Nova misterijska modrost kot oživljeni misteriji preteklosti
Pravo bistvo antropozofske duhovne znanosti se lahko dojame samo takrat,
ko jo prepoznamo kot "znanost posvečenja, ki izvira iz nujnosti današnjosti.
Znanost posvečenja je obstajala vedno. Antropozofija izvira iz iste osnove
kot starodavna znanost, vendar se v teku človeškega razvoja dobe, ki sledijo
ena drugi, razlikujejo v njihovih zahtevah. V teku zgodovine se spreminjajo
celotni ustroj, razpoloženje in stremljenje človeške duše. Zatorej je
znanost posvečenja, ki izhaja iz modernega duha, v nekaterih ozirih svojska
sedanji dobi, tako kot je obstajala znanost posvečenja srednjega veka, stare
Grčije in tudi še starejših obdobjih človeškega razvoja." [1]
Posvečenje je postopek pridobivanja znanja o resnični naravi sveta in
človeka. Za začetek "moramo jasno razumeti, da se je narava starodavnih
misterijev in tudi njihova narava posvečenja razlikovala med različnimi
pokrajinami Zemlje in med različnimi ljudstvi. Na samem začetku je bilo
posvečenje razporejeno ta takšen način, da so eni ljudje razumeli eno
obliko in drugi ljudje drugo" [2] obliko posvečenja. Te variante so bile
rezultat različnega znanja, ki se je predajal učencem v procesu
posvečenja. Tu imamo glavni razlog za raznolikost misterijskih centrov v
preteklosti. Vseeno pa jih lahko razvrstimo v štiri t.i. 'misterijske
toke', ki so varovali in predajali generacijam učencev misterije duha
ali misterije duše ali misterije življenja ali misterije materije.
V starodavnih časih niso bili ti misteriji le kraji posvečenja,
temveč tudi centri, iz katerih so izhajali navdihi in navodila za
ureditev vseh aspektov duhovnega in praktičnega življenja .
"Misterijski centri so bili vir vsega znanja, ki se je stekal
v ljudske množice, in impulzov, ki so določali njihove dejavnosti. Stara
tradicionalna pojmovanja, ki so bila kasneje vključena v različne
religije in so postala stvar verovanja, se lahko sledijo nazaj do
prvobitne modrosti. Misterijski centri so dejansko opravljali funkcije
podobne cerkvam, hišam učenja in umetniškim šolam.”
[3]
Navzlic takšnemu ogromnemu pomenu misterijev za vsa področja
življenja starih civilizacij, so "morali prenehati delovati v korist
človeške svobode; obstajali so samo tako dolgo, dokler je bil človek
'neodrasel'. To se je začelo v Grčiji; namesto Delfija, Efeza in
Samotrake – zadnjih velikih misterijev – sta prišla Platon in Aristotel,
ki sta predstavljala neodvisnega človeka, ki misli. Osvoboditev
posameznika se je pričela z logiko Aristotela. Danes je posameznik
svoboden – je lahko svoboden – če to hoče biti.
Vzporedno z razvojem neodvisnosti se je pričelo propadanje starih
civilizacij in kulturnih oblik – še posebno v teku zadnjih stoletij.
Dandanes se ne more ničesar upravljati s starimi silami. V družbi se
morajo pojaviti novi misteriji, ki morajo upoštevati individualen ego,
ki je postal neodvisen." [4] To je tudi razlog, zakaj je prišla v obstoj
antropozofija.
Neodvisnost modernega človeka se omogoča zaradi dejstva, da se za
učenje moderne misterijske modrosti "v nobenem primeru ne more reči, da
temelji na veri v avtoriteto. Učitelj antropozofije ne želi biti v
drugačnem odnosu do učenca, kot je učitelj matematike do njegovih
študentov. Ali se lahko reče, da je študent matematike odvisen od
njegovega učitelja enostavno zaradi vere v avtoriteto? Ne! In ali se
lahko reče, da študent matematike ne potrebuje učitelja? Nekateri ljudje
lahko ugovarjajo, da ne potrebuje, ker lahko odkrije, kako se lahko sam
uči iz dobrih knjig. Toda to je le drugačna situacija od tiste, ko
študent in učitelj sedita nasproti drug drugemu. V principu je seveda
samoizobraževanje možno." [5]
V današnjem času ni samo možno, temveč je samoizobraževanje s pomočjo
knjig postalo glavni način za doseganje uvidov o duhovnih realnostih
obstoja. To pomeni, da "lahko vsak človek, pod pogojem, da doseže
določeno stopnjo jasnovidnosti, odkrije duhovne resnice sam zase, vendar
pa bi bila to precej daljša pot. Bilo bi brezsmiselno reči: Moje lastno
bitje mora biti edini vir vseh duhovnih resnic. Če učitelj pozna
matematične resnice in jih posreduje njegovemu učencu, se od njega ne
zahteva vero v avtoriteto, kajti on dojame te resnice preko njihove
prirojene pravilnosti in vse, kar je potrebno, je, da jih razume. Tako
je tudi z vsem okultnim razvojem v smislu moderne misterijske modrosti.
