Kristus kot vir sil, ki vodijo k resničnemu ozdravljenju človeških bolezni

V treh letih njegovega zemeljskega življenja, od krsta v Jordanu do smrti na Golgoti, je Jezus Kristus izvedel mnoga čudežna ozdravljenja. Včasih »je ozdravil okoli osemdeset do sto ljudi na dan. K njemu so prišli slepi, hromi in gluhi; prav tako v bibliji beremo o ljudeh s protinom, vodenico in tistih, ki so bili obsedeni z demoni.« [1] Vse to je bilo možno zato, ker »so ljudje, ki so prišli k Kristusu, imeli močno vero in prepričanje, da je skozi njega deloval impulz, ki je lahko izgnal demone« [2] iz njihovih teles.

Moč njihove vere je omogočila, »da so bili bolniki preko prisotnosti Kristusa izpostavljeni vplivu zdravilnih kozmičnih sil. Te zdravilne sile so lahko imele učinek samo v primernih prostorskih in časovnih okoliščinah. Z drugimi besedami, kozmične sile so delovale na bolne preko njihovega predstavnika Kristusa. Ko so bili bolniki nekaj časa v bližini Kristusa, jih je njihova bližina s Kristusom privedla v takšen odnos do makrokozmosa, da je imel ta zdravilen učinek na njih.« [3] Zato so se ta ozdravljenja upravičena imenovala ‘čudeži’, kajti »čudežno ni ničesar drugega kot prediranje višjega sveta v naš lastni« [4] zemeljski svet.

Ta metoda zdravljenja »je lahko delovala samo v času, ko je bil Kristus na Zemlji. Zgolj takrat so bila kozmična sozvezdja povezana s silami človeškega organizma na tak način, da so lahko bile določene bolezni pozdravljene, ko so ta sozvezdja delovala na posameznike preko Jezusa Kristusa.« [5] Če želimo razumeti, kaj je v našem času pravilen pristop k zdravljenju bolezni s pomočjo sil, ki delujejo iz in skozi bitje Kristusa, moramo najprej razumeti prvobitne izvore človeških bolezni.

Prvobitni duhovni vzroki za pojav človeškega trpljenja in bolezni

Ko preučujemo opise kozmičnega razvoja v delih Rudolfa Steinerja, lahko opazimo osupljivo bogastvo dejavnosti, ki jih izvajajo raznovrstna bitja duhovnih hierarhij s ciljem, da se ustvarijo ustrezni pogoji za razvoj različnih teles človeka. Najprej na starem Saturnu Duhovi volje (Troni) podarijo njihovo toplotno snov za tvorbo človeškega fizičnega telesa; potem na starem Soncu Duhovi modrosti (Kirioteti) podarijo njihovo snov za tvorbo človeškega eteričnega telesa; in na stari Luni Duhovi gibanja (Dinami) podarijo njihovo snov za tvorbo človeškega astralnega telesa. In v sedanji fazi so Duhovi oblik (Elohimi/Eksusiaji) podarili svojo snov za tvorbo človeškega ega. Vendar pa so pri pripravi teh teles sodelovala na mnogovrstne načine, ki se spreminjajo z vsakim prehodom v naslednjo fazo kozmičnega razvoja, tudi preostala bitja duhovnih hierarhij: Serafimi (Duhovi ljubezni), Kerubimi (Duhovi harmonije), Arhaji, Arhangeli in Angeli.

Če se osredotočimo na razvoj samega fizičnega telesa, vidimo, »da so v oddaljeni preteklosti duhovna bitja ustvarila prvi zarodek človekovega fizičnega telesa. K temu je bilo dodano eterično telo, kasneje astralno telo in nazadnje ego. Najprej je fizično telo obstajalo v neposredni skladnosti z duhovnim svetom, potem je bilo izpopolnjeno, prežeto in prepleteno z eteričnim telesom ter je tako postalo bolj zapleteno. Kasneje je bilo prežeto z astralnim telesom in je postalo še bolj zapleteno. Potem je bil dodan ego in zgolj potem, ko je ego deloval na fizično telo, je bil en njegov del preobražen v nosilca t.i. 'človeške zavesti' – sposobnosti, s pomočjo katere človek pridobiva znanje o zunanjem svetu.« [6]

