Polnovredna in rafinirana hrana

Človeški organizem je sam sposoben predelati hrano dokler ni dovolj rafinirana, da se lahko vsrka v krvni in limfni obtok. V ta namen se uporabljajo tako fizikalne kot tudi kemijske metode za razgradnjo zaužite hrane v osnovna hranila, ki jih lahko asimilira naše telo. Redno uživanje polnovredne hrane krepi naše prebavne ‘mišice’ – to je sile in procese, ki aktivno sodelujejo pri razgradnji hrane, medtem ko redno uživanje rafinirane hrane postopoma slabi naše prebavne moči.

DEJAVNOSTI RAFINIRANJA HRANE V PREBAVNEM TRAKTU

Potem ko smo hrano zaužili, je le-ta izpostavljena različnim aktivnostim in procesom razgradnje. [1] Ti procesi se začnejo v ustih s fizično razgradnjo med dejavnostjo žvečenja, s pomočjo katere preobrazimo hrano, ki je pred tem imela specifično obliko in sestavo, v mehko maso enake gostote preden jo pogoltnemo.

Hrana je poleg tega izpostavljena številnim procesom kemične razgradnje. Ti se dogajajo s pomočjo izločanja prebavnih sokov. V povprečju izločimo 7 litrov prebavnih sokov na dan:

V teh prebavnih sokovih so prisotne tri različne vrste encimov:

Ogljikovi hidrati so podvrženi trem fazam kemične razgradnje:

Rezultat teh procesov so glukoza in ostali enostavni sladkorji.

Beljakovine so podvržene dvema fazama kemijske razgradnje:

Rezultat teh procesov so aminokisline.

Maščobe so podvržene samo eni stopnji kemične razgradnje:

Rezultat tega postopka so maščobne kisline in glicerol.

Končni rezultat vseh teh dejavnosti je želodčna kaša. Poleg enostavnih sladkorjev, aminokislin, maščobnih kislin in glicerola, vsebuje želodčna kaša tudi vodo, raztopljene minerale in vse neprebavljene snovi, od katerih je večina rastlinskih vlaknin.

Ko želodčna kaša potuje skozi tanko črevo, se posamezna hranila (enostavni sladkorji, aminokisline, maščobne kisline, itd.) absorbirajo v telo. Preostanek (t.i. odpadni material) se premakne v debelo črevo in se na koncu izloči kot blato.

PRIMERJAVA INDUSTRIJSKEGA IN TELESNEGA RAFINIRANJA HRANE

Industrijsko rafiniranje hrane se v glavnem uporablja pri predelavi žit, sladkorja, olj in soli. Z nekaterimi izjemami se ta postopek začne z fizično razgradnjo hrane, preden se lahko začne postopek rafiniranja. Rafiniranje je proces 'čiščenja', kjer se želene sestavine ločijo od tako imenovanih preostankov in stranskih proizvodov. Medtem ko se v primeru nafte te nečistoče izločijo, ker bi drugače ovirale pretok goriva do motorja, je situacija s hrano precej drugačna.

Pri živilih, ki vsebujejo v glavnem ogljikove hidrate, postopek prečiščevanja odstrani naslednje 'nečistoče':

Zavedanje o pomenu prehranskih vlaknin, mineralov in vitaminov je v sodobnih družbah splošno znano. V primeru vlaknin je dobro dokumentirano, da ravno pomanjkanje teh 'preostankov' povzroča zaprtje – to je stanje, ko telo s težavo izloča blato – kar je enako problemom s pretokom goriva do motorja.

Obstaja pa še ena pomembna razlika. Za primer vzemimo proizvodnjo čiste fruktoze, ki jo danes lahko kupimo kot 'naravni' nadomestek za običajni sladkor. Fruktoza je, kemijsko gledano, monosaharid, ki se sestoji iz ene same molekule sladkorja. V tovarniški proizvodnji se uporablja industrijske procese rafiniranja vse dokler se ne izloči čistih kristalov fruktoze iz preostalega dela sadeža.

Kadar pa jemo sadje, ga naš organizem sam razgrajuje. Na koncu se iz njega izloči čista fruktoza, ki se nato vsrka v telo. Kar se ne vsrka, vse kar je ostalo hrapavo in grobo, je izločeno. Zato lahko ta proces opišemo kot proces notranjega rafiniranja, ki ga izvaja naš lastni organizem.