Učitelj je prijatelj in svetovalec, ki je sam že izkusil okultna
doživetja in pomaga učencu, da to izkusi sam. Takrat, ko ima človek
takšna doživetja, mu jih ni treba nič bolj sprejeti zaradi avtoritete,
kot potrebuje v matematiki zaradi avtoritete sprejeti izjavo, da je
vsota kotov v trikotniku 180º. V novih misterijih ne obstaja avtoriteta
v običajnem smislu. Mnogo bolj je to vprašanje, kaj je potrebno, da se
skrajša pot do najvišjih resnic." [6]
Obstaja še en razlog za takšen pristop k duhovnemu svetu, ki temelji
na razumevanju namesto na veri. Med nedavnimi zgodovinskimi dogodki je
imela izjemen vpliv na spremembo osnovnih pogojev človeškega življenja
znanstveno-industrijska revolucija. Skupaj s tem razvojem je prišlo v
obstoj tudi novo razumevanje sveta. Zaradi tega antropozofska duhovna
znanost daje velik poudarek na prizadevanju za "razvoj znanja o in
zaznavanja duhovnih svetov, ki ni nič manj točno, nič manj vestno v
smislu precizne znanosti, kot so bila najboljša nagnjenja in
prizadevanja v obdobju naravoslovne znanosti" [7] devetnajstega
stoletja.
Celo več, antropozofska duhovna znanost "je dejansko nadaljevanje
istega modernega prizadevanja za znanje, ki je pripeljal do rezultatov
naravoslovja in njenih dosežkov v obliki zunanjih znanstvenih spoznanj.
Tega antropozofija nikakor ne zanika, temveč vztraja, da se morajo
rezultati zunanje znanosti na današnji stopnji razvoja dopolniti in
izpopolniti z znanostjo, ki sega v višje duhovne svetove. V tem smislu
je nadaljevanje resničnega prizadevanja naše dobe za poznavanje sveta in
navzlic uspehom naravoslovja bi lahko tisti, ki majo srce in razumevanje
izkušenj modernega sveta, izjavili, da se potreba ljudi za poznavanje
višjih svetov razglaša" [8] na vseh področjih modernega življenja.
Na to stanje lahko pogledamo na naslednji način: "Tako kot vidimo
zunanje značilnosti in fiziognomijo človeka, s katerim smo soočeni,
katerega ne poznamo dovolj, vse dokler ne postanemo njegov prijatelj –
in na ta način vstopimo v njegovo srce in dušo, dokler ga ne spoznamo od
znotraj – prav tako je z naravoslovno znanostjo, ki smo jo dosedaj
dosegli. Kajti ta prikazuje zunanje značilnosti in fiziognomijo sveta;
danes pa je potreba sveta in človeštva, da si pridobimo znanje, ki ne
prikazuje le te stvari, temveč vstopa v duhovno in duševno življenje
vesolja. To je tisto, kar to višje znanje posvečenja dosega; nekaj, kar
zaznava duhovno in duševno bitje v vsem vesolju in v samem človeku. V
tem smislu in z namenom, da se razvije do svoje resnične dovršitve,
to
bistveno prizadevanje za spoznanje – ta znanost posvečenja – izvira iz
potreb in iz duha obdobja, v katerem živimo in katerega naloge moramo
izvršiti." [9]
Glavne naloge moderne misterijske modrosti
Antropozofska duhovna znanost je lahko sprejeta od strani ljudi samo
na osnovi "najglobljih in najbolj resnih zahtev človeškega razvoja.
Kajti v antropozofiji se ne ukvarjamo s tistimi ideali, ki izvirajo iz
človekove subjektivne narave, temveč s tem, kar je razbrano iz duhovne
zgodovine razvoja človeštva; in iz te duhovne zgodovine se lahko jasno
vidi, da je znanost posvečenja – to je znanost, ki prinaša svoje znanje
iz druge strani praga, ki meji na duhovni svet – absolutno potrebna za
nadaljnji razvoj človeštva." [10]
Dandanes smo soočeni z znaki resne ekološke, družbene in moralne
krize. In čeprav obstajajo mnogi dobri opisi simptomov in celo nekaterih
očitnih vzrokov za sedanjo krizo (npr. izjemna koncentracija bogastva v
rokah maloštevilnih), ljudje ne morejo "zlahka opaziti – s tem ko
sledijo dogajanjem na čisto zunanji način – kako nujno je, da se v
razvoj človeštva vlije duhovno znanje." [11] Mnogi moderni ljudje zaradi
prevladujočih navad mišljenja in občutenja niso naklonjeni temu, da bi
videli vzroke sedanje globalne krize iz perspektive duhovnega razvoja
človeštva – iz perspektive, ki jo omogoča antropozofska duhovna znanost.
