Glavne lastnosti znanstvenega raziskovanja
V modernih časih smo priča prevladi prehranskega raziskovanja, ki se ga
izvaja z metodami naravoslovne znanosti.
Zaradi tega razloga je potrebno primerjati ključne značilnosti znanstvenega
pristopa v primerjavi z duhovno-znanstvenim pristopom k raziskovanju z
namenom, da razumemo odnos med tema dvema metodama raziskovanja. [1]
ODKRITJA DEJSTEV V PRIMERJAVI Z NJIHOVO INTERPRETACIJO
Znanstveni pristop si lasti poseben položaj v odnosu do pridobivanja
resničnega razumevanja svetovnih pojavov na podlagi njegovih
raziskovalnih metod, ki temeljijo na natančnemu opazovanju dejstev.
Čeprav rezultat tega pristopa – množica fascinantnih dejstev, ki so bila
prej skrita našim običajnim čutnim zaznavam – ni vprašljiv, pa to ne
drži vedno za razlage teh dejstev. Razlog tiči v nezavedni ali zavestni
znanstveni predpostavki, da imajo dejstva sama v sebi “nekaj dokončnega,
popolnega. Vendar mora v realnosti obstajati poleg dejavnika, ki ga
predstavljajo čutne lastnosti, tudi dejavnik, ki se ga lahko dojame in
razume samo skozi misel. Razmišljanje je organ človeka, ki je namenjen
opazovanju nečesa višjega od tega, kar nam nudijo čutila. Z
razmišljanjem nam je dostopna tista stran realnosti, s katero se nikoli
ne bi seznanilo bitje, ki bi imelo zgolj čutila. Vloga razmišljanja ni v
tem, da bi le ponovilo to, kar se zaznava s čutili, ampak da prodre v
tisto, kar je skrito čutilom. Čutne predstave nam dajejo samo eno plat
realnosti. Druga plat pa je razumevanje sveta s pomočjo razmišljanja.” [2]
Iz tega razloga duhovna znanost sprejema dejstva, ki jih odkrivajo
naravoslovne vede, ne pa enostranskih materialističnih razlag teh
dejstev, razen na področju mineralnega kraljestva.
To pomeni, da na področju prehrane – ki je pojav, ki obstaja zgolj pri
živih organizmih – materialistične razlage ne morejo proizvesti plodnih
pojasnil, ki bi ljudem omogočile pridobiti resnično razumevanje te
kompleksne tematike.
VKLJUČEVANJE OBJEKTIVNIH DOKAZOV V PRIMERJAVI S SUBJEKTIVNIMI
Znanost si prizadeva za objektiven pristop k raziskavam z namenom,
da se izključi vplive, kot so osebne simpatije in antipatije, hotenja in
želje, predpostavke, predsodke itd., ki bi izkrivljali končne sklepe.
[3] Različne veje znanosti imajo ambivalenten odnos do vključevanja
subjektivnih dokazov. Na primer, medtem ko so v psihologiji človekove
misli in občutki priznani kot realni dejavniki, ki vplivajo na splošno
stanje človeka, se medicinska veja osredotoča predvsem na preiskovanje
mehanizmov fizioloških procesov in pojavov specifičnih bolezni. To
pomeni, da se zgolj fiziološki procesi obravnavajo kot
realni/objektivni, medtem ko so vplivi, ki izvirajo iz notranjega
duševnega življenja človeka, subjektivni in označeni kot anekdotski
dokazi, kot placebo in podobne vrste subjektivnih dokazov, na katere se ne moremo
zanašati. [4]
Rezultat takega pristopa je izključitev psiholoških in duševnih
vplivov na človeški organizem. Vendar pa tak
enostranski odnos ustvarja resen problem na področju prehranskih
raziskav. Z izključitvijo človekovih subjektivnih izkušenj, izključujemo
bistveno naravo človeka samega. Takšen pristop na področju prehranskih
raziskav je obsojen na propad, kajti uživanje hrane je neločljivo
povezano z občutki užitka ali nezadovoljstva, subjektivnimi občutki
okusa, vonja, in tako naprej – vsega tistega, kar je sestavni del
človeškega bitja. To potrjujejo tudi izkušnje v živilski industriji,
kjer je največji poudarek na izzivu, kako ustvariti izdelek, ki se mu 'ni moč upreti'.
In to “kar ustvari občutje, da se nečemu ne moremo odreči, je zanimanje,
vzbujanje pozornosti, vizualna privlačnost in privlačnost okusa, arome,
sestave in ustrezne gostote” [5] – torej takšne zaznave, ki pripadajo predvsem subjektivnemu
področju človeških izkušenj. Tukaj imamo dokaz, da ima na področju
prehrane čustvovanje in način, kako doživljamo stvari, prav tako
pomemben vpliv, kot ga imajo drugi objektivno merljivi dejavniki.
Duhovna znanost postavlja človeka v središče svojega raziskovanja, z
zavedanjem, da je v notranjosti človeka mesto, kjer se srečujeta
subjektivno in objektivno. Zaradi tega imajo ljudje možnost, da
premagajo kakršno koli neskladje med subjektivnimi in objektivnimi
aktivnostmi. To je mogoče doseči na različne načine, nikakor pa to ni
možno, če gledamo na subjektivne izkušnje kot na nekaj neznanstvenega –
kar je ena od glavnih lastnosti znanstvenega pristopa. Z vključitvijo
obeh domen in z raziskovanjem načinov, kako vplivata druga na drugo,
ustvarimo prehransko raziskovanje, ki je primerno za ljudi.
