločajo, kaj predstavlja bolezen, kdo je bolan in kdo je zdrav ter kaj je treba storiti z bolnikom. Številni drugi zdravilci, kot so homeopati, kiropraktiki in zeliščarji – z njihovimi postopki terapije, ki temeljijo na drugačnih, čeprav enakovrednih miselnih modelih – so pravno izključeni iz prevladujoče zdravstvene oskrbe” [47] s pomočjo predpisov, ki dajejo prednost operativnim in farmacevtskim posredovanjem.

Kako je mogoče, da se takšen avtoritarni pristop tolerira v modernih družbah, ki so drugače zelo ponosne na svoj nivo demokracije in zaščite človeških pravic? En razlog je v zatiranju svobodnega kulturnega življenja, ki “je postal podaljšek političnega in ekonomskega življenja. Država je v vlogi upravitelja kulturnega življenja opustošila sistem izobraževanja. Gospodarsko življenje ga je v njegovi sposobnosti zaposlovanja razdejalo še bolj. Kar potrebujemo, je svobodno in neodvisno kulturno življenje, kajti le v kulturno življenje, ki je svobodno, lahko vpeljemo to, kar želi duhovni svet objaviti človeštvu. Sam naš čas zahteva, da osvobodimo kulturno življenje iz okov države in gospodarstva.” [48]

En primer kulturnega življenja, ki je pod neprimerno kontrolo gospodarstva, je zdravstveno šolanje. Učni načrt modernega zdravstvenega izobraževanja je bil oblikovan na začetku dvajsetega stoletja v ZDA s strani Ameriške zdravniške asociacije (AMA) z radodarno finančno pomočjo Johna D. Rockefellerja, velikaša naftne industrije, in Andrewa Carnegieja, velikaša jeklarske industrije. “AMA, ki je ocenjevala različne medicinske šole, si je zastavila nalogo, da zapre zeliščne, homeopatske in kiropraktične šole, medtem ko sta Carnegie in Rockefeller podarjala na stotine milijonov dolarjev alopatskim medicinskim šolam. Prav tako sta začela postavljati ljudi, ki so bili na njunih plačilnih spiskih, na mesta v upravnih odborih teh ustanov. Ko je bilo to opravljeno, so se učni načrti univerz obrnili popolnoma v smeri farmacevtskih zdravil. In tako je to ostalo do današnjega dneva.” [49] In ni samo zdravstveno izobraževanje, ki je pod finančnim nadzorom farmacevtskih korporacij, temveč tudi velika večina medicinskih raziskav.

Drug razlog za skrajno nasprotovanje alternativnim metodam zdravljenja je v tem, da so same zdravstvene usluge postale eden od najbolj donosnih ekonomskih modelov zaradi naslednjih razlogov:

V tem kontekstu so epidemije nalezljivih bolezni idealno tržišče za prodajo njihovih cepiv. In najboljše ‘oglaševanje’ je promocija strahu pred ‘smrtonosnim virusom’, pred katerim se lahko zaščitimo le na naslednje tri načine: s cepivom, s preprečevanjem širjenja virusa in s protivirusnimi zdravili.

Uporaba socialnega inženiringa v primeru pandemije korone je zgolj ena manifestacija svetovne dominacije angloameriškega modela gospodarstva na področju zdravstvene oskrbe. Steiner je posvaril, da bo v sedanji dobi prišlo do prevlade ekonomskega sektorja družbenega organizma. Toda “brez družbene tridelnosti bo ta prevlada razširila kulturno bolezen in smrt preko celega sveta.” [51] Tukaj se Steiner sklicuje na tridelno razumevanje družbe (ki ga je prvič predstavil leta 1917), v kateri so duhovna/kulturna sfera, politična/pravna sfera (sfera človeških pravic) in ekonomska sfera neodvisne v odnosu ene do druge ter brez prevlade nad drugima sferama.

Zatorej, “če ne želimo propasti zaradi izjemne degeneracije, ki je vstopila v duhovno in pravno življenje, se moramo obrniti k tridelnemu družbenemu redu,” [52] zato ker “ima v zdravi družbi duhovno življenje svojo lastno območje in mora delovati ob boku z območji politike in ekonomije.” [53] Kulturno življenje mora biti popolnoma neodvisno od vseh političnih in ekonomskih vplivov. To pomeni popolno neodvisnost izobraževanja, znanosti, umetnosti in duhovnosti od nadzora države ali velikih korporacij. To pomeni tudi konec cenzuriranja in preganjanja vseh tistih, ki se ne strinjajo z uradnimi razlagami. Kar potrebujemo, je absolutna svoboda vseh oblik kulturnega življenja.

