Vprašanje bolezni ali zdravja človeka je potrebno obravnavati na treh ravneh: fizični, psihološki in duhovni. Zaradi tega naloga holističnega pristopa k zdravljenju ne zajema samo ponovne vzpostavitve fizičnega zdravja, ampak vključuje tudi duševno-duhovni razvoj človeka. V tem razvoju so najbolj pomembne lastnosti, ki jih moramo nenehno gojiti, razširjanje našega sočutja do drugih živih bitij in pridobivanje novega znanja o svetu, v katerem živimo.
Ena od bistvenih značilnosti holističnega oz. holističnega pristopa k zdravljenju je, da vzame v poštev vse, kar vpliva na stanje človeškega bitja. Najkrajši povzetek takega vseobsegajočega pristopa je: "Procesi bolezni in zdravja se nenehno odvijajo v človeškem organizmu in vse, kar oseba naredi ali je vodena, da stori, učinkuje na te procese." [1]
Da bi lahko razumeli številne naloge ohranjanja našega zdravja se moramo zavedati, da se "umetnost zdravljenja ukvarja s človekom. Človek je bitje telesa, duše in duha. Prava medicina lahko obstaja le, če prodre do znanja, ki zaobjame človeka z vsemi tremi deli – s telesom, z dušo in z duhom. Ne zadostuje zgolj usposabljati zdravnike, tako da vedo, katero zdravilo je dobro za določeno bolezen. Raje si moramo prizadevati, da se celotno življenje napravi bolj zdravo. V ta namen se mora najprej odkriti vse, kar je povezano z zdravim življenjem." [2] Prav zaradi tega razloga holistični pristop k zdravljenju vključuje terapije, ki pomagajo ponovno vzpostaviti zdravo ravnovesje na vseh ravneh – na fizični, psihološki in duhovni ravni – v različnih življenjskih situacijah ljudi, ki trpijo za določeno boleznijo. Z drugimi besedami rečeno, v mnogih primerih zdravljenje vključuje spremembo vrednot in načina življenja.
Čeprav obstajajo številne zakonitosti, ki povezujejo različna kraljestva narave s človeškim bitjem, in različne sisteme ter aktivnosti znotraj človeškega organizma, pa moramo vedeti, da posedujejo ljudje 'Jaz', zaradi katerega je vsak človek svet zase. To ne pomeni, da smo nad duhovnimi pravili in zakoni narave, temveč da v določenih okoliščinah lahko določen človek – po dolgem času usposabljanja – razvijemo določeno spretnost, ki je 'v nasprotju' s pravilom. Brez te možnosti nadaljnji duhovni razvoj ljudi ne bi bil mogoč. Ali, z drugimi besedami rečeno, "vedeti moramo, da ima vse svoje izjeme. V duhovnem svetu obstajajo pravila, ne pa toge sheme. Vse je individualno." [3]
Razumevanje vzrokov za bolezni, ki ga je mogoče doseči s pomočjo duhovne znanosti, je prvi korak na poti k resničnemu zdravljenju. Vendar pa je v tem še nekaj več. "Znanje o duhu je vedno obstajalo. Zlasti je bilo gojeno v krogih, kjer so uvideli, da lahko ljudje razvijejo duhovne sile, ki imajo večjo sposobnost, kot jo ima običajen intelekt. V teh krogih so se zavedali dejstva, da je zdravljenje povezano s svetostjo; občutili so, da se pravo duhovno znanje povezuje z dušami ljudi, in s tem prinaša zdravljenje svetu. To je danes najmanj razumljiv pogled. Ampak dejstvo je, da duhovno znanje usmerja človekovo dušo stran od omejenih stališč in egoističnih ciljev; duhovno znanje nas usmerja k univerzalnim vprašanjem, ki združujejo posameznika z vesoljem.
