antropozofska duhovna znanost kot vseobsegajoči svetovni nazor

Objektivni obstoj nadčutnih realnosti

Značilnost fizičnega sveta je, da ga lahko zaznamo preko naših fizičnih čutil in s pomočjo instrumentov, ki jih je mogoče videti kot podaljšek naših čutil. Posledično ne obstaja resen ugovor proti obstoju fizičnega sveta. Najbolj skrajna oblika zanikanja je gledišče nekaterih ljudi, da je vse, kar zaznavamo, zgolj iluzija – da je resnični obstoj skrit v ozadju čutnih zaznav. Vendar pa je nesporno dejstvo, da mi vsi zaznamo obstoj fizičnega sveta, ne glede na to ali se strinjamo o tem, kaj je prava narava tega, kar zaznavamo.

V primerjavi s tem obstajajo mnogi ljudje, ki dandanes zanikajo obstoj duhovnega sveta na osnovi argumenta, da ga ne moremo zaznavati. Je temu resnično tako ali je problem v načinu, kako razumemo vse to?

Nihče ne more zanikati obstoja misli, ki jih lahko zaznavamo samo v notranjosti našega bitja, tedaj ko mislimo. Očitno je, da vprašanja o pomenu življenja, spomini, svetovni nazori in moralne vrednote niso fizične stvari, pa vendar je njihov vpliv na fizični svet očiten, saj so ljudje vodeni z njimi v številna dejanja. Potemtakem ideje in ideali pripadajo duhovnemu svetu.

Mi prav tako zaznavamo čustva radosti in žalosti, simpatije in antipatije; lahko smo vodeni z nagoni v dejanja, ki jih kasneje obžalujemo, ali pa občutimo sočutje za trpljenje drugih ljudi. Vse to so manifestacije duševnega področja nadčutnega sveta.

Mi prav tako zaznavamo ali se počutimo zdravi ali bolni, dobro ali slabo, polni energije ali izčrpani, utrujeni po celodnevnem delu in osveženi po dobrem spancu. To so zaznave stanja naših notranjih sil življenja, ki prav tako pripadajo področju nadčutnega sveta.

Potemtakem je pravilen zaključek: Vse to so manifestacije duhovne strani obstoja v nasprotju z manifestacijami fizične strani obstoja, ki jih lahko zaznavamo z fizičnimi čutili. Mi vsi zaznavamo pojave duhovnega sveta, vendar se mnogi ljudje tega ne zavedajo. To pomeni, da moramo posedovati tudi čutila, ki lahko zaznavajo nekatere manifestacije nadčutnega sveta. [1]

Čeprav znanost ne gre v skrajnost zanikanja obstoja teh nefizičnih realnosti, jih običajno obravnava kot manifestacije fizičnih procesov. Na primer, "materialist skuša razumeti misli in vse v zvezi z njimi kot zgolj materialne procese. Verjame, da razmišljanje poteka v možganih na precej podoben način kot prebava poteka v živalskem organizmu. Tako kot pripisuje mehansko in organsko funkcijo materiji, ji v določenih okoliščinah pripisuje sposobnost razmišljanja. Pri tem spregleda, da je zgolj prestavil problem na drugo mesto. Namesto da bi sposobnost razmišljanja pripisal sebi, jo pripisuje materiji." [2] Na enak način materialisti pripisujejo materiji sposobnosti zaznavanja, spominjanja, občutenja in ustvarjanja ter vzdrževanja življenja.

Materialisti, ki promovirajo takšne razlage o poreklu življenjskih, duševnih in duhovnih aktivnosti v človeku, nikoli ne pripeljejo njihovih razlag do zgornjega logičnega zaključka. Zatorej niso primorani, da bi priznali, da minerali v naravi ne kažejo takšnih lastnosti. Če bi to storili, potem bi bili bolj voljni prejeti razlage duhovne znanosti, ki pravijo:

V rastlinah obstaja poleg fizičnega telesa (v obliki mineralnih snovi) še nekaj drugega, kar jim omogoča, da rastejo in se razmnožujejo. To je življenjsko telo.
V živalih obstaja poleg fizičnega telesa in telesa življenja še nekaj drugega, kar jim omogoča, da občutijo bolečino ali veselje in kar je vir njihovih instinktov, ki usmerjajo vse vidike njihovega obnašanja. To je duševno telo.
V človeku obstaja poleg teh treh teles še nekaj drugega, kar jim omogoča, da razmišljajo in raziskujejo sebe in svet, ki jih obdaja. To je duhovno telo.