V sedanji fazi je naša Zemlja najprej prešla skozi ponovitev stanja starega Saturna, ko je obstajal samo element ognja oz. toplote. Potem je prešla skozi ponovitev starega Sonca, ko je prišel obstoj zračni element. In v ponovitvi stare Lune je bil dodan tekoči element. Zatorej so ob koncu teh ponovitev obstajale le snovi v stanju toplote ter v plinastem in tekočem stanju. Zato je bila »naša Zemlja kot celota bolj kot nekakšen organizem, kot duhovno eterično bitje. Zemlja je bila prežeta z vsakovrstnimi organiziranimi tokovi in je bila bolj kot živo bitje.« [7] In ljudje se v tistem času »niso občutili kot ločena bitja, temveč kot da bi bili umeščeni znotraj telesa božansko duhovnih bitij in povezani z neštetimi vlakni s preostalim delom celotne Zemlje.« [8]

To je bilo stanje ‘raja’, ko smo še vedno živeli v ‘maternici’ božanskega vodstva in ko so vse višje hierarhije skrbele za vse naše potrebe na najbolj ustrezne načine. V tistih časih »so bili vsi vplivi, ki so prihajali iz našega okolja, duhovno božanski. Ljudje so bili dejansko organizirani na tak način, da so bili podoba duhovnih bitij, ki so lebdela okoli njih v njihovem okolju; ljudje so bili odrazi bogov, ki so bili v prejšnjih časih prisotni na Zemlji.« [9]

Zaradi tega razloga »v tistih starodavnih časih ni obstajalo to, kar imenujemo bolezen. Ni obstajalo notranje nagnjenje k bolezni; le-to ni moglo obstajati, zato ker je vse, kar je bilo v človeku in je delovalo nanj, prišlo od božansko-duhovnega kozmosa, ki je podarjal zdravje. Božansko-duhovna bitja so polna zdravja in v tistem obdobju so naredila ljudi v skladu z njihovo podobo. Človek je bil zdrav« [10] in obstajalo ni ničesar, kar bi lahko povzročilo trpljenje ali bolečino.

Toda potem se je v lemurijski eri [11] zgodilo nekaj, kar je radikalno spremenilo to rajsko stanje. »V razvoj človeštva so vstopile sile, ki jih imenujemo luciferske in ki pripadajo bitjem, ki so zaostala v času razvoja stare Lune. Ta bitja niso napredovala dovolj, da bi dosegla, tako rečeno, normalno stopnjo njihovega razvoja. Zaradi tega je bil vsajen v astralno telo – preden je lahko človekov ego deloval na ustrezen način – princip, ki je pritekal iz teh luciferskih bitij. Tako je bil svojčas izvršen vpliv teh bitij na človekovo astralno telo in človek je ta vpliv ohranil skozi ves njegov nadaljnji razvoj.« [12] V ezoteričnem jeziku se ta velika sprememba imenuje ‘padec (ali izgon) iz raja’.

Ena izmed pomembnih posledic luciferskih sil je bila ta, da »je imel človek znotraj sebe to, kar ga je vodilo, da je postal manj popoln, kot bi drugače bil, če se takšen vpliv ne bi zgodil. To je prav tako povzročilo nagnjenje, da je deloval in razsojal bolj iz njegovih čustev, strasti in poželenj, kot bi to počel, če luciferski vpliv ne bi vstopil vanj. Ta vpliv je naredil spremembo v osebnosti človeka, tako da je bil bolj pod vplivom tega, kar lahko imenujemo ‘svet poželenj’, kot bi bil v nasprotnem primeru. Preko luciferskega vpliva je človek vstopil bolj v svoje telo in se je bolj poistovetil z njim, kajti brez vpliva luciferskih bitij bi mnoge stvari, ki privlačijo človeka, da želi to ali ono, ne imele učinka nanj. Človek bi bil precej neopredeljen do teh skušnjav. Vendar pa so preko vpliva Luciferja prišle skušnjave zunanjega čutnega sveta in človek jim je podlegel.« [13]