Sedanja stopnja podložnosti zdravstvenim in vladnim avtoritetam v primeru pandemije korone je izjemna, še posebno v tistih državah z najdaljšo tradicijo demokracije. Takšni pasivni odzivi ljudi delujejo proti razvojni nalogi sedanje dobe in se jim “moramo zato upreti: mi si moramo prizadevati, da podpiramo naše sodbe z zdravim razumom. Nekdo ne oblikuje sodbe tako, da se postavi na zadnje noge in jih nekritično izreče. Tisti, ki so vidne osebnosti, so pogosto najslabša možna izbira, ker so produkt določenih okoliščin sedanjega časa. Tega se moramo zavedati. To ni vprašanje privrženosti parolam,” kot so ‘rešujte življenja’, ‘bodite budni’, ‘nadzorujte virus’, ‘ohranjajte varnostno razdaljo’; “to, kar je posebno ,je, da zaznavate realnosti v ozadju besed – kar je važno, je sodba, uvid in razumevanje[54] skritih realnosti v ozadju zunanjih dogajanj.

Prepoznati moramo, da “smo vstopili v obdobje, ko medicina nima več nobene podobnosti z umetnostjo in znanostjo zdravljenja. Zdravnik nič več ne podpira prirojene samozdravilne sposobnosti telesa s časom, nego, dobro prehrano in s specializirano podporo naših rastlinskih zaveznikov. Prav nasprotno, zdravstvo se je preoblikovalo v poslovno podjetje, ki temelji na nihilističnih principih čistega, neobrzdanega kapitalizma, s predvidoma 786.000 Američanov, ki umrejo na leto zaradi jatrogenskih oz. medicinskih razlogov.” [55] To seveda ni samo ameriški problem, kajti “leta 2013 se je na svetu pripetilo predvidoma 20 milijonov negativnih učinkov zaradi zdravljenja.” [56]

To ni edina nevarnost medicine, ki temelji na farmacevtskih zdravilih. Steiner je podal resno svarilo, da “si doba materializma preko delovanje določenih krogov prizadeva za paralizo oz. odpravo vsega duhovnega razvoja človeštva, s tem da se pripelje ljudi do točke, ko bodo enostavno zaradi temperamenta in karakterja zavrnili vse, kar je duhovno in to smatrali za neumnost. Ta trend, ki je danes že opazen pri nekaterih posameznikih, se bo stopnjeval. Ljudje bodo dejansko hrepeneli po dobi, ko bo duhovnost na splošno smatrana kot norost.

Ta cilj se bo poskušalo doseči s cepljenji; določena cepiva se bodo uporabila s ciljem, da učinkujejo na človeško telo na tak način, da ne bo več preskrbelo prostora za duhovna nagnjenja duše. Ljudje bodo imunizirani proti vsem nagnjenjem za duhovne ideje – takšno bo vsaj prizadevanje. Poskušalo se bo doseči s pomočjo cepiv, da bo celo v otroštvu človek izgubil nagon k duhovnemu življenju. Te stvari bodo zagotovo našle svojo pot v življenje človeštva, ko pride čas.” [57] Če si ogledamo seznam otroških cepiv, ki jih priporoča Center za kontrolo bolezni v ZDA za obdobje od rojstva do pubertete, lahko ugotovimo, da je ta čas že prišel. Do tretjega leta življenja naj bi vsak otrok prejel kar 31 cepiv! [58]