K vprašanju obstoja duhovnih stvarnosti lahko pristopimo tudi iz druge smeri. Lastnost fizičnih objektov je, da jih je mogoče zaznati, izmeriti in stehtati. Zaradi tega jih prepoznavamo kot objektivne stvarnosti svetovnega obstoja. V zadnjih desetletjih je znanost ugotovila, da je velika večina vesolja sestavljena iz tako imenovane temne snovi in temne energije. [3] Imenujejo jih 'temne' zato, ker jih ni mogoče zaznati s fizikalnimi instrumenti. Vseeno pa je bil njihov obstoj ugotovljen na podlagi njihovih učinkov na tisto, kar je mogoče zaznati. Tu imamo dokaz o obstoju nadčutnega sveta! Kajti to, kar znanost 'vidi' kot temno, je za duhovno znanost nadčutno.

In medtem ko znanstveniki odkrito priznavajo, da ne vedo, kaj obstaja v tej temi, je duhovna znanost sposobna razložiti, kaj je resnična narava nevidne materije in energije: "Ko gledajo ljudje v vesolje, mislijo, da je prostor prazen in da so v tem praznem prostoru zvezde. V preteklosti so kmetje verjeli, da je vse okoli njih praznina, ko so se gibali naokrog. Danes vsi vedo, da je okoli nas zrak in ne praznina. Prav tako lahko danes prepoznamo, da nikjer v vesolju ni praznine; bodisi je v njem materija ali pa je v njem duh." [4]

Nasprotje med fizičnimi in duhovnimi svetovnimi nazori

Na svetu obstaja več kot ena sama razlaga o izvoru vesolja in živih bitij in v njih se lahko najdejo številna neskladja in celo nasprotja. To je očitna ovira za kogarkoli, ki bi želel priti do enega, vseobsegajočega svetovnega nazora. Kako se lahko preseže ta na videz nepremostljiva ovira?

Prvi predpogoj za to je, da priznamo obstoj obeh svetov – fizičnega in duhovnega sveta – in posledično obstoj dveh skupin svetovnih nazorov:

V eni skupini so tisti svetovni nazori, ki nudijo ustrezno razlago različnih področjih fizičnega sveta;
V drugi skupini so tisti svetovni nazori, ki nudijo ustrezno razlago različnih področjih duhovnega sveta.

Če vzamemo skrajna predstavnika teh dveh skupin – materialistični svetovni nazor in duhovni svetovni nazor – lahko pridemo do ključnega razloga za pomanjkanje razumevanja med tema dvema pogledoma na svet s pomočjo naslednje razlage.

Ko raziskujemo naravo ljudi, lahko prepoznamo obstoj mnogih polarnosti. Na primer, po eni strani "obstajajo ljudje s takšno konstitucijo, da za njih ni mogoče, da sami najdejo pot do duha. Takšnim ljudem bo vedno težko dati kakršenkoli dokaz o duhu. Držijo se tistega, o čemer nekaj vedo v skladu z njihovo naravo. Lahko rečemo, da se držijo nečesa, kar na njih izvaja najbolj grob vtis – materializma. Ni nam potrebno smatrati za neumne argumente, ki jih izjavljajo v obrambo ali kot dokaz za materializem, kajti ogromno bistroumnega pisanja je bilo posvečeno tem pristopu, ki velja v prvi vrsti za materialno življenje, za materialni svet in njegove zakone.