To ni bil edini vpliv, kateremu je človek podlegel. »Dejstvo, da je luciferski vpliv prežel njegovo astralno telo, je povzročilo, da se mu je ves zunanji svet, v katerega je vstopil, prikazoval drugače. Lucifer je vstopil v notranje bitje človeka, ki je potem doživljal svet okoli sebe skozi Luciferja. Zaradi tega je bilo njegovo videnje zemeljskega sveta zastrto in njegovi zunanji vtisi so se spojili s tem, kar imenujemo arimanski vpliv. Ariman se je lahko vtihotapil in spremenil zunanji svet v iluzijo samo zaradi tega, ker smo pred tem od znotraj ustvarili nagnjenje k iluziji in slepilu. Tako je bil arimanski vpliv, ki je prišel v zunanji svet, posledica luciferskega vpliva. Lahko rečemo, da je človek od takrat, ko so bile tu luciferske sile, postal bolj vpleten v čutni svet, kot bi bil brez tega vpliva; toda zaradi tega je vsrkal z vsako zunanjo zaznavo arimanski vpliv. Potemtakem je v človeški osebnosti, ki prehaja skozi utelešenja na Zemlji, luciferski vpliv in kot rezultat tega arimanski vpliv. Ti dve sili se neprestano borita v človeški osebnosti, ki je postala polje njune bitke.« [14]

Če želimo dojeti učinke Luciferja in Arimana na nepristranski način, si moramo »predstavljati ta padec iz raja kot nekaj, kar je bilo vtkano v človeško usodo zaradi osvoboditve človeštva. Mi ne bi nikoli mogli postati svobodna bitja, če ne bi bili porinjeni navzdol; mi bi bili pričvrsteni na vrvice svetovnega reda, ki bi ga bili prisiljeni slepo slediti.« [15] Vseeno pa obstaja v sedanji dobi nujna potreba – če hočemo obvarovati našo svobodo – da spoznamo ta bitja in njuna upravičena področja delovanja ter nevarnosti, ki so možne, če vstopijo na področja, ki jima ne pripadajo. To je izjemnega pomena zlasti v odnosu do človeškega zdravja in pojavov bolezni.

Notranje nagnjenje k boleznim kot karmične posledice moralnih napak v prejšnjih življenjih

V lemurijski eri, ko je človek prejel njegov ego, je bil še vedno kot majhen otrok, ki ima v sebi veliko duševno-duhovnih sposobnosti, ampak jih še ne more uporabiti. Kajti najprej se mora razviti telo otroka na takšen način, da lahko postane primeren inštrument za njegovo mišljenje, občutja in impulze volje. In tako kot potrebuje otrok za svoj razvoj veliko časa in oskrbe s strani staršev in ostalih odraslih, tako je lemurijski človek še vedno potreboval izdatno pomoč duhovnih bitij. V takšnem otroškem stanju se ljudje tistega časa niso mogli ubraniti pred vplivi »ki so izvirali iz luciferskega principa. Iz tega razloga se je zgodilo, da je človek v njegovem prvem utelešenju na Zemlji podlegel skušnjavam luciferskega principa in nato prenašal te privlačnosti s seboj v kasnejša življenja. Lahko rečemo, da je način, s katerim je podlegel skušnjavam luciferskega principa, postal sestavni del njegove karme.« [16]

Na kakšen način delujejo te skušnjave luciferskega principa? »To, kar človek počne v običajnem življenju izvira iz njegovih občutkov, čustev, naravnih nagonov in hrepenenj; človek postane jezen in naredi določene stvari zaradi te jeze; ali ljubi na običajen način in so njegova dejanja spodbujena s tem čustvom. Priznati je treba, da je v tem, kar človek počne zaradi strasti, jeze ali običajne ljubezni, element, ki se upira vsem abstraktnim definicijam. Vseeno pa obstaja ena beseda, ki lahko opiše to, kar daje povod človeškim dejanjem v vsakdanjem življenju – to je beseda osebnost. Ta beseda zaobjame vse nerazložljive faktorje. Takrat ko resnično razumemo človeško osebnost, potem smo morda sposobni presoditi, zakaj je razvil to ali ono strast, to ali ono hrepenenje ali karkoli drugega. Vse, kar je narejeno iz teh impulzov, nosi lastnost osebnosti.« [17]