NEKATERE DRUGE OMEJITVE ZNANSTVENIH METOD RAZISKOVANJA
Cilj znanstvenega raziskovanja je, da se ugotovi, kaj ima odločilen
vpliv na določeno stanje ali proces v človeškem organizmu. V medicini
prevladuje mnenje, da je “edini način, da se z ustrezno zanesljivostjo
najde vzrok in posledico, izvajanje 'kontroliranih' eksperimentov ali
kontroliranih preizkusov, kot se imenujejo v medicini. Taki preizkusi
skušajo ustvariti dve identični situaciji – v tem primeru dve skupini
oseb – in nato s spreminjanjem samo ene spremenljivke ugotoviti, kaj se
dogodi.”
[6] Vendar bi bilo to načeloma mogoče le, če bi imeli dve skupini
identičnih dvojčkov – kar pa običajno ni izvedljivo. Na ta način znanost
preprosto izključuje najpomembnejši del človeka – to je njegov ego. Predpostavka v ozadju teh poskusov je, da ljudje reagirajo
na določeno zdravilo ali spremembo diete na bolj ali manj isti način. To
je velika napaka, ki ne upošteva človeške individualnosti (ki je odraz
človeške ego organizacije), ampak samo tiste
dele človeškega ustroja, ki pripadajo specifični družini, narodu in rasi
– to je manifestacijam astralnega telesa, eteričnega telesa in fizičnega
telesa. [7]
Obstaja še ena omejitev na področju znanstvenih raziskav, ki temelji
na “napaki številnih znanstvenih opazovanj, ki oblikujejo svoje sklepe o
nekaterih učinkih na podlagi tega, kar se dogaja v času, recimo,
naslednjih pet let, medtem ko se v mnogih primerih učinki pokažejo šele
po nekaj desetletjih.”
[8] To še posebej velja v primeru medicinskih raziskav, kjer
enostavno ni mogoče preizkusiti dolgoročnih učinkov zdravil ali sprememb
v dieti. Povsem običajna praksa je, da se določeno zdravilo ali živilo
razglasi za dobro ali slabo na podlagi kratkoročnih eksperimentov in opazovanj njunih učinkov, vključno z
nehotènimi stranskimi učinki.
Obstaja tudi prirojena omejitev analitičnega pristopa, ki se ga
uporablja pri medicinskih raziskavah, zaradi samega števila
spremenljivk, ki imajo kumulativni učinek na stanje človeškega
organizma. To ustvarja stanje, kjer zbrani podatki “postanejo predmet
mnogih interpretacij. Ta nejasnost obstaja zaradi težavnosti razvrščanje
vzrokov, posledic, sočasnih spremenljivk in naključnih nihanj, kadar so
vzroki mnogokratni ali razpršeni, stopnje izpostavljenosti (določenim
vlivom) nizke, nepravilne ali težko merljive, in ko so ustrezni
mehanizmi slabo razumljivi”
[9] – to je v veliki večini primerov! To je razvidno iz
dejstva, da so raziskovalci celo ob pomoči računalnikov preplavljeni z
ogromno količino podatkov in možnih odnosov. Največ, kar lahko naredijo
je, da se osredotočijo na mehanizem določene motnje ali pojava v telesu,
ki je omejen na določeno področje telesa v specifičnih okoliščinah.
[10]
V nasprotju s tem, duhovna znanost omogoča razvoj takšnega
razumevanja, ki služi kot okvir, ki nam omogoča postaviti specializirane
znanstvene podatke na njihovo pravo mesto v kompleksni zgradbi človeka.
Na ta način pridobivamo še dodatna zagotovila za veljavnost razlag, ki
jih podaja duhovna znanost. Še več, ko si človek pridobi poznavanje
arhetipskih zakonitosti lastnega bitja, lahko z njihovo pomočjo prvič
resnično razume pravo naravo procesov v človeškem organizmu in
posledično vzrokov bolezni.
V skladu z zgoraj predstavljenimi značilnostmi lahko zaključimo, da
duhovna znanost priznava koristi naravoslovnega znanstvenega pristopa k
raziskovanju na omejenem področju življenjskega obstoja – to je na
področju mineralnega sveta, ki ga urejajo fizikalni zakoni. Prav tako
priznava, da lahko raziskujemo vpliv mineralnega sveta v živih
organizmih. Vendar pa za razumevanje človeka in učinkov prehrane
potrebujemo drugačen pristop – pristop, ki je sposoben priznati obstoj
nadčutnih realnosti (eteričnega, astralnega in duhovnega telesa z
njihovimi specifičnimi silami in snovmi), ki delujejo v ozadju vidnih
pojavov v vseh živih bitjih. Kajti v človeškem bitju obstaja prostor, kjer se
fizični in nadčutni svet srečujeta in vplivata drug na drugega. Zaradi
tega potrebujemo novo znanost, ki bo sposobna raziskovati življenje z
novimi metodami raziskovanja. Ta nova znanost je duhovna
znanost, ki je zmožna raziskovati oba svetova – fizični svet in duhovni
svet – na načine, ki so v skladu z njunimi bistvenimi lastnostmi in
zakonitostmi obstoja.