Modrost naredi osebo odprto in dojemljivo, saj predstavlja temelj, iz katerega raste ljubezen do vseh stvari. Samo pridigati o ljubezni je neuporabno. Če ljubezen in sočutje združimo z modrostjo, resnična pomoč ne more izostati. Če nekdo z zlomljeno nogo leži na ulici obkrožen z ljudmi polnimi sočutja, a brez pravega znanja, mu le-ti ne morejo pomagati. Zdravnik, ki pride z znanjem, kako ravnati z zlomljeno nogo, lahko pomaga, zato ker je njegova modrost preoblikovala njegovo sočutje v akcijo. Temelj za vse oblike pomoči, ki jo nudijo ljudje, so znanje, vpogled in sposobnost.
Duhovna znanost je takšna modrost, ki ima tudi sposobnost, bolj kot kaj drugega, da deluje kot zdravilna sila, predvsem v smislu preprečevanja bolezni. Ko se duhovno znanje prejme vase, se sprejme tudi zdravilne sile. Duhovna znanost je eliksir življenja, čeprav tega ni mogoče dokazati z debato; dokaz pa bo viden, ko se le-ta asimilira in se praktično uporabi v življenju, čemur sledi zdravje. Če vsrkamo vase duha, prejmemo tudi zdravilne moči! Seveda, ne v lenem udobju; obstajajo ljudje, ki se ukvarjajo z najbolj banalnimi pojmi, medtem ko izjavljajo, da je vse, kar je potrebno, da smo v sozvočju z neskončnostjo. To nima nobene zveze z znanjem duha. Duhovno znanje mora prodreti v najgloblje bitje posameznika." [4] Tega ni mogoče doseči preko pridobivanja duhovnega znanja na pasiven način, temveč le z dolgotrajnim in aktivnim sodelovanjem v iskanju resnice.
Paracelsus je prav zato opozoril na povezavo med duhovnim znanjem in zdravljenjem, ko je dejal: "Resnično zdravljenje ne obstaja, če oseba ne naredi vsaj enega koraka v svojem duhovnem razvoju, s tem ko premaga bolezen." [5] Njegova izjava tudi kaže, da trpljenje in bolezen niso brez pomena – kar ni prevladujoče prepričanje med današnjimi materialisti in ateisti – ampak oboje služi kot spodbuda za razširitev našega omejenega razumevanja skrivnosti obstoja. Zato "na svetu obstaja natanko toliko trpljenja in bolečine, kot obstaja interesa samo za fizično in materialno. Tehtnica je v popolnem ravnovesju; ena stran ne odtehta druge – tako veliko, kot je strasti in želja na eni strani, toliko je bolezni in bolečine na drugi strani." [6] Pomanjkljivosti enostranskega materialističnega pristopa niso nikjer bolj očitne, kot v primeru trpljenja, bolezni in smrti – kajti ničesar od tega ni mogoče dojeti, kaj šele ustrezno sprejeti in preobraziti, brez razumevanja duhovnih stvarnosti, ki se skrivajo za njimi.