Če želimo dojeti, kako obnašanje človeške osebnosti vodi k pojavu bolezni, moramo najprej preučiti, kako »prihajamo v stik z zunanjim svetom preko izključno osebnih motivov na različne načine. Ti kontakti se preko povratnega učinka vtisnejo na naše astralno telo; in ker obstaja medsebojno sodelovanje našega astralnega in eteričnega telesa, sta oba ta telesa pod vplivom teh povratnih odzivov. Če živi človek razuzdano življenje v katerem koli pogledu, bo to naredilo vtis na njegovo astralno telo in bo posledično vplivalo na eterično telo. Kako se to odvija, je odvisno od tega, kar preostane v astralnem telesu. Potemtakem bomo bili sedaj sposobni razumeti, da se eterično telo človeka spremeni v skladu s tem, kako preživlja to ali ono življenje znotraj meja dobrega ali zlega, pravičnosti ali krivice, resnice ali laži itd. Vse to ima vpliv na eterično telo« [18] – bolj natančno, na tisti del eteričnega telesa, ki tvori podlago za naše zavestno življenje mišljenja, občutenja in volje.

V nasprotju s tem pa je tisti del eteričnega telesa, ki regulira nezavedne življenjske procese našega organizma, mnogo bolj stanoviten. Modro vodstvo človeškega razvoja je vzpostavilo »jasno omejitev glede tega, kar se lahko doseže z razvojem v življenju med rojstvom in smrtjo. Razvoj med rojstvom in smrtjo je v bistvu omejen na duševne izkušnje in se ne more razširiti na fizični nivo. Človek ne more spremeniti notranje strukture in oblike fizičnega in eteričnega telesa« [19] znotraj življenjske dobe ene utelesitve. Zato obstaja pravilo, da »kadar človek med rojstvom in smrtjo greši na področju moralnosti, s tem da sledi Luciferju, ali na področju logike oz. zdravega mišljenja, s tem da sledi Arimanu, se to tiče samo njegovega običajnega zavestnega duševnega življenja,« [20] ki ne more predreti v osnove njegovega eterično-fizičnega ustroja.

Drugače je v primeru, »ko človek preide prag smrti in ko se prične drugačna oblika zavesti; takrat vse stvari, ki so bile v življenju med rojstvom in smrtjo podvržene moralnim ali razumskim sodbam, prodrejo v osnove človeškega bitja, v to kar organizira naslednje življenje in se vtisne v plastične sile, ki nato oblikujejo tridelno (astralno, eterično in fizično) telo človeka.

Napake, ki izhajajo iz vdanosti Arimanu, se razvijejo v sile bolezni, ki vplivajo na človeka preko njegovega eteričnega telesa.
Pomote, ki so bile rezultat moralnih sodb med rojstvom in smrtjo, se razvijejo v vzroke bolezni, ki delujejo bolj iz astralnega telesa.« [21] Te hibe so posledica vdanosti Luciferju.

Tako lahko vidimo, da lahko resnično razumemo pojav notranjega nagnjenja k specifičnim boleznim v primeru ljudi samo s poznavanjem karme in reinkarnacije. Zatorej govorjenje medicinske znanosti o ‘podedovanih boleznih’ ni napačno. Ko pa obljublja, da jih bo zatrla s popravilom ‘napačnih’ genov, nam mora biti jasno, da je to jalov poskus delovanja proti zakonu karme, ki pravi:

»Kar živi kot radost, bolečina, veselje, žalost v astralnem telesu, se ponovno pojavi v eteričnem telesu;
trajnejše strasti in impulzi, ki so ukoreninjeni v eteričnem telesu, se ponovno pojavijo v fizičnemu telesu kot prirojene tendence;
dejanja, ki zahtevajo posredovanje fizičnega telesa, se pojavijo kot zunanja usoda v naslednji inkarnaciji.