Na drugi strani obstajajo ljudje, ki so zaradi svojega notranjega bitja, bolj nagnjeni k temu, da vidijo v vsem materialnem le razodetje duhovnega. Seveda prav tako kot materialisti vedo, da zunaj obstaja materialni svet; vendar pa pravijo, da je materija samo razodetje oz. manifestacija duhovnega, ki tvori njeno podlago. Takšne osebe so morda brez posebnega zanimanja za materialni svet in njegove zakone. Ker vse njihove ideje o duhovnem pridejo k njim skozi njihovo lastno notranjo dejavnost, gredo morda skozi svet z zavestjo, da je tisto resnično, vzvišeno, za kar bi se moral človek zanimati – vso pristno resničnost – mogoče najti le v duhu in da je materija le iluzija. To bi bilo skrajno stališče, vendar se lahko pojavi in lahko vodi do popolnega zanikanja materialnega življenja. Za take osebe moramo reči, da prav gotovo prepoznavajo, kaj je prava realnost, to je duh, vendar pa so enostranski; zanikajo pomen materialnega sveta in njegovih zakonov." [5]

Ali lahko rečemo, da imajo prav predstavniki duhovnega nazora? "Kar se tiče duha, lahko njihove trditve prispevajo marsikatero resnično izjemno idejo, vendar pa lahko razkrijejo zelo malo pomembnega v zvezi z materijo in njenimi zakoni. Ali lahko rečemo, da imajo prav materialisti z njihovimi razlagami? Da, o materiji in njenih zakonih so sposobni odkriti marsikatero izredno koristno in dragoceno dejstvo; vendar pa bodo verjetno pri razpravljanju o duhu izrekli nič drugega kot neumnosti. Zato moramo reči, da imata obe skupini prav na področjih, ki jim pripadata." [6]

Potemtakem je odločilnega pomena, da se zavedamo, da si razlage materialističnega in duhovnega svetovnega nazora nasprotujejo zaradi dejstva, da opisujejo dva različna svetova, kjer delujejo različne zakonitosti obstoja. Posledično je vsak od njiju pravilen znotraj svojega področja. "To, kar je narobe, je, če se ju naredi obče veljavne. Zatorej je bistveno, če hoče nekdo oblikovati pravilno idejo o tem, kaj je mišljenje, da jasno razume, da resnica misli na področju, ki mu pripada, ni dokaz za njeno splošno veljavnost. Nekdo mi lahko nudi popolnoma pravilen dokaz o tem ali onem, pa vseeno ne bo veljal na območju, ki mu ne pripada. Zato mora vsakdo, ki se hoče resno ubadati s potmi, ki vodijo k pojmovanju sveta, uvideti, da je prvi pogoj, da se izogibamo enostranskosti." [7]

Čeprav sedaj ne moremo iti v zapletenost vseh "tistih svetovnih nazorov, ki so možni za ljudi – tako možni, da se lahko pridobi določene veljavne dokaze za pravilnost vsakega od njih na določenem področju" [8] – lahko "pričnemo razumevati, zakaj obstajajo tako številni spori o pojmovanjih sveta. Ljudje na splošno niso naklonjeni, da bi potem, ko so dojeli eno stališče, dojeli prav tako drugo" [9] in spet drugo in tako naprej. Takšni ljudje niso sposobni prepoznati, da "je svet brezmejen, tako kvalitativno kot kvantitativno. Najhujši sovražniki resnice so pojmovanja, ki so izključujoča in si prizadevajo za dokončnost; pojmovanja tistih, ki hočejo izoblikovati nekaj misli in si predstavljajo, da se lahko lotijo izgradnje svetovnega nazora," [10] ki lahko razloži vse, kar obstaja.

Edini način, da to dosežemo, je da se seznanimo z vsemi svetovnimi nazori, ki nudijo ustrezne razlage različnih območjih svetovnega obstoja. Samo s takim holističnim pristopom lahko raziskujemo odnose med čutnim in nadčutnim svetom na tak način, da ne pride do napačnih zaključkov ali tavanja v temi. Le tako lahko govorimo o resnični vseobsegajoči znanosti, ki je sposobna graditi mostove med duhovnimi in fizičnimi svetovi v obe smeri. In to je tisto, za kar si prizadeva antropozofska duhovna znanost.

Antropozofska duhovna znanost