V nekaterih državah so že uvedli obvezno cepljenje otrok in v mnogih drugih se odvija močno lobiranje za dosego tega cilja. Poleg tega obstajajo načrti za univerzalno cepljenje odraslih in prva priložnost je cepljenje proti Covidu-19. Toda to niso izolirani primeri, temveč so zgolj bolj opazni simptomi industrializacije in avtomatizacije moderne medicinske oskrbe. V ZDA podjetja že razvijajo računalniške algoritme “z uporabo umetne inteligence, ki raziskujejo podatke o pacientih, ki bodo omogočili identificirati posameznike in skupnosti z največjim tveganjem okužbe s Covidom-19 na osnovi več kot 5.000 spremenljivk, ki ne vključujejo le zdravstvene zgodovine, temveč tudi življenjski stil in sociološko-ekonomske faktorje” [59] s ciljem, da ustvarijo “sezname ljudi, ki se jih mora kontaktirati vnaprej in jih opozoriti na njihove ranljivosti, tako da lahko dobavitelji zdravja pripravijo za njih plan oskrbe.” [60] Takšen razvoj pelje proti popolni dehumanizaciji zdravstvene oskrbe.

Če želimo zaustaviti takšen zlovešč razvoj, moramo dvigniti svoje glasove in zahtevati:

Samo na ta način lahko upamo, da se bomo osvobodili tiranske avtoritete tistih, ki si prisvajajo bogovom podobno pravico, da odločajo o tem, kaj naj drugi ljudje mislijo, občutijo in naredijo glede intimnih vprašanj zdravja in bolezni. Kar je vzpodbudno, je to, da vedno več ljudi želi vedeti, kaj se dogaja v ozadju sedanjih dogajanj in so pripravljeni braniti zdravstveno svobodo.

To, kar je nujno potrebno v sedanji krizi zdravstvenega sistema, je holistični pristop, ki razkriva, kako “se procesi bolezni in zdravja stalno odvijajo v človeškem organizmu in da ima vse, kar človek počne ali je voden, da naredi, učinke na te procese.” [62] Zatorej “ima zdravljenje za posledico ne le uporabo zdravil, temveč tudi ustrezno prilagoditev življenja, tako da se človeško telo odzove na primeren način temu, kar mu je bilo dano. To je resnično izjemnega pomena; drugače lahko postane človek še bolj bolan.” [63]

Zaradi tega razloga “ne zadostuje zgolj usposabljanje zdravnikov z namenom, da vedo, katero sredstvo je dobro za določeno bolezen. Raje si moramo čim bolj prizadevati, da naredimo življenje kot celoto bolj zdravo, in v ta namen moramo najprej odkriti vse, kar je povezano z zdravim življenjem. Duhovna znanost lahko preskrbi takšno znanje,” [64] če ga hočejo ljudje resnično doseči. Sedaj je vse odvisno od odločitev posameznikov, ali bodo pasivno sledili navodilom medicinskih avtoritet ali pa bodo prevzeli odgovornost za svoje zdravje v skladu z naprednim duhovnim razvojem človeštva.

Za dodatno perspektivo glej:

Trije osnovni vzroki v ozadju odzivov na pandemijo korone

   OPOMBE

  1. WHO, Influenza (Seasonal), 6.11.2018
  2. WHO announces Covid-19 outbreak a pandemic, 12.03.2020
  3. Business Insider, Between 40% and 70% of adults worldwide could get the coronavirus, one Harvard expert says. That’s at least 3 billion cases, 4.03.2020
  4. V gornjem članku je bilo napovedano, da bo »umrlo od 1% do 2%« vseh okuženih. To pomeni v najboljšem primeru 30 milijonov mrtvih. Če primerjamo to z 56 milijoni mrtvih v letu 2017 zaradi vseh vzrokov smrti, lahko vidimo obseg nerealnosti te napovedi ameriškega epidemiologa s Harvarda, Marca Lipsitcha.
  5. Our World of Data, Coronavirus pandemic, April 2020.  
  6. Rudolf Steiner, Dornach, 03.11.1918; From Symptom to Reality in Modern History, www.rsarchive.org
  7. Utilitaristična moralnost je vodena zgolj s posledicami izbire med enim in drugim dejanjem. Dejanja se smatrajo za pravilna, če povečujejo srečo in za napačna, če proizvedejo nesrečo.
  8. Glej opombo 6
  9. Glej opombo 6
  10. Walter Johannes Stein, Anthroposophy and Social Work, Anthroposophy, Easter 1931
  11. Rudolf Steiner, Berlin, 23.10.1905 evening; The Temple Legend, www.rsarchive.org
  12. Wikipedia/Human Rights, May 2020
  13. V istem delu
  14. Rudolf Steiner, Dornach, 27.10.1918; From Symptom to Reality in Modern History, www.rsarchive.org
  15. V istem delu
  16. Rudolf Steiner, Zurich, 10.10.1916; How Can the Destitution of Soul in Modern Times Be Overcome?, www.rsarchive.org
  17. Rudolf Steiner, Dornach, 20.10.1918; From Symptom to Reality in Modern History, www.rsarchive.org
  18. Rudolf Steiner, Dornach, 13.10.1918; Three Streams in the Evolution of Mankind, www.rsarchive.org
  19. Glej opombo 17
  20. Glej opombo 6
  21. Glej opombo 6
  22. Rudolf Steiner, Berlin, 07.03.1911; Background to the Gospel of St. Mark, www.rsarchive.org
  23. Adam Curtis, The Century of the Self, YouTube
  24. Glej opombo 16
  25. Rudolf Steiner, Berlin, 08.10.1906; Original Impulses for the Science of the Spirit, Completion Press, 2001
  26. Rudolf Steiner, Dusseldorf, 07.03.1907; The Adept-School of the Past, www.rsarchive.org
  27. Wikipedia/Positivism, May 2020
  28. Glej opombo 14
  29. Glej opombo 14
  30. Sestavljen citat iz dveh virov: Rudolf Steiner (Glej opombo 14) and A. P. Shepherd, The Battle for the Spirit - The Council of Constantinople, 869 AD, Golden Blade 1963
  31. Opis izgube zavedanja o obstoju nadčutnih teles velja za prebivalstvo zahodne civilizacije, čeprav so vedno obstajale ezoterične skupine, ki so ohranjale to znanje. V vzhodnih kulturah se je splošno zavedanje o obstoju duhovnega sveta ohranilo vse do današnjega časa.
  32. Rudolf Steiner, Dornach, 7.12.1919; The Michael Revelation, tiposkript
  33. Glej opombo 14 (oba citata v odstavku)
  34. Glej opombo 14
  35. Rudolf Steiner, Heidenheim, 12.06.1919; The Meaning of Life, Rudolf Steiner Press, 1999
  36. Rudolf Steiner, Cassel, 10.05.1914; How the Spiritual World Interpenetrates the Physical, tiposkript
  37. V istem delu
  38. Rudolf Steiner, Basle, 22.02.1911, Anthroposophy in Daily Life, www.rsarchive.org (oba citata v odstavku)
  39. Rudolf Steiner, Dornach, 19.10.1918; From Symptom to Reality in Modern History, www.rsarchive.org (oba citata v odstavku)
  40. Rudolf Steiner, Dornach, 14.12.1919; The Mysteries of Light, of Space, and of the Earth, www.rsarchive.org
  41. V istem delu
  42. Glej opombo 14
  43. Fritjof Capra, The Turning Point, Flamingo, 1982
  44. V istem delu
  45. Rudolf Steiner, Hamburg, 18.05.1910, Manifestation of Karma, www.rsarchive.org
  46. Ivan Illich, Health as One’s Own Responsibility – No, Thank You!, 1990  
  47. Glej opombo 43
  48. Rudolf Steiner, Heidenheim, 12.06.1919; The Meaning of Life, Rudolf Steiner Press, 1999
  49. The Truth about Cancer, TTAC Publishing, USA, 2014
  50. Dr. Matthias Rath, An Open Letter on 2020 Pandemic
  51. Rudolf Steiner, Dornach, 15.12.1919; The Mysteries of Light, of Space, and of the Earth, www.rsarchive.org
  52. V istem delu
  53. Rudolf Steiner,  The Threefold State, 1920 (moderni prevod: Towards Social Renewal)
  54. Glej opombo 6
  55. Sayer Ji, Has Drug-Driven Medicine Become A Form of Human Sacrifice?, July 2018
  56. Wikipedia/Iatrogenesis, May 2020
  57. Rudolf Steiner, Zurich, 06.11.1917; Behind the Scenes of External Happenings,
  58. Source: The Truth about Vaccines, Ameriška dokumentarna serija, 2020
  59. Alice Park, Preventing the Next Pandemic, Time, 30.03.2020
  60. V istem delu
  61. Glej opombo 46
  62. Rudolf Steiner, vir neznan
  63. Rudolf Steiner, Dornach, 27.12.1922, Health & Illness, Volume 1, www.rsarchive.org
  64. V istem delu