Kar stori astralno telo, postane usoda eteričnega telesa; kar stori eterično telo, postane usoda fizičnega telesa; in kar stori fizično telo, se vrne v naslednji inkarnaciji nazaj od zunaj kot fizična realnost.« [22]

S tem zakonom se dotikamo najglobljih skrivnosti človeškega obstoja, ki se jih lahko dojame v vseh njihovih razvejenostih samo po dolgotrajnem študiju duhovne znanosti. To je razvidno tudi iz naslednjega primera, ki ga je predstavil Steiner: »Če živi človek plehko življenje v eni inkarnaciji – nestanovitno življenje, ki ne pozna niti predanosti niti ljubezni – se to v naslednji inkarnaciji izrazi kot nagnjenje k laganju. Takšno posebno nagnjenje k pripovedovanju laži izhaja iz globje duševne organizacije; kajti če človek sledi samo temu, kar je v njegovem najbolj zavestnem življenju, potem ne bo dejansko lagal. To, kar ga vodi k laganju, so čustva in občutja, ki delujejo iz njegove podzavesti. Tu imamo spet nekaj globljega.

Če je človek lažniv, bodo dejanja, ki izhajajo iz neresnice, v življenju po smrti vzpodbudila v njem najmočnejša čustva zoper samega sebe in kot posledica se bo pojavilo globoko nagnjenje proti laganju. On bo potem prinesel s seboj v naslednje življenje ne le slabotno organizacijo, temveč organizacijo, ki je tako rekoč izgrajena nepravilno in ki se manifestira v nepravilno oblikovanih notranjih organih v fini organizaciji telesa. V njemu obstaja nekaj, kar se ne strinja z njim zaradi predhodnega nagnjenja k laganju.

Tako lahko karmično sledimo učinkom treh zaporednih inkarnacij: plitvost in nestanovitnost v prvi inkarnaciji, nagnjenje k laganju v drugi in fizično nagnjenje k bolezni v tretji inkarnaciji.« [23] Vendar pa to ne pomeni, da je vse vnaprej odločeno – kajti končni rezultat je odvisen od odločitev ljudi, ali bodo nadaljevali s sledenjem Luciferju in Arimanu tudi v novem življenju ali pa se bodo podali na pot okrevanja od ‘prvobitnih grehov’ s pomočjo sil, ki izhajajo iz Golgotskega misterija.

Kristus kot vir moči, ki omogoča nadzor luciferskih in arimanskih vplivov na področju človeškega zdravja

Iz opisov dogajanj v človeškem razvoju, ki so odločilno spremenili naravo našega astralnega in eteričnega telesa, lahko zaključimo, da so luciferske in arimanske sile postale sestavni del našega človeškega ustroja. Od ‘padca iz raja’ dalje »igrajo izkušnje, ki izhajajo iz vplivov Luciferja in Arimana, neprestano vlogo v človeškem življenju« [24] tako na psihološkem kot tudi na fiziološkem nivoju.

Na psihološkem nivoju »v moralnosti in logiki ter v vseh duševnih dejavnostih – delujeta Lucifer in Ariman drug na drugega in človek stoji na meji med njima.« [25] Vplivi Luciferja se manifestirajo v glavnem v življenju želja, naših simpatij ali antipatij, medtem ko se vplivi Arimana v glavnem izražajo v različnih oblikah materialističnega pojmovanja sveta.

Na fiziološkem nivoju se lahko s pomočjo jasnovidnosti odkrije, kako »je sama oblika človeškega telesa rezultat sodelovanja luciferskih in arimanskih sil.« [26] Celo če tega sami nismo sposobni videti, je v sedanji dobi vseeno zelo »pomembno, da prepoznamo to sodelovanje luciferskih in arimanskih sil; kajti zgolj s pomočjo tega spoznanja se lahko postopoma naučimo razumeti sile, ki delujejo v ozadju zunanjih pojavov obstoja. Moramo se zavedati, da nimamo nobenega razloga, da bi sovražili Arimana ali se bali Luciferja, ker so njune sile nevarne samo takrat, ko delujejo zunaj področij, ki jima pripadajo.« [27] Mora nam biti popolnoma jasno, da »znotraj njunega upravičeno dodeljenega prostora delujeta koristno; znotraj njunega neupravičenega prostora sta škodljiva.« [28]