"Iz življenja raste učenje; iz učenja raste znanje. Vendar pa lahko najvišje znanje sledi le iz trpljenja. Ko imamo bolan ud in nam to povzroča bolečine, potem poznamo ta ud najbolje od vsega drugega. Na enak način poznamo najbolje vse, kar je shranjenega v naši duši. Znanje se pretaka iz našega trpljenja kot njegov plod. Tako kot se lepota bisera rodi iz bolezni in trpljenja, tako se znanje, plemenita človeška narava in prečiščeno človeško sočutje rodijo iz trpljenja in bolečine." [7] Iz tega razloga "je tragični dogodek v življenju – ne da bi kdaj to komu želeli – včasih lahko najbolj poučen; lahko nam vrže luč na najgloblje skrivnosti življenja." [8]
"Duhovna znanost osvetljuje celotno človeško bitje na tak način, da njene ideje kažejo na vrednost, bistvo in dostojanstvo človeka. Resnica o tem ni nikjer bolj očitna, kot takrat, ko ne opazujemo zdravega človeka, temveč opazujemo osebo, ki je bolna, in pri kateri obstajajo številna odstopanja od tako imenovanega normalnega stanja. Ko smo sposobni opazovati celega človeka pod vplivom določene bolezni, potem nas vse, kar nam odkriva narava bolne osebe, vodi v globine kozmičnih povezav. Na ta način smo vodeni do znanja o tem, kakšna je konstitucija človeka; potem smo zmožni povezati njegovo človeško organizacijo z določenimi snovmi narave, ki bodo delovale kot zdravilno sredstvo. Na ta način smo vodeni do širših povezav. Ko k našemu razumevanju zdravega človeka dodamo vse, kar smo se bili sposobni naučiti iz opazovanja bolne osebe, dobimo globok uvid v povezave in globlje pomene življenja. Tak uvid nato postane temelj za poznavanje človeka, ki ga lahko delimo z vsemi drugimi ljudmi. Res je, da doslej še nismo dosegli zelo veliko v tej smeri, ker je duhovna znanost aktivna šele kratek čas. Vendar pa je duhovna znanost po svoji naravi sposobna predelati in razviti to, kar vsebujejo različne veje moderne znanosti, in sicer na tak način, da bo tisto, kar mora vsakdo vedeti o človeku, lahko bilo predstavljeno vsakomur.
Pomislite, kaj bi pomenilo, če duhovni znanosti uspe preoblikovati znanost na tak način; če ji uspe razviti takšne oblike znanja o zdravju in bolezni človeškega bitja, ki bi bile dostopne splošni človeški zavesti. Če bi duhovna znanost uspela v tem, kako drugačni bi bili medsebojni odnosi ljudi v družbenem življenju; veliko večje bi bilo razumevanje ene osebe do druge, veliko večje, kot je danes, ko ljudje hodijo drug mimo drugega, ne da bi imeli najmanjše razumevanje za posebno individualnost drugega človeka. Socialna vprašanja bodo bila premeščena iz intelektualnih razprav, ko se bodo najbolj raznovrstna področja življenja obravnavala na temelju objektivnega znanja in konkretnih življenjskih izkušnjah. To je očitno predvsem na področju zdravstvenega varstva. Pomislite, kakšen socialni učinek bi bil, če bi obstajalo resnično razumevanje, kaj je zdravo v eni osebi, kaj je nezdravo v drugi; pomislite, kaj bi pomenilo, če bi zdravstveno varstvo organizirali na temelju razumevanja celotnega človeštva. To ne pomeni spodbujanja znanstvenega in zdravstvenega diletantizma – prav gotovo ne – vendar pa si lahko predstavljate, da bi dobrohotno razumevanje zdravja in bolezni našega sočloveka prebudilo ne le sočutje, temveč tudi razumevanje, in to razumevanje, ki izhaja iz resničnega videnja človeka. Samo pomislite na učinke, ki bi jih takšen pristop imel v družbenem življenju. Zdravljenje nikoli ne nastane iz abstraktnih pojmov, ampak le iz spoštljivega zavedanja, da je vsak človek svet zase. In higiena, skrb za zdravje, je nekaj posebnega, saj nas vodi najbliže k veselju sočloveka skozi njegov zdrav, normalen način življenja, ali k njegovemu trpljenju in omejitvam skozi tisto, kar živi v njem v večji ali manjši meri kot bolezen." [9]
Tako lahko vidimo, da je sočutje do drugih potrebno združiti z resničnim razumevanjem prave narave človeka in – v odnosu do zdravja – s pravilnim razumevanjem izvora bolezni in trpljenja. Le na ta način bomo lahko uporabljali in nadalje razvijali ustrezne metode zdravljenja bolnega človeštva, ki omahuje pod bremenom materialistične, mehanistične in redukcionistične medicinske znanosti.
Aktivno širjenje našega sočutja do drugih živih bitij je hkrati socialno dejanje, saj pomaga pri premagovanju človeškega egoizma, ki je eden glavnih virov konfliktov v sodobnem času.
OPOMBE