Mi ne moremo pričakovati, da bomo rešili katerikoli globalni problem,
če ne razumemo vzrokov, ki so v ozadju njegovega pojava. In v ta namen
potrebujemo novo znanost posvečenja, "moč gledanja v duhovni svet, ki se
ne razkriva preko fizičnega zaznavanja, ali preko zunanjega razumevanja,
ki je povezano z instrumenti fizičnega telesa." [12]
Toda to sposobnost ni potrebno, da dosežemo sami. Kajti "tako kot ni
dano vsakemu človeku, da postane slikar, tako je tudi s to znanostjo.
Vsak z zdravim in nepristranskim umetniškim čutom lahko razume in ceni
sliko; na enak način lahko tisti, ki so preko znanosti posvečenja
dosegli razumevanje duhovnega sveta, posredujejo to znanje njihovim
bližnjim. In potem, ko je to predstavljeno, ga lahko razumejo tisti, ki
bodo uporabili preproste nepristranske sposobnosti mišljenja in
oblikovanja sodb, ki so normalne za naše sedanje obdobje razvoja.
Tovrstni ljudje lahko potem zavzamejo njihov položaj kot ljudje, ki so
kos njihovim nalogam v sedanjem času." [13]
Potemtakem z antropozofsko duhovno znanostjo "ne vzpostavljamo
sistema, ki je uporaben zgolj v teoriji, temveč govorimo o učenju, ki ga
lahko uporabi v praktičnem življenju vsak, ki želi spoznati osnove
znanosti svetov in ki dovoli duhovnim resnicam, da se pretakajo v
vsakdanje življenje. Moderna misterijska modrost ne sme teči le v glavo,
niti zgolj v srce, temveč tudi v roke, v naše ročne sposobnosti, v naša
vsakodnevna dejanja. Ta modrost ne učinkuje kot sentimentalna simpatija,
ampak je pridobivanje sposobnosti – s pomočjo marljivega napora – ki nam
omogočajo, da delujemo za dobrobit človeštva." [14] Na ta način je
možno, da se antropozofska duhovna znanost preliva naravnost v praktično
življenje, kot dokazujejo primeri Waldorfskih šol, biodinamičnih kmetij
in drugih antropozofskih iniciativ.
"To je možno doseči samo, če upoštevamo naslednje: Vsekakor moramo
poznati nebesa (duhovni svet) in prav gotovo moramo poznati zemljo
(fizični svet). Ampak potem moramo
usmeriti naš pogled na človeka, v katerem med vsemi bitji okoli nas nebo
in zemlja delujeta skupaj, s ciljem, da bi ustvarila slogo. Mi moramo
pogledati na človeka! Kajti človeštvo vsebuje neskončno več skrivnosti
kot svetovi, ki jih lahko zaznavamo z našimi zunanjimi organi zaznavanja
in ki jih lahko razložimo z razumom, ki je vezan na čutila.
Naloga
današnjega znanja posvečenja je, da spozna človeka duhovno. Znanost
posvečenja hoče priti do znanja o vsemu zaradi tega razloga: z namenom,
da razume človeka s pomočjo znanja celega sveta, preko poznavanja
celotnega vesolja." [15]
Potemtakem je duhovna znanost prišla v obstoj s ciljem, da nam
omogoči pravo razumevanje našega lastnega bitja in sveta, ki nas obdaja.
Moralo bi biti več kot očitno, da brez razumevanja, ki vključuje poleg
fizičnih tudi duševno-duhovne realnosti našega obstoja, ne moremo upati,
da bomo rešili moderne probleme, ki nas soočajo vsepovsod, vključno s
problemi, ki so povezani s prehrano, zdravjem ter družbeno in okoljsko
krizo. Ti problemi so številni in v teku
časa zgolj naraščajo. To se bo nadaljevalo vse dokler si ne bomo
pridobili resnično vseobsegajočega razumevanja človeka in vseh kraljestev
narave. Tako je vse odvisno od našega lastnega napora, da dosežemo
ustrezno razumevanje sveta, v katerim živimo, in ugank človeškega
obstoja.