To je še posebno razvidno v primeru človeškega zdravja in bolezni. Duhovna znanost razkriva kako »delujeta dva principa – arimanski in luciferski – v samem temelju bolezni. Dejansko se lahko na razne načine pokaže, kako lahko v raznovrstnih oblikah bolezni razlikujemo dve vrsti: arimanske in luciferske bolezni.« [29] Ariman je »začetnik vseh fizičnih bolezni; ne tistih, ki so povzročene z zunanjimi poškodbami, temveč vseh organskih bolezni, ki izvirajo iz notranjega nagiba.« [30] In Lucifer je »začetnik vseh nevro-psiholoških in nevrotičnih bolezni; vseh bolezni, ki niso v resnici sploh bolezni, temveč predvsem živčne bolezni, histerične bolezni in tako dalje.« [31]

Tu imamo osnovno razlikovanje med izvorom fizičnih in duševnih bolezni, čeprav se moramo zavedati, da obstajajo nadaljnja razlikovanja med arimanskimi in luciferskimi vplivi znotraj teh dveh osnovnih skupin. Poleg tega moramo razlikovati med arimanskimi in luciferskimi vplivi v astralnem, eteričnem in fizičnem telesu, v različnih sistemih in organih človeškega organizma in na različnih stopnjah človeškega življenja od otroštva do starosti. Potemtakem je povsem jasno, zakaj je potreben dolgotrajen študij medicine iz materialistične in antropozofske perspektive, če želi nekdo doseči ustrezno razumevanje vseh vplivov, ki prispevajo k nastanku raznovrstnih oblik bolezni.

Vseeno mora vsak, ki želi prevzeti odgovornost za lastno zdravje, doseči osnovno »razumevanje arimanski in luciferskih sil, ki lahko uničijo človeški organizem. Kajti Ariman strjuje oziroma zgošča ljudi, medtem ko jih želi Lucifer raztopiti in izhlapeti. V vsem tem se nahajajo sile, ki ustvarjajo bolezni. Grozeči luciferski vplivi in grozeči arimanski vplivi pripadajo notranjemu bitju sil v naravi. Vendar pa stoji med njima zdravilni princip, ki žari iz Kristusa.« [32] Tu imamo opravka z nasprotjem med silami materializacije in dematerializacije, ki omogočajo nastanek in prenehanje obstoja živih bitij. Te sile so nenehno dejavne v naravi in vstopajo v človeka preko čutnih zaznav, dihanja in prehrane.

Zakaj nam lahko Kristus pomaga, da se ubranimo pred škodljivimi vplivi Luciferja in Arimana? V daljni preteklosti »so bili ljudje sposobni voditi duhovno življenje, ki je bilo mnogo bolj blizu božanskemu, kot je to možno sedaj. Ljudje so bili bližje božansko-duhovnemu in božansko-duhovno je sijalo z večjo močjo v človeško dušo. Vendar pa se ne sme pozabiti, da je bil spust v materialni-fizični svet potreben zato, ker je bila človeška zavest manj jasna in istočasno prepletena z božansko-duhovnimi mislimi, občutji in impulzi volje. Človek je bil bližje božansko-duhovnemu, vendar bolj kot sanjajoč otrok kot pa čisto prebujen, zavesten človek.

Človek se je spustil v enaki meri, kot je pridobil sposobnost razsojanja, ki je potrebna v fizičnem svetu – to je razum. Človek se je spustil iz višin božansko-duhovnega obstoja in se bolj jasno zavedal samega sebe, s tem ko je našel čvrst center znotraj njegovega lastnega bitja. Z nalogo, da si utre svojo pot ponovno navzgor, mora napolniti ta notranjo jedro njegovega duševnega življenja s tem, kar je bilo prineseno s pomočjo Kristusovega impulza. In bolj kot je njegova duša napolnjena s Kristusovim impulzom, bolj visoko se bo znova dvignil v božansko-duhovni svet, ki ga ne bo dosegel kot bitje s sanjajočo, nejasno zavestjo, temveč kot bitje, ki bo gledalo v svet s čuječo zavestjo.« [33] – s kristalno jasno budno zavestjo.