Glavna razlika med industrijskim rafiniranjem in našim lastnim rafiniranjem hrane je, da je v prvem primeru delo opravljeno s pomočjo tehnologije vnaprej za nas, medtem ko v drugem primeru delo opravimo sami. Medtem ko je včasih koristno, če kdo opravi delo namesto nas, je v tem primeru rezultat ravno nasproten. Kajti zavedati se moramo, da lahko postanemo močnejši le v primeru, če bomo naše prebavne 'mišice' trenirali tako, da bomo izvajali vse aktivnosti razgrajevanja, ki so tipične za naše prebavne organe. To je zato, ker "je organizem razmerje aktivnosti. Bistvo organizma leži v akciji in ne v snovi. Organizacija ni razmerje snovi, ampak je dejavnost." [2] In če prebavnih 'mišic' ne uporabljamo v takšni meri, kot zmoremo, bomo postopoma vedno bolj oslabeli.

PRAKTIČNI PREHRANSKI ZAKLJUČKI IN SMERNICE

Če primerjamo učinke uživanja polnovredne hrane (npr. cela žita, polnozrnati izdelki, polnovredni sladkor in druga naravna sladila, itd.) z učinki uživanja rafinirane hrane (npr. rafinirana žita in izdelki iz žit, rafiniran sladkor, itd.), vidimo dve glavni razliki:

Tudi če bi bilo nekako mogoče nadomestiti izgubljena hranila, z vnosom prehranskih vlaknin in esencialnih oz. nujno potrebnih hranilnih snovi iz drugih virov hrane, je najboljši način, da jih dobimo v originalni obliki (npr. iz celih žit, in podobno), saj jih potrebujemo v prav takšnih kombinacijah in razmerjih, kot obstajajo v njihovih naravnih oblikah. Vendar pa ne obstaja nobena metoda, ki bi nam nadoknadila izgubo dejavnosti razgradnje zaradi uživanja pretežno rafinirane hrane, kot so bel kruh, bel riž, bele testenine, beli sladkor, in podobno. Vsakodnevna dieta, ki temelji na rafinirani hrani, bo neizogibno oslabila posameznikove prebavne moči – to je tiste sile, ki so aktivne v procesih razgradnje, dokler hrana ni dovolj rafinirana, da se je lahko vsrka v krvni in limfni obtok.

Iz tega razloga ima uživanje polnovredne hrane veliko prednosti. Očitno je naš prebavni sistem narejen za uživanje polnovrednih živil, vendar pa je v primeru, ko je bil močno oslabljen zaradi dolgoletne prehrane, ki je temeljila na rafinirani hrani, , priporočljivo narediti naslednje:

Časovni okvir in hitrost takšnega okrevanja je lahko precej različen, odvisno od osebe do osebe. In ne pozabite, uživanje rafiniranih izdelkov iz žit z dodatkom otrobov ni isto, kot uživanje celih žit. Seveda je še vedno bolje, kot jesti zgolj rafinirane žitne izdelke, vendar s to kombinacijo še vedno ne zaposlujete vaših moči notranjega rafiniranja v enaki meri, kot je to v primeru uživanja celih žit.

Potrebno je izpostaviti še eno vprašanje: Ali je biološka rafinirana hrana boljša izbira kot konvencionalna rafinirana hrana? Obstaja nekaj prednosti, predvsem v zvezi z ostanki pesticidov, ipd., ampak resnica je, da glede zgoraj omenjenima glavnima slabostma uživanja rafinirane hrane ni velike razlike. V obeh primerih prihaja namreč do izgub bistvenih hranilnih snovi in ​do izgube dejavnosti 'notranjega rafiniranja' – če jemo konvencionalno ali ekološko rafinirano hrano! Dejansko se lahko samo čudimo, zakaj bi si najprej prizadevali za izboljšanje kakovosti tal in posledično tudi kakovosti pridelkov, nato pa se, v primeru biološke rafinirane hrane, vse te prednosti dobesedno vržejo skozi okno s pomočjo dragega in energijsko potratnega postopka rafiniranja.

SVARILO: Zgornje praktične prehranske smernice se morajo vedno vstaviti v okvir SPLOŠNIH PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da prepoznamo njihove omejitve, kadar iščemo rešitev za specifični prehranski problem. Poleg tega morate biti seznanjeni z VLOGO PREHRANSKIH NAPOTKOV z namenom, da se izognete katerim kolim enostranskim zaključkom.

   OPOMBE

  1. Viri: A. Waugh, A. Grant, Ross and Wilson: Anatomy and Physiology in Health and Illness, Elsevier Limited, 2004; A.J. Cichoke, Enzymes – The Sparks of Life, Alive Books, 2002; www.wikipedia.com
  2. Rudolf Steiner, vir neznan