Notranje jedro naše osebnosti in našega duševnega življenja je naš ego, ki je ojačan s posredovanjem Kristusovega impulza. To je posebno razvidno iz Lukovega evangelija, kjer daje avtor »poseben pomen opisom ozdravljenj s ciljem, da prikaže, kako zdravilni vplivi, ki izhajajo iz ega, nakazujejo dosego zelo visokega nivoja evolucijskega procesa. Sveti Luka prikazuje, kako je Kristus deloval na astralno telo, eterično telo in fizično telo človeka. S tem postavlja pred nas ta veliki ideal razvoja: Glej proti tvoji prihodnosti! Tvoj ego je na sedanji stopnji njegovega razvoja še vedno slaboten; še vedno nima veliko oblasti. Ampak postopoma bo postal gospodar astralnega telesa, eteričnega telesa in fizičnega telesa ter jih bo preoblikoval. Pred teboj je veliki ideal Kristusa, ki oznanja človeštvu, kaj lahko pomeni to obvladovanje« [34] – še posebno v odnosu do zdravja.

Kajti Kristusova »osebnost je imela vpliv na skrivnosti astralnega telesa in eteričnega telesa – celo na skrivnosti fizičnega telesa. Jezus Kristus prikaže, da je on sposoben videti v same globine fizične telesnosti in delovati vanjo. To je razkrito z dejstvom, da je njegova moč sposobna imeti zdravilne učinke tudi na bolezni, ki so ukoreninjene v fizičnem telesu. Tako nam je precej jasno prikazano, kako je Kristusov ego deloval na vse ostale člane človeškega bitja« [35] – na astralno telo, na eterično telo in na fizično telo.

Na sedanji stopnji človeškega razvoja je naša glavna naloga, da delujemo zavestno na preobrazbi astralnega telesa, v katerem ležijo viri vsega trpljenja, ki »mora priti k nam, ker smo doživljali utelesitve pod vplivom luciferskih sil od začetka zemeljskega razvoja – in vse, kar moramo izkusiti v duhovnem svetu, ker smo se pod vplivom Luciferja odtujili od ustvarjalnih moči sveta.« [36] Zaradi tega razloga ni presenetljivo, da »ležijo najgloblji vzroki bolezni v astralnem telesu in njegovih slabih učinkih na eterično telo in preko eteričnega telesa na fizično telo.« [37]

Mi lahko sedaj premagamo ‘prvobitni greh’ astralnega telesa, zato ker »s spodbujanjem in okrepitvijo našega lastnega bitja s pomočjo Kristusovega impulza, pritegnemo vase silo, ki lahko izvede to preobrazbo.« [38] In mi lahko dobimo dostop do Kristusa zato, ker so nam višje duhovne hierarhije poslale Golgotski misterij kot nadomestilo za vse negativne posledice, ki so jih povzročili učinki luciferskih bitij, glede katerih v času padca iz raja »nismo imeli izbire – na osnovi polne moralne odgovornosti – ali jim bomo ali ne bomo sledili.« [39] Posledično »sta odrešitev in očiščenje postale možne preko misterija, ki je bil izveden s krstom v Jordanu s posredovanjem Janeza in kasneje preko Golgotskega misterija.« [40]

Od tega dogodka dalje je »naloga človeka, da razvije višjo osebnost. Le-ta je Kristusova osebnost, katero lahko človek pritegne in sprejme vase.« [41] To je potrebno zato, ker »deluje zdravilna moč Kristusa samo tedaj, ko pride le-ta do izraza v človeškem egu.« [42] V starih misterijski centrih je potekalo zdravljenje tako, da »so človeške duše, ki so se dvignile nad ego, prišle v duhovni svet in jim je bilo nato podarjeno duhovno za njihovo ozdravljenje. V prejšnjih časih je bil človek v precej bližjem stiku z duhovnim svetom in je lahko v stanjih ekstaze našel pot do duhovnega sveta. Ampak sedaj se mora zgoditi vstop v duhovni svet preko ega« [43] – to je s pomočjo zavestnega spoznavanja duhovnih svetov.

Dandanes, ko smo priča prevladi pravoverne materialistične znanosti, ki meji na tiranijo, si je težko predstavljati »da v prihodnosti ne bo imela materialistična medicina nobenega temelja. To se sedaj zdi zgolj kot fantazija, vendar je to nekaj, kar se bo kmalu zgodilo.« [44] Ampak to se bo zgodilo samo, če se bo dovolj »ljudi pričelo zavedati, da so z njihovim celotnim bitjem vstavljeni v resnični duhovni svet, ki je napolnjen z resničnimi duhovnimi bitji in resničnimi duhovnimi silami.« [45] Na ta način bo duhovno jedro našega bitja, naš Jaz, postal tako močan, da bo sposoben premagati celo podedovana karmična nagnjenja fizičnega organizma, ki prispevajo k pojavu bolezni. Kajti »fizično lahko vsebuje neustavljivo moč tako dolgo dokler človek ne razvije moč v njegovi duhovni naravi. Če bo človek pridobil to moč, bo znotraj njega zrasel bojevnik, ki ga bo ubranil pred fizičnimi« [46] nagnjenji k boleznim, ki niso rezultat le njegovih preteklih napak temveč tudi napak njegovih prednikov v rodoslovnih linijah generacij.

Seveda »se ne moremo nadejati, da bo prišlo do tega od enega dneva do naslednjega. Ampak tisti, ki imajo pravo razumevanje stvari, se bodo postopoma seznanili z antropozofskim pogledom na pojave, pred katerimi se človek najprej počuti nemočen. Kar ni izravnano v enem življenju, se bo popravilo na dolgi rok. Če motrimo eno življenje in poleg tega življenje iz inkarnacije v inkarnacijo, bomo videli, da nas karmični zakon – če ga pravilno razumemo – ne bo več potrl, temveč nam bo prinesel tolažbo in silo, s pomočjo katere bomo postali močnejši. Zakon karme je zakon življenja in ga je treba razumeti kot takega. Cilj ni v tem, da bi se seznanili z nekaj abstraktnimi mislimi, temveč da preučujemo življenjske resnice antropozofije v podrobnostih življenja ter da se nikoli ne utrudimo z antropozofskim študijem, s pomočjo katerega se prežemamo z raznovrstnimi resnicami.« [47]

Kajti le na ta način postane »antropozofija stimulant, ki podarja življenje – eliksir življenja, ki se vedno znova pretaka v naše duše in o katerem vemo, da bo naše duše napravil vedno močnejše.« [48] Prav tako lahko prepoznamo, da je celo »rešitev zunanjega fizičnega življenja odvisna od priliva novih moči, ki se ga lahko doseže s pomočjo študija antropozofije,« [49] ki nam omogoča, da se prežemamo s Kristusovo modrostjo in močjo. Kajti, »ko imamo znotraj nas Kristusovo moč, ki je posledica Golgotskega misterija, imamo znotraj nas zdravilno silo, ki prinaša zdravje.« [50] In to je tisto, kar nam lahko podari zaupanje, da bo prišel čas, ko bodo v eni od prihodnjih utelesitev bile tudi naše »bolezni odstranjene s pomočjo zdravilne moči Kristusovega impulza.« [51] Kajti »končni dosežek medicine je, da prepozna vse človeške bolezni na takšen način, da se razume potek Golgotskega misterija do smrti kot ogromen zdravilni proces. Patologija razvijajočega se človeštva in terapija s smrtjo na križu se bodo razumele v njihovih resničnih povezavah takrat, ko bomo imeli pravo medicino,« [52] ki bo temeljila na duhovno znanstvenem razumevanju sveta in človeka.

❖ Ta članek je bil prvotno objavljen v reviji Svitanje, Jesen/Zima 2020,
kot šesti članek v seriji prispevkov o Golgotskem misteriju.